Radovan Karadžić in Ratko Mladić sta simbol zločinov v BiH in tudi genocida. (Vir: PROFIMEDIA)
Valentin Inzko je z uvedbo prepovedi zanikanja genocida v BiH politiki dal prikladno orožje za lastne interese. Tehnika vladanja srbskega člana predsedstva BiH Milorada Dodika je v vzbujanju strahu pred "drugimi", kar mu uspeva tudi zaradi potez mednarodne skupnosti. Tej ni uspelo vzpostaviti zaupanja, prebivalci BiH pa več ne vidijo pozitivnih učinkov EU. So pa svetel del BiH zagotovo njeni ljudje.
“Moja odločitev ni usmerjena proti nobenemu narodu,” je v intervjuju za bosanski N1 dejal visoki predstavnik Valentin Inzko. Ta je pred kratkim sprejel odločitev o spremembi bosanskega kazenskega zakonika, s katero je za zanikanje genocida in poveličevanje vojnih zločincev predvidena zaporna kazen od šest mesecev do petih let. Sprememba je začela veljati včeraj, povzročila pa je, milo rečeno, kar nekaj nemira. A zakaj takšna odločitev in zakaj ravno zdaj?
“Tak zakon je bil nujno potreben že pred 25 leti,” je za n1info.si povedal Faris Kočan, raziskovalec s Fakultete za družbene vede (FDV), specializiran za območje Balkana. Inzko želi z njim pustiti svoj pečat, saj se njegov mandat na položaju visokega predstavnika za BiH izteka. Problem pa je, da je z odločitvijo, ki so jo v BiH sicer res nesporno potrebovali, spet dal orožje političnim elitam BiH. “Milorad Dodik, Bakir Izetbegović, pa tudi bosansko-hrvaški HDZ so izgubljali na zanosu. To so tudi lokalne volitve pokazale. Zdaj pa jim je Inzko spet dal orožje, ki omogoča, da se nekdo skuša predstaviti kot edini branitelj svojega naroda, borec za svobodo,” je povedal Kočan.
Inzko je dejal, da bi bilo vsekakor bolje, če bi tak zakon sprejela domača politika, a to se preprosto ni zgodilo. Namesto tega se je v večji meri vnovič začelo poveličevanje vojnih zločincev in s tem se strinja tudi Kočan. Negiranje genocida se odvija na sistematični ravni in nekaj je bilo treba narediti.
Aljaž Uršej/N1
Faris Kočan, raziskovalec s FDV, je v pogovoru za N1 med drugim dejal, da BiH kot država praktično ne obstaja. Vsaka entiteta vodi svojo politiko. A socialni stiki kažejo, da so mlajše generacije s preteklostjo in delitvami manj obremenjene. In to je svetla točka, ki jo BiH potrebuje. Inzko je medtem na vprašanje, kaj ob odhodu s položaja sporoča državljanom BiH, odgovoril: “Verjemite v to čudovito državo. Verjemite v skupni dom, tukaj je dovolj prostora za vse.”
Priročen instrument za vladanje
Milorad Dodik, srbski član predsedstva BiH, Inzkov zakon že obrača sebi v prid. Njegova prva poteza po odločitvi je bila napoved referenduma o odcepitvi – grožnja, po kateri poseže vsakič, ko se mu zdi ustrezno, da pokaže, da je on tisti, ki bo branil srbski narod v BiH. Zanj je to priročen instrument za vladanje, meni Kočan. “To je njegova tehnika vladanja – vnesi strah, strah pred drugimi. Ti ‘drugi’ so Bošnjaki in tudi mednarodna skupnost,” pravi Kočan.
Vloga mednarodne skupnosti pri vsem tem je zagotovo pomembna. Morebitno članstvo BiH v Evropski uniji prinaša tudi neke vrsto eksistenčno negotovost. Kako bi bila sploh videti BiH znotraj EU? Bi Republika Srbska ohranila vse te pristojnosti, ki jih ima? Ker jasnih odgovorov na ta vprašanja ni, jih Dodik izkorišča. “Nek problem predstavi kot grožnjo svojim ljudem in na ta način tudi vlada,” pravi Kočan.
Mednarodna skupnost, ki je bila v določenem obdobju sicer zelo vpeta v BiH in je bila aktivna pri sprejemanju določenih sprememb (na primer pri stabilizacijsko-pridružitvenem sporazumu ali pa policijski reformi), se ne more ravno pohvaliti z uspehi na tem delu Balkana. Razna pogojevanja mednarodne skupnosti niso padla na plodna tla in postalo je jasno, da ne more ohraniti neposrednega stika z BiH. Inzko po mnenju Kočana ve, da je lahko vsako dejanje mednarodne skupnosti oziroma visokega predstavnika interpretirano napačno ali pa je zlorabljeno zato, da se ohranja oblast v obstoječih entitetah. “A ključno je to, da se Inzko umika, zapušča svoj položaj in čas je bil, da naredi nekaj, kar je nujno potrebno,” pravi Kočan.
PROFIMEDIA
Milorad Dodik je osrednji igralec v bosanski politiki. Znana je njegova prilagodljivost. Iz politika, ki je dejansko obsojal Ratka Mladića in Radovana Karadžića, se je, ko mu je to politično ustrezalo, spremenil v borca za srbski narod, ki ne bo pustil, da bosanskim Srbom kdo odvzame Republiko Srbsko. In v luči tega vedno, ko je prikladno, zagrozi z referendumom o odcepitvi.
Se bo tudi po tej odločitvi, ki je za del države sporna, prah hitro polegel? Ali z drugimi besedami: se bo Dodik hitro pomiril? Za zdaj poleg z referendumom “grozi” tudi z namero, da bo Republika Srbska spremenila svoj kazenski zakonik. Predvideno je, da bodo v petek odločali o tem, da bi veljala zaporna kazen za tiste, ki bi Republiko Srbsko označevali kot entiteto, ki je nastala na temelju genocida. Gre za potezo, ki v širšem smislu ne pomeni nič kaj dosti in jo lahko primerjamo z referendumskimi grožnjami. Služi torej interesom lokalnih politikov, a odločitev ne bo veljala zunaj ozemlja Republike Srbske, saj ima BiH svoje ministrstvo za pravosodje. Za Dodika je bolj kot to, da dejansko izniči Inzkovo spremembo, pomembno to, da ohranja vtis, da se bo boril za srbski narod.
Kaj bi Dodik naredil dan po referendumu o odcepitvi?
Faris Kočan pravi, da je Dodik v obdobju od leta 2009 do 2013 devetnajstkrat zagrozil z različnimi referendumi. Izpeljal je le enega, tistega o dnevu Republike Srbske. “To je bil referendum, s katerim je dal jasno vedeti, da Republika Srbska v tem simbolnem smislu družbenega in materialnega okolja BiH obstaja. Ustvarja ta občutek, da je Republika Srbska je prostor bosanskih Srbov,” pravi Kočan.
Dejanska odcepitev je kompleksna zgodba. “Tudi če predsednik Srbije Aleksander Vučić velja za Dodikovega prijatelja, ne želi takšne socialne bombe. Vučić nima namena priključiti Republike Srbske. Dodik pa samo igra na to karto, da ohranja status quo,” razlaga Kočan. Status quo ohranja Dodikovo moč in moč Republike Srbske.
Politika razklana, mlajše generacije manj obremenjene
Inzkova sprememba zakona je vnovič jasno pokazala, kakšna zmeda in razklanost vlada v BiH. Če bi še deset let nazaj lahko rekli, da bi članstvo v EU pomenilo neko zagotovilo miru, se to upanje vse bolj oddaljuje. Tudi na terenu se kaže, da ljudje niso zadovoljni z EU. “Fokusne skupine, ankete, raziskave kažejo na to, da ljudje ne vidijo pozitivnih učinkov EU. Ni napredka,” pravi Kočan. Po njegovem mnenju je v BiH najprej treba narediti neko izgradnjo institucij, smiselno ureditev. “BiH kot država praktično ne obstaja,” je jasen Kočan. Vsaka entiteta vodi svojo politiko.
So pa pozitiven in svetel del BiH zagotovo njeni ljudje. Vsaj mlajše generacije so manj obremenjene, ljudje se družijo, čeprav je jasno, da medkulturna in medetnična trenja še obstajajo. “En dejavnik, zakaj je tako, je tudi ta, da se ljudje med seboj ne poročajo, ne vstopajo v mešano zakonsko zvezo,” pravi Kočan. To je človeška, a zelo pomembna komponenta. “Generacije, ki so iz mešanih družin tudi zelo drugače dojemajo BiH,” pravi Kočan.
Ena od epizod dokumentarne serije Junaki dobe zla je posvečena tudi Miloradu Dodiku. V seriji govorijo o njegovi politični preobrazbi in tudi njegovih grožnjah z referendumom o odcepitvi. Eden od sogovornikov, odgovorni urednik projekta Buka Aleksandar Trifunović, v dokumentarni seriji denimo pravi: “Mislim, da je njegov največji strah, da bi v nekem trenutku mednarodna skupnost rekla izvoli, poskušaj se odcepiti. To je dejansko nekoč neuradno rekla tudi Angela Merkel. Pustite ga, da se poskusi odcepiti. Kaj se bo zgodilo? To je v resnici najboljše možno stališče. Ne obstaja dokument ‘Republika Srbska dan po odcepitvi’. Kaj bi se zgodilo? Kdo jo bo priznal? Kaj prebivalci Srbije mislijo o pripojitvi Republike Srbske Srbiji?
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje