Fikret Alić, živi okostnjak iz Trnopolja, 33 let pozneje: “Nismo jih več videli”

Svet 25. Jan 202505:10 2 komentarja
Time, naslovnica, Fikret Alić, taborišče, Prijedor, Trnopolje, genocid
Fikret Alić na odprtju razstave ob svoji fotografiji z naslovnice revije Time, ki je leta 1992 opozarjala na grozote v Bosni in Hercegovini (Foto: Žiga Živulović jr./Bobo)

Fikret Alić, živi okostnjak iz srbskega koncentracijskega taborišča Trnopolje v okolici Prijedora, je postal eden od simbolov vojne v Bosni in Hercegovini. Leta 1992 je namreč svet naravnost šokirala naslovnica ameriške revije Time, na kateri je fotografija izmučenega in močno shujšanega Alića za bodečo žico v taborišču Trnopolje. Aliću je preoblečenemu v žensko iz taborišča uspelo pobegniti, mnogi Hrvati in Bošnjaki iz prijedorskega območja pa so izginili za vedno. 33 let pozneje se je Alić ta teden s prijatelji in znanci v Ljubljani spominjal prijedorskih grozot, ki pa so bile le uvod v genocid v Srebrenici, od katerega bo julija letos minilo 30 let.

31. maja 1992 je bila nedelja, ki si jo bodo zapomnile generacije Bošnjakov iz mesta Prijedor. Vojna v Bosni in Hercegovini se je takrat že razplmtela, a poletje 1992. leta v Prijedorju in njegovi okolici, je prineslo prizore, ki so nakazovali, da prihajajo tudi velike grozote.

Na tisto nedeljo konec maja so oblasti Republike Srbske s takratnim predsednikom Radovanom Karadžićem na čelu izdale razglas, naj se državljani srbske narodnosti v Bosni in Hercegovini pridružijo vojski in policiji. Državljani hrvaške narodnosti in muslimani pa da morajo na svojih hišah in stanovanjih izobesiti bele zastave oziroma rjuhe. Na roke so si morali nadeti bele trakove. Če tega ne bodo storili, jih bodo doletele hude posledice.

“Zaznamuj in ubij”

“Zaznamuj in ubij,” to odločitev opisuje zgodovinar in raziskovalec Mujo Begić. Tragična zgodba v Prijedoru se je po njegovih besedah začela že januarja 1992, ko je Srbska demokratična stranka nezakonito razglasila Prijedor kot občino Republike Srbske.

Sledil je nasilen prevzem oblasti, občinske funkcionarje, ki so bili bošnjaškega ali hrvaškega rodu, so pregnali. Še pred razglasom o belih zastavah in trakovih so vojaške sile ustanovile taborišča Trnopolje, Omarska in Keraterm v okolici Prijedora.

Odprtje razstave, genocid, taborišča, bosna in hercegovina
Razstava Vesti, ki niso zbudile vesti v Cankarjevem domu (Foto: Žiga Živulović jr./Bobo)

“Prijedor je Srebrenica na začetku vojne”

“To je bil uvod v masovne pregone, ubijanje, mučenje, deportacije, torej vse oblike zločinov proti človečnosti. Šlo je za projekt velike Srbije, ki je vodil v genocid,” pravi Begić, ki grozodejstva v Prijedoru večkrat opiše z besedami: “Prijedor je Srebrenica na začetku vojne”.

Ko je udarila vojna, je bil Prijedor na tnalu zaradi lokacije na strateško pomembnem mestu. Tam je živelo mešano prebivalstvo Bošnjakov, Srbov in Hrvatov. Ker je mesto na pomembnem koridorju, ki je povezoval Beograd in Knin, so Bošnjaki in Hrvati Srbom predstavljali grožnjo.

“Zaradi tega jih je bilo treba odstraniti. V Prijedoru smo videli vse elemente genocida, ki jih določa mednarodno pravo. Sem živa priča tem grozodejstvom, saj sem pomagal odkriti, ekshumirati, identificirati na stotine posmrtnih ostankov in jih nato vrniti njihovim sorodnikom. V Prijedoru so sistematično in organizirano ubijali Bošnjake in Hrvate,” pojasnjuje Mujo Begić.

Še do danes niso našli vseh žrtev

V taboriščih v okolici Prijedora je umrlo najmanj 3.716 ljudi, od tega 102 otroka. Nekaj več kot 2.100 žrtev je bilo identificiranih, preostale še vedno iščejo.

Doslej je bilo odkritih več kot sto množičnih grobišč, največje je v kraju Tomašica, kjer so grobišče odkrili šele leta 2013. Tam so odkrili posmrtne ostanke vsaj 360 ljudi, strokovnjaki pa ocenjujejo, da jih je v tem grobišču najmanj 850.

Begić ob tem še pove, da je na območju Prijedora pred vojno živelo okoli 52.000 Bošnjakov in Hrvatov, od tega so jih več 30.000 zaprli v taborišča. Med tri in pol leta trajajočo vojno v Bosni in Hercegovini je umrlo okoli 100.000 ljudi, več kot 2,2 milijona ljudi je moralo zapustiti svoje domove.

Tomašica, Prijedor, genocid, srebrenica,grobišče, množično grobišče
Množično grobišče Tomašica so odkrili šele leta 2013 (Foto: PROFIMEDIA)

Fikret Alić – obraz prijedorskih grozot

Obraz grozot, ki so se dogajale v okolici Prijedora, je že leta 1992 postal Bošnjak Fikret Alić. Ko so taborišče Trnopolje obiskali tuji novinarji, ga je za ograjo z bodečo žico fotografiral fotoreporter časopisa Newsweek, fotografijo pa je 17. avgusta objavil priznana ameriška revija Time. “Ali se mora nadaljevati?” se je glasil pripis na naslovnici poleg fotografije vidno shiranega Alića.

Time, naslovnica, Fikret Alić, taborišče, Prijedor, Trnopolje
Naslovnice revij o razmerah v Bosni in Hercegovini leta 1992. Na sredi je naslovnica revije Time s fotografijo Fikreta Alića iz taborišla Trnopolje (Foto: Žiga Živulović jr./Bobo)

“Prijeli so me 14. junija med tako imenovanim čiščenjem vasi, nato so nas odpeljali v taborišče Keraterm, kjer sem ostal do 5. avgusta. Preseljen sem bil v taborišče Trnopolje, kjer je nastala ta fotografija, ko so nas obiskali novinarji. Tam se ostal do 14. avgusta,” se 60 dni trpljenja skoraj 33 let pozneje spominja Alić.

Fikret Alić, taborišče, Prijedor, Ternopolje, Time
Fikret Alić danes. Ta teden je bil na otvoritvi razstave “Vesti, ki niso zbudile vesti” v Cankarjevem domu (Foto: Žiga Živulović jr./Bobo)

Ko so jih obiskali tuji novinarji, se ni zavedal, da je fotografija, ki je kasneje obkrožila svet in ljudem dala prvi uvid, kaj se dogaja v Bosni in Hercegovini, sploh nastala.

Kot pravi, bi morala naslovnica revije Time biti dovolj veliko opozorilo svetovnim voditeljem, da bi ukrepali, pa niso. Končni rezultat prijedorskih grozot pa je bil genocid v Srebrenici, ko so julija 1995 bosanski Srbi pod vodstvom generala Ratka Mladića pobili več kot 8.000 muslimanskih mož in dečkov.

Na vprašanje, ali se je takrat, ko je prišel v taborišče, zavedal, da je bil del etničnega čiščenja, Fikret Alić odgovarja, da ne. “Ob prihodu v taborišče so nas izprašali, nato pa začeli ločevati. Iz skupine so ločili izobražene ljudi in jih odpeljali na neznano lokacijo. Nismo jih več videli. Nad nami pa so se izživljali. Mislim, da so jim izobraženi ljudje predstavljali nevarnost, zato so jih ubili. Šele takrat sem se začel zavedati, da morda ne bom preživel,” je dejal.

Spominja se, da so se stražarji po obisku novinarjev spravili na tiste taboriščnike, ki so se pogovarjali z novinarji. Ko je bila fotografija objavljena, so ga želeli ubiti, a mu je iz taborišča uspelo pobegniti. Preoblečen v žensko se je vkrcal na konvoj avtobusov, s katerimi so iz območja odvažali ženske. Oktobra 1992, ko je bil star 20 let, je prišel v Ljubljano.

“Spoznal sem, kaj pomenita ljubezen in žalost”

Mujo Begić, ki se že več kot 30 let ukvarja z raziskovanjem zločinov proti človečnosti na območju Bosne in Hercegovine, pravi: “Govoril sem z več tisoč preživelimi žrtvami taborišč, ki so jih mučili, govoril sem z žrtvami posilstev. Iz prve roke sem izvedel za načine, kako so se v taboriščih izživljali nad ljudmi in jih ubijali,” pojasnjuje Begić.

Spoznal je številne matere, ki so ostale brez možev, sinov, bratov, očetov. “Veliko je primerov, ko smo odkrili le eno majhno kost žrtve in smo zaradi tega uspeli identificirati ubito osebo. Spoznal sem, kaj pomenita ljubezen in žalost, ko so se matere s to malo kostjo pogovarjale, jo poljubljale in z njo jokale. To je bilo edino zadoščenje, ki so ga dobile,” razlaga zgodovinar.

Identifikacija žrtev iz množičnih grobišč poteka v centru Šejkovača v bližini kraja Sanski Most in je po Begićevih besedah najbolj žalosten kraj v Bosni in Hercegovini. “Šejkovača je kraj hude bolečine, kjer številka postane človek, kjer številka dobi ime in kjer še živijo spomini. Tukaj ljudje izvejo usode svojih najbližjih,” opisuje.

šejkovača, sanski most, bosna in hercegovina, prijedor, srebrenica genocid
Identifikacijski center Šejkovača (Foto: PROFIMEDIA)

V največjem grobišču Tomašica so našli umorjene celotne razširjene družine, zato je mogoče po Begićevih besedah Tomašico opisati kot “družinsko grobišče”. Tukaj so se končala življenja številnih prijedorskih družin in to ta grobišča so, tako Begić, dokazi, da se je že na začetku vojne tam odvijal genocid.

Zadoščenje v Haagu

Fikret Alić je iz Slovenije odšel na Dansko, kjer je živel več let, nato pa se je vrnil v domačo Bosno in Hercegovino. Ves čas je spremljal tudi sojenja na Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY), tudi sam je pričal pred tem sodiščem.

Spominja se sojenja v primeru Duška Tadića, predsedniku lokalnega odbora Srbske demokratske stranke v Kozarcu. Obtožen je bil vojnih zločinov pri pregonu, mučenju in umorih nesrbskega prebivalstva v taboriščih Omarska, Keraterm in Trnopolje. Leta 1997 je bil spoznan za krivega in obsojen na 20 let zapora. Sojenje Tadiću je bilo prelomno, saj je šlo za prvi primer sojenja pred ICTY.

“Začutil sem, da bo morda pravici zadoščeno. Haaškemu sodišču sem bil pripravljen pomagati, spremljal sem vse postopke, od Tadićevega pa do zaprtja sodišča leta 2017. Dobil sem neko zadoščenje, ker je sodišče obsodilo dva glavna človeka za morijo v Bosni in Hercegovini – Karadžića in Mladića,” pripoveduje.

Fikret Alić, taborišče, Prijedor, Ternopolje, Time Fikret Alić, taborišče, Prijedor, Ternopolje, Time
Fikret Alić na otvoritvi razstave Vesti, ki niso zbudile vesti v Cankarjevem domu (Foto: Žiga Živulović jr./Bobo)
razstava, taborišče, genocid, Bosna in Hercegovina razstava, taborišče, genocid, Bosna in Hercegovina
Foto: Žiga Živulović jr./Bobo
Odprtje razstave, genocid, taborišča, bosna in hercegovina Odprtje razstave, genocid, taborišča, bosna in hercegovina
Odprtje razstave Vesti, ki niso zbudile vesti v Cankarjevem domu (Foto: Žiga Živulović jr./Bobo)
Odprtje razstave Vesti, ki niso zbudile vesti v Cankarjevem domu (Foto: Žiga Živulović jr./Bobo)
Revija Time, naslovnica, genocid, Ternopolje, Fikret Alić Revija Time, naslovnica, genocid, Ternopolje, Fikret Alić
Fotografija Fikreta Alića iz taborišča Trnopolje (Fikret Alić na otvoritvi razstave Vesti, ki niso zbudile vesti v Cankarjevem domu (Foto: Žiga Živulović jr./Bobo))
Odprtje razstave, genocid, taborišča, bosna in hercegovina Odprtje razstave, genocid, taborišča, bosna in hercegovina
Razstava Vesti, ki niso zbudile vesti v Cankarjevem domu (Foto: Žiga Živulović jr./Bobo)
Odprtje razstave, genocid, taborišča, bosna in hercegovina Odprtje razstave, genocid, taborišča, bosna in hercegovina
Razstava Vesti, ki niso zbudile vesti v Cankarjevem domu (Foto: Žiga Živulović jr./Bobo)
Fikret Alić, Mujo Begić, Nada Kronja Stanič, Ali Žerdin, taboriša, Prijedor, Srebrenica Fikret Alić, Mujo Begić, Nada Kronja Stanič, Ali Žerdin, taboriša, Prijedor, Srebrenica
Foto: Žiga Živulović jr./Bobo
Nada Kronja Stanič Nada Kronja Stanič
Nada Kronja Stanič (Foto: Žiga Živulović jr./Bobo)
Mujo Begić Mujo Begić
Mujo Begić (Foto: Žiga Živulović jr./Bobo)
Fikret Alić, taborišče, Prijedor, Ternopolje, Time Fikret Alić, taborišče, Prijedor, Ternopolje, Time
Fikret Alić na otvoritvi razstave Vesti, ki niso zbudile vesti v Cankarjevem domu (Foto: Žiga Živulović jr./Bobo)

Zgodba, ki bi jo moral svet vzeti resno že veliko prej

Eden prvih tujih novinarjev, ki je poročal o grozodejstvih vojne v Bosni in Hercegovini in ki je obiskal območje Prijedora, je bil ameriški novinar Roy Gutman, ki je pisal za newyorški časnik Newsday.

V prvih mesecih vojne je začutil, da se nekaj dogaja, zato se je povezal z znanko in njegovo lokalno posrednico (t.i. fikserko op. a.) Nado Kronjo Stanič, Avstralko hrvaških korenin. Skupaj sta nato odšla v Bosno in Hercegovino, kjer so se potrdile Gutmanove zle slutnje.

“Roy je razumel dogajanje v Jugoslaviji. Bil je judovskega porekla in dobro seznanjen s holokavstom. To, kar je videl v Bosni in Hercegovini, ga je prepričevalo, da se tam dogaja nekaj podobnega,” se spominja Kronja Stanič.

Tomašica, Prijedor, genocid, srebrenica, pokop, pogreb
Pokop žrtev, ki so jih odkrili v množičnem grobišču Tomašica (Foto: Profimedia)

Gutman je objavil številne prispevke in intervjuje s preživelimi, kot prvi med novinarji pa je za zločine v Prijedorju uporabil izraz genocid. Čeprav sam ni obiskal taborišč – tam so bili novinarji Penny Marshall, Ian Williams in Ed Vulliamy – so bili njegovi prispevki ključni, da je svetovna javnost dobila uvid v krvavo in brutalno vojni vihro v Bosni in Hercegovini.

A Nada Kronja Stanič je prepričana, da bi svetovni voditelji lahko že leta 1992 posredovali in ustavili vojno. Čeprav je po objavi znamenite naslovnice revije Time s shiranim Fikretom Alićem svet izražal sočutje in žalost, se stvari niso premaknile. “Nismo vedeli, kako bi prepričali svetovne voditelje, da ukrepajo. Šele ko smo več let ponavljali, kaj se v Bosni in Hercegovini dogaja, so se zganili, a prepozno. To je bilo šele leta 1995,” dodaja Kornja Stanič.

Gutman je kasneje za svoje vojno poročanje iz Bosne in Hercegovine, v katerem je razkril zlorabe, mučenje in poboje s strani bosanskih Srbov, prejel tudi Pulitzerjevo nagrado.

srebrenica, genocid, potočari, bosna in hercegovina, srebrenica, genocid, potočari, bosna in hercegovina,
Foto: PROFIMEDIA
srebrenica, genocid, potočari, bosna in hercegovina, žalujoča mati srebrenica, genocid, potočari, bosna in hercegovina, žalujoča mati
Foto: PROFIMEDIA
srebrenica, genocid, potočari, bosna in hercegovina, žalujoča mati srebrenica, genocid, potočari, bosna in hercegovina, žalujoča mati
Foto: PROFIMEDIA
28. obletnica genocida v Srebrenici 28. obletnica genocida v Srebrenici
PROFIMEDIA
Srebrenica Srebrenica
Pokopališče v Srebrenici (Foto: Denis Sadiković/N1)
Grobovi v Srebrenici Grobovi v Srebrenici
Grobovi v Srebrenici. (Foto: PROFIMEDIA)

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje