Venezuelska nafta je za planet še bolj škodljiva od drugih fosilnih goriv: "Tega ne bi smeli kopati iz tal"

Venezuela ima največje znane zaloge nafte od vseh držav na svetu – pod venezuelskimi tlemi naj bi bilo za več kot 300 milijard sodov zalog. Predsednik ZDA Donald Trump se jih želi polastiti, potem ko je ameriška vojska zajela in odpeljala venezuelskega predsednika Nicolása Madura, ter ob tem ubila najmanj 80 ljudi.

Trump, ki odkrito časti fosilna goriva in zanika podnebne spremembe, je predstavil svojo vizijo, po kateri bi ameriška naftna podjetja z milijardnimi investicijami spravile venezuelsko črno zlato na površje.

To je izjemno slaba novica za prihodnost planeta in človeštva, opozarjajo podnebni strokovnjaki. Venezuelska nafta je med najbolj umazanimi na svetu.

Kakšne vrste nafte poznamo?

"Venezuelska nafta velja za 'umazano' ne zaradi ideologije, temveč zaradi fizike in infrastrukture," je za CNN povedal vodja raziskav o oskrbi z energijo mislišča Carbon Tracker Guy Prince.

Nafto v grobem ločimo glede na gostoto na lahko nafto (ang. light crude) in težko nafto (ang. heavy crude). Lahka nafta, ki jo med drugim pridobivajo na Bližnjem vzhodu in v severni Evropi, ima nižjo gostoto, vsebuje več lahkih frakcij in jo je lažje ter s tem ceneje predelati, izplen frakcij, kot so bencin, kerozin in dizel, pa je večji.

Težka nafta ima višjo gostoto in je zelo viskozna. Vsebuje več težkih frakcij oziroma ostankov, kot je mazut, in nečistoč, zato so za pridobivanje bencina in dizla potrebni kompleksnejši in dražji postopki rafiniranja.

Nafto ločimo tudi po vsebnosti žvepla na sladko nafto (ang. sweet crude), ki vsebuje manj kot 0,5 % žvepla, ter kislo nafto (sour crude) z višjo vsebnostjo žvepla.

Vrsta nafte, ki prevladuje v Venezueli – večinoma jo najdemo v pasu Orinoco, prostranem območju, ki se razteza čez vzhodni del države – je deloma težka kisla nafta, deloma pa ekstra težka nafta, ki je še gostejša in bolj viskozna, po videzu podobna katranu. Ima višjo koncentracijo ogljika kot lažje različice nafte. Podobna je naftnemu pesku, ki ga kopljejo v Kanadi.

Črpanje in predelava težke nafte, kakršna je venezuelska, sta energetsko potratnejša. "Nafta iz vrtine ne priteče kot tekočina. Segrevati jo je treba, običajno tako, da v rezervoar vbrizgajo paro," je za CNN pojasnil vodja raziskav pri okoljevarstveni nevladni organizaciji Oil Change International Lorne Stockman. Velike količine energije, ki jo zahteva predelava, večinoma dobivajo iz zemeljskega plina – še enega fosilnega goriva, ki prispeva k segrevanju podnebja.

Tudi visoka vsebnost žvepla v tej nafti pomeni, da jo je težje in dražje rafinirati v uporabne proizvode, kot sta bencin in dizel. Za razžvepljevanje so potrebni specializirana oprema in energetsko intenzivnejši postopki. Škodljiv vpliv na okolje imajo tudi ostanki žvepla.

Nevarnost metana

Še en razlog za škodljiv podnebni vpliv venezuelske nafte so zastarela črpališča. "Infrastruktura je v Venezueli stara in slabo vzdrževana, kar povečuje tveganje za uhajanje metana, sežiganje odvečnega plina in razlitja," je opozoril Prince iz Carbon Trackerja.

Metan pomeni veliko težavo za podnebje – ta toplogredni plin ima namreč močnejši toplogredni vpliv od ogljikovega dioksida, v ozračju pa sicer ostane krajši čas kot CO2.

Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) je metanska intenzivnost naftno-plinskih operacij v Venezueli šestkrat višja od svetovnega povprečja. Deloma je to posledica visokih ravni sežiganja plina (t. i. flaringa) – prakse, pri kateri se velike količine metana sproščajo, ko se odvečni zemeljski plin preprosto sežge.

Po besedah vodje raziskav emisij pri svetovalnem podjetju Rystad Energy Patricka Kinga je trenutno podnebno onesnaževanje, ki nastane pri proizvodnji vsakega sodčka venezuelske nafte, več kot enkrat večje od svetovnega povprečja.

Mogoče je, da bi se podnebni vpliv zmanjšal, če bi proizvodnja prešla v roke velikih ameriških naftnih podjetij. Kot pravi King, je ameriškim naftnim velikanom pri nekaterih projektih na drugih koncih sveta uspelo zmanjšati emisijsko intenzivnost. Vendar, kot dodaja, "obstajajo meje", do katerih je energetsko potratnost pridobivanja nafte mogoče omejiti. Venezuelska nafta bo še vedno zahtevala velike količine energije za črpanje, programi za bistveno zmanjšanje sežiganja plina pa so zelo dragi.

Skrbi zaradi razlitij

Venezuelska nafta prinaša še druge resne okoljske skrbi. Puščajoči cevovodi in zastarela infrastruktura pomenijo veliko tveganje za razlitja.

Natančne podatke o razsežnosti razlitij je težko dobiti, saj je venezuelska nacionalna naftna družba o njih leta 2016 prenehala javno poročati. Venezuelski observatorij za okoljske človekove pravice je med letoma 2016 in 2021 zabeležil 199 razlitij, pri čemer je opozoril, da je dejanska številka verjetno precej višja.

"Tega ne bi smeli kopati iz tal"

"Ne glede na to, ali gre za Kanado ali Venezuelo, tega ne bi smeli kopati iz tal," je prepričan Stockman iz Oil Change International.

Ne le, da so podnebna in okoljska tveganja visoka, tudi ekonomika ameriškega pridobivanja venezuelske nafte se morda preprosto ne izide. Za obnovo propadajoče naftne infrastrukture bi bilo potrebnih vsaj 50, po nekaterih ocenah pa do 200 milijard dolarjev investicij. Več o tem lahko preberete v članku Trump sanja o venezuelski nafti. Se je pri tem uštel?

Gre za drag scenarij v času, ko je svet preplavljen z nafto, njene cene pa razmeroma nizke. Povpraševanje je v zadnjih letih nehalo naraščati in se je verjetno že približalo vrhuncu. Ob razmahu zelene energije se – kljub vsem političnim in ekonomskim pretresom – pričakuje, da se bo potreba po fosilnih gorivih začela postopoma zmanjševati.

Globalne podnebne posledice drastičnega povečanja črpanja venezuelske nafte, če bi se to sploh izkazalo za mogoče, je težko napovedati. Veliko bi bilo odvisno od tega, kako bi nafto pridobivali.

"Najverjetneje bi se emisije ogljika občutno povečale," je dejal Diego Rivera Rivota, iz centra za globalno energetsko politiko Univerze Columbia. Po drugi strani pa to ni nujno, saj bi večja proizvodnja v Venezueli lahko povzročila manjšo v drugih regijah.

Niso pa emisije edino. Morda še bolj škodljiv je vpliv na miselnost in svetovna prizadevanja za zaustavitev podnebne krize.

"Najpomembnejši podnebni vpliv ne bi bil sprostitev ogromnih novih količin ogljika, ampak posredni učinki," je prepričan Prince. "To so odvračanje pozornosti od prehoda na čisto energijo, utrjevanje miselnosti 20. stoletja, ki temelji na konfliktih zaradi virov, ter ustvarjanje nestabilnosti, ki upočasnjuje usklajeno podnebno ukrepanje."