Večmesečni napadi na Gazo predstavljajo vse hujšo agonijo za prebivalce. Neprestano obstreljevanje, pomanjkanje zdravstvene oskrbe, huda lakota. Otroci se tepejo za hrano in od stradanja umirajo. Najmlajši otrok je bil v času smrti star en dan. Kakšno je stanje na odrezanem severu palestinske enklave in zakaj je govoriti o humanitarni katastrofi hipokritsko? Pogovarjali smo se z novinarjema in dobrima poznavalcema dogajanja na Bližnjem vzhodu Boštjanom Videmškom in Ervinom Hladnikom Milharčičem.
“Zadnje tedne smo ogromno govorili o Rafi. Treba je bilo govoriti o Rafi, glede na to, da se tam nahaja več kot milijon in pol razseljenih ljudi iz vse Gaze. Ampak smo v tem času pozabili na sever Gaze,” je z opisom razmer začel novinar in dolgoletni vojni poročevalec Boštjan Videmšek.
Na severu Gaze, kamor so oktobra lani padle prve rakete, pet mesecev po izraelskem odgovoru na napad Hamasa ostaja več kot pol milijona Palestincev, humanitarna kriza pa je vse hujša. Dostop do območja je po kopnem praktično nemogoč, saj so ceste zbombardirane, uničena je tudi vsa ostala infrastruktura. Hudo otežena oziroma skoraj nemogoča je tudi dostava humanitarne pomoči, razmere so grozljive. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je podhranjenost otrok v regiji približno trikrat večja kot v južni Gazi.
“To, da na iste ljudi en del dneva padajo bombe, drugi del dneva pa humanitarna pomoč, je najhujša možna metafora,” stanje povzema Videmšek. “Izraelska stran je morda ustvarila največjo humanitarno krizo 21. stoletja, zaradi katere že po petih mesecih tudi najmlajši otroci umirajo od lakote,” je opisal Videmšek in poudaril, da to vsekakor ni naključje, saj da je Izrael že od samega začetka načrtoval selitev prebivalstva, Gazo pa da je želel srednjeročno narediti nemogočo za življenje.
Združeni narodi so Izrael ta teden obtožili, da lakoto uporablja kot orožje. Videmšek se s to izjavo strinja, trditve Izraela, da je humanitarne pomoči za vse dovolj, pa zavrača. Izrael se sicer očitkov otepa in poudarja, da ne otežuje dostavljanja humanitarne pomoči v Gazo. V nasprotju s temi trditvami pa so tudi nedavna dejanja izraelske vojske, ki je prejšnji četrtek streljala na civiliste na severu Gaze, ki so čakali na humanitarno pomoč in ubila 118 ljudi ter jih še 750 ranila. In to ni bilo prvič. Izrael je sicer potrdil, da so vojaki streljali, a je za smrt ljudi okrivil množico, ki je obkrožala tovornjake s pomočjo rekoč, da so bile žrtve poteptane ali povožene.
Dopisniki ameriškega CNN so ob pregledu humanitarnih dokumentov ugotovili, da Izrael med paketi pomoči, ki so namenjeni v Gazo, sistematično zavrača dostavo anestetikov in aparatov za anestezijo, kisikovih jeklenk, ventilatorjev in sistemov za filtriranje vode. Pod strogim nadzorom je tudi dobava datljev, spalnih vreč, zdravil za zdravljenje raka, tablet za čiščenje vode in kompletov za nosečnice.
“Svetovna skupnost zdaj izraža veliko skrb zaradi humanitarne katastrofe in se ukvarja s tem ali bi hrano prebivalstvu metala iz zraka ali jo vozila z ladjami. To je popolnoma brezplodna razprava,” pa meni novinar in kolumnist časopisa Dnevnik Ervin Hladnik Milharčič, ki je jasen: v Gazi ni humanitarne katastrofe ampak vojna.
Kot pravi, je zaskrbljenost zaradi usode prebivalstva sprenevedanje, saj se te ne bo rešila z ukvarjanjem s humanitarno katastrofo ampak z odločitvijo, kaj narediti z vojaško agresijo. “Dokler Evropska unija, sicer s kančkom slabe vesti, navdušeno podpira vojaško agresijo (ker se ne odzove, op. a.), je govoriti o humanitarni katastrofi hipokritsko,” doda Hladnik Milharčič.
Vojaška sila se ustavi z vojaško silo, ne pa humanitarnimi konvoji
Ob tem poudarja, da je treba bolj kot o začasnem premirju razmišljati o popolni ustavitvi agresije. “Dokler se o tem ne govori, je vprašanje, kako je prebivalcem Gaze, hipokrizija,” poudarja novinar Dnevnika. Ob tem izpostavlja tudi dejstvo, da izraelska vojska v Gazi uničuje bolnišnice, šole in univerze ter na tak način poskuša Palestince zreducirati na begunsko populacijo, ki živi v šotorih.
Današnje težke razmere v Gazi Hladnik Milharčič primerja z obleganjem Sarajeva v devetdesetih, ko je srbska vojska prav tako preprečila dotok vode, elektrike, plina in hrane v obkoljeno mesto. “Svetovna skupnost se je spraševala, kaj bi naredila s humanitarno katastrofo in je v situaciji, ki zahteva vojaško intervencijo vzpostavila cirkus humanitarne pomoči. Mislim, da tudi v Gazi ni druge kot vojaška intervencija proti izraelski vojski, kar pa je področje znanstvene fantastike. Vojaška sila se ustavi z vojaško silo, ne pa humanitarnimi konvoji,” je jasen sogovornik.
“Klicala je hčerka, da so mamo zadeli. Potem je linija padla”
Kako težke so razmere v Gazi najbolje, ponazorijo osebne zgodbe ljudi. Ervin Hladnik Milharčič se je pogovarjal z enim od Palestincev iz Gaze.
“Prijatelj je dobil telefonski klic hčerke, da so mamo zadeli, potem je linija padla. Tekel je domov, avtomobil ni imel bencina. Ni vedel ali so ženo ubili ali ranili, potem se je izkazalo, da je samo ranjena. Iskal je avto s katerim bi jo pripeljal v bolnico, ki je tudi na pol porušena,” je zgodbo povzel sogovornik. “To je mestno prebivalstvo, ki je izobraženo, urbano. Bili so prisiljeni v to, da so zreducirani v ljudi, ki lahko mislijo samo na preživetje,” doda Hladnik Milharčič.
Kot pravi, to ni humanitarna katastrofa ampak “načrten rezultat vojaške agresije, kjer so poleg vseh drugih smrti, fizičnega in mentalnega trpljenja ljudje še ponižani, ker so prisiljeni prositi za hrano.
Mednarodna skupnost sicer išče nove načine, kako humanitarno pomoč dostaviti na razdejano območje. Dostava po kopnem s tovornjaki zaradi uničene infrastrukture, spopadov in ovir z izraelske strani marsikje ni mogoča. Tako so v zadnjih tednih začeli pakete z najnujnejšim metati z letal, napovedujejo pa se tudi pomorski humanitarni koridorji. Ameriški predsednik Joe Biden je naznanil, da bo ameriška vojska ob obali Gaze postavila začasno pristanišče, prek katerega bodo dostavljali humanitarno pomoč.
Boštjanu Videmšku se ideja zdi bizarna. Kot pravi, bi se morala mednarodna skupnost z ZDA na čelu zavzemati ne samo za prekinitev ognja ampak doseg premirja med Gazo in Hamasom. “Pomol zveni kot neko servisiranje genocida v nastajanju,” je dodal.
Kaj pa bi lahko prinesla prihodnost?
Videmšek ocenjuje, da so ZDA že sprejele dejstvo, da se Izrael pripravlja na kopensko ofenzivo v Rafi. “Predvidevam, da prihaja še veliko hujše od tega, kar smo videli v zadnjih petih mesecih, pa čeprav je to nepredstavljivo,” je dodal. Po njegovih informacijah je izraelska vojska na napad že pripravljena, ofenziva pa da je neizogibna.
Ocenjuje, da ne Hamas ne Izrael nimata iskrenih namenov pri pogajanjih glede začasne prekinitve ognja, saj vojno stanje obema koristi. “Tako Netanjahu kot Hamas lahko politično preživita le v stanju vojne, podaljšane vojne,” je dodal. Če Hamas ne bi zadrževal izraelskih talcev, se Netanjahu sploh ne bi pogajal, ampak bi izraelska vojska Gazo že zdavnaj zravnala z zemljo, je prepričan. Hamas si talcev ne želi predati tudi zaradi bližajočega se ramadana, saj bi lahko v tem času eskalirale razmere v okolici mošeje Al Aksa, Izrael pa bi lahko eskalacijo uporabil kot alibi za ponovne napade, ocenjuje Videmšek in dodaja, da se v pogovorih počasi izključuje prihodnost Gaze.
Po podatkih ZN v Gazi približno 2,2 milijona ljudem zaradi obleganja Izraela grozi lakota. Zaradi pohranjenosti materam, ki še vedno dojijo, primankuje mleka. Otroci zato cuzajo datlje, a so kljub temu močno podhranjeni. Na spodnji fotografiji je enoletni Watin.
Ervin Hladnik Milharčič meni, da pogovori med sprtima stranema sploh niso pogajanja, saj na eni strani sedi ena izmed najmočnejših vojaških sil z jedrskim orožjem in močnimi zavezniki, na drugi strani pa oboroženo krilo ene politične stranke, ki se lahko brani z zajetimi talci. “V resnici ne gre za to ali talci preživijo ali ne. Pogajajo se o tem ali bodo Palestinci kot narod v Gazi preživeli, in zaenkrat kaže slabo,” ocenjuje Hladnik Milharčič. Kot pravi, Hamas ne odloča o ničemer drugem kot zgolj o tem, ali bo izpustil zajete talce. “V zameno zahteva izpustitev talcev, ki jih ima Izrael ampak … Ta ’trgovina’ je na robu človečnosti,” pove Hladnik Milharčič.
Pri tem znova opozori na neodločnost Evropske unije in ZDA ter njuno sprenevedanje. “To je vojna. Treba se je odločiti, na kateri strani smo. Vmesnega prostora, kjer bi ohranjal nevtralnost, ni,” pravi sogovornik, ki kot sprenevedanje ocenjuje tudi pogovore o t. i. rešitvi dveh držav na tem ozemlju. “Tam ni več prostora niti za eno izmed teh dveh,” zaključi.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje