Znanstveniki na najbolj odmaknjeni raziskovalni postaji na svetu so na tem oddaljenem delu sveta deležni vrhunske kulinarike. Zato že nekaj let skrbi francoski kuharski mojster Thomas Duconseille.
Vzhodna Antarktika velja za najhladnejše območje na svetu. Ekstremni pogoji sicer niso idealni za življenje, so pa idealni za znanstveno raziskovanje.
Na tem delu sveta, natančneje v regiji Queen Maud Land, kjer veter dosega hitrosti do 249 kilometrov na uro, temperature pa se gibljejo okoli -50 stopinj Celzija, že od leta 2009 deluje raziskovalna postaja Princesa Elizabeta. Znanstveniki in zaposleni na postaji, ki velja za prvo polarno brezemisijsko raziskovalno postajo, so od najbližjega mesta oddaljeno okoli 5.000 kilometrov, od svojih domov pa vsaj 14.000 kilometrov.
Znanstveniki z vsega sveta se na raziskovalni postaji Princesa Elizabeta zadržujejo vsako leto od novembra do februarja, ko na območju vlada skoraj polarni dan, saj se sonce za gorami skriva zgolj po tri ure na dan. To obdobje je zato idealno za znanstvenike, katerih raziskave na na tem območju so povezane predvsem s klimatskimi spremembami.
Če vreme dopušča, vsak mesec del sveže hrane
Življenje na postaji je specifično, eden izmed pomembnejših aspektov, da znanstveniki tudi na več mesecev trajajočih ekspedicijah ostanejo zdravi in srečni, pa je tudi hrana. Za to na postaji skrbi izkušeni francoski kuharski mojster Thomas Duconseille, ki dobro ve, kaj znanstveniki potrebujejo, ko se premraženi vrnejo s terena. O tej zgodbi poroča CNN Travel.
“Ljudje so zunaj izpostavljeni resnično ekstremnim pogojem. Rad jim pripravim hrano, ki je obenem prijetna in težka, kot recimo fondue ali raclette. V velikih količinah,” pove Thomas Duconseille, ki vsako leto od novembra do februarja kuha za znanstvenike na postaji. Seveda pa daleč od tega, da bi ostalo zgolj pri takšnih enostavnih jedeh, kuhanje v takšnih pogojih prinaša predvsem veliko izzivov.
Tako odmaknjen od “civilizacije” mora znati kuhar pripraviti vse. Ker je prva trgovina oddaljena šest ur letenja, mora Duconseille pred začetkom sezone poskrbeti predvsem za zadostne količine zamrznjene zelenjave, mesa in rib. “Pomemben je tudi kruh, ki ga redno pečemo na postaji,” pove. Na poseben način so skladiščena tudi jajca, katerih beljaki in rumenjaki so ločeno shranjeni v petlitrskih kontejnerjih.
Sveža hrana na postaji vsak mesec, če to dovoljuje vreme
Nekaj sveže hrane vključno z zelenjavo in mlekom sicer vsak mesec dobijo tudi iz Cape Towna. Če to seveda dopušča vreme, jo pripeljejo z letalom DC-3, ki je prilagojeno za prevoz tovora, pa tudi manevriranje po poledenelih vzletno-pristajalnih stezah. Let iz Cape Towna sicer traja nekaj več kot šest ur, od letališke steze do raziskovalne postaje pa je še 90 minut vožnje.
“Z leti sem se navadil, da med dobavo sveže hrane čakam tudi po mesec dni. Pred leti, ko sem začel delati, sem imel nekaj težav s tem, ker se sveža hrana hitro kvari. Sedaj že vem, kaj se bo najprej pokvarilo, zato imamo običajno prvi teden po dostavi sveže hrane veliko svežih solat,” za CNN pripoveduje Duconseille in doda, da hrano porablja tako, da sveže sestavine zdržijo čim dlje. “V teh štirih tednih mi to uspeva in do četrtega tedna lahko še vedno ponudim kaj okusnega,” pravi.
Hrana, ki je lahko skladiščena dlje časa, pa se na postajo vozi na vsaki dve leti, ko iz Belgije pripluje ladja s kontejnerji, polnimi suhe in zamrznjene hrane ter pločevink. Ta hrana je nato skladiščena v ohlajenih prostorih spodnjega dela postaje ter zamrzovalnikih.
Znanstvenikom od pic do kulinaričnih specialitet
Znanstvenike na tej odročni postaji Duconseille sicer razvaja z raznovrstno hrano. Pripravlja jim različne juhe, mesne jedi in solate, pa tudi vegetarijanske in veganske jedi ter celo pice in quiche (francoska pita). Poseben meni pa znanstvenike pričaka za božič in novo leto, ko je na mizi tudi foie gras (francoska specialiteta iz gosjih jeter), polnjen puran in ledeni nugati. “Kot bi bili v restavraciji,” doda Duconseille, ki poudarja tudi, da vsega seveda ne bi zmogel brez okoli 50-članske ekipe, ki poskrbi, da so velike količine sestavin vedno pripravljene za kuho.
Za CNN Travel je med drugim še povedal, da obrokov ne načrtuje vnaprej, ampak se predvsem prilagaja zalogam sveže hrane. Glede na to pa potem kreira ideje za obroke. “Kaj skuham, je odvisno od tega, koliko ljudem kuham tisti dan ter katera sveža hrana se bo kmalu pokvarila,” pove.
Sicer pa se zaveda pomembnosti dobra hrane na tako ekstremnem območju. “Na Antarktiki je hrana zelo pomembna tudi za vzdrževanje morale. Pomembno je, da se po napornem dnevu ljudje usedejo za mizo in se družijo ob dobri hrani. Pogosto jih rad osrečim tudi s kakšno torto ali drugo sladico.”
Vsako leto sicer na delo na Antarktiko pride z nekoliko težkim srcem, saj doma pusti svojo družino, pravi. Prav tako pa vsako leto Antarktiko tudi zapušča z mešanimi občutki. “Ob koncu poletja smo veseli, da pridemo domov, vendar je občutek mešan. Smo prav tako nekako žalostni, da zapuščamo Antarktiko, to neverjetno okolje in edinstveno življenje.”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!