Velikanski kraterji, ki po do zdaj znanih informacijah obstajajo samo na ruskih polotokih Jamal in Gydan, bi lahko bili posledica posebnega niza pogojev, ki obstajajo samo na tem delu Arktike.
Osem ogromnih ter okoli 50 metrov globokih kraterjev v sibirskem permafrostu (večnem ledu) je znanstvenike begalo vse od njihovega odkritja pred več kot desetletjem. Nova teorija pa bi lahko končno dala odgovor, kako so nastali, piše portal Live Science.
Ogromni kraterji (GES) so specifični le za ruska polotoka Jamal in Gydan, saj doslej ni znano, da bi obstajali tudi na kakšnem drugem območju Arktike. To dejstvo kaže, da ključ skrivnostnih kraterjev verjetno leži v značilnostih pokrajine, ugotavlja nedavno objavljena študija.
Raziskovalci so se sicer v preteklih letih poigravali z različnimi teorijami, od padcev meteorjev do eksplozij zemeljskega plina. Po eni izmed teh naj bi kraterji nastali na območju zgodovinskih jezer, v katerih je nekoč iz večnega ledu pod površjem bruhal zemeljski plin. Jezera so se nato izsušila, odprtine na dnu, iz katerih je uhajal plin, pa so se zaradi nizkih temperatur zaprle. Posledično se je plin v permafrostu na neki točki sprostil z eksplozijami, ki so ustvarile velikanske kraterje.
Vendar teorija jezer z zemeljskim plinom ne upošteva dejstva, da so velikanski kraterji nastali v različnih geoloških okoljih polotoka, od katerih vsi nekoč niso bili prekriti z jezeri, ugotovitve še ene študije navajajo na Live Science. Nekatere druge študije so kraterje povezovale tudi s kopičenjem zemeljskega plina v permafrostu, vendar je pri tem ostajala skrivnost, zakaj so luknje nastajale le v severni Rusiji, na območjih polotokov Jamal in Gydan.
Manjše kraterje okoli velikega pojasnjuje “učinek šampanjca”
Debelina večnega ledu na polotokih Jamal in Gydan se zelo razlikuje, od nekaj deset do nekaj sto metrov. V tleh, ki so na tem območju verjetno zmrznila pred več kot 40.000 leti, so bile starodavne morske usedline, bogate z metanom, ki so se postopoma spremenile v ogromne zaloge zemeljskega plina.
Te zaloge plina sproščajo toploto, kar povzroča taljenje permafrosta od spodaj in nastajanje plinskih žepov pod površjem. Ker se permafrost zaradi podnebnih sprememb tali tudi na površju, lahko na določenih mestih polotokov Jamal in Gydan, na katerih je plast ledu zaradi taljenja z obeh koncev že zelo tanka, pritisk plina povzroči eksplozijo.
Ta “učinek šampanjca”, kot ga imenujejo strokovnjaki, pojasnjuje prisotnost manjših kraterjev, razporejenih okoli osmih velikih kraterjev in so jih povzročili ogromni kosi ledu, ki jih je v zrak izstrelila močna eksplozija, nakar so z velike višine padli na tla, še navaja študija. Teh kraterjev je po mnenju raziskovalcev morda nastalo še več, vendar so nekatere od njih sčasoma prekrile voda in usedline, še pišejo na Live Science.
Nevarnost povratne podnebne zanke
Sproščanje zemeljskega plina in metana med temi eksplozijami pa bi lahko po mnenju raziskovalcev sprožilo tudi “povratno podnebno zanko”, če se bodo globalne temperature še naprej dvigale in pospešile taljenje permafrosta. “Nastajanje velikanskih kraterjev je povezano z globalnimi podnebnimi spremembami, saj se zaradi naraščajočih poletnih in jesenskih temperatur permafrost segreva in degradira,” pojasnjujejo.
V arktičnem permafrostu je shranjenih približno 1.900 milijard ton toplogrednih plinov, vključno z ogljikovim dioksidom in metanom. Naraščajoče emisije zaradi taljenja permafrosta so zato zelo zaskrbljujoče, so dodali avtorji študije.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!