Ali humanitarne organizacije delajo namesto države: "To je sramota"

Slovenija je pravna in socialna država, to je zapisano v naši ustavi. "Če je država socialna, to pomeni, da nase prevzame odgovornost za blaginjo ljudi," pravi prof. dr. Vesna Leskošek, ki je na fakulteti za socialno delo dolga leta delovala predvsem na področju družbene neenakosti, revščine in socialne države. Kako je torej mogoče, da je v socialni državi tolikšno število ljudi, ki potrebuje pomoč humanitarnih organizacij?

Trenutno je v Sloveniji registriranih 193 humanitarnih organizacij, ki delujejo na področju socialnega varstva, še nekaj več kot 100 jih dela na področju zdravstvenega varstva. Čeprav podatkov o številu zaposlenih ali podatkov o količini sredstev, ki jih zberejo in razdelijo humanitarne organizacije, na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve nimajo, ocenjujejo, da so največje humanitarne organizacije, ki pri nas delujejo na področju socialnega varstva, Rdeči križ Slovenije, Slovenska karitas, Zveza Anita Ogulin in ZPM ter Zveza prijateljev mladine Slovenije (ZPMS). V stik smo stopili še s Slovensko filantropijo in društvom Humanitarček, ki sta glede na medijske objave prepoznavna, in vse povprašali po trenutnem stanju v državi. Na Slovenski karitas opažajo, da se stiske vse bolj poglabljajo. Kot pravijo, iz leta v leto prejemajo tudi vse več prošenj starejših za pomoč. Na Rdečem križu opozarjajo, da se cene energentov in osnovnih življenjskih stroškov in dobrin povečujejo, kar bo po njihovem mnenju vplivalo tudi na število oseb, ki se bodo nanje obrnili po pomoč. "Dejstvo je, da se število ljudi oz. prosilcev za pomoč povečuje," pravijo tudi na Slovenski filantropiji, v Humanitarčku pa dodajajo, da je "rast prosilcev eksponentna".

Hkrati organizacije v zadnjih letih opažajo še en skrb vzbujajoč trend. Na Zvezi Anita Ogulin in ZPM poročajo o porastu prosilcev, ki so delovno aktivni. "Gre za družine, kjer je vsaj eden od staršev zaposlen," pojasnjujejo in dodajajo, da so po njihovi oceni za to krive vedno višje cene že osnovnih živil za preživetje. "Ko pa na to naložimo še najemnino, ogrevanje in šolske položnice, zagledamo neverjetno visoko številko, ki jo kljub zaposlitvi težko plačajo." So pa stiske, kot pravijo, hude tudi v družinah, kjer pride do nenadne smrti ali hude bolezni enega od staršev, saj poleg velikega čustvenega šoka to za družino pomeni tudi nenadno razpolovitev prihodka ali celo izgubo edinega prihodka. Na ZPM Slovenija pravijo, da sami večjega porasta socialno ogroženih družin in otrok sicer ne opažajo, a poudarjajo, da se je spremenila struktura oseb, ki jih prosijo za pomoč, saj da tudi oni ne pomagajo več le brezposelnim, ampak tudi vse več zaposlenim. O zelo podobni težavi poroča Rdeči križ. "Med prejemniki hrane so revni zaposleni – zaposleni, ki prejemajo plače, ki jim ne omogočajo dostojnega preživetja njih ali njihovih družin," so nam sporočili in dodali, da je sicer veliko tudi upokojencev z nizkimi pokojninami (posebej so izpostavljene upokojenke, ki živijo same) in drugih oseb, ki so se zaradi različnih osebnih okoliščin, tudi zaradi bolezni, znašle v materialni stiski.

"Družine se 'lažje' odpovejo hrani kot plačilu najemnine ali elektrike"

Omenjene humanitarne organizacije svojim uporabnikom, kot pravijo, nudijo predvsem materialno pomoč. "Sploh pomoč v obliki hrane predstavlja eno najpomembnejših oblik pomoči. Ko so družine v takšni finančni stiski, da morajo izbirati, katere stroške bodo ta mesec poravnali in katerih ne, se veliko ’lažje’ odpovejo hrani kot pa plačilu najemnine ali elektrike," pravijo na Zvezi Anita Ogulin in ZPM. Prehranska pomoč za družine in posameznike pomeni veliko olajšanje. "Pri tem skrbimo, da so prehranski paketi čim bolj raznoliki, da družine z njimi res lahko razbremenimo vsaj enega tedenskega nakupa, omogočimo, da si otroci lahko pripravijo kar nekaj zajtrkov in večerij, ter družine poskušamo razveseliti tudi s kakšno dobroto, ki si jo same težko privoščijo (npr. med, kava, čokoladni namaz)," pravijo na zvezi, kjer poleg prehranskih paketov družinam pomagajo tudi z boni, ki jih lahko uporabijo v trgovinah. V Slovenski filantropiji so medtem v lanskem letu razdelili skoraj 180 ton hrane, ki bi se drugače zavrgla. Gre za projekt Hrana ljudem, ne smetem, v okviru katerega kakovostna živila in tople obroke, ki ostajajo v gostinskih obratih in v trgovinah, razdelijo ljudem, ki jih potrebujejo. A ne zgolj s hrano, organizacije ljudem pomagajo tudi s higienskimi pripomočki, plačilom najnujnejših položnic, pomoči pri kurjavi in ogrevanju, oblačili in obutvijo, šolskimi potrebščinami in drugimi pripomočki, ki jih potrebujejo za vsakdanje življenje.

Številni pa se ob tem sprašujejo, kje je zdaj socialna država? Kako lahko socialna država dovoli, da se njeni državljani znajdejo v takšnih stiskah? Ali humanitarne organizacije z zagotavljanjem osnovnih življenjskih dobrin dejansko nadomeščajo državo? Kot poudarja dr. Vesna Leskošek, to ne bi smelo biti tako.

"To je sramota za državo"

Leskošek pravi, da je povsem človeško in prav, da nastajajo in delujejo humanitarne organizacije, težava nastane takrat, ko humanitarnim organizacijam država prepusti področja, ki se tičejo osnovnega preživetja. "Za to, da lahko deluješ kot človek, da imaš pravico do dostojnega življenja, bi morala poskrbeti država. Obravnavanje in preprečevanje revščine bi moralo biti absolutno vloga države. Prepuščati to humanitarnim organizacijam je ne le narobe, pač pa tudi zelo tvegano. Država je tista, ki bi morala zagotavljati večjo mero blaginje," je prepričana. Novinarka Vala 202 Jana Vidic, ki je glas projekta Botrstvo in do obisti pozna stranpoti socialne politike v državi, je prepričana, da je delovanje humanitarnih organizacij dejansko nujno, a podobno kot Leskošek izpostavlja, da na njihovih plečih ne bi smelo biti kritje najnujnejših in osnovnih potrebščin - ker bi te morala zagotoviti država.

To, da morajo ljudje po hrano na humanitarne organizacije, je Leskošek označila kot sramoto za državo. "Sramotno je, da ljudje nimajo niti toliko denarja, da bi si lahko privoščili hrano. Da bi lahko otrokom kupili šolske potrebščine, da bi si lahko pokrili osnovne stroške elektrike in kurjave. To je absolutno nekaj, kar bi morala zagotavljati država," je poudarila in pojasnila, da bi morala država prevzeti odgovornost za vse zadeve, kjer je treba zagotavljati enakost. Še eno takšno področje je denimo pravica do izobrazbe. Leskošek pravi, da bi morale biti štipendije dovolj visoke, da se otrok lahko vpiše v srednjo šolo, ki si jo res želi obiskovati.

S tem ko morajo ljudje po hrano in druge res osnovne potrebščine k humanitarnim organizacijam, so na neki način razčlovečeni. Podobno je, ko morajo prositi za pomoč pri plačilu položnic, da njihovi otroci v zimskih mesecih ne zmrzujejo. "Jaz ne pravim, da bi morali vse preložiti samo na državo ali da bi morala vse pokriti kar država, daleč od tega – se mi pa zdi zelo smiselno, da bi se morala država s težavami svojih državljanov ukvarjati bistveno bolj kot Rdeči križ in druge humanitarne organizacije," je delala Vidic.

"Račun so ji zavrnili, ker je CSD kislo smetano označil za nadstandardni izdelek"

Hkrati ocenjuje, da je državi verjetno veliko lažje, pa tudi ceneje, če nekaj organizacijam "enostavno dodeli nekaj sredstev, s katerimi kupijo testenine vprašljive kvalitete, namesto da bi ustvarila sistem, po katerem bi si posameznik, ki ustreza določenim kriterijem, lahko v trgovini izbral, kar želi". Prosilci za izredno denarno pomoč sicer lahko namensko sami razporejajo s pridobljenimi sredstvi, a morajo na Center za socialno delo nato prinesti račune kot dokazila, da so sredstva dejansko porabili za stvari, za katere so prosili. Tudi če gre za nakup hrane v trgovini. Vidic sicer razume, da morajo imeti centri, zlasti pri večjih nakupih dokazilo o nakupu, a opozarja na zelo problematičen človeški dejavnik: "Poznam primer, ko so ženski na CSD zavrnili račun zaradi kisle smetane, ker je bil to za socialno delavko nadstandardni izdelek. Te kisle smetane ne bom nikoli pozabila," je zgrožena. Človeški dejavnik ima ključno vlogo tako na strani tistega, ki pomoč odobri ali pa zavrne, kot na strani tistega, ki bo prosil za pomoč ali pa ne. "Na eni strani imaš človeka, ki ne odobri kisle smetane, na drugi pa človeka, ki bo izgubil hišo, vse prihranke in ne bo šel po pomoč, ker bo rekel, da jo gotovo kdo drug potrebuje bolj. Tudi takšne primere poznam," je povedala. To, kakšno pomoč bo nekdo dobil, po mnenju obeh sogovornic torej ne sme biti odvisno od tega, kakšni so ljudje, koliko se znajdejo, ko so v stiski, od tega ali morda ne govorijo dobro jezika, so nepismeni ali pa delajo v treh izmenah in ne morejo ujeti uradnih ur. Ogromno področij je, ki bi morala biti bolj sistemsko urejena, dostopna vsem.

Nedavno smo na N1 poročali prav o tem, da mnogo ljudi sploh ne ve, da jim pomoč pripada. MDDSZ je sicer pripravilo dober priročnik, ki je na voljo pri različnih humanitarnih organizacijah, centrih za socialno delo in drugih izvajalcih socialnovarstvenih programov, a žal veliko ljudi še vseeno ne pride do Vodnika po socialnih pravicah. Kot pravi Vidic, bi bilo smiselno, da bi država ljudi prek različnih kanalov tudi neposredno obveščala (kot jih denimo obvešča z informativnim izračunom dohodnine), na primer prek SMS, emaila ali pošte. "Ljudem, ki so zelo nefunkcionalni (kar ljudje, ki potrebujejo pomoč, ker jih ohromi stiska, pogosto so) bi to zelo prišlo prav. Bolje bi bilo tudi za državo, ker ko bo človek enkrat hudo zabredel, ga boš težje rešil, potrebno bo več resursov, tudi zdravje se pogosto poslabša, tako psihično kot fizično, če pa bi tega človeka, ki si morda ne zna sam poiskati pomoči, ujeli prej, bi se lažje, predvsem pa hitreje in z manj posledicami rešil iz situacije. Nekatere stvari bi bilo treba avtomatizirati, ljudem olajšati pot do nujne pomoči," meni.

Medtem ko sta sogovornici odločeni, da bi morala za osnovne stvari, kot so hrana, zdravje, stanovanje in šolske potrebščine poskrbeti država, pa se strinjata, da je hkrati težko natančno razmejiti, kaj pravzaprav spada pod nujna eksistenčna vprašanja. Mnogo je namreč tudi družin, ki na primer nimajo sredstev, da bi se v času počitnic lahko odpravile na dopust, otroke peljale na morje. Leskošek pravi, da je črto zelo težko natančno pokazati, a da bi morala imeti vsaka družina dovolj sredstev, da otroka enkrat ali dvakrat na leto odpelje na počitnice. "To so indikatorji socialne izključenosti, ki so primerjalni za celo Evropo in veljajo kot neki standard. To, da starši nimajo možnosti, da bi otroka peljali na počitnice, kaže na neuspeh države pri zagotavljanju enakosti. Seveda pa je to, da otroka potem na počitnice pelje neka humanitarna organizacija, dobro za otroka. Seveda nikakor ne moremo reči, da humanitarne organizacije tega ne bi smele početi, zato ker tega ne počne država. Nevladne organizacije se ljudem trudijo zagotavljati neki standard, a država bi morala prevzeti svoj del odgovornosti," je povedala.

Zgodovinsko gledano je bila socialna država ustvarjena za to, da bi presegla in nadomestila humanitarne organizacije, zdaj pa se zdi, da se dogaja obratno. Oblike medsebojne solidarnosti in upravljanja z revščino so, kot pravi Leskošek, obstajale že pred začetkom industrializacije. V Veliki Britaniji so denimo že v 18. stoletju sprejeli in kasneje dopolnjevali t. i. zakon za revne, ki je prek prisilnih delavnic revežem omogočil, da so si "prislužili hrano". V času pred drugo svetovno vojno, še zlasti pa po vojni je zagon dobila socialna država, ki je sprejela odgovornost za blaginjo ljudi. "Država se je zavezala, da bo ljudem omogočala določeno raven blaginje. Namen socialne države je bil v zagotavljanju čim večje enakosti in odpravljanju neenakosti," pravi in pojasnjuje, da je tak sistem koristen, saj ljudi razbremeni neprestanega boja za lasten obstoj, zaradi česar imajo več časa in možnosti za razvijanje svojega potenciala, s čimer potem prispevajo k družbi. In če država od te svoje naloge odstopi, odgovornost za lastno preživetje zopet pade na ljudi - nekatere izmed težav lahko naslovijo humanitarne organizacije, a kot poudarja Leskošek, nikakor ne vseh. "Vedno obstaja selekcija, saj se osredotočajo na določeno skupino in nekateri iz teh mrež izpadejo. Socialna država je na drugi strani univerzalna, namenjena vsem ljudem pod enakimi pogoji," je poudarila razliko med nalogami humanitarnih organizacij in države. "Da imamo vsi enako stopnjo blaginje, je odgovorna država, ne humanitarne in nevladne organizacije. Ljudje ne morejo biti odvisni od tega, ali ima neka humanitarna organizacija dovolj sredstev za delovanje ali ne. Vsak dan je treba jesti, vsak dan je treba biti na toplem, vsak dan se je treba naspati."

Država mora nuditi osnove, humanitarne organizacije pa nas delajo boljšo družbo

Jana Vidic ob tem še enkrat poudarja, da ni dovolj, da država zgolj "deli denar", pač pa morajo biti zadeve dobro sistemsko urejene, da se lahko v primeru, ko nekdo začne drseti proti robu, hitro in primerno ukrepa in da ima človek orodja, sistem in pomoč, da se lahko sam postavi na noge. "Besna sem na državo, ogromno stvari bi morala urediti, je pa na drugi strani res ogromno področij, za katera mislim, da jih ni pametno prepustiti državi," pravi Vidic in pojasnjuje, da bi bilo bolj smiselno, da bi država zgolj ustvarila pogoje, nato pa prepustila delovanje drugim in vse skupaj zgolj nadzorovala. Odlično se ji zdi denimo delovanje Večgeneracijskih centrov (VGC), ker denimo upokojena učiteljica telovadbe vodi vadbo. "Ni smiselno, da bi v VGC program delali centri za socialno delo, je pa smiselno, da država omogoči nastanek VGC. Takšno organiziranje krepi skupnost in nas dela boljšo družbo." Kot je nakazala Vidic, humanitarne organizacije poleg materialne pomoči ljudem zagotavljajo tudi svetovanje in socialno vključevanje (delavnice, letovanja, organizirani izleti za otroke in družine, Botrstvo, štipendije, Božiček za en dan …).

Kaj bi bilo treba nujno in takoj urediti?

Humanitarne organizacije imajo prav zaradi osebnega stika z ljudmi dober vpogled v stanje in sistemske težave. Vsakodnevno prisluhnejo njihovim zgodbam in skušajo skupaj rešiti težave. Žal se večkrat izkaže, da se marsičesa prav zaradi sistemskih preprek ne da rešiti ali pa pomoč, ki bi lahko bila na voljo, pride prepozno. "Humanitarne organizacije smo tu, da pomagamo. Država pa mora s svojo aktivno socialno politiko vzpostaviti sistem, ki bo preprečeval revščino in bo omogočal dostojno življenje," pravijo na ZPM Slovenija. Prav zato humanitarne organizacije na pristojna ministrstva in na vlado pošiljajo svoje opazke, opozorila in pogosto tudi konkretne predloge rešitev. Vprašali smo jih, katere sistemske težave trenutno vidijo kot najbolj pereče in izpostavili so predvsem:
- dostojne plače,
- stanovanjsko problematiko,
- brezplačno šolstvo (ki zdaj to dejansko ni),
- skrb za starejše (ker so pokojnine prenizke),
- zadostno in delujočo paliativno in dolgotrajno oskrbo,
- reševanje duševnih stisk.

"Da ima država revne zaposlene, je sramota"

Organizacije pravijo, da je osnova za kakršnekoli izboljšave dostojno plačilo. "Država bi morala spremeniti način merjenja povprečne plače oziroma gledati na to, koliko ljudi ima minimalno plačo, koliko ljudi je ne dosega in koliko ljudi ima pokojnino manjšo od višine ocene življenjske košarice. Ta bi definitivno morala biti višja in čez leto večkrat usklajena z inflacijo in rastjo življenjskih stroškov," pravijo v Humanitarčku. Leskošek se s predlogom povsem strinja, hkrati pa je poudarila, da je to, da imamo zaposlene revne, sramota za državo. Pravi, da država gospodarstvu daje odpustke, s tem ko ne poskrbi, da delodajalci plačujejo dostojne plače, s katerimi bi ljudje lahko preživeli. "Pravična dostojna plača je tista, ki omogoča preživetje ne le človeku, ki dela, pač pa tudi njegovi družini. Razume se, da se v trg dela vključujemo zato, da si lahko od zaslužka nekaj privoščimo, da lahko nekaj privoščimo svojim otrokom. Za to, da delodajalci dajejo pravične plače, pa je odgovorna država."

Kot še eno veliko težavo je Vidic izpostavila, da se pri socialni pomoči ne upošteva razpoložljivega dohodka. "Če imata dve osebi enako plačo, pa ena živi pri starših in nima stroškov najemnine, druga pa je mama samohranilka, ki mora poskrbeti še za mamo v domu za starejše, sta to dve povsem drugačni izhodišči, čeprav imata na papirju enak dohodek."

"Brez varnega bivališča človek ne more funkcionirati"

Drugo pomembno področje, ki ga izpostavljajo humanitarne organizacije, je stanovanjska politika. Kot pravijo pri Rdečem križu, bi se socialno ekonomski status prosilcev pomoči seveda najbolj spremenil, če bi se povečali njihovi prihodki ali pa se zmanjšali njihovi izdatki, zlasti tisti, ki so nujni, denimo najemnine. Ob tem so poudarili, da so socialne stiske bistveno bolj zahtevne pri tistih, ki živijo v najemniških stanovanjih, še posebej če gre za enostarševska ali enočlanska gospodinjstva. Mediji o stanju na stanovanjskem in najemniškem trgu še zlasti v zadnjih letih pogosto poročamo – rdeča nit prispevkov pa so izjemno visoke cene in najemnine, stanovanja, ki niso primerna za najem, pomanjkanje tako najemniških kot neprofitnih stanovanj in selektivnost najemodajalcev, ki postavljajo nemogoče pogoje. "Najbolj praktična rešitev bi bila brutalna kontrola. Trenutno namreč ni nobenega nadzora. Nimamo niti podatkov o višinah najemnin, kaj šele podatkov o tem, koliko ljudje dejansko poleg pavšalnega zneska, ki je zapisan na pogodbi, plačujejo zraven še na roke. Koliko je takšnih, ki pogodb sploh nimajo," opozarja Jana Vidic. Nedavno je govorila z mamo dveh mladoletnih otrok, ki bi stanovanje dobila pod pogojem, da bi nudila spolne usluge. Dvosobnega stanovanja v Ljubljani za 1.000 evrov ne dobi, ker ima dva otroka in psa.

"Če nimaš bivališča, kjer se lahko varno spočiješ, si nabereš novih moči, prostora, kjer otroci lahko v miru napišejo nalogo in se igrajo, potem ne moreš delovati," je pomen doma poudarila Leskošek, in sicer pozdravila dejavnost ministrstva za solidarno prihodnost, ki, kot pravi, veliko energije usmerja prav v neprofitna najemna stanovanja. Prepričana je, da bi morala država zagotoviti več najemnih stanovanj: "Glavni razlog za razpad sistema najemniških stanovanj je bila denacionalizacija, proces, ki se je dogajal ob osamosvojitvi, kjer so ogromen fond najemnih stanovanj privatizirali. Druga stvar pa so bila kadrovska stanovanja, ki so jih imela podjetja, pa so jih prav tako prodala. Takrat si prek dveh kanalov enostavno dobil stanovanje, zdaj pa tega ni več. Področje najemnih stanovanj je treba spet spraviti k sebi." Vidic pa je opomnila, da so pri nas med letoma 1945 in 1965 v povprečju zgradili od tri do šest tisoč stanovanj na leto. "Na roke, brez hrušk in ne vem kakšnega orodja. V času, ko je bilo na tisoče moških pobitih in ko je bilo treba zgraditi tudi zdravstvene domove, šole in vrtce, smo zgradili še šest tisoč stanovanj na leto in jih za nizke, ali pa vsaj obvladljive najemnine oddali v najem delovnemu narodu," je spomnila.

Danes imamo višji BDP in postavljeno osnovno infrastrukturo, ki so nam jo zgradili v socializmu. "Komu je torej v interesu, da se ne gradi novih stanovanj? Zakaj mestne občine svoja zemljišča raje prodajo zasebnikom, ki gradijo tržna stanovanja? Zakaj je to sploh možno?" se je vprašala.

Čeprav lahko ljudje danes zaprosijo za subvencijo najemnine, pa humanitarne organizacije opozarjajo tudi na izjemno visoke stroške. Leskošek je opozorila, da se zelo pogosto zgodi, da infrastrukturna podjetja, ki zagotavljajo plin, vodo in elektriko, ob višanju denarne pomoči višajo stroške. "Od začetka vojne v Ukrajini se po vsej Evropi dogaja, da so šli infrastrukturni stroški v nebo. Povišanje teh stroškov požre zvišanje minimalne plače, pokojnine in denarne pomoči. Brez elektrike ali vode ne moreš živeti, temu strošku se ne moreš izogniti. Nobeno povišanje položnic ne bi smelo biti na račun tega, da bo nekdo koval dobiček. In to je ponovno naloga države, da jim tega ne omogoči." Država je v preteklih letih sprejela ukrepe za omilitev draginje, med drugim je med novembrom 2024 in februarjem 2025 določila ceno električne energije, še vedno omejuje tudi cene goriv. "To so bili nujni ukrepi v tistem času, čeprav so bili nekateri gospodarstveniki jezni. A če teh ukrepov ne bi bilo, bi bilo danes še toliko več revnih," je prepričana Leskošek.

"Če je šola obvezna in brezplačna, potem naj bo brezplačna"

Kljub temu da imamo v ustavi zapisano pravico do brezplačnega osnovnošolskega izobraževanja, humanitarne organizacije v praksi dnevno opažajo, da to ne drži. Že nekaj let opozarjajo na izjemno visoke stroške učbenikov, delovnih zvezkov in drugih šolskih potrebščin, ki so predpisani in brez katerih se otroci ne morejo šolati. Podobno kot pri plačah in stanovanjih Leskošek opozarja, da je tudi šolstvo področje, ki ne bi smelo biti komercializirano, da torej podjetja ne bi smela dobičkov kovati na ta račun: "Šolske potrebščine morajo biti čim bolj poceni. Še najbolje bi bilo, da bi bile dostopne v šoli. Če je šola obvezna in imamo v Sloveniji brezplačno šolstvo, potem naj bo brezplačno. Ko otroci nimajo dostopa do enakih potrebščin, nastajajo nove družbene neenakosti."

"To, ali šoloobvezni otroci hodijo v šolo, ker imajo vse potrebščine, ne sme biti odvisno od tega, ali humanitarne organizacije zberejo dovolj denarja. Da bo otrok brez šolske torbe, ker je v letošnjem letu premalo staršev darovalo humanitarnim organizacijam. To ne sme biti tako. Ne more biti," opozarja tudi Vidic. Neenakost med otroki se močno izrazi tudi, ko gre za šolske izlete ali tabore. "Najrevnejši otroci bodo šli na pohod, medtem ko bodo šli ostali smučat. Se vam zdi to pravično, normalno?" sprašuje Vidic. Posledice za otroka, ki ne bo mogel sodelovati, ki ne bo imel barvic, ki ne bo smel na letovanje, ne bodo le v pomanjkanju znanja, pač pa v pomanjkanju občutka samega sebe in pripadnosti skupnosti. "Otrok bo čutil, da ga je skupnost pustila na cedilu, zakaj bi potem tej skupnosti kaj vračal. Kakšen odnos bo imel do šolske lastnine, če se bo čutil, da ni del te šole, te skupnosti."

Otrokom iz socialno ogroženih družin je sicer namenjen šolski sklad, ki pomaga pri nakupu potrebščin in subvencioniranju izletov in taborov – Vidic ga pozdravlja, ob tem pa opozarja, da je tudi šolski sklad pravzaprav zasebna denarnica, ki je slučajno doma na šoli. "Gre za denar, ki ga nabirajo starši in okoliški obrtniki ali podjetniki. To ni sistemski vir, tega denarja za obvezno šolanje ni zagotovila država."

Starejši in revni

Humanitarne organizacije opozarjajo tudi, da se nanje pogosto obračajo starejši, ki z nizkimi pokojninami enostavno ne pridejo čez mesec. Leskošek je prepričana, da bi morala veliko vlogo pri dostopnosti zdravstva starejšim in dostojnih pokojninah prevzeti država: "Ljudje, ki so se upokojili s polnimi pogoji, imajo zajamčeno pokojnino, ki sicer ni visoka, ampak nekako pridejo skozi, bi rekla, mogoče še s kakšno izredno denarno pomočjo. Težava je večja pri tistih, ki imajo nižjo pokojnino od te, ker so se na primer prej upokojili, invalidsko upokojili, imajo kmečko pokojnino in tudi z varstvenim dodatkom ne pridejo na neko dostojno raven. Ljudje dobivajo tudi po zgolj 200 ali 300 evrov na mesec. To je res malo." Vidic je opozorila, da si ogromno samskih oziroma ovdovelih žensk, starejših od 75 let, ki danes spadajo v najrevnejšo kategorijo, sploh ni moglo prislužiti pokojnine, ker niso imele pogojev za to, da bi v službo sploh lahko hodile: "Ker ni bilo vrtcev, ker so poleg tega, da so skrbele za otroke, skrbele tudi za ostarele starše, partnerjeve starše ali pa delale doma na kmetiji, morda niso imele prevoza? To niso ženske, ki bi doma gledale v zrak, one niso imele osnovnih pogojev, da bi lahko sploh ustvarile zadostno delovno dobo za vsaj znosno pokojnino".

"Srečo imamo, da ima trenutni sloj upokojencev večinoma vsaj stanovanjski problem rešen, a vprašanje je, kaj se bo zgodilo, ko se bodo množično upokojevale generacije z najemninami," je še opozorila Vidic. Pokojnine so danes pri nas utemeljene na vplačilih, torej kot pri vsaki drugi zavarovalnici, meni. "Kolikor si vplačal, toliko imaš lahko pokojnine. Pokojninske blagajne so očistili vse sociale, tudi pogrebnine in posmrtnine so dali iz zdravstvenega zavarovanja prenesli in prekvalificirali v socialni transfer, kar je bil, kar se mene tiče, škandal brez primere ... Zdaj mora država pač ustvariti sistem, da ti ljudje niso lačni in na cesti. Treba je narediti blažilce."

Vesno Leskošek jezi, da država ne rešuje dovolj najnižjih pokojnin. Letni in zimski dodatek se ji sicer zdita dobrodošla, a prepričana je, da bi morala biti pokojnina enostavno dovolj visoka, da lahko "normalno preživiš brez takšnih injekcij dvakrat na leto".

Tako humanitarne organizacije kot novinarji že dlje časa opozarjamo, da paliativa in dolgotrajna oskrba nista dobro urejeni. "Zdaj smo še v obdobju začetkov uvajanja dolgotrajne oskrbe, tako da moramo biti še malo potrpežljivi, da vidimo, kako se bo zadeva odvila," je menila Leskošek.

"Manjka razumevanje, kaj revščina dejansko povzroča"

Številne pobude na zgoraj naštete težave so humanitarne organizacije leta pošiljale na vlado. In če humanitarne organizacije in posamezniki opozarjajo na isto stvar, bi moral biti za državo to znak, da mora prisluhniti. Vidic nam je razočarano povedala, da v času te vlade z novinarskimi vprašanji in pobudami sploh ni šla na ministrstvo, saj da je zaradi izkušenj iz preteklih deset let obupala. "Prvič, ne vedo, kaj se dogaja na terenu, in drugič, nimajo jasnih predstav o tem, kakšne posledice imajo njihovi ukrepi. Če imajo na voljo 10 milijonov, jih bodo razdelili 10 in potem se bo zaključilo. Ne bodo pomislili na to, ali bi jih morda, če bi zdaj dodali še dva milijona, potem prihranili 11, ker ne bi bilo treba ukrepati na drugih področjih in sanirati posledic. Te miselnosti enostavno ni, ker je vse vezano na proračunsko leto in mandat vlade," je pojasnila. "Po mojih izkušnjah so več truda vložili v to, da so mi dokazovali, zakaj se ne da, namesto da bi se ukvarjali s tem, kako bi se dalo," je pripomnila.

Vidic še poudarja, da predvsem manjka razumevanja, kaj revščina dejansko povzroča. "Že od trenutka, ko spregovoriš - ali si imel logopeda, ti je mama lahko pomagala pisati domačo nalogo, ker ni delala 12 ur na dan, ti je oče pomagal pri učenju, ker ni bil kronično bolan? Vse to vpliva na tvoje možnosti za vpis v srednjo šolo ali gimnazijo, za pridobitev izobrazbe in dobre službe." Takšne okoliščine zelo vplivajo na to, kaj bo otrok lahko dosegel in kakšne možnosti bo imel. "Takim otrokom pomagajo humanitarne organizacije. Anita [Ogulin op. a.] se je raztrgala, da jim je zagotavljala donatorske štipendije in jim pomagala in številni so uspeli, pa so zaključili študij medicine, pa jim je uspelo kljub grozljivi situaciji," je spomnila in dodala, da je žal ogromno takšnih, ki te sreče, da bi jih nekdo našel in potegnil v takšen program, nimajo. "Zdi se, kot da na ministrstvih nimajo motivacije, da bi stvari spremenili, ker potem sami sebi otežijo življenje. To so ljudje, ki nikoli ne bodo čutili posledic svojih zakonov. Zanje in za njihove bližnje bo poskrbljeno. Pa četudi gredo ministri na teren, pa stojijo do kolen v blatu, se marsikdo ne zna zares vživeti in občutiti, kako to je, ker se njim v zasebnem življenju to ne bi moglo zgoditi," še pravi Vidic.

Leskošek dodaja, da je dolžnost pristojnega ministrstva, da zelo budno ocenjuje spremembe in analitično spremlja vsak ukrep, ki ga sprejme: "Struktura, kot je ministrstvo, ne sme biti odvisna od pobud nevladnih organizacij. Imeti mora namreč dovolj močno analitično službo, ki ugotavlja, kje so luknje sprejetih ukrepov, kje se veča revščina, zakaj se veča in kje so glavne težave. Na podlagi tega mora sprejeti nove ukrepe in jih ustrezno implementirati."

Jana Vidic ima tudi zanimiv predlog, da bi morala biti vlada plačana na podlagi uspeha svojih ukrepov in zakonov: "Jaz dobro vem, da je to neizvedljivo, ampak bi bilo smiselno. Vsakič, ko dajo predvolilne obljube, naj bodo plačani na podlagi dejanske izvedbe. Izpeljimo dolgotrajno oskrbo, ampak plačilo dobite, ko bo ta stekla. Naj bodo, ko se projekt zaključi, plačani glede na uspešnost, do takrat pa naj bodo na minimalni plači, kot jo privoščijo številnim državljanom." Ljudje, ki odločajo o najrevnejših, nikoli ne bodo občutili posledic svojih odločitev, poudarja. "Mnogi odločevalci, zlasti tisti, ki so bili pod vplivom raznih lobijev, nikoli niso imeli cilja, da bi postavili sistem, ki bi bil dober za večino, sploh za najranljivejše, cilj je bil čim več vzeti iz sistema. Kako dobiti stanovanja v denacionalizaciji, kako na dobavne in druge sisteme nasesati sebe in svoje prijatelje. Ljudi žal vodi tudi pohlep in če ti kot država tega pohlepa ne krotiš in ne misliš tudi na tiste, ki med ’svojimi’ nimajo nobenega lobista, bodo ti pač ostali zadaj."

Področje Centrov za socialno delo je bilo dolgo zanemarjeno, desetletja se ni nič naredilo, naloge pa so se samo kopičile. Leskošek pravi, da so tam sicer v zadnjih letih povečali število zaposlenih, a še vedno ne dovolj. "Zgodi se tudi, da nove zaposlene zadolžijo za nove naloge, kot je denimo dolgotrajna oskrba, in čeprav je videti, kot da je zaposlenih več, vse ostale naloge še vedno opravlja isto število starih zaposlenih."

"Vprašanje za milijon dolarjev"

Kako bi torej morala izgledati in delati država, ki bi poskrbela za vse ljudi? "To je vprašanje za milijon dolarjev," je odgovorila Leskošek in pojasnila, da je rešitev nemogoče poenostaviti. Pa vendar je prepričana, da je močna, klasična, tradicionalna socialna država, ki je sprejemala odgovornost za blaginjo ljudi, tista, ki bi lahko odgovorila na veliko težav, s katerimi se soočamo danes. "Erozija socialne države je pravzaprav tista, ki je povzročila, da imamo zdaj toliko težav."

Vidic ne more dovolj poudariti, kako zelo pomemben je občutek, da te bo - če padeš - ujela mreža. "Če veš, da je pod tabo mreža, ki te varuje, da ne boš povsem propadel, bil lačen in na cesti, potem si lahko drznejši in bolj suveren pri denimo iskanju boljše zaposlitve".

"Če nimamo skupnosti, smo izgubili kot človeška vrsta"

Tudi če država poskrbi za osnove, je prostora za nevladne organizacije veliko, pravi Leskošek. Povsem naravno je namreč, da se ljudje s skupnim interesom združujejo, izmenjujejo informacije in delujejo preventivno. "Humanitarne organizacije ljudi med sabo povezujejo, da lajšajo njihove stiske, da lahko izmenjujejo svoje izkušnje. Če nimamo več skupnosti, potem smo izgubili kot človeška vrsta. Če pride do kakšne naravne nesreče, kot so bile na primer poplave, je prav, da na pomoč priskočijo na primer sosedje, prijatelji, znanci. Ljudje si moramo med sabo pomagati, skupnost nam daje tudi občutek pripadnosti. Utopično bi bilo pričakovati, da bo lahko država naslovila čisto vsak naš problem. Skupnost mora znati poskrbeti za svoje člane, biti moramo empatični eden do drugega, pomagati sosedu, opaziti, ko je nekdo osamljen, in ga vključiti v družbo, se med seboj čim bolj povezati. Naloga humanitarnih organizacij je torej tudi to, da nas povezujejo in to je res izjemno pomembno."