Ženske, ki morajo splav opraviti v tujini, ker je v domovini prepovedan. Zdravniki, ki naj bi prekinitve neželenih nosečnosti prijavljali policiji, in policija, ki pri ženskah poizveduje, kako se je končala njihova nosečnost. Pa zdravniki, ki se izogibajo opravljanju preiskav, ki bi potrdile razvojne nepravilnosti, saj bi bile te lahko povod za splav. Ženske, ki tvegajo, da bodo v bolnišnici umrle, če ob zapletu ne bodo dobile ustrezne oskrbe – le zato, ker je plod še živ. To je Poljska, leta 2022. Dve leti po prelomni sodbi ustavnega sodišča, ki ji je sledila skoraj popolna zakonodajna prepoved splava. In to je dokaz, kaj se zgodi, ko država omeji oziroma celo prepove splav.
“Pritožnica pravi, da je stara 27 let in je v trdni zvezi. Kmalu se bo poročila in nameravala je ustvariti družino. Vendar je nedavno izvedela, da njen partner trpi za kromosomsko anomalijo. Obvestili so jo, da je njena možnost za zdravo nosečnost manj kot 50-odstotna in da obstaja zelo veliko tveganje zapletov zaradi kromosomske nepravilnosti. Če bo zanosila, je velika verjetnost, da bo imela spontani splav ali da bo otrok umrl kmalu po porodu. /…/ Tako je zaskrbljena, da je odložila odločitev o načrtovanju družine.”
Pritožnica K. B. je le ena od žensk na Poljskem, ki jim je sodba tamkajšnjega ustavnega sodišča oktobra leta 2020 spremenila potek življenja. Potem ko so sodniki odločili, da splav tudi v primeru nepravilnosti zarodka ali ploda ni skladen s poljsko ustavo, se je s svojo zgodbo – skupaj z drugimi pritožnicami in s podporo nevladnih organizacij – obrnila na Evropsko sodišče za človekove pravice. Sodišče med drugim sprašuje, ali poljska zakonodaja, ki splav dopušča zgolj še, ko je ogroženo zdravje ali življenje nosečnice oziroma ko je nosečnost posledica kaznivega dejanja (posilstvo, incest, pedofilija), posega v njeno pravico do zasebnega in družinskega življenja.
S spremembo zakonodaje, ki je januarja leta 2021 sledila odločitvi poljskih ustavnih sodnikov, je Poljska postala edina država v Evropi, ki je nedavno zaostrila zakonodajo o splavu. In to v času, ko je po vsem svetu odmevala liberalizacija pravice do izbire v drugi največji južnoameriški državi, Argentini. “Sodba nas je vodila korak nazaj. Jemlje pravice, ki jih je zakonodaja prej dopuščala,” je bila jasna pravnica iz mednarodne nevladne organizacije Center for Reproductive Rights Adriana Lamačková.
Poljski kazenski zakonik resda ne predvideva kazni za ženske, ki prekinejo nosečnost, a do tri leta zapora grozijo vsem, ki jim kakorkoli pomagajo pri opravljanju splava.
“Oskrba, vezana na splav, je vse bolj okrnjena. Sodba je denimo imela uničujoče posledice za življenja žensk, ki so ta poseg potrebovale. Vodila je do odvračalnega učinka [chilling effect oziroma odvračanje od uveljavljanja pravic zaradi grožnje s sankcijo, op. a.], povečalo se je število zdravnikov, ki ne želijo opraviti ali dovoliti splava. Bojijo se, da bi, če bi zagotovili tovrstno oskrbo, izgubili licenco oziroma bi bili kako drugače kaznovani,” je del problema za N1 opisala Lamačková.
PROFIMEDIA
“Zdravniki ne opravljajo zakonitih splavov, tudi če obstaja tveganje za ogroženo zdravje ali življenje, denimo v primerih zunajmaternične nosečnosti,” nam je konkreten primer navedla še ena pravnica – Kamila Ferenc iz poljske organizacije Foundation for Women and Family Planning (Federa). “Zaradi stroge zakonodaje in političnega ozračja zdravniki pustijo pacientke čakati, zadržijo se in ne storijo ničesar. Verjetnost, da bo ogroženo zdravje ali življenje ženske, je večja le zato, ker je noseča.”
Septembra lani je tako v bolnišnici v mestu Pszczyna umrla 30-letna Izabela Sajbor, mati takrat devetletne deklice Maje. Umrla je zaradi septičnega šoka, potem ko so zdravniki ob zapletu čakali, da najprej umre plod, diagnosticiran z genetsko nepravilnostjo, ki pogosto povzroči smrt že pred porodom. Kasneje, januarja letos, je nato po neukrepanju zdravnikov življenje izgubila še 37-letna Agnieszka T iz Częstochowe, noseča mati treh otrok. Zaplet se je zgodil po smrti enega od dveh plodov v prvem trimesečju. Mrtvi plod so še teden dni pustili maternici, saj je obstajala možnost za rešitev drugega, so opisali v poljski feministični organizaciji Strajk kobiet (Stavka žensk) ter opozorili, da sta to le dva primera, ki so ju svojci preminulih izpostavili v javnosti. Podobno tragičnih smrti žensk je bilo namreč še več.
Nekateri poljski zdravniki so po besedah sogovornikov prav tako zadržani pri opravljanju preiskav, s katerimi bi ženske izvedele za morebitne razvojne nepravilnosti, zaradi katerih bi se lahko odločile umetno prekiniti nosečnost. Prav tako so poljski nevladniki slišali za primere zdravnikov, ki so policijo obvestili o tem, da je ženska umetno prekinila nosečnost, policija pa je nato preverjala, kako se je splav zgodil, nas je opozoril Miko Czerwiński iz poljskega Amnesty Internationala.
PROFIMEDIA
Dobronamerni ukrep ali večji nadzor?
Zagovornike človekovih pravic in progresivne prebivalce Poljske je po zaostritvi zakonodaje presenetila še ena zamisel poljskih oblasti – nacionalni register nosečnosti. Po novem so poljski zdravniki podatek o nosečnosti dolžni registrirati, podatki pa naj bi bili v elektronski obliki dostopni vsem zdravnikom. Čeprav poljska vlada vztraja, da je ukrep namenjen učinkovitejši zdravstveni oskrbi žensk – “sploh kadar se rešuje življenje” –, je na drugi strani nemalo dvomov o dejanski dobronamernosti ukrepa.
“Obstaja sum, da je to še eno orodje, s katerim se ženske postavlja v težko situacijo, če se odločijo za splav. Kdo si lahko zastavi vprašanje, zakaj ni več noseča,” je v pogovoru za N1 komentirala dr. Elżbieta Stadtmüller, politologinja s Centra za mednarodne študije Univerze v Vroclavu. Dr. Stadtmüller tako ne vidi razloga, zakaj ženske na pregledih ne bi zmogle zdravnikov same obvestiti o svoji nosečnosti.
Relevantni vprašanji, tako Miko Czerwiński, sta tudi, “kdo bo register uporabljal in kdo bo imel dostop do njega”. Medtem ko bodo nevladniki delovanje in razsežnosti nacionalnega registra v praksi budno spremljali, sicer še ni znano, kakšne sankcije bodo sledile nevpisu nosečnosti v register.
PROFIMEDIA
“Ljudi pozivamo, da jih ne sme biti strah registra,” nam je še povedala Kamila Ferenc. V organizaciji Federa, kjer je zaposlena, ne želijo, da bi se ženske izogibale pregledom pri zdravnikih, saj bi to lahko imelo negativne posledice za njihovo zdravje. Nenehno zato ponavljajo, da za ženske, ki umetno prekinejo nosečnost, pravnih posledic ni, in da je “najhujše, kar se lahko zgodi, to, da bo kdo od zdravnikov izjavil neprijeten komentar”.
Zakonito opravljanje splava je bilo na Poljskem problematično že pred zadnjo zaostritvijo zakonodaje, pravica do izbire je bila praktično onemogočena, zaradi česar so ženske, ki so se odločile za splav, bodisi morale odpotovati v tujino bodisi tvegati morebitne zaplete pri opravljanju splava doma. Zakonodaja iz leta 1993 je zakonitost splava pogojevala z razvojnimi nepravilnostmi zarodka ali ploda, ogroženim zdravjem ali življenjem nosečnice oziroma nosečnostjo, ki je posledica kaznivega dejanja. Zaostritev zakonodaje leta 2020 je nato vodila v de facto prepoved splava: potem ko so leta 2020 na Poljskem opravili okoli tisoč zakonitih splavov (večino zaradi razvojnih nepravilnosti), so jih lani le 107.
Ko država odpove …
“Ocenjujem, da je oskrba, vezana na splav, v rokah prostovoljcev,” je v pogovoru za N1 povedala prostovoljka Ariane iz nizozemske organizacije Abortion Network Amsterdam (Ana). Ana je del mreže Abortion Without Borders, ki pomaga ženskam, ki nosečnost – iz različnih vzrokov – umetno prekinejo v tujini. “Splav vračamo običajnim ljudem, ne glede na zakonodajo, ne glede na stigmo, ne glede na strošek,” je septembra za ameriški CNN dejala Kinga Jelińska, izvršna direktorica organizacije Women Help Women s sedežem v Amsterdamu, ki prav tako v sklopu Abortion Without Borders pomaga ženskam, ki se odločijo za splav.
Mreža Abortion Without Borders je pomoč pri opravljanju splava od lanskega do letošnjega oktobra zagotovila 44.000 ženskam iz Poljske. Oblike pomoči so zelo različne, vključujejo tako pomoč pri dostopu do tabletk kot tudi pri organiziranju poti v tujino. Za vse to je Mreža v letu dni namenila več kot 274.000 evrov. Najmlajša oseba, ki so ji pomagali, je bila stara 14 let. 40 odstotkov tistih, ki so pri njih poizvedovale o možnostih splava v drugem trimesečju, je kot razlog navedlo razvojne nepravilnosti ploda.
Protesti, na katerih Poljaki zahtevajo uresničevanje človekovih pravic, v prvi vrsti pravic žensk, so množični:
Ne glede na vse zakonodajne omejitve in prepreke je poljski civilni družbi po besedah Kamile Ferenc v zadnjih dveh letih uspelo vzpostaviti nekakšen podsistem. Vsem, ki ne želijo nadaljevati nosečnosti zaradi razvojnih nepravilnosti ploda, ki so bile še pred dobrima dvema letoma razlog za zakonit splav, pomaga mreža ginekologov in psihiatrov, bolnišnic in aktivistov. “Če je ženska v tem primeru prisiljena nadaljevati nosečnost, to razumemo kot mučenje, kot povzročanje duševne oziroma čustvene škode. To podkrepimo z izvidom psihiatra, in tako so pogoji za zakonit splav na Poljskem izpolnjeni,” je opisala Ferenc. Kljub razvojnim nepravilnostim ploda, na katerih temelji psihiatrovo poročilo, so njihove intervencije vse prej kot preproste – v primeru zapletov oziroma težav so morali v preteklosti že sprožiti pravne postopke, da bi ženski zagotovili potrebno oskrbo. Ženskam, ki se odločijo za splav iz drugih razlogov, medtem v Federi nudijo vse potrebne informacije.
Pot v tujino, ki je lahko stresna
Nekatere Poljakinje menijo, da ta “poljska pot” zanje ne pride v poštev, zato se odločijo, da bodo nosečnost umetno prekinile v tujini. Abortion Without Borders je od lanskega do letošnjega oktobra na ta način pomagal 1.200 ženskam iz Poljske.
V nizozemski organizaciji Ana, kjer so v tem obdobju pomagali 470 Poljakinjam, v primerjavi s preteklimi leti opažajo porast zapletenih primerov, nanje pa se obračajo tudi ženske, ki bi jih lahko zakonito obravnavali na Poljskem. Vse pogostejše v nabiralnik spletne pošte tako dobivajo sporočila, v katerih je v zadevi zapisano “Nujno”, “Pomagajte mi” ipd.
Kot nam je opisala prostovoljka Ariane, so prav tako že imeli primere, ko je bilo ženske na Poljskem strah prositi za ultrazvok in so odlašale, nosečnost pa je napredovala. To je lahko kasneje povzročilo problem, saj večina nizozemskih klinik splav na zahtevo opravi do 18. tedna, dve pa do 22. tedna. Težavo ob tem za nekatere pomeni tudi cena posega. Za splav je treba na Nizozemskem odšteti od 800 do 1.100 evrov, poleg tega pa je treba kriti še stroške potovanja in namestitve.
Aktivistke Abortion Dream Teama. Skrajno desno Justyna Wydrzyńska, ki ji sodijo, saj je drugi ženski poslala tablete za splav. (PROFIMEDIA)
Od sodbe poljskega ustavnega sodišča se vse več ljudi iz Poljske obrača tudi na berlinsko organizacijo Ciocia Basia (v prevodu Teta Basia). Že prej so Poljakinjam pomagali opraviti splav, od sodbe pa se je najbolj povečalo število klicev žensk, ki so nosečnost želele, a je plod poškodovan oziroma nezdrav; nanje pa se obračajo celo tisti, ki jih zanima, kako postopati, če se v nosečnosti pojavijo zapleti.
In kakšno pomoč največkrat potrebujejo ženske, ki se obrnejo na Ciocio Basio? “Najprej se pogovorimo, ali obstaja možnost, da ženske s pomočjo tablet splav opravijo doma. Če to ni mogoče, se pogovorimo, kje bi bilo poseg najbolje opraviti – na Češkem, v Nemčiji ali Avstriji,” so nam pojasnili. Ženske, ki pripotujejo v Berlin, dobijo kontakt od (poljsko govorečega) socialnega delavca, s katerim opravijo obvezen posvet. Tega je treba opraviti tri dni pred posegom, lahko tudi prek spleta. “Pogosto nato pomagamo s prevajanjem na kliniki, ljudi podpremo finančno, jim najdemo nastanitev. Včasih tudi rezerviramo vozovnice in zanje plačamo, a najvišji strošek je poseg – kirurška umetna prekinitev nosečnosti v Berlinu stane med 390 in 600 evrov, pri čemer pa ljudje, ki ne živijo v Nemčiji, niso upravičeni do povračila stroškov,” so dodali. Nemška zakonodaja sicer dopušča splav na zahtevo do 14. tedna, kasneje pa je pogojen z medicinskimi dejavniki.
V Ciocii Basii prav tako opozarjajo, da je pripotovati v nemško prestolnico na splav lahko stresno ne glede na razlog, ki je ženske vodil v sprejetje odločitve. Nekatere niso vajene velemesta, ovira je lahko jezik, včasih pa težavo predstavlja tudi to, da ženske v Berlinu ne morejo prespati ali pa pripotujejo s svojimi otroki … Učinkovitost dela prostovoljcev Ciocie Basie po drugi strani slabi dejstvo, da zanj niso plačani, pomoč ženskam pa zagotavljajo izključno z donacijami.
PROFIMEDIA
Kako ugasniti pretok informacij?
Poleg de facto prepovedi splava in uvajanja nacionalnega registra nosečnosti poljske sogovornike trenutno skrbi še ena napovedana sprememba zakonodaje. Po njihovih informacijah je v nastajanju predlog, ki bi prepovedal tudi pretok informacij o opravljanju splava, kar bi pomenilo, da bi bili lahko kaznovani vsi, ki bi informirali o splavu – torej ne le aktivisti, temveč morda celo običajni državljani, ki bi informacije denimo delili na družbenih omrežjih. Morebitna zakonodajna sprememba v tej smeri bi na Poljskem, kjer od leta 2016, ko je splav postal pomembna politična tema, predstavljala še večji pritisk v javnosti, je komentiral Miko Czerwiński.
“To pomeni kriminalizacijo gibanja, zavezništev, povečevanje stigme in spodbujanje trenutne vladne narative o splavu. Zdaj še imamo zdravnike, ki pravijo, da je splav zdravstvena storitev, a se ti v primeru sprememb zakonodaje morda ne bodo več oglašali,” je opisal morebitne posledice.
Na Poljskem potekajo preiskave proti ljudem, ki so osumljeni, da so ženski pomagali umetno prekiniti nosečnost. Poljsko, pravzaprav evropsko javnost pretresa tudi sojenje aktivistki Justyni Wydrzyński iz organizacije Abortion Dream Team, ki je Anii, žrtvi nasilja v družini, poslala tablete za splav, za katere je prosila. Justyni, ki je pred meseci spregovorila za N1, grozi triletna zaporna kazen, pri čemer pa se zdi, da se sodni proces ne premika naprej; oktobra je bila obravnava zaradi odsotnosti prič vnovič preložena, predvidoma pa se bo nadaljevala januarja.
“V interesu vladajoče stranke na Poljskem je, da se zadeva še naprej vleče, da bi se Justyna, Abortion Dream Team in njihovi podporniki utrudili ter da bi pozornost vseh nas odvrnili od resničnega dela, ki bi ga morali opravljati – podpore pri dostopu do varnega splava,” so bili v zapisu na družbenem omrežju Instagram 14. oktobra kritični v nizozemski organizaciji Ana. Kot je še ocenila Ariane, pregon Justyne, o katerem mediji obširno poročajo, prav tako negativno vpliva na “atmosfero strahu, ki zaznamuje splav na Poljskem”.
Justyna Wydrzyńska (Osebni arhiv)
“Primer Justyne Wydrzyńske kaže, kako poljska država targetira aktiviste,” je v pogovoru z nami izpostavila Adriana Lamačková. Napadi oziroma nadlegovanja so po njenih besedah še posebej očitni pri borcih za pravice žensk in skupnosti LGBTIQA+.
Nam pa, tako Kamila Ferenc, Justynin primer sporoča še nekaj – da kriminalizacija splava pomeni diskriminacijo, ki je vezana na spol. S pregonom vsakega, ki bi ženski pomagal umetno prekiniti nosečnost, se poglablja sistemsko nasilje zoper ženske. “Ženskam, ki opravijo splav, kazni ne grozijo, a enako ne velja za druge, ki ženski pri tem pomagajo. Zato lahko ostanejo same, lahko se zatečejo k nepreverjenim virom informacij,” je pojasnila.
Poljska je ena od držav, kamor se je po ruski invaziji na Ukrajino zateklo največ beguncev oziroma begunk: do sredine oktobra so na Poljskem registrirali več kot 1,4 milijona oseb, ki so zaprosile za začasno zaščito. Stroga poljska zakonodaja o splavu je tako problem tudi za ukrajinske begunke (nekatere so celo žrtve spolnega nasilja), ki bi si želele prekiniti nosečnost. Katoliške in organizacije desnih nazorov so po poljskih bolnišnicah denimo poizvedovale, ali pri njih Ukrajinke opravljajo splav, zaradi prepovedi pa so nekatere begunke iz Poljske odpotovale in splav opravile na tujem. Tudi na Nizozemskem, so nam potrdili v organizaciji Ana in dodali, da jim je nizozemska vlada omogočila brezplačen poseg.
Ko o ženskah odločajo moški
“Splav predstavlja kontroverzno vprašanje v vseh družbah,” je za N1 komentirala profesorica Elżbieta Stadtmüller. A za poljsko družbo to še posebej velja, saj v državi niti vleče vplivna katoliška cerkev, pomemben dejavnik pa je tudi ideologija vladajočih, ki so “prepričani, da so najboljši domoljubi in Poljaki”. Ta ideologija, tako Stadtmüller, gre onkraj manipulacij, namenjenih ohranjanju politične moči. Ključno je tudi delovanje fundamentalistične katoliške organizacije Ordo Iuris, ki si prizadeva za popolno prepoved splava in kaznovanje vseh, ki pomagajo pri splavu.
PROFIMEDIA
Ne le da koalicija vladajoče stranke Zakon in pravičnost (PiS) povsem nadzira spodnji dom poljskega parlamenta, sejm, zaradi česar je spreminjanje zakonodaje praktično brez preprek, poglavje zase je tudi dolgoletni, etablirani poljski politik in predsednik vladajoče stranke PiS Jarosław Kaczyński. 73-letni politik, ki sam nima otrok, je v začetku novembra med drugim razburil z izjavo, v kateri je za majhno rodnost okrivil ženske, ki “do 25. leta pijejo toliko alkohola kot njihovi moški vrstniki”. Tudi v poljskem sejmu sedi kar nekaj moških poslancev, ki, kot je opozorila sogovornica, tudi nimajo otrok, a odločajo o vprašanjih ustvarjanja družine.
Prepoved splava na Poljskem je prav tako povezana s spodkopavanjem načel vladavine prava in demokracije, ki jo poljski državi že leta med drugim očitajo evropske institucije. “Vprašanje pravice do splava je dober primer tega, kako so pravice posameznika povezane z vladavino prava in demokracijo,” je komentiral Miko Czerwiński in izpostavil problem (ne)odvisnosti pravosodja. “Pod vprašajem je zakonitost imenovanja sodnikov, znane so povezave med sodniki in vladajočo stranko,” je naštel. Do poljske vladajoče koalicije kritični nevladniki tako dvomijo o zakonitosti prelomne sodbe ustavnih sodnikov. Morda je sodba, tako Czerwiński, le ustregla željam politike.
Da mora biti sodba razumljena v kontekstu erozije vladavine prava in neodvisnosti sodstva, je prepričana tudi Adriana Lamačková. “Zdaj je jasno, da so ženske in deklice na Poljskem v prvih bojnih linijah v neposredni škodi, ki sledi, ko poljske oblasti spodkopavajo vladavino prava.”
PROFIMEDIA
Deklaracije Evropskega parlamenta, molčeča Evropska komisija
Poljski zagovorniki človekovih pravic zato zaveznike iščejo v evropskih institucijah.
Ena od sogovornic, Kamila Ferenc, je novembra nastopila na skupnem zaslišanju dveh odborov Evropskega parlamenta – Odbora za pravice žensk in enakost spolov, ki mu predseduje Poljak Robert Biedroń iz politične skupine S & D, ter Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve. Poleg nje je med drugimi govorila svakinja pokojne Izabele Sajbor, Barbara Skrobol.
Ferenc je svojo izkušnjo nastopa v Evropskem parlamentu ocenila kot “zelo čustveno”, predvsem zato, ker je Skrobol delila spomine o pokojni svakinji, omenila pa je tudi poslovilno pismo, ki ga je mami Izabeli po smrti napisala hčerka Maja. “Moja prisotnost na zaslišanju je bila sicer namenjena temu, da EU spodbudimo k bolj učinkovitemu delovanju. Menim, da mora EU narediti naslednji korak, a to predvideva več vpletenosti Evropske komisije, saj pristojnosti Evropskega parlamenta niso dovolj,” nam je povedala Ferenc. Pred evropskimi poslanci je spregovorila tudi o drugih ženskah, ki so “življenje izgubile le zato, ker so bile noseče na Poljskem”: o 34-letni Justyni, materi dveh otrok, 32-letni Anii in Marti.
Po njenih besedah Evropska komisija že leta vztraja, da na področju splava nima pristojnosti, zagovorniki človekovih pravic pa se s tem ne strinjajo in poudarjajo, da je dostop do splava neposredno povezan tudi z varnostjo in enakostjo spolov. “EU pozivamo, naj bo bolj učinkovita in proaktivna. Resolucije niso dovolj. Cenimo jih, a potrebujemo konkretne stvari: finančne programe za pomoč ženskam, ki potrebujejo splav, brezplačen splav za Poljakinje na ozemlju EU. Tudi organizacije, ki pomagamo ženskam, potrebujemo denar, saj nam poljska država nasprotuje,” je naštela Frenc in dodala, da bi si prav tako želeli vključitve pravice do splava v Listino EU o temeljnih pravicah.
K vključitvi pravice do splava v Listino so sicer julija letos evropski poslanci države Unije pozvali z resolucijo, v kateri so predlagali spremembo 7. člena, ki govori o spoštovanju zasebnega in družinskega življenja. Pred tem, novembra 2021, pa so ob prvi obletnici sodbe poljskega sodišča izglasovali resolucijo, s katero Parlament “odločno obsoja sodbo, s katero je nelegitimno ustavno sodišče 22. oktobra 2020 skoraj povsem prepovedalo splav, pa tudi očitni napad na spolno in reproduktivno zdravje in pravice na Poljskem”. Dokument med drugim še “poziva poljsko vlado, naj omogoči hiter in neoviran dostop do storitev splava in njihovo izvajanje, poskrbi za varne, zakonite, brezplačne in visokokakovostne storitve na tem področju ter zagotovi, da bodo dostopne vsem ženskam in dekletom”.
PROFIMEDIA
Da bi Evropska komisija morala intervenirati oziroma splav razumeti kot evropsko zadevo, je menil tudi Miko Czerwiński. Ne le zaradi že spodkopane neodvisnosti poljskega pravosodja, ki je neposredno povezana z vprašanjem dostopnosti splava, temveč “gre med drugim za to, da so ženske, ki na Poljskem želijo opraviti splav, obravnavane drugače, v trenutnih razmerah pa je lahko ogroženo njihovo zdravje ali življenje”.
Od začetka vojne v Ukrajini so se evropske institucije soočile s kar nekaj kritikami na račun popuščanja Poljski, ki je sicer sprejela največ ukrajinskih beguncev in je zelo odločna podpornica ukrajinskega odpora. “Da je Poljska brez oklevanja sprejela begunce, je naredilo vtis. A vsi, ki živimo tu, vemo, da je vlada resda pripravila zakonodajo, a za sprejem beguncev se je (po)trudila poljska družba,” je opozorila profesorica Elżbieta Stadtmüller. Poljska, je spomnila, intervencije EU razume kot intervencije v lastne suverene odločitve.
PROFIMEDIA
Kaj lahko stori Evropska komisija?
Kako je delovanje evropskih institucij na področju splava omejeno ter kako bi EU lahko oziroma morala ravnati, nam je pojasnila profesorica dr. Janja Hojnik z mariborske pravne fakultete, specialistka za evropsko pravo.
Pri vprašanjih urejanja splava je v ospredju nacionalno pravo, pristojnosti institucij EU pa so omejene, je pojasnila. Listina EU o temeljnih pravicah, ki ji zavezujočo naravo podeljuje Lizbonska pogodba (2007/2009), namreč v 9. členu določa, da sta “pravica sklepanja zakonske zveze in pravica ustvarjanja družine zagotovljeni v skladu z nacionalnimi zakoni, ki urejajo uresničevanje teh pravic”.
Dr. Hojnik je prav tako izpostavila, da je področje javnega zdravja v EU vse do danes primarno v nacionalni pristojnosti. “Šele v zadnjem letu so institucije EU sprejele nekaj zakonodajnih aktov s področja zdravja, okrepile pristojnosti dveh agencij EU, pristojnih za javno zdravje, a lahko rečemo, da gre v prvi vrsti za čezmejne vidike zdravja – denimo epidemija, ki je ni mogoče ustaviti na meji. Za več od tega bo treba spremeniti temeljne akte EU in institucijam EU dati več pristojnosti. A to se lahko zgodi le s soglasjem vseh držav članic,” je pojasnila in dodala, da soglasja pri vprašanju splava ne gre pričakovati. Umetna prekinitev nosečnosti je, spomnimo, povsem prepovedana na Malti. “Če bi bilo soglasje, pa lahko države članice EU naredijo veliko, ne glede na morebiti pomanjkljive pravne osnove v aktih EU,” je dodala.
PROFIMEDIA
“Glede smrti nosečnic na Poljskem pa bi Evropska komisija lahko kaj storila (in bi morala) – tako politično (diplomatsko, z opozorili) kot pravno (s sklicevanjem na več določb Listine EU o temeljnih pravicah, ki zagotavljajo pravico do življenja, dostojanstva ipd.). Kljub vsemu so na strani Evropske komisije zadržki, da se ne bi preveč vpletala na področja, ki so v nacionalni pristojnosti. Zato je glavni prispevek prava EU k omogočanju prekinitve neželene nosečnosti v tem, da omogoča zdravstveno varstvo v drugih državah članicah.” Dr. Hojnik ocenjuje, da države članice “zaenkrat dokaj solidarno ravnajo z nosečnicami”. Tudi meje (kljub nesoglasjem med članicami glede pravne obravnave prekinitev neželene nosečnosti) ostajajo odprte – “v nasprotju z denimo Teksasom, ki z novim zakonom prepoveduje tudi odhod na prekinitev nosečnosti v druge ameriške zvezne države”.
Dobro poldrugo leto po odločitvi poljskega ustavnega sodišča o dodatni omejitvi pravice do splava je prelomno odločitev sprejelo tudi ameriško vrhovno sodišče. To je junija letos zavrnilo sodbo iz leta 1973, ki je predstavljala temelj za pravico do izbire v ZDA, in odločilo, da je zakonodaja o splavu v domeni posameznih zveznih držav. Po podatkih ameriške nevladne organizacije Guttmacher Institute je v zadnjega pol leta skoraj popolno prepoved splava uvedlo 12 zveznih držav, ki ležijo predvsem na jugu oziroma jugovzhodu ZDA. “Če je človeško življenje tako neprecenljivo, v ZDA ne bi smeli dopustiti, da se s tako lahkoto strelja na sočloveka, in odpraviti bi morali smrtno kazen,” je opozorila dr. Elżbieta Stadtmüller.
PROFIMEDIA
Iskanje pravice na Evropskem sodišču za človekove pravice
Vrnimo se k Poljakinjam z začetka članka. Poljakinjam, ki trpijo zaradi stroge zakonodaje o splavu in pravico s podporo nevladnih organizacij iščejo tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Na sodišče se je obrnilo več kot 15 žensk z različnimi zgodbami in razlogi za skrb, pri katerih prednjačita strah, da bi morale nosečnost nadaljevati kljub razvojnim nepravilnostim zarodka oziroma ploda, in strah, da v primeru zapletov v nosečnosti ne bi bile deležne ustrezne zdravstvene oskrbe.
Pritožnica A. F., denimo, je bila po lastnih navedbah v času pritožbe stara 27 let in je bila noseča deset tednov. “Namesto sreče je občutila anksioznost. Dejala je, da se boji, da v primeru zapletov ne bi dobila ustrezne zdravstvene oskrbe. Prav tako jo skrbi, da bi ta situacija negativno vplivala na njeno nosečnost,” je zapisano v pritožbi številka 3639/21 z dne 1. julija 2021.
PROFIMEDIA
Pritožnice sprašujejo, ali poljska zakonodaja krši dva člena Evropske konvencije o človekovih pravicah: člen 3, ki govori o prepovedi mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja oziroma kaznovanja, in člen 8, ki predvideva pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Da Poljska krši ta člena, je sodišče že razsodilo v preteklosti, vendar v primerih nespoštovanja zakonodaje, ki je veljala pred odločitvijo ustavnega sodišča izpred dveh let. Eden od teh primerov je R. R. proti Poljski, o katerem je sodišče odločilo leta 2011 oziroma sedem let po vložitvi pritožbe. Sodišče je prepoznalo omenjene kršitve, ker je bil R. R. onemogočen pravočasen dostop do preiskav, ki bi potrdile sum hude poškodbe ploda, ki je takrat še predstavljal razlog za zakonito umetno prekinitev nosečnosti. Ko so preiskave vendarle izvedli, je bilo za prekinitev nosečnosti kljub želji R. R. prepozno.
Kaj si medtem o pritožbah na Evropsko sodišče za človekove pravice mislijo poljske oblasti, ne preseneča. Po besedah dr. Elżbiete Stadtmüller poljska vlada v svoj zagovor pravi, da “ima pravico zaščititi življenje, ker ščiti moralne vrednote”, pri čemer trdi, da poljska ustava govori o zaščiti življenja od začetka do smrti, začetek pa je zanje – spočetje. Vlada “argumentira”, da lahko matere, tudi tiste, ki so bile spolno zlorabljene, svojega otroka po rojstvu vselej oddajo. Zakonodaja po prepričanju poljske vlade ženskam ne prinaša trpljenja. Obtožbe o mučenju in nehumanem ravnanju zavrača z argumentom, da nosečnost traja “le” devet mesecev ali še manj, saj ženska ne ve takoj, da je noseča.
Evropsko sodišče za človekove pravice (PROFIMEDIA)
Kamila Ferenc iz Federe, ki sodeluje v postopkih pred sodiščem v Strasbourgu, nam je povedala, da pritožniki ostajajo optimistični – razlog za njihov optimizem so predhodne odločitve sodišča in, med drugim, konsenz na ravni Evropi, da se ženskam zagotovi svobodna izbira, avtonomijo telesa, zdravje in pravico do zasebnega življenja. “Imamo tudi dokaze o trpljenju žensk, ki je posledica prepovedi splava,” je spomnila Ferenc. “Ne vidim druge možnosti, kot da Evropsko sodišče za človekove pravice odloči, da se na Poljskem dogajajo sistematične kršitve,” je dodala.
Pritožbe na sodišče, tako Adriana Lamačková, prav tako predstavljajo vzvod, ki bi lahko poljsko vlado prisilil, da bi prevzela odgovornosti za kršitve pravic. Ne nazadnje bi bil to lahko tudi eden od korakov, ki bi vodil v liberalizacijo splava na Poljskem. Tej je, kažejo analize javnega mnenja, naklonjenih več kot polovica Poljakov.
Aktivisti, zagovorniki človekovih pravic si bodo tako še naprej prizadevali za spremembo restriktivne poljske zakonodaje. Že letos so zbrali 200.000 podpisov za predlog zakona, ki bi poljske zakone približal zakonodajam drugih evropskih držav. S predlogom, ki predvideva dostopnost splava na zahtevo do 12. tedna, kasneje pa v določenih pogojih, jim v sejmu resda ni uspelo, a kot so nam sporočili iz Strajk kobieta, svoj boj nadaljujejo. Zelo dobro namreč vedo, za kaj se borijo: “za reproduktivne pravice”, “pravice žensk”, “človekove pravice”, “za demokratično, moderno, sekularno, varno Poljsko za vse”.
Menu Item
