Ruski predsednik Vladimir Putin je sporočil, da bo Rusija priznala doslej samooklicano Ljudsko republiko Doneck in Ljudsko republiko Lugansk, ki ju proruski separatisti na vzhodu Ukrajine vodijo od leta 2014. Posledice ruskega priznanja za N1 komentira profesor s Katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede dr. Zlatko Šabič.
Še v nedeljo sta se ruski predsednik Vladimir Putin in francoski predsednik Emmanuel Macron zavezala diplomatski poti reševanja konflikta v Ukrajini, danes pa je Putin v televizijskem nagovoru sporočil, da s predsedniškim odlokom priznava neodvisnost Ljudske republike Doneck in Ljudske republike Lugansk. Z voditeljema Donecka in Luganska je prav tako sklenil sporazum o prijateljstvu, sodelovanju in vzajemni pomoči.
Samooklicani ljudski republiki, ki ju odslej priznava Rusija, ležita na vzhodu Ukrajine in ju od leta 2014 vodijo proruski separatisti.
Uradno priznanje neodvisnosti doslej samooklicanih ljudskih republik s strani ruskega predsednika sledi letom podpore, ki jo je Moskva separatistom namenjala v obliki vojaške in finančne pomoči. Prav tako je na območju Donbasa, kjer ležita Doneck in Lugansk, izdala 800.000 ruskih potnih listov.
Profesor s Katedre za mednarodne odnose ljubljanske Fakultete za družbene vede dr. Zlatko Šabič pove, da o posledicah Putinovega priznanja za zdaj lahko le ugibamo. “Povsem možno pa je, da je s Putinovega gledišča to konec krize, podobno kot v Gruziji leta 2008, ko je prav tako grozilo, da bo ruska vojska šla vse do Tbilisija. Ponovitev že videnega scenarija torej,” pojasni in doda, da “gre za poseg v ozemeljsko celovitost Ukrajine, torej kršitev temeljnih načel mednarodnega prava.”
Težko je napovedati tudi, kako bodo v prihodnje ravnale zahodne države, ki po besedah sogovornika dlje od uvedbe sankcij ne želijo iti. Pričakovati je, da bo Zahod do ruskega priznanja zelo kritičen, a kot pove Šabič, ne vemo, v kolikšni meri lahko Ukrajina računa na pomoč držav, predvsem tistih iz zveze Nato in Evropske unije. Spomnimo, v Kijevu so v zadnjem času denimo dosledno ponavljali, da ne pričakujejo, da jim bo v primeru eskalacije oboroženih spopadov na pomoč priskočil Nato.
Reuters navaja še, da bi po priznanju Rusija lahko sprejela odločitev o tem, da na območje pod nadzorom separatistov odprto pošlje ruske vojake z argumentom, da zaveznikom pomaga pri obrambi pred Ukrajino. Rusko priznanje republik po navedbah tiskovne agencije prav tako povsem povozi možnosti za uresničevanje dogovorov iz Minska o reševanju konflikta v Donbasu, sklenjenih leta 2014 oziroma 2015.
Konflikt v Donbasu na vzhodu Ukrajine je po navedbah Kijeva od leta 2014 zahteval 15.000 življenj.
Putinovo priznanje doslej samooklicanih republik lahko primerjamo s priznanjem Južne Osetije in Abhazije, ki ju poleg Rusije priznava le peščica držav – Nauru, Nikaragva, Sirija in Venezuela. “Gre za ustvarjanje novih de facto držav. Takih, ki imajo efektivno oblast nad ozemljem, a jih nihče ne priznava ali pa jih priznava le manjše število držav,” komentira Šabič. “Že srednjeročno bo veliko odvisno tudi od Rusije same. Dokler bo ta svojo finančno in vojaško podporo entitetam lahko vzdrževala, bodo živele,” doda in poudari, da zgodovina pri tem ne predstavlja kriterija. “Gre preprosto za to, da Putin spretno izkorišča navzočnost ruskih skupnosti na ozemljih, ki so mu geopolitično pomembna,” pojasni.
In kaj rusko priznanje utegne pomeniti za reševanje krize po diplomatski poti? Priznanje neodvisnosti Donecka in Luganska je ” v bistvu poraz diplomacije, pri čemer je treba poudariti, da bi se diplomacija morala dejavno vključiti že pred letom 2014,” oceni Šabič. Pri tem ga skrbi, da se bo mednarodna skupnost navadila na novo podobo Ukrajine, tako kot se je na novo podobo Gruzije, že tako daljšemu seznamu zamrznjenih konfliktov pa se bo pridružil nov.
A to, komentira sogovornik, nikakor ne pomeni, da smo se izognili vojaškemu spopadu. “Ruski vpliv je čedalje večji. Ne gre samo za Gruzijo in Ukrajino, pozorni moramo biti tudi na situacijo v Gorskem Karabahu, kjer prav ruska vojska vodi mirovno operacijo. Na neki način so to mini vojaške in politične zmage Rusije. Zgodovina pa kaže, da bi se tudi v Moskvi morali bolj posluževati diplomacije,” doda.
Ob tem Šabič opozori na posledice razvoja dogodkov, kjer ima argument moči prednost pred močjo argumenta. “Države, ki v začetku uspešno uveljavljajo argument moči namesto moč argumenta, postanejo čedalje bolj samozavestne in pohlepne, ne skrbi jih več trdnost njihovega gospodarstva. Toda v končni fazi se praviloma zapletejo v hud konflikt, ki ima hude negativne posledice ne samo za njihove voditelje, ampak tudi za ‘navadne’ prebivalce,” pojasni in pove, da tak razplet dogodkov obžaluje.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje