V naravi živita le še dve samici severnega belega nosoroga. Zadnji samec je poginil leta 2018. Zdaj se je pojavilo upanje, da bodo vrsto vendarle lahko rešili pred izumrtjem.
Podvrsta belega nosoroga, severni beli nosorog, je ena najbolj ogroženih živalskih vrst na svetu.
Živita namreč le še dve samici, mati Najin in njena hči Fatu. Vrsto je na rob izumrtja s spreminjanjem njenega naravnega habitata in pretiranim lovom pripeljal človek. Čeprav po Zemlji hodita le dve samici, v Nemčiji in Italiji v tekočem dušiku “čaka” 30 zarodkov te vrste, čakajo pa tudi celice 12 različnih posameznikov severnega belega nosoroga, prav tako globoko zamrznjene.
Najin in Fatu pripadata živalskemu vrtu Dvůr Králové na Češkem, živita pa v rezervatu Pejeta v Keniji, kamor so ju pripeljali leta 2009 skupaj s samcema severnega belega nosoroga Sunijem in Sudanom. Suni, skoten v živalskem vrtu Dvůr Králové leta 1980, je zaradi naravnih vzrokov poginil leta 2014. Sudan, ki so ga v divjini ujeli leta 1975 in je oče Fatu, pa je poginil 19. marca 2018, kot poslednji še živeči samec svoje vrste. Še v začetku 20. stoletja je v Afriki živelo od 2.000 do 3.000 pripadnikov njihove vrste, v začetku tega stoletja pa le še okoli 30.
Ker še živeči samici ne moreta zanositi po naravni poti, so strokovnjaki začeli razmišljati o drugih načinih, kako bi lahko na svet spravili nove nosoroge in morda rešili vrsto. Eden od načinov je prenos zarodka v nadomestno mater.
Ta postopek poznamo pri ljudeh in nekaterih domačih živalih, lani septembra pa so ga po več letih raziskav prvič preizkusili tudi pri nosorogih. Mednarodnemu konzorciju znanstvenikov in naravovarstvenikov, ki si prizadevajo ohraniti biodiverziteto, je uspelo s prenosom zarodka oploditi prvo nosoroginjo. In vitro so iz jajčec in semenčic južnega belega nosoroga ustvarili zarodek in ga prenesli v nadomestno mater, prav tako južno belo nosoroginjo iz rezervata Ol Pejeta v Keniji. S tem so želeli preizkusiti, ali je prenos zarodka pri nosorogih mogoč. Kako je bil prenos zarodka videti, si oglejte v spodnjem videu.
Grenko-sladka zgodba, ki prinaša upanje
Žal pa se prvi poskus ni končal po pričakovanjih. Nekaj dni, preden je ekipa BioRescue nameravala pregledati brejo samico, so jo našli mrtvo v ogradi rezervata. Kot je pokazala disekcija, je umrla zaradi hude okužbe s klostridijo, bakterijo, katere spore se lahko dolgo zadržujejo v zemlji. Poplave, ki jih je sprožilo močno deževje, so te spore sprostile in samica Curro se je z njimi okužila in poginila. Disekcija pa je pokazala še nekaj: ob smrti je bila Curro breja. Nosila je 70 dni star moški plod, v času pogina je bil dolg 6,4 centimetra.
Vzorce tkiva ploda so znanstveniki zbrali in jih odpeljali v center za molekularno medicino Max Delbrück in inštitut Leibniz v Berlinu. Januarja letos so raziskovalci iz obeh ustanov sporočili, da so z analizo plodove DNK lahko potrdili, da Curro ni bila breja po naravni poti.
Kljub žalostnemu razpletu so znanstveniki in naravovarstveniki veseli, saj gre za prvi dokaz, da je prenos zarodkov v nadomestno mater vsaj v primeru južnega belega nosoroga mogoč. To daje upanje, da jim bo severnega belega nosoroga morda le uspelo rešiti pred izumrtjem. Sicer bi pri tem zarodke ene vrste (severnega belega nosoroga) vstavili v telo druge (južnega belega nosoroga), vendar sta si vrsti genetsko zelo blizu, tako da znanstveniki upajo na uspeh.
Zdaj bodo pri BioRescue začeli nove postopke z izbiro primernih nadomestnih mater in priprave na prenos zarodkov.
“Biti priča poginu živali, s katero ste delali tako dolgo, iz razlogov, na katere ne morete vplivati, je depresivno,” je ob objavi grenko-sladke novice dejal Frank Göritz, glavni veterinar v projektu BioRescue na inštitutu Leibniz. “Poskušamo prevzeti nadzor nad vsakim dejavnikom, ki vpliva na dobro počutje živali, a v naravi ne moreš nadzorovati vsega in včasih ti načrte prekrižajo obilno deževje in kakšna bolezen. To je zelo žalostno, vendar se trudimo gledati naprej in na to gledati kot na mejnik za misijo BioRescue.”
Thomas Hildebrandt, vodja projekta BioRescue z inštituta Leibniz, ki je skupaj z ekipo razvil naprave in postopek za vstavljanje majhnega zarodka v dve toni težko žival, pa je dejal: “Potrebovali smo veliko let, da smo to naredili pravilno, in presenečeni smo, da imamo zdaj dokaz, da ta tehnika deluje odlično. Dejstvo, da je ta mejnik potrjen v tako tragičnih okoliščinah s smrtjo nadomestne Curro in njenega nerojenega mladiča, je grenko, vendar sem prepričan, da je ta dokaz preobrat v preživetju severnega belega nosoroga in zdravju srednjeafriških ekosistemov.” Dodal je, da so do spoznanja prišli ravno ob pravem času. “Želimo, da bi novorojeni severni beli nosorogi še leta živeli skupaj z Najin in Fatu, da bi se tako naučili družbenega vedenja svoje vrste.”
Maja Prijatelj Videmšek: “To je velik preboj!”
Veselo novico sta na družbenih omrežjih sporočila tudi slovenska novinarja in publicista Boštjan Videmšek in njegova žena Maja Prijatelj Videmšek, ki sta obiskala rezervat, kjer domujeta Najin in Fatu in potem napisala knjigo o tragediji severnih belih nosorogov in upanju na prihodnost z naslovom “Zadnji dve” (v angleškem prevodu “The Last Two”), o kateri je Boštjan spregovoril tudi za N1. “Ogromna novica! Biorescue project je potrdil uspešno nosečnost pri nosorogu (prenos zarodkov). Naslednji korak: prenos zarodka severnega belega nosoroga k nadomestni materi južnega belega nosoroga!” je zapisal Boštjan.
Maja pa je v pogovoru za N1 dejala, da gre za “velik preboj”. “Že kar nekaj časa smo pričakovali to novico,” je dejala, “zdaj pa bomo nestrpno čakali naslednji korak”.
Povedala je še, da naj bi zarodke severnega belega nosoroga v nadomestne matere začeli prenašati maja ali junija. “Potem bodo naslednje 3 mesece, kolikor traja do potrditve brejosti, vse oči uprte v to nosoroginjo ali nosoroginje, če jih bo več. In če bo vse po sreči, bo prvi novi severni beli nosorog prišel na svet konec prihodnjega leta.” Brejost pri nosorogih namreč traja 16 mesecev. Na vprašanje, ali bosta z Boštjanom prisotna pri rojstvu novega mladiča ali mladičev, ki za vrsto pomenijo upanje, je dejala, da je to bolj malo verjetno. “Bilo pa bi fino. Prav tako bi bilo fino, če bi lahko prišli vsaj takrat, ko bodo že lahko stali na nogah in jih poslikali,” je rekla.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!