Menu Item
Dokumentirati to, kar se dogaja, in s fotografijo spremeniti svet. To je življenjsko poslanstvo jordanskega fotografa Muhammeda Muheisna, ki že več kot 20 let spremlja vojne konflikte po svetu in ljudi, ki so zaradi tega prisiljeni zapustiti domove. Vojna, uničenje in trpljenje, pa tudi življenje, ki cveti sredi kaosa.
Vsak, ki je v zadnjih 20 letih spremljal dogajanje po svetu, predvsem vojne konflikte v državah Bližnjega vzhoda in posledično stisko beguncev, pozna fotografije Muhammeda Muheisna, tudi če tega pravzaprav ne ve.
Če bi naštevali, kaj vse je Muheisen, bi k temu lahko pripeli kar nekaj nagrad in visokoletečih pridevnikov – dvakratni dobitnik Pulitzerjeve nagrade, najboljši fotograf leta 2013 po izboru revije Time, humanitarec in prejemnik številnih drugih priznanj, ki imajo težo v svetu fotoreporterjev.
V prvi vrsti pa Muhammed Muheisen, ki vsakega nasmejano sprejme v svoji galeriji na festivalu Xposure v emiratu Šardža (Združeni arabski emirati), pooseblja ljubezen do soljudi in fotografije. Rodil se je kot jordanski državljan v Palestini, že od malih nog obkrožen z izraelsko-palestinskim konfliktom. “Jezik nasilja sem poznal že kot otrok, ampak kljub temu sem znotraj tega kaosa imel otroštvo in bil človek,” nas je v pogovoru pospremil na začetek svoje poti.
Ljubezen do fotografije je razvil precej mlad, saj mu je babica že pri osmih letih podarila polaroidno kamero. Ugotovil je, da zanj fotografija predstavlja vizualen spomin, natisnjen na papir in s tem oprijemljiv, vedno ga je mogoče priklicati. Strast do fotografiranja je združil s svojo izobrazbo, saj je diplomiral iz novinarstva in politologije.
Mogočne ženske Jemna in travme vojne v Iraku
Leta 2001 se je odpravil na pot, ne da bi dobro vedel, kam gre. “Vedel sem le, da želim dokumentirati, kaj se dogaja po svetu. Če se nekaj zgodi in o tem nihče ne govori, je, kot da se ni nikoli zgodilo. Zato je fotoreporterstvo pomembno, saj pripoveduješ zgodbe, za katere drugače svet ne bi nikoli izvedel,” je večkrat poudaril glavni namen tega, kar počne.
V eni sapi je naštel nekaj travmatičnih dogodkov iz let, ki jih je preživel po svetu, a pri nobenem se ni želel ustaviti. “V Jemnu so me zabodli, v Afganistanu sem izgubil najboljšega prijatelja, v Siriji sem imel strto srce,” je vse, kar je povedal. Nadaljevati ni želel, saj kot je dejal, on ni žrtev. “Žrtve so ljudje, otroci, ki so ujeti v teh konfliktih, nič krivi, nič dolžni. Zgodba so ljudje na fotografijah, ne jaz, ki imam posteljo, več obrokov na dan in dom.”
V Pakistanu je preživel največ časa, štiri leta in pol, njegova misija pa je bila spremljati vsakodnevno življenje ljudi, predvsem afganistanskih beguncev, ki jih je bilo tam konec leta 2001 več kot štiri milijone.
V Jemnu je spremljal revolucijo, ki jo je leta 2011 začela ženska po imenu Tawakkol Karman, pozneje prejemnica Nobelove nagrade za mir. “Ko preživiš veliko časa v nekem okolju, postaneš neviden za ljudi, postaneš del okolice. Tudi ta slika je nastala tako – postal sem del dnevnega življenja protestnic v Jemnu in zaupanje, ki sem ga sčasoma pridobil – tega ne moreš kupiti – mi je omogočilo, da sem posnel to fotografijo. Na njej vidimo trdoživost žensk iz Jemna, njihovo moč, da spregovorijo in povzdignejo glasove,” mi je pripovedoval, stoječ ob fotografiji, ki zagotovo pritegne pozornost.
Zraven fotografije žensk iz Jemna visi presunljiva fotografija, ki jo je Muheisen posnel v Iraku. “Spremenila mi je življenje, osebno in službeno. To je bil čas, ko so iz zapora Abu Ghraib začeli spuščati prve zapornike. Tam sem preživel ves dan in v nekem trenutku sem zaslišal krik, ki mi še danes odzvanja v ušesih. Krik matere, ki je izvedela, da je njen sin umrl.”
Kot je dejal, je bil leta 2003 mlad, prestrašen in neizkušen, čeprav je mislil, da je videl že vse, ker se je rodil na območju konflikta. “Spoznal sem, da je biti v središču vojne najtemnejši kotiček na Zemlji,” mi je dejal, še vedno obrnjen proti fotografiji iz Iraka. “Nikoli več nisem videl stvari na isti način, saj sem spoznal res temno človeško plat.
Ob vprašanju, kako posname fotografije takšnega trpljenja, je pohitel z opozorilom, da je treba pri tem postopati z največjo mero občutljivosti. “Nikoli ni lahko usmeriti kamere v nekoga, ki žaluje. Poiskati moraš njihovo dovoljenje, poskusiti razložiti, kako pomembno je, da svet izve, kaj se dogaja,” je poudaril Muheisen.
Poleg travme vojne v Iraku, ki ga še danes preganja, je bila ta fotografija prelomna tudi za njegovo kariero. “Za delo, ki sem ga opravil tam, sem prejel Pulitzerjevo nagrado. Kar naenkrat nisem bil več ’nihče’, pričakovanja pa so postala tokrat višja.”
Mojo pozornost je pritegnila še fotografija nemočnih dojenčkov, ki so zaviti v debele odeje na eni mizi, okoli njih pa so električni radiatorji in bore malo druge opreme. Gre za intenzivno terapijo v Afganistanu. “Otroci, ki so rojeni s hudimi težavami, pridejo v to sobo. Sobo za intenzivno terapijo. Samo upamo lahko, da iz te sobe tudi pridejo. Ampak tu vidimo, kaj je nam samoumevno in kaj imajo nekateri najšibkejši,” ob tem pripoveduje fotograf.
Na poti je spremljal tudi begunce, vse od grškega otoka Lezbos do Nemčije. Skoraj eno leto je preživel v Srbiji, kjer se je osredotočil predvsem na vse mladoletne, ki so morali na pot brez spremstva staršev ali drugih starejših.
“Z dovolj izobraževanja in ozaveščanja lahko dosežemo, da tudi tisti, ki so skeptični, začnejo drugače gledati na begunce. Mogoče sprevidijo, da so za to besedo ljudje z imeni, družino in svojo zgodbo, sanjami, znanji, ljudje, ki so na poti samo zato, ker so morali zapustiti dom. Nihče ne gre, če v to ni prisiljen,” meni Muheisen, ki je na Nizozemskem ustanovil fundacijo Everyday Refugees.
Fundacija ima štiri glavna poslanstva: dokumentirati, izobraževati, pomagati in opolnomočiti. Do zdaj so že šest šol na obrobju Islamabada v Pakistanu, kjer se šolajo afganistanski otroci, opremili z vsem potrebnim za celoletno izobraževanje. Zagotovili so tudi dovolj ventilatorjev, da je vsaj malo lažje prenašati vročino v tamkajšnjih učilnicah.
Razstava, ki nosi ime Life of War, predstavlja polovico življenja fotografa. “Seveda na fotografijah vidimo veliko trpljenja in uničenja, ampak tu so tudi lepota, zgodbe o preživetju in opolnomočenju. Fotografije so glasovi vseh teh ljudi, ujeti v trenutku,” je dejal.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje