Menu Item
Čeprav bo trenutna eksplozija nasilja med Palestinci in državo Izrael šele zahtevala toliko žrtev kot uničujoč spopad v Gazi leta 2014, je v marsičem njeno mračnejše in bolj preteče nadaljevanje. Konfrontacija ni omejena le na zračne in raketne napade nad Gazo in južnim Izraelom, temveč se je razširila na ulice izraelskih mest, v soseske Jeruzalema ter čez Zahodni breg.
Vse to je zlovešče podkrepljeno s poglobljeno polarizacijo, kjer so militantni glasovi na obeh straneh najglasnejši, glasovi k sožitju pa komaj šepet.
Nekdanji izraelski premier Jicak Rabin je 13. septembra 1993 na travniku Bele hiše stal ob vodji Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) Jaserju Arafatu in izjavil: “Mi, ki smo se borili proti vam, Palestincem, vam danes glasno in jasno povemo – dovolj je bilo krvi in solz, dovolj!”
To je bilo najbližje prekinitvi krogu nasilja z obeh strani, ki je zdaj star celo stoletje. Zdelo se je, da je sveti gral rešitve dveh držav dosegljiv. Če je bil tisti trenutek leta 1993 vrhunec dialoga, se zdi, da je območje zdaj ujeto v vrtincu sovražnosti – medtem ko mednarodna skupnost poziva k “zadržanosti”, ji obenem manjka svežih idej, kako se lotiti izvora konflikta.
Najbolj skrb vzbujajoča značilnost je morda, da so v ta vrtinec posrkana izraelska mesta z arabskim prebivalstvom, kot sta Lod in Haifa. Arabci predstavljajo približno 20 odstotkov celotnega izraelskega prebivalstva.
Še leta 2014 in med palestinskimi intifadami je bilo v teh mestih večinoma mirno. V zadnjem tednu pa sta palestinska in judovska mladina bojevali ulične bitke, požigali prostore čaščenja in hiše, uvedena je bila policijska ura.
“Popolnoma smo izgubili nadzor nad mestom, ulice pa so priča državljanski vojni med Arabci in Judi,” je prejšnjo sredo dejal župan Loda, Jair Revivo.
Vsakdanja diskriminacija, ki jo čutijo številni Arabci iz Izraela, je še okrepljena z drugimi zamerami, ki so del zadnjega spopada. Začela se je s poskusi judovskih nacionalistov, da se palestinske družine izseli iz njihovih hiš v soseski Šejk Jarah v vzhodnem Jeruzalemu, in bila okrepljena s spopadi med policijo in Palestinci okoli Tempeljskega griča v času ramazana, ki je vedno problematičen čas v letu.
Hamas – in ne Palestinska oblast – se razglaša za zagovornika vseh Palestincev in od Izraela zahteva umik njegovih sil iz mošeje Al Aksa ter Šejk Jaraha, saj bo v nasprotnem plačal “visoko ceno.”
Tako skrajnosti ohranjajo velik vpliv: konfrontacija je edina možnost.
To po svoje ustreza obema, tako izraelskemu premierju Benjaminu Netanjahuju kot Hamasu. S konfrontacijo krepita svoj položaj in slabita glasove zmernosti. Hamas trdi, da je resnični predstavnik Palestincev, predsednik Palestinske oblasti, Mahmud Abas, pa ne razpisuje volitev. Če bi se pogajanja, ki jih spodbuja mednarodna skupnost, znova začela, bi bil Hamas poraženec, saj je njegov modus vivendi oborožen odpor proti judovski državi.
Emma Ashford iz možganskega trusta New American Engagement Initiative trdi, da “nedavna odpoved palestinskih volitev pomeni, da si Hamas močno prizadeva izkazati se, kar je razlog za raketne napade, in tesneje povezati svoj boj z dogajanjem na vzhodu Jeruzalema”.
Netanjahu je, če se želi obdržati na položaju, odvisen od ultranacionalistov in v svojem dolgem mandatu predsednika vlade je uspešno spremenil pogoje razprave.
Pred dvema letoma je njegov bolj sredinski tekmec Benny Gantz obljubil, da bo “okrepil naselbine in Golansko višavje, od koder ne bomo nikoli odšli. Jordanska dolina bo naša meja, vendar milijonom Palestincem, ki živijo zunaj meje, ne bomo dovolili, da ogrožajo našo identiteto judovske države.” Nekoč mogočno levo krilo izraelske politike se zdaj zdi brez energije in idej.
Nekateri analitiki so prepričani, da Netanjahu potrebuje Hamas. Alternativi temu sta, da prevzame nadzor nad prenatrpanim odprtim zaporom, Gazo, kar bi zahtevalo visoko ceno, ali pa lahko bolj skrajne skupine, kot so islamski džihad ali salafisti, ki jih navdihuje IS – pridobijo še večji vpliv med mladim prebivalstvom, ki ga vsako poglavje nasilja še bolj radikalizira.
Eden od vzrokov konflikta je tudi občutek pripadnosti. Leta 2018 je Netanjahujeva vlada sprejela zakon, ki je pravico do nacionalne samoodločbe zapisal kot “edinstveno za judovsko ljudstvo”, ne pa za vse izraelske državljane. Status arabskega jezika je znižal iz uradnega v jezik “s posebnim statusom”.
Spodbujala je tudi nadaljnje judovsko naseljevanje na okupiranem Zahodnem bregu. Po podatkih izraelske skupine za človekove pravice Peace Now je lani na Zahodnem bregu živelo več kot 440.000 Judov. Trenutni poskusi izselitve palestinskih družin iz vzhodnega Jeruzalema ustrezajo temu vzorcu.
Ta mesec pred natančno stotimi leti, dolgo pred nastankom države Izrael, so v takratni Jafi izbruhnili nemiri. Pobitih je bilo na desetine Palestincev in Judov. Britanska preiskovalna komisija (Združeno kraljestvo je nadzorovalo Palestino in je leta 1922 dobilo mandat Društva narodov za upravljanje ozemlja) je zaključila, da nemiri izvirajo iz “občutka nezadovoljstva in sovražnosti med Arabci do Judov zaradi političnih in gospodarskih vzrokov, in so povezani z judovskim priseljevanjem”.
Vzroki za to niso nikoli izginili. Začelo se je leta 1948, ko se je rodila judovska država (kar Palestinci poimenujejo Al Nakba in pomeni katastrofa), nadaljevalo z vojno iz leta 1967, ko je Izrael prevzel nadzor nad Zahodnim bregom, vzhodnim Jeruzalemom in Gazo, palestinskimi upori na začetku tega stoletja in do zdajšnjih spopadov v Gazi.
Kot je prejšnji teden novinar Ben Wedeman za CNN v Betlehemu pikro ugotovil: “Mladi Palestinci, ki mečejo kamenje, to počnejo, ker so verjetno kamenje metali tudi njihovi očetje. Tisti izraelski vojaki, ki napadajo s solzivcem, to počnejo, ker so verjetno enako počeli njihovi očetje.”
Rešitev dveh držav, ki je bila temelj mednarodne diplomacije in je zapisana v resolucijah ZN, postaja vse manj izvedljiva, saj se je Zahodni breg spremenil v sestavljanko palestinskih mest in izraelskih naselbin, kjer se je okupacija začela kazati kot aneksija.
V poglobljenem poročilu Carnegiejeve fundacije za mednarodni mir so prejšnji mesec rešitev za dve državi opisali kot “gradbeni oder, ki vzdržuje okupacijo in je strukturno nesposoben zagotoviti mir in človekovo varnost”.
Rešitev ene države, ki bi vključevala polnopravno državljanstvo prebivalcev Zahodnega brega in Gaze, je za številne Izraelce demografski strup in v zdajšnjem ozračju nepredstavljiva.
Ta cikel se bo, tako kot tisti leta 2014, verjetno končal, ko bosta obe strani menili, da si lahko kljub uničenju in smrti civilistov lastita “zmago”, in ko bodo Egipt in ZDA lahko oblikovali pogoje premirja. Ampak to ne bo nič več kot le premirje.
Po konfliktu leta 2014 se je Hamas lotil obnove zalog raket in mreže predorov ter stiskal svoj obroč okoli Gaze. Težko je videti nekaj drugega kot ponavljanje istega procesa.
Po besedah Martina Indyka, ki ima na Bližnjem vzhodu večdesetletne izkušnje kot ameriški diplomat, “stališče Bidnove administracije do zdaj kaže, da bo Washington mirno sprejel ta nesrečni konec”.
Avtor: Tim Lister, CNN
Prevod: Sladjana Jakovac
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!