Slovenski pragozd od blizu: skrivnost smrti, ki pomeni življenje

Obdani z živimi odtenki zelene se sprehajamo po mirnem gozdu. Okrog nas visoka in stara drevesa, živahne strukture narave, ki se razvija po svoje. Slišimo le zvoke vetra in ptic – sicer nas objema popolna tišina. Ne gre za prizor iz filma, ampak utrinek z obrobja največjega pragozda v Sloveniji. Kaj so ta edinstvena naravna območja, kje vse jih najdemo, kaj jih ogroža in zakaj so tako pomembna?

Starodavni gozdovi, ki so bili pogosto zaradi nedostopnosti prepuščeni naravnemu razvoju, predstavljajo približno tretjino svetovne gozdne površine. So zakladnica različnih vrst organizmov in učilnica za spoznavanje ekoloških procesov brez motnje gozdnega gospodarstva, obenem pa so v nekaterih državah močno izkoriščani.

Vstop prepovedan!

Lokalna turistična vodnica in gozdarka Mirjam Mikulič nas je peljala po poti skozi gozdni rezervat Borovec na Kočevskem, ki vodi do največjega pragozda pri nas – pragozda Krokar. Ker je vstop vanj prepovedan, smo si ga ogledali z obrobja.

Posnetke pragozda Krokar in gozdnega rezervata Borovec iz zraka, ki jih je naredil naš snemalec Denis Sadiković, si lahko ogledate v videu na vrhu prispevka.

Starodavni bukov gozd – gre namreč za eno od zatočišč, iz katerih se je bukev po ledeni dobi razširila proti srednji Evropi in Karpatom – je bil skupaj z gozdnim rezervatom Snežnik – Ždrocle leta 2017 uvrščen na Unescov seznam svetovne naravne dediščine, kar je bil ob Škocjanskih jamah šele drugi vpis slovenske naravne dediščine na ta seznam.

Razlago gozdarke Mirjam Mikulič na terenu, med ptičjim petjem in tišino gozda, si oglejte in poslušajte v spodnjem posnetku:

“Tukaj je narava samozadostna. Sama ruši, redči, razgrajuje, pa tudi pomlajuje. V teh posebnih gozdnih predelih ni nič odveč in nič premalo,” opiše gozdarka, ko nas vodi pod krošnjami mogočnih dreves. Za obisk tako odmaknjenih krajev vedno priporoča spremstvo vodnika, ki lahko pojasni, kaj se dogaja v okolju. “S prostim očesom namreč nekaj vidiš, pa mogoče niti ne veš, kaj gledaš,” ponazori in spomni na stari izrek Zaradi dreves ni videl gozda.

Ko umre orjaško drevo, je to šele začetek novega življenja

Pojasni nam, da so nedotaknjeni gozdovi idealni za opazovanje njihovega nemotenega razvoja, od največje vitalnosti, faze razkroja do ponovnega pomlajevanja, zaradi česar jih stroka pogosto opiše kot učilnice.

Lokalna vodnica in gozdarka Mirjam Mikulič. Foto: Egon Parteli/N1

“Ko v takem pragozdu pade orjak, to pomeni šele začetek novega življenja. Na drevo se naselijo lesne gobe, lišaji, mahovi, začne se razgradnja, ptiči izkljujejo debla,” našteje. “Še bolj pester je svet mikroorganizmov in temu rečemo vroče točke biološke pestrosti.”

Pragozdovi so po definiciji naravna oblika gozdne vegetacije, ki je dosegla visoko starost brez neposrednega človeškega vpliva. Pragozdovi v Evropi so stari okrog 10 tisoč let, kar pomeni, da se razvijajo od zadnje ledene dobe. Zaradi svojega nemotenega razvoja imajo edinstvene ekološke značilnosti.

Po podatkih zavoda za gozdove imamo v Sloveniji uradno štirinajst pragozdov, ki so prikazani na spodnjem zemljevidu. Poleg pragozdov Krokar (v bližino katerega nas je popeljala lokalna vodnica in ga najdete na samem jugu zemljevida) in Snežnik – Ždrocle najdemo še: Prelesnikovo koliševko, Strmec, Rajhenavski Rog, Kopo in Pečko, nekoliko vzhodneje Gorjance, Ravno goro in Krakovski pragozd, na Pohorju je pragozd Šumik, na Donački gori pragozdova Donačka gora in Belinovec, v Trnovskem gozdu na Gorenjskem pa se skriva pragozd Bukov vrh.

Zemljevid pragozdov v Sloveniji — Vir: Zavod za gozdove Slovenije

Večina pragozdov v Sloveniji je mešane drevesne sestave med belo jelko (Abies alba) in navadno bukvijo (Fagus sylvatica), so pa v njih prisotne tudi druge drevesne vrste, denimo beli javor (Acer pseudoplatanus), gorski brest (Ulmus glabra), veliki jesen (Fraxinus excelsior) in navadna smreka (Picea abies).

pragoz Krokar — Pogled v pragozd Krokar. Foto: Denis Sadiković/N1

V naših pragozdovih svoj dom najdejo številne vrste živali, na primer belohrbti detel (Dendrocopos leucotos), ki velja za eno najredkejših vrst žoln v Evropi, pa orel belorepec (Haliaeetus albicilla) in sova kozača (Strix uralensis), plavček oziroma barjanska žaba (Rana arvalis), ki velja za najmanjšo pravo žabo v Sloveniji, številne divje živali, med katerimi je tudi ogroženi rjavi medved (Ursus arctos), ter mnogo vrst metuljev, žuželk, plazilcev, mehkužcev in rib.

Plavček oziroma barjanska žaba (Rana arvalis) ob Krakovskem pragozdu. Foto: Goran Rovan

Po skupni površini pragozdovi v Sloveniji obsegajo približno 540 hektarjev, navajajo na zavodu za gozdove. Enajst jih je v državni lasti in ti predstavljajo 85 odstotkov skupne površine pragozdov v Sloveniji. Preostali trije so v zasebni lasti, kažejo podatki zavoda, in sicer pragozdova Ravna gora in Gorjanci ter Krakovski pragozd.

To so pragozdni ostanki

Profesor in vodja katedre za gojenje gozdov na Biotehniški fakulteti prof. dr. Jurij Diaci sicer opozarja, da je zaradi majhne površine posameznih pragozdov v Sloveniji – večinoma obsegajo okrog 50 hektarjev – bolj ustrezno govoriti o pragozdnih ostankih kot o pragozdovih. “Če so pragozdovi manjši od nekaj 100 hektarjev, se v njih enostavno ne morejo odviti vsi naravni procesi, ker je motnja okolja prehuda,” pojasni.

Pragozdovi oziroma pragozdni ostanki so pri nas zaščiteni kot gozdni rezervati s strogim oziroma blažjim varstvenim režimom. Deset od skupno štirinajstih je uvrščenih med gozdne rezervate s strogim varstvenim režimom, kar pomeni, da so v njih prepovedane vse gospodarske, rekreacijske, raziskovalne in druge dejavnosti. Pod določenimi pogoji lahko pristojno ministrstvo v njih dovoli le izvajanje posameznih raziskovalnih ali izobraževalnih nalog.

Prepoved vstopa v pragozd — Tabla, ki prepoveduje vstop v pragozd Krokar. Foto: Egon Parteli/N1

Preostali štirje pragozdni ostanki (Krakovski pragozd, Ravna gora, Donačka gora in Šumik) spadajo med gozdne rezervate z blažjim režimom. Tudi v njih velja stroga prepoved prej naštetih dejavnosti, vendar pa vanje lahko vstopimo in si jih ogledamo z urejene gozdne učne poti oziroma poti v javni rabi, ki vodi skozi rezervat.

Skupno je v Sloveniji 170 gozdnih rezervatov, ki pokrivajo površino več kot 9 tisoč hektarjev, kot je razvidno s spodnjega zemljevida.

Zemljevid gozdnih rezervatov v Sloveniji — Vir: Zavod za gozdove Slovenije

Na zavodu za gozdove opozarjajo, da se v lažje dostopnih pragozdovih sicer mestoma pojavljajo problemi nedovoljenega poseka posamičnih dreves, odlaganja odpadkov in nenadzorovane vožnje z motornimi vozili. “V težje dostopnih predelih pa največjo grožnjo predstavlja nespoštovanje omejitve oziroma prepovedi obiska, pri čemer sta predvsem problematična nenadzorovana rekreacija in turizem,” pravijo.

Na gozdarski inšpekciji, ki izvaja nadzor na območju gozdnih rezervatov, med kršitvami zaznavajo predvsem obiskovanje rezervatov s strogim varstvenim režimom, in sicer prihajajo tako posamezniki kot organizirane skupine. Kot nam pojasnijo, so v zadnjih dveh letih obravnavali tri primere nedovoljenega obiskovanja gozdnih rezervatov, v vseh primerih pa so uvedli prekrškovne postopke in izdali prekrškovne ukrepe.

Zasluge za raven zaščite pragozdnih ostankov v Sloveniji lahko pripišemo gozdarjem, ki so v preteklosti delovali na naših tleh. Znana je zgodba o gozdarju dr. Leopoldu Hufnaglu, ki je upravljal gozdove kneza Auersperga na Kočevskem in je leta 1892 zgodovinsko odločil, da naj delček roških gozdov ostane pragozd.

Mrežo gozdnih rezervatov je v 80. letih prejšnjega stoletja vzpostavil prof. dr. Dušan Mlinšek, s tem pa se je začela tudi zgodovina ekološkega raziskovanja in opazovanja pragozdnih ostankov pri nas. Na zavodu za gozdove navajajo, da se Slovenija tako uvršča med pionirje in je zgled za druge države pri varovanju pragozdnih ostankov.

Gozdni rezervat Borovec na obrobju pragozda Krokar. Foto: Egon Parteli/N1

Pragozdovi sicer predstavljajo veliko manj kot en odstotek gozdov v Sloveniji, razmerje pa je podobno tudi na evropski ravni. Po nekaterih podatkih pragozdovi pokrivajo 0,7 odstotka gozdne površine v Evropi, pri čemer jih je manj kot polovica (približno 46 odstotkov) strogo zaščitena.

Polje cvetočega čemaža na obrobju pragozda Krokar. Foto: Marjan Artnak za Kočevsko

Gozdni rezervati kot pragozdovi prihodnosti

Gozdne rezervate s strogim varstvenim režimom, ki pa danes še nimajo značilnosti, ki bi jih uvrstile med pragozdove, prof. dr. Jurij Diaci opiše kot “pragozdove bodočnosti”, saj se bodo po številnih naravnih procesih, če človek vanje še naprej ne bo posegal, prelevili v pragozdne ostanke. Delež odmrlih dreves v posameznem gozdu je po njegovih besedah dober kazalnik njegove oddaljenosti od pragozda – manj kot je odmrlih dreves, bolj smo oddaljeni od prvotnega stanja.

Gozdni rezervat Borovec na obrobju pragozda Krokar — Odmrla drevesa na obrobju pragozda Krokar. Foto: Egon Parteli/N1

Pragozd Krokar — Odmrlo drevo na obrobju pragozda Krokar. Foto: Denis Sadiković/N1

“Nekateri naravni procesi se kar hitro odvijejo, za nekatere pa mora preteči malo več časa, recimo da se količina odmrle biomase približa tisti, ki je v pragozdovih. Tu je več dejavnikov, ki vplivajo na to, ampak v približno 100 letih pa se lahko rezervat že precej približa pragozdu, če je bilo izhodišče kolikor toliko naravno,” oceni.

Proizvajajo kisik, uravnavajo temperaturo, filtrirajo vodo …

Prav odmrla drevesa pa izjemno prispevajo k raznovrstnosti organizmov v gozdnem ekosistemu. Asistent na oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na Biotehniški fakulteti doc. dr. Thomas Nagel navaja, da po nekaterih ocenah približno 20 do 30 odstotkov vseh gozdnih vrst v Evropi v določenem obdobju svojega življenjskega cikla potrebuje ostanke odmrlih dreves.

Pragozd Rajhenavski Rog v Sloveniji. Foto: Thomas Nagel

Povprečen pragozd v Sloveniji ima po njegovih besedah približno 165 kubičnih metrov odmrlega lesa na hektar, medtem ko jih imajo gospodarski gozdovi v Sloveniji približno 24, kar je več od povprečja Evropske unije (EU).

Tudi sicer je vloga pragozdov pri ohranjanju ključnih funkcij ekosistema neizmerljiva: iz ozračja odstranjujejo ogromne količine ogljika in proizvajajo kisik, uravnavajo temperaturo, podnebne razmere in kroženje hranil, filtrirajo vodo ter nudijo dom številnim (pogosto ogroženim in redkim) vrstam, ki v gospodarskih gozdovih ne morejo preživeti.

Tudi v naši bližini sečnja pragozdov

Doc. dr. Thomas Nagel nas popelje v tujino in opiše, da že v naši bližini, na Balkanu, najdemo veliko večja območja pragozdov kot v Sloveniji, ki so prav tako zaščitena v strogih gozdnih rezervatih. Na Hrvaškem je denimo dobro znana Čorkova uvala, v Bosni in Hercegovini (BiH) pragozd Perućica.

Pragozd Perućica v Bosni in Hercegovini. Foto: Thomas Nagel

Na severozahodu BiH raste tudi pragozd Janj. Tudi ta skoraj 300 hektarjev velik gozd, ki je zaščiten kot naravni rezervat, zaseda mesto na Unescovem seznamu naravne dediščine.

Pragozd Janj. Foto: prasumajanj.com

“Kljub temu pa so v Dinarskem gorovju Hrvaške in BiH tudi velika območja gozdov, ki verjetno ustrezajo definiciji pragozdov v Evropi, pa niso uradno zaščitena,” navaja. “En tak primer so dobro ohranjeni pragozdovi v Nacionalnem parku Sutjeska (BiH), ki jih uporabljajo za pridobivanje lesa, pa tudi območja pragozdov na Hrvaškem, v katerih bi lahko pridobivali les, če bi to omogočala tamkajšnja cestna infrastruktura.”

Tovrstna območja, pojasni, predstavljajo zelo majhen odstotek celotne gozdne površine v državi, zato bi imela njihova zaščita majhen vpliv na gozdarsko industrijo, hkrati pa izjemne koristi za biotsko raznovrstnost in skladiščenje ogljika.

Večja območja pragozdov se pojavljajo tudi v borealnih oziroma iglastih gozdovih Skandinavije, kjer je v nezaščitenih delih visoka stopnja sečnje. Obsežno sečnjo ohranjenih gozdov pa še vedno izvajajo v Romuniji. “V nekaterih regijah imajo dobro ohranjene pragozdove, ki pokrivajo več tisoč hektarjev. Gre za najpomembnejša območja evropske naravne dediščine, ki pa v veliki meri niso zaščitena, ampak so gozdovi posekani, še preden jih identificirajo,” pojasni Nagel.

Pragozd na Karpatih v Romuniji — Romunski Karpati, pokriti s pragozdovi. Foto: PROFIMEDIA

Po njegovih besedah ocene kažejo, da ima Romunija več kot 700 tisoč hektarjev pragozdov, vendar jih več kot 90 odstotkov ni strogo zaščitenih. Tudi v tiste, ki so zaščiteni, pa v primerih, ko nanje že vplivajo naravne motnje (denimo močni vetrovi, žled, podlubniki), pogosto posegajo s sečnjo, kar še dodatno škodi tem edinstvenim ekosistemom.

Tudi zaradi izkoriščanja pragozdov v Romuniji je Evropska komisija v novi strategiji za biotsko raznovrstnost zapisala, da je ključno opredeliti, evidentirati in spremljati vse preostale pragozdove in starorasle gozdove v EU ter jih strogo zavarovati do leta 2030.

Na spodnjem zemljevidu so prikazani dokumentirani pragozdovi v Evropi. (Vir: JRC Publications Repository, Mapping and assessment of primary and old-growth forests in Europe)

Vir: JRC Publications Repository

Po podatkih Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo je na svetu vsaj 1,11 milijarde hektarjev pragozdov, več kot polovico pa jih najdemo v Braziliji, Kanadi in Rusiji. Organizacija navaja, da se je njihova površina od leta 1990 zmanjšala za 81 milijonov hektarjev, vendar se je stopnja izgube pragozdov med letoma 2010 in 2020 v primerjavi s prejšnjim desetletjem več kot prepolovila.

Večina tropskih gozdov v Amazoniji in osrednji Afriki je pragozdov, vendar jih zelo intenzivno krčijo zaradi pridobivanja novih kmetijskih površin ali gradnje.

Krčenje gozdov v Kolumbiji — Krčenje tropskega pragozda v Kolumbiji. Foto: PROFIMEDIA

Tudi doc. dr. Thomas Nagel izpostavi, da se je stopnja krčenja pragozdov v Amazoniji v zadnjih nekaj desetletjih sicer na splošno znižala, če izvzamemo obdobje pod brazilskim predsednikom Jairjem Bolsonarom. Doda, da je v gozdnih rezervatih zaščitena približno polovica porečja Amazonke, medtem ko EU “kot ena najbogatejših regij na planetu” v strogih gozdnih rezervatih varuje le približno en odstotek svoje celotne gozdne površine.

Okoljski znanstvenik dr. Žiga Malek je v pogovoru za Poglobljeno julija lani opisal, kakšne so posledice intenzivnega krčenja gozdov v Braziliji in Amazoniji. Kot pravi, imajo tam danes “precej več požarov kot v preteklosti, tropska zemlja se hitreje degradira, če se intenzivno uporablja, to ima tudi vpliv na regijski vodni cikel …” Po njegovih besedah je amazonski pragozd blizu točke preloma, “ko se ne moremo več zanašati, da bo posrkal škodljive izpuste ogljikovega dioksida”.

Erozija tal kot posledica krčenja tropskega pragozda v Braziliji. Foto: PROFIMEDIA

Zadnja jelka v pragozdu Pečka

Strokovnjaki intenzivnega krčenja pragozdov v Sloveniji ne zaznavajo. Človek nanj neposredno vpliva le z občasnim nenadzorovanim obiskovanjem – prof. dr. Jurij Diaci omeni, da skozi nekatere pragozdove vodi tudi kakšna planinska pot.

Lahko pa tudi pri nas opazujemo, kako človek s svojimi dejanji na pragozdove vpliva posredno. “Eno je spreminjanje podnebja, drugo je onesnaženje, ki je bilo zelo izrazito pred nekaj desetletji. V ozračju je bilo veliko žvepla, kar je pripeljalo do kislega dežja, in posledično je jelka zelo nazadovala,” opiše profesor Diaci in navede, da gre za “problem razvitega sveta” oziroma sosedov srednje Evrope.

Predvsem jelko v Sloveniji ogroža tudi objedanje divjadi in v nekaterih pragozdovih se kot njihov pomembni sestavni del ne pomlajuje več.

Diaci je lansko leto s kolegi v znanstvenem prispevku napovedal, da bo v pragozdu Pečka, ki leži na novomeškem delu Kočevskega roga, “glede na trenutno gostoto navadnega jelena, podnebne spremembe in obstoječo strukturo gozdov” v naslednjih desetletjih prevladovala bukev. “Nekdaj mešani gozdovi postajajo v celoti bukovi,” pojasni.

Gozd na Kočevskem Rogu — Gozd na območju Kočevskega roga. Foto: Anja Colnar za Kočevsko

Tudi motnje, kot so vetrolomi in žledolomi, spreminjajo razmere v slovenskih pragozdovih, a jih predavatelj na Biotehniški fakulteti dr. Thomas Nagel opiše kot naravni del gozdne dinamike. “Te motnje so pomembne za ustvarjanje raznolikih gozdnih struktur, vnos svetlobe do gozdnih tal in dodajanje velikih količin odmrlega lesa, vse to pa je pomembno za biotsko raznovrstnost, odvisno od naravnih motenj.”

Pragoz Šumik — Prizor iz pragozda Šumik, ki spada med gozdne rezervate z blažjim režimom. Foto: Aleš Žunko, občina Ruše

Genetska pestrost slovenskih gozdov

Znanstvena svetnica na Gozdarskem inštitutu Slovenije, izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) in profesorica na biotehniški fakulteti prof. dr. Hojka Kraigher pojasni, da je treba pragozdove pustiti naravnemu razvoju, ne glede na to, kaj se dogaja s preživetjem različnih vrst, ki v njih bivajo. “Namen pragozdnih rezervatov je opazovanje procesov, ki se dogajajo. Tam nimamo kaj ukrepati,” navaja.

V gozdovih, s katerimi gospodarimo, pa poziva k dopolnjevanju sistema naravne obnove s premišljeno in nadzorovano spopolnitveno sadnjo ter setvijo drevesnih vrst, ki bo osredotočena na ohranjanje in povečevanje vrstne ter genetske pestrosti. Po njenih besedah namreč naravna obnova, ki predstavlja večinski del obnove slovenskih gozdov, v času podnebnih sprememb in ekstremnih vremenskih pojavov velikega obsega ne more več zagotavljati njihove dolgoročne odpornosti.

Kraigher namreč opozarja, da so že danes velike površine slovenskega gozda destabilizirane. “Spomnimo se samo žledoloma leta 2014, ko je bilo poškodovanih 40 odstotkov vse lesne zaloge. Takrat so recimo ostale posamezne bukve, ki so bile čisto ukleščene, reproduktivni del krošnje je izginil, kar pomeni, da niso bile zmožne zagotavljati opraševanja, cvetenja, semena, žira … In to velja za večino drevesnih vrst v teh gozdovih. Potem so prišli še vetrolomi,” opiše, nekatere drevesne vrste (predvsem smreko) so napadli tudi podlubniki.

Simulacije: čez 50 do 80 let bodo slovenski gozdovi zelo drugačni

Vsi ti pojavi vplivajo tudi na vrste in kakovost mladih dreves, ki zdaj rastejo na prizadetih območjih, in strokovnjaki predvidevajo, da bo “bodoči gozd” genetsko osiromašen. Genetska variabilnost pa je temelj preživetja in prilagajanja – bolj kot so populacije določene vrste genetsko pestre, večja je verjetnost, da se bo vsaj del populacije uspešno prilagodil na spreminjajoče se okolje.

Nekatere simulacije bodočih podnebnih sprememb v Sloveniji denimo kažejo, da bo čez 50 do 80 let za uspevanje bukve – ki danes prevladuje v treh četrtinah slovenskih gozdov in izpodriva druge vrste – primernih le še približno 30 odstotkov naših gozdnih površin.

Prof. dr. Kraigher zato poziva k ukrepanju. “Zdaj moramo delati za gozd, ki bo rasel čez 30 ali 50 ali pa 100 let. Če bomo še čakali in ne bomo že zdaj začeli, je vprašanje, koliko bomo še imeli gozda, koliko pa degradiranih površin.”

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.