Na robu še ene afriške vojne, v katero nas lahko pahneta ego in denar

V zadnjih tednih smo poročali o napetostih in možnosti nove vojne na Afriškem rogu. Najprej je septembra uporniška Ljudska osvobodilna fronta Tigraja (TPLF) sprožila ofenzivo in prevzela nadzor nad letališčem v tigrajski prestolnici Mekele. S tem se je odmrznil konflikt med TPLF, stranko, ki vodi etiopsko pokrajino Tigraj, ter etiopsko vlado. Etiopska vojska je nato oktobra potisnila borce TPLF nazaj in Mekele prevzela brez boja.

Po vojni med letoma 2020 in 2022 je med stranema veljalo premirje. Zakaj so se torej tigrajski uporniki odločili za nov napad? "Ne smemo pozabiti, da sta etiopska vojska in vlada po sklenitvi premirja v Pretorii postopoma pritiskali na Tigraj in pokrajini nista dovolili, da obstaja v taki obliki, do katere imajo Tigrajci po lastnem mnenju pravico," je za N1 dejal Martin Plaut, upokojeni novinar in dolgoletni urednik britanskega BBC, pristojen za območje Afrike.

Kot je poudaril, imata TPLF in centralna vlada povsem drugačne poglede na ureditev Etiopije. Vlada po njegovih besedah zagovarja stališče, da je Etiopija enotna država, v kateri resda živi veliko različnih ljudi, vendar pod vodstvom vlade iz Adisa Abebe. "Tigrajci pa imajo povsem drugačen pogled. Ko je bil TPLF na oblasti, so zagovarjali etnični federalizem in federalno ureditev, kjer ima vsaka etnična skupina vsaj teoretično možnost za samoupravo," je pojasnil Plaut. Kot je dodal, pa spor in nezaupanje med TPLF in etiopskim premierjem Abiyem Ahmedom poganja še vrsta drugih problemov.

Po Plautovih besedah je TPLF pred tokratnim napadom opogumilo tudi zavezništvo s sedmimi drugimi etničnimi skupinami ter zbliževanje z Eritrejo. "Mislili so, da so precej močni, prav tako pa so hoteli vladi pokazati, da ji bodo vrnili, če bo pritiskala nanje," je pojasnil. Tako so izbruhnili spopadi, ki po Plautovih besedah običajno ne bi pomenili kaj dosti. "A jih je etiopska vlada vzela resno in sprožila protiofenzivo," je dodal.

Vladni protiudar je bil hiter, kar sogovornik pripisuje dobri logistiki in prevladi etiopske vojske v zraku. Borci TPLF so se umaknili v gore, kar je po Plautovih besedah del njihove strategije že iz prejšnje vojne. Kot je dodal, se tam znajo dobro boriti, verjetno pa imajo tudi skrite zaloge orožja. "Njihov trenutni cilj je, da gredo v gore in z napadi na njegovo zaledje in logistiko izčrpajo nasprotnika," je orisal.

Strahovi pred novo krvavo vojno na afriških tleh

Z Afriškega roga pa so prejšnji teden odmevala trditve, da je v Etiopijo vstopila vojska sosednje Eritreje. Odnos med državama je zapleten. Eritreja je leta 1993 pridobila neodvisnost od Etiopije, državi pa sta se zaradi mejnega spora med letoma 1998 in 2000 zapletli v hudo vojno, ki je terjala med 70 in 100 tisoč žrtvami. Ko je na oblast v Etiopiji prišel Abiy Ahmed, so se odnosi izboljšali in državi sta se med zadnjo vojno skupaj borili proti TPLF. Nato pa so se odnosi začeli močno slabšati in državi sta oktobra prekinili vse diplomatske odnose. Strah pred vojno obstaja predvsem zato, ker je etiopska vojska v protiofenzivi prišla vse do meje z Eritrejo.

Plaut je glede vstopa eritrejske vojske na ozemlje Etiopije opozoril, da je zelo težko natančno vedeti, kje je kdo namestil vojake, saj je območje zaprto za novinarje. Kot je spomnil, je leta 2002 po vojni mejo med državama določilo haaško arbitražno sodišče. Eritreja je razsodbo sprejela, Etiopija pa ni bila zadovoljna z delitvijo in nove razmejitve ni priznala. Tako je po besedah Plauta mogoče, da je eritrejska vojska napredovala na ozemlja, ki so zanje in za mednarodno skupnost še vedno del Eritreje, vendar jih Etiopija dojema kot svoja.

Po njegovih informacijah sta sicer vojski obeh držav vsaka na svoji strani meje, a se to lahko hitro spremeni. Etiopski motiv za napad na sosedo tiči v dostopu do morja. Po eritrejski osamosvojitvi je Etiopija izgubila dostop do morja, kljub temu pa je priznala državnost sosede. Etiopski premier pa je s časom začel izražati zahteve po dostopu do morja in lastni mornarici. Po Plautovih besedah bi ga najlažje dobila v Eritreji, ki je bila proti plačilu pripravljena sosedi omogočiti uporabo pristanišč, ne pa tudi namestitve mornarice.

Etiopski premier bi lahko po besedah Plauta z vojsko napadel in brez težav zasedel pristanišče Asab, ki je na vzhodu Eritreje precej izolirano. Še posebej zato, ker je etiopska vojska neprimerno močnejša od eritrejske.

Možnost vojne med državama je resnična, po Plautovih besedah pa jo lahko preprečita le dva akterja: predsednik ZDA Donald Trump in Združeni arabski emirati. Kot je pojasnil, emirati podpirajo Etiopijo, ker imajo na njenem ozemlju ob meji s Sudanom pomembno oporišče za oskrbo in urjenje sudanskih Sil za hitro posredovanje. "Predsednik Trump pa je na drugi strani močno zaskrbljen glede Hormuške ožine in možnosti, da bi hutijevci blokirali Rdeče morje. Zato je precej pritisnil na vse strani, da bi se pomirile in denimo umaknil sankcije proti Eritreji," je razložil sogovornik. Kljub temu pa je opozoril, da ne moremo vedeti, ali bodo ti ukrepi delovali.

Morebitni spopad med Etiopijo in Eritrejo predstavlja tudi tveganje, da bi vojna zaradi široke mreže zavezništev prerasla v širši regionalni konflikt. Poleg emiratov ima Etiopija dobre odnose tudi s Turčijo, medtem ko ji Egipt in Sudan zaradi jezov na Nilu in podpore paravojaškim skupinam nista naklonjena. Po besedah Matina Plauta bi lahko zapletena zavezništva privedla tako do večje vojne kot do deeskalacije in pomiritve. "Pred začetkom prve svetovne vojne v Evropi bi z lahkoto trdil, da se bo vojna začela ali pa ne. To velja tudi tukaj, saj je vpletenih preveč različnih dejavnikov in ljudi. Obstaja toliko igralcev, ki bi lahko videli svojo priložnost, da je karkoli nemogoče napovedovati," je dejal.

Kljub temu pa je kot odlični poznavalec razmer na Afriškem rogu jasno izpostavil dva faktorja, na katera velja biti v prihodnjih tednih in mesecih pozoren. "Prva stvar je ego voditeljev Etiopije in Eritreje, ki sta prepričana, da bi morala vladati regiji. Druga stvar pa je denar. Ne pozabite, da v Tigraju kopljejo veliko zlata, s katerim sta tigrajska vojaška in vladna elita obogateli. Združeni arabski emirati so precej denarja namenili Etiopiji. Bi lahko zato Eritreji z denarjem pomagal Sudan? Ne morem napovedati," je sklenil Martin Plaut.