Jana Andert je češka fotografinja in avtorica dokumentarnega filma o vojni proti Islamski državi. Na mednarodnem fotografskem festivalu v emiratu Šardža v Združenih arabskih emiratih smo se z njo pogovarjali o času v Mosulu, ki ga je preživela ob boku elitne iraške vojaške divizije, zgodbi o edinstvenem prijateljstvu in tem, kaj še želi sporočiti s svojim delom.
“Meni se zdi, da imam ‘jajca’, ampak v primerjavi z njo sem evnuh,” je Jano Andert slikovito opisal fotograf Enexa, ki je posnel njen portret.
Neodvisna fotografinja in filmarka v zadnjih letih fotografira predvsem Bližnji vzhod. Eden njenih večjih projektov je dokumentarni film o vojni proti IS, ko je kar osem mesecev preživela z Zlato divizijo iraške vojske.
Jana Andert je na začetku kariere fotografirala izdelke podjetja, ki je prodajalo medicinske pripomočke, nato pa je začela delati kot modna fotografinja. Razkorak med njenim delom takrat in danes skoraj ne bi mogel biti večji.
“Seveda se nisem nekega dne zbudila, plosknila z rokami in si rekla, da bom popolnoma spremenila svoje življenje. Šlo je za kar dolg proces, na mojo odločitev pa je vplival tudi moj dedek, ki je kot češki diplomat deloval v Siriji. Ta del sveta me je zato vedno navduševal,” nam je razložila, stoječ pred svojimi fotografijami, ki jih je v večini posnela v Iraku. Dodala je, da si je prav tako vedno želela narediti nekaj več, prispevati vsaj majhen delček k izboljšanju sveta.
Najprej je začela delati kot prostovoljka v begunskih kampih, a želela je spoznati, kako so ljudje sploh prisiljeni v to, da bežijo in zapustijo dom. “Torej konflikt, vojno, samo srčico problema,” je dejala. A takrat je ostala pri fotografiranju beguncev in se vrnila na Nizozemsko, kjer je živela 15 let.
Edina ženska med iraškimi zlatimi vojaki
Na neki točki se je odločila, da mora biti v prvi bojni liniji, da bi res razumela, kaj se dogaja. Ljudje, ki jih je spoznala v kampih za begunce, so ji pravzaprav pomagali s kontakti in ji olajšali dolgo in težko pot do infiltracije v elitno Zlato divizijo iraške vojske.
Tako je skoraj osem mesecev preživela z vojaki, noč in dan. “Ko sem šla z njimi na vojaško operacijo, vmes nisem mogla reči, da si bom vzela odmor in šla po sendvič. Tam sem bila od začetka do konca,” je bila jasna.
A to, da so jo sprejeli medse, je trajalo kar nekaj časa. Še posebej zato, ker je ženska, povrh vsega svetlolasa zahodnjaška ženska. “Že v normalnih razmerah je težko pridobiti zaupanje osebe. Tam je bilo to še toliko težje. Poleg tega jih je skrbelo, v kakšni luči bodo prikazani, kaj bomo objavili …” nam je pripovedovala fotografinja. “Ne gre le za drugačno kulturo, temveč za vojsko. Tam so pravila vedno zelo jasna, v iraški vojski pa žensk sploh ni,” je razlagala sogovornica, ki je v prvih tednih slišala pritožbe nekaterih vojakov, da jih njena prisotnost moti.
Vez za vse življenje
Pa se je med njimi na koncu razvilo pravo prijateljstvo? Jana je dejala, da z nekaterimi med njimi – sčasoma – zagotovo. Z vojakom po imenu Mohamed je še vedno v stiku. “Pokliče me, preverja, ali sem varna ali spet počnem kaj neumnega. On je še vedno v vojski, napredoval je in dobil otroka. Zdaj je srečen oče, to me res veseli.”
Film Inside the War on Isis iz leta 2018 je izšel ravno v trenutku, ko je Janin prijatelj Mohamed opravljal dodatna usposabljanja v ZDA. V napovedniku filma je trenutek, ko vojaki ujete člane IS udarijo po glavi, zato je filmarko skrbelo, kako se bodo na to odzvali v Zlati diviziji, ko bodo videli posnetek. “Odlomek sem poslala Mohamedu in bil je navdušen, tako zelo ponosen. Rekel je, da ga bo poslal in pokazal vsem, ki jih pozna, da bo pripovedoval o trenutkih, ki smo jih preživeli skupaj,” se je smejala sogovornica.
Strah in pogum, travma in katarza
Ali jo je bilo kaj strah in kako je strah premagala? “Seveda sem ga čutila, če ga ne bi, ne bi bila normalna. A sčasoma sem se nehala bati situacij, ki sem jih že videla, saj so se ponavljale, veš, kako se odzvati, kdaj se skriti, kdaj bežati. Tvoja okolica ti postane normalna, s tem pa upada tudi raven strahu,” mi je odgovorila na vprašanje.
Svoje delo je uporabila kot ščit, saj je bila tako osredotočena na snemanje in fotografiranje, da je pozabila na drugo dogajanje. “Prav tako sem se zavedala, da bom s paničarjenjem v nevarnost spravila tudi druge. Če bi naredila napako, bi lahko s tem nekoga ubila,” je dejala. “Res močno sem se trudila, da sem čustva v tistem trenutku pustila za pozneje.”
“Psihologija mi je najbolj pomagala pri razumevanju travme, pri tem, da se zavedam, kako pomembno je z njo čim prej opraviti,” je dejala Jana. “Čeprav sem med delom ostala zbrana, sem po kakšnem res težkem dnevu šla na streho stavbe, kjer smo bili, saj tam ni bilo nikogar, in poskušala predelati svoja čustva. Včasih sem tudi zajokala, to je bilo kot očiščenje,” je dodala fotografinja.
Cvetoča roža sredi opustošenja
Janin zadnji projekt je bil pokrivanje konflikta med Armenijo in Azerbajdžanom, a zdaj ima velike težave pri poskusu, da bi se vrnila v Karabah. Na armenski strani je spremljala ljudi in njihove zgodbe, zato si želi, da bi lahko posnela, kje so zdaj in kaj počnejo.
“Še posebej punca po imenu Diana, plesalka, ki prihaja iz mesta Stepanakert. Spoznali sva se popolnoma naključno. V vsej tisti norosti je bila kot lepa, nežna roža,” se je spomnila fotografinja. “Skupaj sva odšli do njene nekdanje šole in ugotovili, da so jo bombardirali. Vstopili sva in sredi tiste tišine in opustošenja je zaplesala. Bil je čaroben trenutek,” je povedala Jana, ki se želi v prihodnosti osredotočiti na konflikte v afriških državah. “A Bližnji vzhod bo vedno ostal moja ljubezen.”
Z Jano Andert smo se pogovarjali na fotografskem festivalu Xposure, ki poteka v emiratu Šardža, tretjem največjem mestu po prebivalstvu v Združenih arabskih emiratih. Osrednja tema letošnjega festivala so podnebne spremembe in opozarjanje nanje skozi fotografijo, a tam so tudi drugi svetovno priznani fotografi, ki fotografirajo vojne konflikte, begunce in snemajo osebne zgodbe.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!