Požar v naftni vrtini, ki so jo domnevno zažgali džihadisti. Kirkuk, Irak, maj 2021 (Foto: Profimedia)
Borili smo se za ogljično nevtralno in varno prihodnost, pristali pa v vojni, ki jo poganjajo fosilna goriva, je za N1 v Dubaju dejal 26-letni podnebni aktivist, doma iz Harkova v Ukrajini. Kakšna bo prihodnost prepletenega dvojca vojn in podnebnih sprememb? Vojaške aktivnosti so eden od velikih in namerno spregledanih vzrokov za podnebne spremembe. In podnebne spremembe netijo nove vojne.
Podnebna konferenca v Dubaju se je zaključila z dogovorom, ki so ga politiki označili za zgodovinskega, saj prvič omenja fosilna goriva in nakazuje pot k njihovemu koncu. Toda o eni temi ne na tej ne na prejšnjih konferencah skorajda niso govorili: o vplivu vojsk in vojn na segrevanje našega planeta. Kljub temu da povzročijo bistveno več izpustov kot na primer vse civilno letalstvo skupaj.
Medtem ko so države zavezane k vse bolj natančnemu poročanju o izpustih toplogrednih plinov iz industrije, prometa, energetike in drugih sektorjev – in njihovemu zmanjševanju – ostaja vojaški ogljični odtis praktično nedotaknjen.
“Ko so se države leta 1997 pogajale o kjotskem protokolu, so v Pentagonu prepričali takratnega predsednika ZDA Billa Clintona, naj poskrbi, da emisije vojske ne bodo vključene v skupni seštevek držav,” izvirni greh za Democracy now opisuje dr. Neta Crawford, profesorica mednarodnih odnosov na več univerzah, tudi Oxfordu in Brownu, ter avtorica več študij na to temo in odmevne knjige Pentagon, podnebne spremembe in vojna.
Glavni ameriški podnebni pogajalec je takrat v dogovoru z drugimi vladami, vključno z rusko, dosegel, da so vojaške emisije izjema, pojasnjuje Crawford. In so tako ostale bela lisa na zemljevidu svetovnih izpustov.
Izpusti tisoče bojnih ladij, letal, oklepnikov in tankov imajo ogromne posledice na podnebje. Toda vojaških emisij še vedno ni treba prištevati k skupnim emisijam države. V pariški sporazum leta 2015 so vključili le alinejo, da lahko o njih države poročajo prostovoljno.
Skriti podatki, skrite emisije
Tega področja ne izpostavlja niti Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC), v svoji študiji opozarja dr. Stuart Parkinson iz skupine znanstvenikov Scientists for Global Responsibility (znanstveniki za globalno odgovornost), ene tistih, ki v zadnjem letu stopnjujejo pritisk na odločevalce, naj vojaške emisije vendarle začnejo prepoznavati.
Parkinson s sodelavci je zato pripravil svoje izračune. “Zmanjšanje potencialno velikega vira emisij ogljika trenutno ni splošno priznano, kaj šele prednostno. Glede na stopnjo nadzora, ki jo imajo vlade nad velikostjo svojih vojsk, je to ogromna, a prezrta priložnost za zmanjšanje emisij,” poudari.
Če bi bile vse vojske na svetu država, bi po izpustih zasedla četrto mesto, za Kitajsko, ZDA in Indijo, so izračunali.
N1
Ocenili so, da je svetovni vojaški ogljični odtis približno 5,5 odstotka. To je več kot dvakrat toliko, kolikor jih povzroči vse civilno letalstvo skupaj – pa je v vsakem trenutku na nebu okrog 9.000 letal, v enem dnevu pa opravijo približno 90 tisoč poletov.
Izračuni emisij toplogrednih plinov so zahtevni, za vojsko to velja še toliko bolj. Ocena o 5,5 odstotka (podana v intervalu zaupanja od 3,3 do 7,0 odstotka) zajema zgolj en del vojaških vplivov, za katerega so podatki razmeroma dostopni in znani. Znanstveniki so uporabili podatke vojsk ZDA, Velike Britanije in evropskih držav, za druge pa pripravili preračune. Ocena predvideva, da so ti uradni podatki o emisijah ogljika tudi resnični, a narava vojsk je skrivnostna, in zato je tudi rezultat vprašljiv.
Seštevek upošteva število aktivnega vojaškega osebja, porabo energije v vojaških bazah, porabo za premike, to je gorivo za vojaška letala, ladje in kopenska vozila, ter porabo v dobavni verigi za vojaške dejavnosti.
Vojaške vaje ameriške vojske z zavezniki; Skopje, Severna Makedonija, december 2023 (Foto: Profimedia)
Ocena ne vključuje dodatnega segrevanja zaradi izpustov vojaškega letalstva v stratosfero, kjer je segrevanje ob izpustih intenzivnejše kot na tleh. Gre tudi za podatke, zbrane pred vojno v Ukrajini, ki je vodila v enormno povečanje vojaških proračunov.
Predvsem pa teh 5,5 odstotka ne zajema “širših” vplivov vojne. Skupna številka je verjetno veliko višja, še pišejo v raziskavi.
Ukrajinski pogled: Vojna bo minila, podnebna kriza bo ostala
Iljess el Kortbi je 26-letni Ukrajinec, doma iz Harkova. Mesto na severovzhodu države, le nekaj deset kilometrov od ruske meje, je (bilo) drugo največje v državi. Danes je razdejano, mnogi prebivalci pa razseljeni.
El Kortbi je leta 2019 soustanovil gibanje Petki za prihodnost v Ukrajini, v katerem so se mladi – tako kot po vsem svetu – začeli glasno zavzemati za konec fosilnih goriv in od politike zahtevati resno podnebno ukrepanje.
Toda nato je Rusija napadla Ukrajino in podnebni aktivist je, kot milijoni njegovih sodržavljanov, postal begunec. Preselil se je v Berlin, kjer študira in nadaljuje svoj boj za boljšo prihodnost.
“Borili smo se za ogljično nevtralno in varno prihodnost brez fosilnih goriv, pristali pa v vojni, ki jo poganjajo prav ta fosilna goriva,” nam je povedal na COP v Dubaju, kjer je delal v ukrajinskem paviljonu, posvečenem okoljski škodi, ki jo je povzročila vojna.
Ko ga ljudje sprašujejo, zakaj nadaljuje podnebni boj, pravi, da je odgovor preprost: Vojne brez fosilnih goriv ne bi bilo, prav tako kot ne bi bilo podnebne krize.
“Vir za velik del ruskega proračuna, 45 odstotkov, je bil v letu 2021 izvoz fosilnih goriv. V prihodnjih dveh letih namerava Rusija investirati tretjino proračuna v vojsko,” je dejal za N1. “Rusija ima skoraj neomejene zaloge fosilnih goriv, ki bi jih morali zaradi podnebne krize ukiniti, a jih prodaja in denar porablja neposredno za vojne zločine v Ukrajini in drugih državah, kot je Sirija,” opozori. In kot dodaja, to vpliva ne le na Ukrajince. “V Evropi, v Nemčiji in verjetno tudi pri vas v Sloveniji so zaradi vojne poskočile cene energije, zemeljskega plina. To prebivalci občutijo na svoji koži.”
Prepričan je, da se zamenjava fosilnih goriv za obnovljive vire izplača na več načinov. “Ko se odločimo za obnovljive vire, pomeni, da imamo lasten vir energije, da nismo več odvisni od drugih držav. Takšna energija je cenejša in varnejša. In z njo ne financiramo vojne,” je poudaril. Njegovo daljšo izjavo si oglejte v videu.
Da je ocena o 5,5 odstotka precej nižja od realnega vojaškega vpliva, kažejo prav podatki iz Ukrajine.
Ukrajinske in mednarodne okoljske organizacije v sodelovanju z ukrajinskim ministrstvom za okolje poskušajo beležiti škodo, ki jo podnebju in naravi povzročajo spopadi. Leto in pol vojne je povzročilo za 150 dodatnih metričnih ton ekvivalenta CO2 (MtCO2e), ocenjujejo. Za več kot desetletje vseh slovenskih emisij.
Toda bolj bistven kot sam podatek je njegova razlaga. Le četrtina teh emisij je bila posledica vojaške porabe goriva in streliva – to je dejavnikov, ki so vključeni v oceno o 5,5 odstotka.
Med drugimi dejavniki gre več kot tretjino izpustov na račun povojne obnove, 15 % zaradi obsežnih, predvsem gozdnih požarov, 12 % zaradi obvozov, ki jih morajo zaradi izogibanja zračnemu prostoru in sankcij delati civilna letala, 2 % zaradi beguncev in desetino zaradi sabotaže plinovoda Severni tok.
Tudi avtorji teh študij dodajajo, da številnih učinkov vojne niso mogli upoštevati.
Uhajanje plina iz plinovoda Severni tok (Foto: PROFIMEDIA)
Prav tako ostaja pogosto spregledana druga okoljska škoda, ki jo povzročijo vojne in ki vpliva na življenja generacij po koncu spopadov. To so požari v gozdovih in na poljih ter posebej na industrijskih objektih, ki dodatno onesnažujejo zrak, tla in vodo, koktajli kemičnih spojin, ki ostanejo od eksplozij in lahko povzročajo kisli dež, kovinski delci granat, žveplo in baker v strelivu in druge snovi, ki ostanejo v zemlji, od koder jih dež izpere v podzemne vode, prodrejo v prehranjevalne verige in vplivajo na ljudi in živali.
“Čeprav vojna še poteka, moramo razmišljati o naslednjih korakih,” pravi Iljess el Kortbi. “Jaz in veliko mojih sorojakov verjamemo v zmago Ukrajine in že delamo načrte, kaj si želimo, ko bo Ukrajina zmagala,” poudarja podnebni aktivist. “Vojna v Ukrajini bo, upam, trajala le kratek čas, podnebna kriza pa je dolgoročna.” Dodaja še, da je na ruševinah bolj smiselno graditi obnovljivo in odporno infrastrukturo kot “obnavljati ostaline iz Sovjetske zveze”.
V Ukrajini tudi med vojno že deloma poteka zelena obnova, med drugim postavljajo vetrne elektrarne. Nemčija je med državami, ki poleg z orožjem Ukrajini pomagajo tudi z investicijami v zeleni prehod. V Dubaju so na primer skupaj z Evropsko investicijsko banko podpisali dogovor o 20 milijonov evrov vredni investiciji za postavitev sončnih elektrarn, toplotnih črpalk in hranilnikov energije za javne stavbe.
Nemška vojaška pomoč Ukrajini je večstokratnik omenjene investicije.
Največji porabnik fosilnih goriv na svetu
Daleč največja med vsemi vojskami je ameriška, ki je tudi največji posamezni povzročitelj emisij toplogrednih plinov na svetu.
Njena poraba je enormna. Ima 750 stalnih vojaških baz v okoli 80 državah, 1,3 milijona aktivnega vojaškega osebja in še 800 tisoč rezervistov, več kot 14 tisoč letal, več sto vojaških plovil …
Njen letni proračun je 820 milijard dolarjev, več kot dvakrat toliko, kot svojima vojskama namenita Rusija in Kitajska skupaj, kažejo podatki Stockholm International Peace Research Instituta.
“Raven izpustov, ki jih povzroči ameriška vojska, predstavlja večje tveganje za človeški obstoj kot večina vojaških spopadov,” v svoji knjigi opozarja dr. Neta Crawford. “Pentagon gleda na svet z vidika groženj, vendar lastnih emisij ne vidi kot del problema,” poudarja.
Čeprav Bližnji vzhod ni več tako pomemben kot vir nafte za ZDA, te niso spremenile svoje strategije. “Če želi Pentagon uspešno preiti s fosilnih goriv na obnovljivo energijo, mora prenehati braniti z nafto bogate države in razviti drugačen pristop k nacionalni varnosti,” je prepričana. Hkrati bi s spremembo te doktrine svoje emisije zmanjšale tudi druge države, poudarja.
V zadnjih letih do neke mere tudi v vojskah, posebej v EU, poteka “zeleni prehod”. Slovenska vojska je pri tem, kako postati manj energetsko potraten in zmanjšati porabo fosilnih goriv, zgled za ostale, za N1 pravi polkovnik Robert Šipec, ki je leta 2013 poveljeval kontingentu v Afganistanu, danes pa je vodja sektorja za energetsko učinkovitost in zeleni prehod na obrambnem ministrstvu. V študiji so izračunali tudi slovenski vojaški ogljični odtis. Več o tem preberite v članku: Slovenski polkovnik: ko nisem mogel spati, sem razmišljal o bolj “zeleni” vojski.
Naftne vojne
ZDA so največje proizvajalke in porabnice nafte in zemeljskega plina na svetu. V zadnjem desetletju so si z obsežnim frackingom in novimi črpališči doma zagotovile lasten vir. Proizvodnjo obojega so podvojile. Medtem ko domorodna ljudstva protestirajo, ker jim naftovode kopljejo mimo hiš in onesnažujejo vodo, so ZDA dosegle primat. Proizvedejo petino vse nafte na svetu. Pri plinu so lani prehitele Rusijo, ko se je Evropa odrekla njenemu plinu in ga deloma zamenjala prav z utekočinjenim naftnim plinom (LNG) iz ZDA.
N1
Je bila vojna v Iraku torej zadnja vojna za fosilna goriva? “Ne, niti slučajno,” pravi novinar in dolgoletni vojni dopisnik, avtor knjig o vojnah in o podnebnih spremembah Boštjan Videmšek.
“Morda se pri vojni v Ukrajini na prvo žogo zdi, da ni vojna fosilnih goriv, toda samo poglejmo dobičke fosilnih lobijev v zadnjih dveh letih, ki so se podvojili ali celo potrojili,” opozarja. “Zadnji dve leti sta leti zgodovinskih dobičkov. Slabo tretjino vsega dobička zadnjih 150 let je fosilna industrija ustvarila v zadnjih dveh letih.”
Videmšek je prepričan, da so zmagovalec ukrajinske vojne fosilni lobiji. “Tudi zato, ker je ugrabila tako ekonomsko, politično kot družbeno pozornost zelenemu prehodu, ki je bil na domnevni lestvici političnih prioritet leta 2019, posebej v EU in ZDA pod Bidnovo administracijo, visoko,” poudarja.
Za vojno med Izraelom in Palestino ne moremo reči, da je povezana z industrijo fosilnih goriv, pravi Videmšek. “Ima pa izrazito pomemben in skoraj vedno spregledan vidik – vodo in zemljo, povezano s širečo se demografijo in krčečo se geografijo.”
Ob tem dodaja, da obstaja tudi fosilni del te vojne, in sicer egiptovsko-izraelski plinski dogovor s francoskimi in italijanskimi podjetji, ter iz njega izvzeta Turčija, ki se je zato povezala z Libijo. “V tej zgodbi je vloga Izraela izrazito pomembna,” pravi Videmšek, saj da ta kot država brez lastnih naravnih virov vstopa v številne ekonomsko-diplomatske povezave z Združenimi arabskimi emirati, Marokom, Bahrajnom, tik pred 7. oktobrom pa so bili tudi blizu dogovora s Savdsko Arabijo. “V kontekst je treba všteti bližnjevzhodno hladno vojno med suniti in šiiti, Savdsko Arabijo in Iranom ter njene lovke, podizvajalske akcije v Rdečem morju, hutijevske napade in tako naprej. Fosilna goriva so tudi v vojni še kako živa,” poudarja.
Podnebje in mir se premalokrat omenjata v istem stavku
V Dubaju se je predsedstvo konference sicer pohvalilo, da so na področju vojne, miru in podnebnih sprememb storili korak naprej. Med stranske dogodke konference so namreč uvrstili temo o pomoči ranljivim, obnovi in miru.
Med številnimi izjavami, ki so jih v času COP28 podpisale države, tudi Slovenija – od deklaracije o potrojitvi jedrske energije do deklaracije o zdravju – je tudi Deklaracija Združenih arabskih emiratov COP28 o podnebni pomoči, obnovi in miru, ki jo je podprlo 78 držav in 40 organizacij.
Poziva k odločnejšim ukrepom za obsežnejšo in hitrejšo izgradnjo odpornosti proti podnebnim spremembam, zlasti v skupnostih, ki jim grozijo konflikti in nestabilnost.
Najpomembnejše besedilo konference, Globalni pregled stanja, ne omenja ne vojne, ne konfliktov, ne miru. Kar ni nepričakovano.
(Foto: X/Greta Thunberg)
Da je vojna preobčutljivo področje v podnebnih pogovorih, kaže tudi spor med aktivisti. Najslavnejša med njimi in začetnica velikih protestov Greta Thunberg je skupaj s svojimi judovskimi prijatelji odločno podprla Palestino s slogani, da “ni podnebne pravičnosti na okupirani zemlji”. Nemški podnebni aktivisti so se ji zato odrekli.
Vojaške aktivnosti so eden od velikih in namerno spregledanih vzrokov za podnebne spremembe. In podnebne spremembe netijo nove vojne.
Samo še huje bo
Sirska vojna je bila izrazito povezana s podnebnimi spremembami, tako kot celotno obdobje arabske pomladi, opisuje Videmšek. “Visoke cene hrane v letu 2010, ki so bile neposredna posledica desetletne suše, so v Siriji povzročile množične selitve ruralnega prebivalstva v mesta. To je – posebej to velja za Alep – spremenilo demografsko sliko in pripeljalo do medetničnih in medreligioznih spopadov, pozneje pa v vojno praktično celotno državo.”
Združeni narodi tudi uradno prepoznavajo podnebne spremembe kot “množitelj groženj” (ang. threat multiplier). So pospeševalec sporov. Povedano preprosto, s podnebnimi spremembami vse postane še hujše.
Ko ljudje ob poplavah in neurjih izgubijo domove, se poveča družinsko nasilje, o čemer nam je v Dubaju na konferenci pripovedovala otočanka z Vanuatuja. Številne študije so dokazale, da je huda vročina povezana s povečanjem števila nasilnih dogodkov. Podobno kot za družinske velja to tudi za mednarodne spore.
Podnebne spremembe povečujejo nestabilnost mednarodne skupnosti
“Podnebne spremembe zagotovo povečujejo nestabilnost mednarodne skupnosti,” pravi profesorica mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede dr. Petra Roter. Pojasnjuje, da konflikti nastajajo zaradi spleta povezanih dejavnikov – političnih, ekonomskih, ozemeljskih, povezanih s kršitvami človekovih pravic. “Če vsemu temu dodamo nenadne ali postopne posledice podnebnih sprememb, se nestabilnosti pomnožijo, s tem pa tudi tveganja za konflikt širših razsežnosti.”
Posebej skrb vzbujajoče je, dodaja, da gre za jasno razviden trend. “Varnostni svet je prvič razpravljal o povezavah med podnebnimi spremembami in zagotavljanjem mednarodnega miru in varnosti leta 2007,” pravi. “Leta 2017 so z resolucijo v Varnostnem svetu prvič eksplicitno prepoznali okoljske grožnje za razvoj konflikta v regiji jezera Čad (Kamerun, Čad, Niger in Nigerija), v luči delovanja terorističnih organizacij Boko Haram, Islamska država in drugih. Opozorili so na negativne učinke podnebnih in okoljskih sprememb na stabilnost regije, vključno s pomanjkanjem vode, sušo, opustošenjem zemlje, nezmožnostjo zagotavljanja prehranske varnosti,” za N1 pojasnjuje Roter in opozarja, da imajo v tako negotovih okoliščinah teroristične in radikalne skupine lažje delo pri pridobivanju podpornikov in dejavnih članov. Od leta 2017 je bilo sprejetih še več kot 70 resolucij s podobno vsebino.
Nova realnost: selilo se bo na desetine milijonov podnebnih beguncev
Poleg konfliktov, ki jih netijo podnebne spremembe v Afriki, Videmšek opozarja še na območje jugovzhodne Azije – Pakistana, Indije in Bangladeša, ki je zaradi hitro talečih se ledenikov eno najbolj podnebno ogroženih na svetu.
“Ob rapidnem slabšanju podnebnih sprememb bo po optimističnem scenariju to območje v 20 letih skorajda nemogoče za življenje,” poudarja Videmšek. Selilo se bo na desetine milijonov podnebnih beguncev, ki še vedno nimajo tega statusa.
Podnebni begunci v Bangladešu, ki se s čolni vozijo na delo (Foto: Profimedia)
Roter opozarja, da se politiki ne ukvarjajo dovolj s tem. “Kot da so podnebne spremembe nekaj počasnega, nekaj, kar nas čaka enkrat v prihodnosti, raje kasneje kot prej. Poglejmo samo, kako neresno se s prehransko varnostjo soočamo doma. Videli smo, kako je bilo z mednarodno solidarnostjo na začetku krize covida-19. “Ali res mislimo, da ne bi bilo enako, če oziroma ko bodo nastale resne motnje v proizvodnji hrane? Prištejmo k temu velike interese, lobije, bogate akterje iz sektorja proizvodnje fosilnih goriv,” opozarja profesorica.
“Vse to nam daje jasen odgovor, da bomo priča številnim novim konfliktom in poslabšanju že tako nestabilnih razmer in groženj, ki so posledica korupcije, neenakega razvoja, političnih trenj in neenakosti. Pri tem ne bo delitve na sever in jug, tudi na ‘severu’ nismo varni, če povem zelo neposredno,” je jasna.
Denar za vojno pospešuje podnebni zlom
Odgovor na vprašanje, kako lahko mednarodna politika te grožnje omeji, “je zelo enostaven, izvedba pa izjemno kompleksna”, pravi Roter. Opozarja, da potrebujemo več odgovornosti in solidarnosti, zlasti pa bistveno bolj proaktiven odnos do odrekanja fosilnim gorivom.
“Zadnji COP je dokaz, kako težko je doseči konsenz glede odprave emisij. Denar ni težava. Tega je dovolj, a ni pravično razporejen, na način, ki bi bil prijazen za prilaganje in blaženje posledic podnebnih sprememb, s tem pa tudi za preprečevanje nasilnih konfliktov,” poudarja.
Denarja je res dovolj. Toda najbogatejše države ga namenijo 30-krat več za vojsko in oboroževanje kot za zagotavljanje podnebnega financiranja za najbolj ranljive države, pravi poročilo organizacije Transnational Institute.
“Samo letos so članice Nata za svoje vojske porabile 1,26 bilijona dolarjev,” pravi drugo poročilo iste organizacije in opozarja, da Natov cilj 2-odstotne porabe BDP za vojsko pospešuje podnebni zlom. S tem zneskom bi lahko plačali 12 let obljubljene, a neizpolnjene zaveze o 100 milijardah letno, ki naj bi jih bogate države namenile obubožanim za pomoč pri spopadanju s podnebno krizo.
Še eno njihovo poročilo pa razkriva, da države, ki povzročijo največ izpustov, porabijo tudi do 15-krat več denarja za oboroženo varovanje meja kot za podnebne ukrepe. Tudi fosilna industrija najema orožarska podjetja, da ščitijo njihove interese. Dobesedno: pogodbena podjetja, ki varujejo meje ZDA, varujejo tudi naftovode, ki vodijo mimo domov ameriških staroselcev.
Kot še razkrivajo, gre pri naftnih in orožarskih “lobijih” za iste ljudi. V upravnem odboru fosilnega giganta Chevron sedi nekdanji direktor enega največjih orožarskih podjetij Lockheed Martin. To je le eden od zabeleženih primerov.
Premika ne bo, dokler bodo svet vodile iste sile z istimi politikami, ki imajo največ tako od fosilnih goriv kot od vojne industrije. Med petimi stalnimi članicami Varnostnega sveta, ki imajo pravico veta, so tri največje po izpustih toplogrednih plinov (Kitajska, ZDA, Rusija), največje proizvajalke nafte (ZDA, Rusija, Kitajska je 5.) in zemeljskega plina (ZDA, Rusija, Kitajska je 8.), največje porabnice nafte (ZDA, Kitajska, Rusija je 5., med prvimi 15 sta tudi Velika Britanija in Francija) in zemeljskega plina (ZDA, Rusija, Kitajska, med prvimi 10 je tudi Velika Britanija).
In teh pet držav je tudi največjih proizvajalk in izvoznic orožja. ZDA sledijo Francija, Rusija in Kitajska, Velika Britanija pa je na 7. mestu, za Italijo in Nemčijo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje