Kako bo skušal Anže Logar unovčiti politični kapital s predsedniških volitev, je vprašanje, na katero čakamo odgovor že dober mesec, kolikor je minilo od njegovega poraza proti Nataši Pirc Musar. Bo na čelu SDS zamenjal Janeza Janšo? Bo mandatarski kandidat? Bo ustanovil svojo stranko? Dela načrte o svoji politični prihodnosti sam ali pod budnim očesom hegemona na desnici, kjer je po letu volilnih porazov zavladala visoka napetost. Prejel je 46,11 odstotka glasov, kar ni uspelo še nobenemu predsedniškemu kandidatu z desnega političnega pola. In kaj zdaj? Klicu volilk in volilcev se bom odzval, poudarja. Objavljamo prvi in ekskluzivni intervju z Anžetom Logarjem po njegovem porazu na letošnjih volitvah za predsednika republike.
Na predsedniških volitvah je za vas glasovalo dobrih 414 tisoč volilcev, kar je po številu glasov drugi, po odstotku podpore pa najboljši rezultat predsedniškega kandidata z desnega pola. Ni bilo dovolj, Nataša Pirc Musar vas je premagala. Letošnje supervolilno leto pa je bilo tudi sicer leto porazov za desno sredino, ki je pred velikim izzivom, kako naprej. Matej Tonin, predsednik Nove Slovenije, diagnosticira, da se vsake volitve sprevržejo v glasovanje proti Janezu Janši, zato zelo jasno vprašanje tudi za vas, gospod Logar: ali je čas, da se Janša umakne s političnega prizorišča?
V predsedniško kampanjo sem vstopil z jasnim sporočilom, da glasovanje proti, ki ga spremljamo praktično od leta 2008, ne prinaša želenega rezultata. Prav zato sem svojo kampanjo zastavil kot kampanjo za in slogan, ki smo ga oblikovali, je bil Za prihodnost. Ali so zmagali glasovi proti? Na neki način so, a sporočilo predsedniških volitev je bilo tudi pozitivno.
Velik del volilnega telesa, 414.029 volilcev, je glasoval za. To je pomembna popotnica, ki kaže tudi pot naprej. Prav tako verjamem, da je tudi bil med glasovi, ki jih je dobila protikandidatka, gospa Pirc Musar, dobršen del glasov za.
Vendar pa je bil, ravno zaradi postavljanja nekega enačaja, tudi določen del glasov proti, in ti glasovi so odločili tudi te volitve. Žal. A v politiki imajo volilci zmeraj prav, človek pa se iz vsake takšne zgodbe nekaj nauči. Ostajam pa prepričan, da Slovenijo pelje naprej samo politika, ki izpolnjuje pričakovanja volilk in volilcev, in da bodo enkrat v prihodnosti zmagali tudi glasovi za.
Dejstvo je, da je SDS letos izgubila parlamentarne volitve, posredno tudi predsedniške, potem še vse tri referendume, lokalne volitve pa so med drugim pokazale, da stranka v mestih izginja. Vi ste po prvem krogu lokalnih volitev odstopili kot predsednik mestnega odbora SDS Ljubljana. Rekli ste, da je tako prav, ker rezultat ni dober. Ali bi moral glede na vaše ravnanje po vaši oceni z mesta predsednika SDS po letošnjih porazih odstopiti tudi Janez Janša?
Pravilno ste povedali. Odgovornost prevzemam. Verjetno tudi zaradi izkušnje v Evropskem parlamentu, kjer sem med letoma 2003 in 2006 od blizu spremljal evropsko politiko, ki me je na neki način tudi oblikovala. Rezultat na lokalnih volitvah v Ljubljani je bil poraz in zanj sem sprejel politično odgovornost.
Sem pa že v predsedniški kampanji povedal, da drugih ne sodim in da lahko odgovarjam le za svoja dejanja.
Gospod Logar, vprašanje je zelo preprosto. Ali vi osebno ocenjujete, da bi moral Janša po takšnem volilnem letu odstopiti?
To je njegova odločitev. On vodi stranko. Vodi jo že dlje časa, in če bi se sam tako odločil, bi se tako odločil. O politični odgovornosti presoja vsak sam. Na svojem primeru sem, kot predsednik ljubljanskega mestnega odbora SDS, presodil, da s svojo aktivnostjo ne morem izboljšati rezultata, ki sem ga dosegel leta 2018, in da je bil letošnji rezultat velik padec.
Zato sem sprejel politično odgovornost, odločil pa sem se sam, in tudi meni bi bilo neverjetno, če bi mi kdo drug skušal to sugerirati. Na ravni stranke je to stvar predsednika in izvršilnega odbora.
Dobro. Smo razumeli, da imata vsak svoje standarde in da mu vi niste sugerirali, naj razmisli o odstopu. Na volilni večer, ko ste izgubili v drugem krogu, ste rekli: “Ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo. Danes smo na začetku nečesa velikega.” Na pragu česa velikega smo?
Na pragu spreminjanja paradigme z glasovanja proti v glasovanje za. To je ta pomembni strateški preboj. Če glasuješ proti, glasuješ po logiki manjšega zla, a še vedno si glasoval za zlo in si na koncu razočaran. Potrebujemo ta miselni preskok. Da je treba glasovati za. Za program, za ljudi, za neko paradigmo razmišljanja v politiki.
Glasovanje proti rezultira v nezadovoljstvu. Mar ni že čas, da na naslednjih volitvah razmišljamo o glasovanju za?
“Klicu volilk in volilcev se bom odzval”
Ampak v središču glasovanja proti je Janša. Po porazu na referendumih je članstvu SDS poslal pismo in zapisal tudi, da se je v Destrniku v polni sestavi sestala poslanska skupina SDS, ki je “enotno začrtala smer delovanja v prihodnje”, in da stranka ostaja “močna, odločna, državotvorna in enotna”. Vi ste na tem sestanku bili. Kakšno smer delovanja v prihodnje je torej začrtala SDS, gre stranka naprej z Janšo ali pa ga boste na mestu predsednika SDS zamenjali vi in tako unovčili politični kapital s predsedniških volitev?
To vprašanje se v slovenski javnosti pojavlja vsakih pet minut. Mislim, da je to nepotrebno, še posebej od zunaj, saj boste razumeli, da se stranka sama odloča, po kateri poti gre naprej. Na tem posvetu smo naredili presek leta in načrte za naprej. Razprava je bila zelo koristna, zelo odprta in brez kakršnihkoli zadržkov, vsak poslanec je predstavil tudi svojo vizijo o tem.
Kakšna je bila vaša?
Stojim za tem, kar sem poudarjal v predsedniški kampanji. Vedno se bom zavzemal za kampanjo za. Dialog, odprtost in usmerjenost v prihodnost. To je tisto, kar Slovenija potrebuje. Še posebej ko vidim, kako se zaostruje politična razprava aktualne koalicije, ki praktično ne zamudi priložnosti, da v slovenski politični prostor ne vnaša novih delitev.
Odmevne izjave Logarja iz intervjuja za N1: Golob morda ne bo zdržal (VIDEO)
Do aktualne koalicije še prideva. Za zdaj pa ostaniva pri tem, kako nameravate vi unovčiti politični kapital s predsedniških volitev. Vodenje SDS je gotovo lahko ena od opcij, a je redni kongres stranke šele leta 2025. Bo prej izredni? In ali boste naslednji predsednik SDS vi?
Izredni kongres bi pomenil neko izredno dogajanje. Pred nami so še tri leta in pol mandata aktualne koalicije. Osebno menim, da ne nujno z istim predsednikom vlade, obenem pa menim tudi, da predčasnih volitev ne moremo pričakovati. In tudi ta časovnica oblikuje strankarsko politično dinamiko.
Da, do naslednjih volitev je še daleč. Ampak do zdaj javno še nikoli niste povedali, ali bi vas vodenje SDS zanimalo. Vas zanima? Če vas, ali bi se za funkcijo predsednika SDS z Janšo spopadli ali bi stranko prevzeli samo, če se on umakne, vam pa da svoj blagoslov, da ga lahko nasledite?
V gospodarstvu sovražni prevzemi dostikrat ne prinesejo želenih rezultatov, še manj pa v politiki, ker ta deluje po načelu dialoga. Ko govorimo o prihodnjih izzivih … treba jih je predebatirati znotraj. Še zlasti pa v primeru stranke, ki pomembno zaznamuje slovenski politični prostor že vse od osamosvojitve in jo pomemben del volilcev tudi voli.
Vprašal sem vas tudi, ali se vidite na položaju predsednika SDS. Vi osebno. Imate to ambicijo?
V predsedniško kampanjo sem šel z zagonom, s srčnostjo, pet mesecev sem vsak dan delal na terenu, v to sem vložil vso svojo energijo in dobršen del volilnega telesa, 414.029 volilk in volilcev, me je podprlo. Ta rezultat je zame na neki način politična obveza.
Mislim, da je bilo sporočilo volilk in volilcev jasno, da potrebujejo politiko za, ki jo zagovarjam, in v prihodnosti se nameravam odzvati temu klicu, ki je prišel s terena, od volilk in volilcev.
Odprte so vse opcije. Odločitev, za katero pot se bom odločil, pa bo odvisna tudi od politične dinamike.
Razumemo, da je vodenje SDS za vas tudi ena od opcij. Sta se z Janšo o tem, da bi ga nasledili na čelu stranke, že pogovarjala?
V politiki sem 23 let. Če ne bi imel ambicij, bi jo že zapustil. Kot veste, je bilo tudi veliko preprek na tej poti, ampak sem vztrajal. In vztrajal bom tudi naprej. Katera pot bo pravilna, je odvisno od političnega dogajanja, saj je časovnica, kot rečeno, dolga. Do naslednjih volitev je tri leta in pol. S predsednikom stranke pa sva govorila o prihodnosti, da.
Ste lahko konkretni? O čem točno sta govorila?
Kot veste, ne razlagam, kaj se interno pogovarjamo.
Če bi SDS vodili vi, kako bi bila stranka drugačna, kot je pod Janšo?
Svojo vizijo politike sem predstavil v predsedniški kampanji. Čas je dragocen, v politiki pa tudi relativno omejen, zato menim, da je treba aktivnosti zelo natančno razporediti in se ne toliko ukvarjati s tistim, kar je narobe, ampak predvsem s tistim, kar je treba popraviti.
Torej s tistimi politikami, ki jih lahko spremeniš. Sam bi torej šel v smer, da bi dejansko s konkretnimi stvarmi, ki bi izboljšale življenja državljank in državljanov, s konkretnimi politikami in tudi z nekim zagonom poskušal spremeniti številne slabosti v naši državi.
“Potreba po konvenciji za prihodnost je zdaj še večja”
Ampak kot pravite tudi sami, je do rednih parlamentarnih volitev še tri leta in pol, izrednega kongresa SDS očitno ne bo, do rednega sta še dve leti in pol. Kandidatura za evropskega poslanca na evropskih volitvah leta 2024 pa za vas menda absolutno ne pride v poštev. To drži?
Drži, da.
Zakaj pa ne?
Evropsko izkušnjo sem dal skozi že leta 2003. Takoj ko je bilo jasno, da se EU širi na deset novih članic, sem odšel v Evropski parlament in tam tri leta pomagal pri tem, da je bilo vključevanje novih članic v delo Evropskega parlamenta čim lažje. Ta izkušnja je dovolj. Poleg tega menim, da lahko k razvoju Slovenije več doprinesem v Sloveniji, zato sem se navsezadnje iz Evropskega parlamenta tudi vrnil.
Marsikdo je bil takrat presenečen, ljudje, ki se zaposlijo v evropskih institucijah, od tam večinoma ne odhajajo. A vrnil sem se zato, ker menim, da lahko več spremenim in prispevam k razvoju doma. V tem pogledu menim tudi, da bodo naslednja tri leta in pol izkristalizirala tudi vse možnosti, ki so pred nami.
Za zdaj torej ostajate poslanec SDS in čakate priložnost, ki lahko pride, lahko pa tudi ne.
Sam ne bi bil tako pesimističen, saj je čas, ki je pred nami, kar dinamičen. Mislim, da je tudi čas, ko se bo treba za nekatera vprašanja jasno postaviti. Pred nami je skorajšnji zlom zdravstvenega sistema, tudi aktualno politično dogajanje ne vzbuja optimizma, prej bi rekel, da velik pesimizem.
Slovenski politični prostor potrebuje čim širši razmislek. V predsedniški kampanji sem poudarjal potrebo po tako imenovani konferenci oziroma konvenciji za prihodnost. Ocenjujem, da je danes potreba po njej še večja, kot je bila v času predsedniške kampanje, prav zaradi tenzij, ki jih spremljamo.
Ste pravkar napovedali, da boste ustanovili neko novo civilnodružbeno platformo?
Mislim, da Slovenija potrebuje zelo široko razpravo o ključnih izzivih, ki so pred nami.
Kakšna civilnodružbena platforma bi bila to? Kako bi jo organizirali, kdo bi se vam pri tem pridružil?
Saj pravim, imamo čas. Vse je treba tehtno premisliti. Kot veste iz mojega preteklega delovanja, nikoli ne skočim na prvo žogo in precej razmislim o teh vprašanjih. Mislim pa, da Slovenija takšno iniciativo potrebuje.
Vsekakor pa je lahko takšna iniciativa tudi uvertura v ustanovitev nove stranke, ko bodo parlamentarne volitve bližje, kot so danes. Zakaj pa niste teh postopkov začeli takoj po drugem krogu predsedniških volitev?
Zakaj pa bi?
Ker je tudi nova stranka gotovo ena od opcij za unovčenje vašega političnega kapitala.
Saj sem rekel, da je v trenutni politični časovnici kar nekaj spremenljivk, ki jih je treba dati v enačbo, da lahko dobiš končni rezultat. Ne pozabimo pa, da sem že 23 let član SDS, na to me vežejo številni lepi spomini, pa tudi obveznost do volilk in volilcev ter do članov. Zato nobeno takšno prehitevanje ne bi imelo nobenega smisla.
Vsekakor pa bi bilo ustanavljanje nove desnosredinske stranke brez vnaprejšnje privolitve Janeza Janše veliko tveganje. Učbenik o tem že obstaja iz časa pred volitvami leta 2011, ko je to storil Gregor Virant. Janša je ustanovitev Virantove Državljanske liste – Virant je bil pred tem minister v Janševi vladi – označil kot zahrbtno in nedostojno. Ko je zrušil drugo Janševo vlado in vstopil v levosredinsko koalicijo Alenke Bratušek, je na naslednjih volitvah pogorel in se sčasoma tudi umaknil v tujino. Ta primer uči tudi, da samostojno, brez Janševe privolitve, ne gre.
Zdaj sicer že govoriva o nekih dogajanjih iz preteklosti …
Ki pa so indikativna …
Ja, ampak tudi med predsedniško kampanjo so nekateri vlekli vzporednice s predsedniško kampanjo gospoda Peterleta, češ da je moja kandidatura isti primer. Sicer nisem zmagal, ampak rezultat je bistveno drugačen in prav nobenih vzporednic ni bilo mogoče potegniti. Vsaka politična pot je posebna, odvisna je od okoliščin in navsezadnje tudi od sreče ter od tega, kakšen je tvoj pristop.
Vse korake, ki sem jih delal, sem delal brez nekega težkega zakulisnega načrta, predvsem pa zmeraj transparentno. Celo tako transparentno, da mi marsikdo tega v predsedniški kampanji ni verjel, a bilo je tako. Tudi pri vseh projektih ali pa projektu, ki se ga nameravam lotiti v prihodnje ali znotraj stranke ali drugače, bo vse javno, nobenih skritih načrtov ne bo.
Skrivnostni Drnovškov varnostnik “zasebno in mimogrede” tudi pri ministru Arčonu
Mandatarski kandidat na naslednjih volitvah?
Ko je Virant leta 2013 zaradi poročila KPK o Janševem premoženjskem stanju zrušil drugo Janševo vlado, je, preden je to storil, ponudil tudi to opcijo – Janša naj se umakne z mesta predsednika vlade, SDS naj postavi drugega premierja in vlada bo šla naprej. Janša je to zavrnil, premierskega položaja ni prepustil. Zakaj vam to omenjam? Ker je ena od opcij, ki se omenja v zvezi z vami, tudi možnost tako imenovanega poljskega modela Kaczynski – Morawiecki. Da torej Janša ostane predsednik stranke, mandatarski kandidat SDS na naslednjih parlamentarnih volitvah pa ste vi. Je to realno in za vas sprejemljivo?
Najprej, kar zadeva vprašanja, kdo je predsednik vlade, kdo naj odstopi in tako naprej … Ta politična kultura pri nas, da se iz enih strank napoveduje, kaj naj storijo druge stranke, ni ravno smotrna.
Treba je biti pošten, o svojih stvareh naj odloča vsaka stranka zase. Tudi v vladi 2012–2013, ki je sprejemala prave ukrepe in je bila zelo učinkovita, je bilo to, kar omenjate, odločeno na svetu stranke.
Premier in predsednik SDS je dal svetu stranke svoj mandat na razpolago. Svet je odločil in s svojo odločitvijo predsednika stranke tudi zavezal. Tako da ni korektno tega izpostavljati tako, kot da je šlo za neke egoistične težnje. Kar pa zadeva tako imenovani poljski scenarij, ta ne pride v poštev.
Zakaj ne?
Ker mislim, da je to nemogoče, pa tudi z mojo naravo je skregano, da bi bil predsednik vlade, vsi, ki bi bili nosilci politične moči, pa bi bili zunaj tega kroga. V tem primeru bi bil predsednik vlade pravzaprav zelo šibka figura.
Da, tukaj gre za vprašanje neodvisnosti, ki naju pripelje še do tega: ali vi načrte o svoji politični prihodnosti delate sami ali skupaj s predsednikom svoje stranke?
Delam lahko samo stvari, za katerimi stojim, ker jih moram tudi ponotranjiti. Jih pa zagotovo koordiniram, jih sporočim in jih tudi predebatiram s predsednikom.
Janša je v intervjuju za Demokracijo razkril, da vam je prav on svetoval predsedniško kandidaturo izključno s podpisi volilcev. Je to res?
Ja, to je res.
Ampak to pomeni, da je usmerjal vaše delovanje v kampanji, vi pa ste na drugi strani volilcem zatrjevali, da kampanjo vodite samostojno, in jim hoteli dopovedati, da ste od Janše drugačni in neodvisni. Res se zdi, da brez njegove privolitve ne morete narediti ničesar.
Ko po 23 letih članstva in nekaterih funkcijah – funkcija predsednika sveta SDS je druga najpomembnejša – prideš pred svoje strankarske kolege in poveš, da želiš kandidirati na lastni platformi, je to kar zanimiv izziv. Zato je bil moj prvotni predlog, da kandidiram kot samostojni kandidat s podpisi volilcev in hkrati tudi kot kandidat stranke.
Ko sem predlagal to srednjo pot, se je po nekaj časa s tem strinjala tudi stranka. Po zbranih podpisih – odziv je bil res velik – pa sem bil hvaležen, da je tudi predsednik stranke videl, da je varianta popolnoma samostojne kandidature še boljša. Ne vem pa, zakaj bi bilo slabo, da odločitve sporočaš in se o njih pogovarjaš. Sodelovanje v politiki je pomembno.
Ampak dejstvo pa je očitno, da zamisel o kandidaturi izključno s podpisi volilcev, takšna je tudi bila, ni bila vaša, ampak Janševa.
Ne, moja želja je bila, da grem v to kampanjo popolnoma sam, tudi moj volilni štab je bil ločen, in politika, ki sem jo zagovarjal v tej kampanji, je bila takšna, kot jo sicer zastopam. Verjamem pa, da sem marsikoga, tudi znotraj strankinih krogov, s svojimi stališči razjezil.
Kaj so vam zamerili?
Različne stvari. Nekateri so denimo pričakovali bolj ostro kampanjo, da se bom odzval na napade in podobno. Vsakomur sem povedal, da si politiko zamišljam tako in da tako tudi funkcioniram. V nobenem pogledu pa ne bi bila moja kampanja drugačna, niti sporočilno niti po načinu dela, če bi obveljala tista prvotna varianta. Edino, kar zadeva finančni del kampanje, bi bilo zame bistveno lažje, to drži.
Ker bi vam kampanjo uradno vodila stranka.
Tako je. Tako pa sem moral, da sem sploh lahko vodil kampanjo, zbirati donacije.
Vaša protikandidatka Nataša Pirc Musar bo naslednji teden tudi uradno postala predsednica republike. Položaj prevzema v času, ko spremljamo prvo krizo v vladi Roberta Goloba zaradi spora med premierjem in zdaj že bivšo notranjo ministrico Tatjano Bobnar. Tatjana Bobnar na koncu v uradu nove predsednice vendarle ne bo našla zatočišča, ker bi se zaradi tega odnosi med novo predsednico in premierjem lahko zaostrili že na začetku. Kako to vidite? Kot načelno ali praktično odločitev?
To je njena odločitev, ki je ne morem komentirati.
Logar ne izključuje predčasnega odhoda Roberta Goloba
Ste pa prej dejali, da bodo redne parlamentarne volitve šele čez tri leta in pol, a da ni nujno, da bo predsednik vlade isti. Zakaj?
Ta teden je politično dogajanje res pestro, in reči moram, da me je po šestih mesecih te vlade prvič dejansko zaskrbelo za prihodnost Slovenije.
Pred nami so veliki izzivi – zdravstvena, varnostna, energetska kriza. In kaj pred poslanci kot ključno sporočilo pove predsednik vlade? Da sta se z notranjo ministrico razšla pri vprašanju osebnega varovanja. Oprostite. Osebno varovanje ni nekaj, za kar bi bil v politiki prostor za razpravo, sploh pa ne glede na velike izzive pred nami.
Danes bi morali vsakodnevno razpravljati o ključnih strateških vprašanjih, o varnosti, o zdravstvu. V sredo sem v parlamentu slišal, da se zdravstvena reforma pripravlja šele za leto 2024. Pa vemo, da je stanje res alarmantno in ne potrebuje gasilskih ukrepov, ampak takojšnjo nujno politično medicinsko pomoč. Pa se zdi, kot da se s tem vprašanjem predsednik vlade ne ukvarja.
Kar zadeva energetsko krizo: pomoč, ki jo v parlamentu sprejemamo za gospodarstvo, bo z neko težko formulo gospodarstvu na voljo šele marca, aprila prihodnje leto. To bo prepozno. In to so vprašanja, zaradi katerih bi moral predsednik vlade odgovarjati na poslanska vprašanja in hoditi v studie televizij, ne pa se ukvarjati z vprašanjem osebnega varovanja.
Zato menite, da do konca mandata predsednik vlade ne bo isti?
Da, ker se ob tako pomembnih vprašanjih ukvarja z osebnim varovanjem. Oprostite, to je vprašanje prioritet. Predsednik vlade mora vendarle biti vizionar, ki se z mikromenedžmentom ne ukvarja. Vprašanje njegove varnostne službe je mikromenedžment.
Zdaj pa imamo predsednika vlade, ki na dve poslanski vprašanji odgovarja o osebnem varovanju, potem imamo zdravstvenega ministra, ki pravi, da ne bi bil minister, če ne bi imel 24-urnega varovanja. Skratka, nekaj, česar ne bi pričakoval, da se leta 2022, ob prehodu v leto 2023, pogovarjamo v slovenskem političnem prostoru.
Ob tem, da ima ta predsednik vlade, ta koalicija najudobnejšo večino v parlamentu v zgodovini Slovenije. Ima avtocesto za reforme, ima jasno zavedanje, da mora izpeljati reforme, in je tudi vsem kristalno jasno, da se mora on prvenstveno ukvarjati s tem in da se to od njega tudi pričakuje.
Kot volilec in kot državljan pričakujem, da bo vlada poskrbela za mojo prihodnost, za prihodnost mojih otrok in se ukvarjala s stvarmi, ki so nujne, ne pa z banalnimi vprašanji.
No, vaša stranka, ki je v prejšnjem mandatu Tatjano Bobnar in Boštjana Lindava umaknila v Tacen, pa v tej razpravi zdaj poudarja strokovnost bivše notranje ministrice in se postavlja kot stranka, ki bo branila neodvisnost policije, pri čemer je ravno Tatjana Bobnar za prejšnjo vlado rekla, da je teptala neodvisnost policije in po njej neusmiljeno čistila.
Ja, ampak saj zato pri svojih izjavah tudi pazim, da ne prihajam do teh neskladij, in mislim, da pri mojih izvajanjih ne boste našli tovrstnih diskrepanc. Mislim, da je v politiki tudi to pomembno, ravno zaradi vprašanja, ki ga izpostavljate.
Vsekakor pa je trenutna politična situacija, če lahko uporabim ta izraz, perverzna. Se vam ne zdi? Da je zdaj SDS tista, ki brani strokovnost Tatjane Bobnar?
Ampak saj imamo na drugi strani tudi to, da so še pred enim mescem poslanci koalicije hvalili strokovnost gospe Bobnar in je celo vodja poslanske skupine Gibanja Svoboda gospod Borut Sajovic rekel, da je gospa Bobnar eden od temeljev te vlade.
V slovenski politiki imamo zgodovinski spomin in je treba paziti, na kakšen način predstavljaš svoja stališča. Se strinjam z vami, ja.
Neodvisnost in avtonomija sta bili na udaru tudi na RTV Slovenija, kjer so volilci na nedavnih referendumih najbolj odločno podprli koalicijo Roberta Goloba – prav pri noveli zakona o RTV. Ves čas predsedniške kampanje niste povedali, kako boste glasovali na tem referendumu. Kako ste glasovali?
Glasoval sem proti zakonu.
Zakaj ste tako odločili?
Tudi razprava je pokazala, da so zakonski predlogi, ki jih je predlagala koalicija, slabi. Mislim, da je zelo dobro to ponazoril tudi prof. dr. Matej Avbelj v zadnji kolumni, kjer je zapisal, da se zdaj svet RTV oblikuje na neki delegatski način, kot smo ga poznali v času prejšnjega režima. Mislim, da to ni rešitev in je še en dokaz, da rokohitrsko spreminjanje medijske zakonodaje ne pelje v pravo smer.
Torej ste glasovali tako, kot je želela in predlagala SDS – pri tem vprašanju – kaj pa pri drugih dveh referendumih, o dolgotrajni oskrbi in zakonu o vladi?
Pri zakonu o vladi sem glasoval za vladni predlog, ker mislim, da je stvar predsednika vlade, da odloči, koliko ministrov bo imel, in za to sam prevzame tudi odgovornost. Sam bi šel še korak dlje, vzpostavil bi kanclerski sistem, ko premier odloča sam. Mislim, da bi to olajšalo tudi denimo to zadnjo izkušnjo z gospo Bobnar. Zdajšnja koalicija ima dovolj glasov v parlamentu, da to spremeni.
Pri zakonu o dolgotrajni oskrbi pa sem glasoval proti.
Je podporo NSi v prvem krogu odnesla Logarjeva aroganca?
Prav po referendumski nedelji je na desni sredini izbruhnil spopad. Matej Tonin je prvič nedvoumno povedal, da NSi v vlado, če bi jo vodil Janez Janša, ne bi šla nikoli več. Bi pa šla v vlado s SDS. Kako ocenjujete to pozicioniranje Mateja Tonina?
Politično je zdaj mrtev čas. Imamo tri leta in pol do naslednjih volitev, in mislim, da to velja upoštevati, ko govorimo o pozicioniranju. Tako da tega izvajanja gospoda Tonina ne razumem, niti časovno mi to ni logično. Tako so se odločili.
Stranka je Tonina pri tem podprla.
Ja, aplicira pa na neko drugo stranko. Vseeno pravim – v politiki za, torej ko imaš neko pozitivno premiso zagovarjanja svojih načel, verjetno skrbiš za svojo stranko, za svoje delo, za tisto, na kar imaš sam vpliv, ne pa da ocenjuješ druge.
Kakšni pa so sicer vaši odnosi z Matejem Toninom? Vemo, da vas v prvem krogu NSi nikakor ni hotela podpreti, in po nekaterih informacijah N1 naj bi bil razlog za to njeno odločitev vaš arogantni pristop, češ saj Nova Slovenija sploh nima nobene druge možnosti, kot da me podpre. In temu se je uprla. Kaj se je torej med vami in NSi zgodilo pred prvim krogom?
Tisti, ki me poznate, veste, da nisem aroganten in da je to pravo nasprotje mojega osebnega karakterja. Osebni pogovori o tem so potekali, prvaku NSi sem, še preden so sami imeli prvo razpravo na to temo, sporočil željo po kandidaturi in to, da nameravam kandidirati, potem pa je stranka odločila drugače.
Kaj sva se pogovarjala, pa je stvar dveh sogovornikov, in teh osebnih razgovorov ne delim. Mislim pa, da je prvi krog potem pokazal vse.
V drugem krogu so vas potem podprli, da.
Za kar sem hvaležen. Spet sem obiskal predsednika NSi in ga prosil za to podporo.
Če počasi potegneva črto … Kaj so po vaši oceni ključna spoznanja letošnjega supervolilnega leta in ključni koraki desne sredine za naprej?
Najprej, da je treba vsak rezultat dobro analizirati, da je treba tudi tehtno premisliti vse aktivnosti za naprej in temu prilagoditi tudi časovnico. Vsaki vladi je treba dati na začetku mandata čas, morda tudi malce več kot tistih 100 dni, da pokaže svoj pravi obraz. In potem na podlagi tega prilagajati aktivnosti, predvsem programske.
S parlamentarnimi volitvami aprila letos smo prišli do neke zanimive dinamike. Poglejte zdaj slovenski politični prostor. Od Ljubljane do predsedniškega mesta je levo, mestoma celo skrajno levo. Smo v položaju, ko je politično ravnovesje porušeno.
V Ljubljani imamo levega župana, državni zbor vodi predsednica, ki prisega na leve vsebine, predsednik vlade s svojim načinom delovanja izpostavlja levo, mestoma celo skrajno levo politiko. In tudi pri skorajšnji predsednici države je bilo v kampanji jasno, da zagovarja oziroma predstavlja predvsem levo volilno telo.
To lahko hitro vodi do zlorabe moči, in tega se bojim. Pri predsedniku vlade tudi zaznavam te vzorce, uporablja to avtoritarno retoriko v smislu: Kar jaz rečem, to je prav, tako bo in nihče drug mi ne bo sugeriral, kaj naj naredimo. Zato mislim, da se bodo v slovenski politiki začeli pojavljati tudi kakšni klicaji.
Dobršen del moje kampanje je bil namenjen temu, da kot predsednik republike vendarle poskušaš zamejiti oblastne težnje nekoga, ki ima absolutno oblast. Ampak, kot rečeno, volilci so se odločili drugače, in zdaj imamo v Sloveniji še bolj skrajno politično sliko.
Avtoritarnost so očitali tudi prejšnji vladi, ki jo je vodil Janez Janša, predsednik vaše stranke. Kaj pa mora SDS po vaši oceni spoznati po tem supervolilnem letu?
Želim si, da se osredotočimo na tiste vsebine, ki so ključne za razvoj Slovenije, in da ponudimo konkretne rešitve.
Želim si tudi odprtosti za dialog na strani koalicije. Skrbi me ta izključujoča zaprtost, ki jo vidimo v zadnjem času na strani koalicije. Zdi se, kot bi pijanost od volilnih zmag pripeljala do prepričanja, da imamo zdaj v slovenski vladi zbrane vsevedneže. Pa ni tako. Obstajajo izkušnje, obstajajo drugačni pogledi, in tisti, ki ima vzvode oblasti – in predsednik vlade je trenutno najmočnejši človek v državi, ima vso moč, ima izjemno močno koalicijo in večino v državnem zboru – bi moral biti širok. Tisti, ki ima moč, mora biti širok.
Tisti, ki je v opoziciji, ne more biti močen. V Sloveniji pa se ukvarjamo v glavnem z opozicijo. Šele v zadnjem tednu se ukvarjamo s koalicijo, ampak samo zato, ker je predsednik vlade zakuhal neko afero, ki je po mojem mnenju čisto nepotrebna. V tem pogledu mislim, da potrebujemo ta preboj v zavedanju, da je treba iskati dialog.
V svoji kampanji sem to zagovarjal in upam, da je novoizvoljena predsednica države vsaj deloma ponotranjila to potrebo po dialogu. Upam, da bo iskala most in dialog z različno mislečimi in da se bo zavedala, da imamo v Sloveniji svetovno nazorsko različne državljanke in državljane, ki pa imajo vsi enake pravice. Vsi moramo imeti priložnost izraziti svoje mnenje in udejanjati svoj pogled na razvoj Slovenije.
Ker je zdaj praktično cela politična hierarhija levo usmerjena, mislim, da je potreba po tem še bistveno večja.
INTERVJU Z ANŽETOM LOGARJEM ZA N1 SI LAHKO V CELOTI TUDI OGLEDATE. NA SPODNJEM VIDEU:
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje