Od umora srbskega premierja Zorana Đinđića mineva dvajset let. Nasilna smrt politika in intelektualca, ki je veljal za naklonjenega Evropi, za Srbijo oziroma srbsko politiko predstavlja prelomnico. "Đinđić je pokazal, da si je vsaj v teoriji mogoče zamišljati tudi drugačno, bolj demokratično Srbijo, ki ni osamljena v svetu," je za N1 ocenil dr. Rok Zupančič s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Kakšna je Đinđićeva politična dediščina?
Srbijo je pred natanko dvema desetletjema pretresel dogodek, ki je brez dvoma pomembno vplival na razvoj srbske politike – 12. marca 2003 je bil v Beogradu umorjen Zoran Đinđić, prvi demokratično izvoljeni srbski premier, pred tem beograjski župan ter predsednik Demokratične stranke (DS) in eden od ustanoviteljev Demokratične opozicije Srbije, naveze 18 strank, ki so si za skupni cilj zadale konec vladavine Slobodana Miloševića.
Ko so nanj izvedli atentat, je bil Đinđić star 50 let, premier pa je postal dobri dve leti pred nasilno smrtjo. Strelec ga je zadel, medtem ko je – pri belem dnevu – vstopal v vladno zgradbo. Za tem so ga odpeljali v bolnišnico, a premierju ni bilo več pomoči. Njegovi smrti je sledila razglasitev izrednih razmer.
Vse podrobnosti okoliščin atentata na Đinđića še danes niso povsem razjasnjene, vendar so preiskave in sojenje pokazali, da za atentatom med drugim stoji enota državne varnostne službe in organiziran kriminal oziroma vplivni zemunski klan. Dejavnik, ki je pravzaprav “omogočil” izvedbo atentata, pa je skorumpiranost policije, organov državne varnosti in tožilstva, ki se je razpasla v času vladavine Miloševića, navajajo avtorji prispevka ob 20. obletnici atentata, ki je bil objavljen v mediju Balkan Insight.
Na 40-letno zaporno kazen je bil sicer za organizacijo atentata na Đinđića obsojen Milorad Ulemek (z vojnim imenom Legija), ki je poveljeval enoti za posebne operacije službe državne varnosti, znani pod vzdevkom “rdeče baretke”. Na enako dolgo zaporno kazen je bil prav tako obsojen Ulemkov nekdanji namestnik Zvezdan Jovanović, ki je proti Đinđiću izstrelil usoden naboj.
Milorad Ulemek (PROFIMEDIA)
“Vse je pripravil Ulemek. Jovanović je streljal,” je maja 2007 besede sodnice Nate Mesarović navajal britanski Guardian. Skupno je bilo sicer za atentat obtoženih 12 ljudi; nekateri od njih so se kot pripadniki paravojaških enot, ki jih je podpiral Milošević, borili v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem in Kosovu. Kot še navaja Balkan Insight, je bilo v operaciji Sablja, ki je sledila atentatu, skupno pridržanih 11.665 ljudi.
Srbski premier, ki je Srbiji kazal, da je lahko drugače
Zoran Đinđić, doktor filozofije z doktoratom z Univerze v Heidelbergu, je veljal za proevropskega politika, ki je izboljšal sodelovanje med Beogradom in haaškim sodiščem za zločine na območju nekdanje Jugoslavije. Pod okriljem njegove vlade so Haagu predali več visokih nekdanjih politikov ter policijskih in vojaških častnikov, vključno s (takrat že nekdanjim predsednikom) Miloševićem. Tudi zato naj bi se zameril snovalcem atentata – eden od drugih vzrokov za zamere pa naj bi bil načrtovan pregon skupin organiziranega kriminala.
“Dr. Zoran Đinđić je, preden je prišel na oblast, kot opozicijski aktivist v 90. letih prejšnjega stoletja verjetno žrtvoval najlepša leta življenja za svoj ključni politični projekt, to je strmoglaviti avtoritarni sistem, ki ga je poosebljal Slobodan Milošević,” je za N1 ocenil dr. Rok Zupančič, izredni profesor na katedri za obramboslovje na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. 90. leta so bila za državljane Srbije težka, je navedel – država je bila izolirana in v močnem primežu kriminalnih struktur, vladala je revščina, ljudje pa so vse bolj spoznavali, da je bil izplen jugoslovanskih vojn za Srbijo nikakršen oziroma celo kontraproduktiven.
Zvezdan Jovanović je streljal na Zorana Đinđića (PROFIMEDIA)
“Srbija je bila ob prelomu tisočletja temna lisa, ki se ji je naprtil levji delež odgovornosti za kalvarijo v tem delu sveta,” je poudaril dr. Zupančič in opisal, da je Đinđić prenekaterim Srbom predstavljal “nekaj novega, novo upanje”, zanje je bil nekdo, “ki bi državo lahko potegnil iz brezna in izolacije”. “Z drugimi besedami, pokazal je, da si je vsaj v teoriji mogoče zamišljati tudi drugačno, bolj demokratično Srbijo, ki ni osamljena v svetu. Kot državo, kjer kriminalne strukture novinarjev ne pobijajo, kjer revščina – tako materialna kot duhovna – ni stanje duha.”
Zoran Đinđić je bil pokopan 15. marca na pokopališču v Novem Beogradu, pogreba pa se je po navedbah srbskih medijev udeležilo več kot 70 državnih delegacij. Več sto tisoč prebivalcev Srbije pa se je zbralo na pogrebni procesiji, ki je potekala na beograjskih ulicah. Đinđić je bil poročen in je bil oče dveh otrok.
Žalujoči ob 12. obletnici atentata na Zorana Đinđiča (PROFIMEDIA)
Izginule sanje in vrnitev v že znane tire
Srbski in drugi tuji mediji ob obletnicah atentata na Đinđića dogodek pogosto opisujejo kot prelomnico v srbski politiki, odpira pa se tudi vprašanje, ali je atentat Zahodu naklonjenega politika in intelektualca odprl vrata nacionalističnim politikam in politikom, kot je aktualni srbski predsednik Aleksandar Vučić.
V primerjavi z obdobjem, ko so ga umorili, Đinđić ob prihodu na oblast ni imel zelo visoke podpore. Povišanje podpore po navedbah dr. Zupančiča pomeni, da je ljudem vlival upanje. “Z atentatom nanj – ne pozabimo, da so atentat zagrešile strukture, ki so največ imele od ribarjenja v kalnem – je bila ubita tudi ideja, da se država lahko otrese primeža kriminala in korupcije. Sanje številnih srbskih državljanov so naenkrat izginile,” je dodal.
Zoran Đinđić (PROFIMEDIA)
“Dr. Đinđić v krogu svojih sodelavcev ni imel zelo karizmatičnih osebnosti, ki bi ga lahko nasledile, in tako je spet nastal prostor za bolj nacionalistične struje (na čelu z Vojislavom Koštunico kot predsednikom). Te struje so začele preizpraševati, ali je res nujno sodelovanje z Evropo oziroma Zahodom, pri čemer je bilo na primer aktualno vprašanje izročanja osumljenih vojnih zločinov haaškemu tribunalu,” je pojasnil sogovornik. In dodal: “Koštunica je radikalnim demokratičnim reformam nasprotoval, saj je bil tesneje povezan s centri ‘stare moči’, ki so dr. Đinđića tudi odstranili.”
Ko je po Đinđićevi smrti moč znova pridobila ‘stara politika’ in je ideja proevropske Srbije začela umirati, je svojo moč in vpliv v državi spet povečala Rusija, je opozoril dr. Zupančič. Tudi odnos Beograda do Prištine se je vrnil v ustaljene tirnice – če je Đinđić izkazal interes za pogovore o drugačnem statusu Kosova, so se njegovi nasledniki na čelu srbske oblasti znova začeli izogibati “kakršnemukoli kompromisu z oblastmi v Prištini, ki ga pooseblja vzklik banalnega nacionalizma ‘Kosovo je srce Srbije'”.
