Menu Item
"Veste, kaj je groza? Občutek olajšanja, ko tvoj bližnji po dveh mesecih muk končno umre," je nedavno na Twitterju zapisal literarni urednik Aljoša Harlamov. Zapis se je nanašal na umiranje njegove mame zaradi raka in na njegovo podporo predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki bi ljudem, ki zaradi svojega zdravstvenega stanja neznosno trpijo in si želijo umreti, omogočil dostojanstven odhod. Med nami tudi danes obstajajo ljudje, ki si želijo samo eno – hitre smrti, ki bi jih odrešila trpljenja zaradi bolezni. Obstajajo, a že dolgo več ne živijo. Zdravniki bi jim lahko pomagali le še tako, da bi jim pomagali končati življenje. Vendar, ali je to mogoče storiti brez neželenih družbenih učinkov?
Po nekaj letih zatišja, ko je razprave o morebitni zakonski ureditvi evtanazije in pomoči pri samomoru zasenčila epidemija covida-19, je zdaj to vprašanje spet prišlo v ospredje.
Katalizator za to je začetek zbiranja podpisov za zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki bi tudi trpečim Slovencem omogočil, da zaprosijo za “lahko” smrt.
Če bo predlagateljem uspelo zbrati 5 tisoč podpisov podpore državljanov, bo moral državni zbor o predlogu opraviti razpravo.
Ta konec tedna v rubriki Poglobljeno o tej temi objavljamo dosje iz petih člankov. Preberite tudi:
INTERVJU Z DDDR. PLETERSKIM: “Če ne bi imel očeta, ki je prosil, naj ga pustijo izkrvaveti …”
PREGLED UREDITEV V DRUGIH DRŽAVAH: Vse več držav omogoča pomoč pri prostovoljnem končanju življenja
POGOVOR S TATJANO KOCIJAN: “Zame je pomembno življenje, ne životarjenje”
PRIMER KANADE: “Zelo hitro smo začeli polzeti po spolzki strmini”
Pomoč pri samomoru s kančkom evtanazije
Najprej terminologija:
– Pomoč pri samomoru oziroma pomoč pri samousmrtitvi, kot jo imenuje predlog zakona, pomeni, da se bolniku omogoči, da zadnje dejanje izvede sam, bodisi z zaužitjem predpisane smrtonosne učinkovine bodisi s sprožitvijo infuzijske črpalke.
– Evtanazija pomeni, da bolniku smrtonosno učinkovino vbrizga bodisi zdravnica ali zdravnik bodisi diplomirana medicinska sestra oziroma zdravstveni tehnik.
– Pomoč pri prostovoljnem končanju življenja je nadpomenka, ki zajame obe možnosti, tako evtanazijo kot pomoč pri samomoru.
Predlagani slovenski zakon o prostovoljnem končanju življenja za večino primerov predvideva, da bi šlo za pomoč pri samomoru.
Evtanazija bi bila dopustna le izjemoma, piše v obrazložitvi zakona, zgolj “če pacient ni zmožen sam vnesti smrtonosne učinkovine v telo, če ima verske, moralne ali druge utemeljene razloge, zaradi katerih ne želi sam vnesti smrtonosne učinkovine v telo, ali če obstajajo za to drugi utemeljeni razlogi”.
Zakon sicer predvideva prisotnost zdravnika ali medicinske sestre pri postopku, tudi če gre za samousmrtitev. Ob pacientu bi morala biti, dokler ne ugotovita njegove smrti.
Predlog zakona je nastal pod okriljem društva za dostojno starost Srebrna nit, pod njega pa je podpisanih pet avtorjev – zdravnik dr. Dušan Keber, profesorica zdravstvene nege dr. Brigita Skela Savič, pravnik Luka Mišič, filozof dr. Igor Pribac ter zgodovinar in arheolog dddr. Andrej Pleterski.
Prvi pogoj: neznosno trpljenje
Pomoč pri končanju življenja je v predlogu zakona opredeljena kot pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Izvajala bi se lahko izključno znotraj javne zdravstvene mreže, na voljo pa bi bila zgolj državljanom in ljudem s stalnim bivališčem v Sloveniji.
Pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja bi imeli glede na predlog zakona bolniki, ki doživljajo zanje neznosno trpljenje, “za katero ne obstaja zanje sprejemljiva možnost lajšanja in ki je odraz terminalne bolezni, hude trajne bolezni s stalnimi ali ponavljajočimi se simptomi ali druge okvare zdravja, katere zdravljenje ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja”.
Neznosnost trpljenja je določena subjektivno in o njej ne more odločati nihče drug kot bolnik.
Zdravnik pa se lahko pri presoji o upravičenosti zahteve opira na medicinske indikacije, kot so resnost bolezni in pričakovano upadanje telesnih funkcij z njenim običajnim razvojem.
Predlog zakona izrecno izključuje pomoč pri končanju življenja v primeru akutne duševne motnje. Tudi zgolj “utrujenost od življenja” ni zadosten razlog za upravičenost do pomoči pri končanju življenja.
Kako bi potekal postopek?
Postopek se mora glede na predlagano zakonsko besedilo vedno začeti na izrecno izraženo željo bolnika, zdravstveno osebje mu te možnosti ne sme predstaviti na lastno pobudo.
Po prvem pogovoru z osebnim zdravnikom o možnosti prekinitve življenja morajo obvezno preteči najmanj trije dnevi do drugega pogovora. Šele če bolnik tudi po drugem pogovoru vztraja pri svoji želji, skupaj z zdravnikom izpolni zahtevek, ki ga zdravnik nato pošlje komisiji za prostovoljno pomoč pri končanju življenja. Pri podpisu zahteve mora biti prisoten tudi notar.
Komisija po prejemu zahteve določi neodvisnega zdravnika, ki pregleda bolnikovo dokumentacijo in poda mnenje, ter psihiatra, ki bolnika pregleda in poda mnenje, ali je sposoben odločanja o sebi.
Končno odločitev o sprejetju/zavrnitvi zahtevka na podlagi vseh prejetih mnenj sprejme komisija, ki o tem izda odločbo.
Na podlagi te odločbe lahko bolnik kadarkoli zdravniku poda pobudo za izvedbo končanja življenja. Postopek je treba izvesti najkasneje v 15 dneh po podani pobudi.
Bolnik lahko kadarkoli med postopkom brez posledic odstopi od zahteve po končanju življenja, s čimer se postopek takoj prekine.
Vsak zdravnik ima možnost zavrniti sodelovanje in uveljavljati ugovor vesti.
Predlagatelji zakona so prepričani, da je postopek sestavljen tako, da “brez napak in zlorabe omogoča dostojanstveno, mirno in nebolečo smrt, ki temelji na samostojni, svobodni odločitvi bolnika”.
Nujna sprememba kazenskega zakonika
Sprejetje zakona o prostovoljni pomoči pri končanju življenja bi zahtevalo tudi spremembo kazenskega zakonika. Ta namreč v 120. členu trenutno določa, da se pomoč pri samomoru tudi ob posebnih olajševalnih okoliščinah, kot je pomoč na smrt bolnemu, kaznuje z zaporom do treh let. Ker bi zakon v izjemnih primerih dopuščal tudi evtanazijo, bi bilo treba prilagoditi tudi 115. člen, ki govori o uboju.
“Na prvi pogled gre za demokratični napredek”
Ker predlog zakona predvideva aktivno sodelovanje zdravstvenega osebja pri končanju življenja bolnikov, je njihovo mnenje vsekakor ključnega pomena. In mnenje zdravniške zbornice ostaja odklonilno.
Predlagatelji zakona sicer opozarjajo, da ne gre zgolj za medicinsko, temveč širše družbeno vprašanje, o katerem zdravniške organizacije ne bi smele imeti zadnje besede. Vsekakor pa negativno mnenje zdravniških organizacij sprejemanje takšnega zakona bistveno otežuje.
V zdravniški zbornici so nam povedali, da imajo več strokovnih pomislekov o predlaganih rešitvah in da v pripravo rešitev niso bili vključeni. Zdravnikovo poslanstvo je usmerjeno k ohranjanju življenja, so zapisali.
“Na prvi pogled gre pri legalizaciji evtanazije oziroma pomoči pri samomoru za demokratični napredek, za povečanje pristojnosti posameznika, da odloča o svojem življenju,” so zapisali v odgovoru na naša vprašanja. “Zavedati pa se moramo, da so v določenih zgodovinskih trenutkih in kulturnih situacijah bili videti sprejemljivi tudi drugi postopki, povezani s koncem življenja na primer pri ljudeh, ki so zelo trpeli, pa se nam z distanco danes zdijo etično povsem nesprejemljivi.”
Iz njihovega odgovora veje predvsem prepričanje, da je o tem vprašanju potrebna široka javna razprava, kakršne po njihovi oceni še nismo imeli.
“Sprejemanje takih zakonov v kar nekaj zahodnih državah po njihovih besedah še ne pomeni, da je pot povsem prava,” so še zapisali. “Življenje je eno, povratka pri njegovi prekinitvi ni, zato še enkrat poudarjamo, da je treba vse aspekte postopkov, povezanih z namernim končanjem življenja, res temeljito osvetliti.”
Raziskave med svojimi člani o odnosu do tega vprašanja sicer na zbornici še niso izvedli.
Ob tem je treba poudariti, da trenutno veljavni Kodeks zdravniške etike v 29. členu izrecno navaja, da zdravnik “zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru”.
Komisija za medicinsko etiko: odločno in soglasno proti!
Da predlog zakona “zdravnike obremenjuje s storitvijo, ki ji Kodeks zdravniške etike izrecno nasprotuje”, v svojem mnenju, objavljenem na začetku meseca, opozarja tudi republiška komisija za medicinsko etiko. “Za zakon to ni dobro izhodišče,” so prepričani.
Komisija v mnenju, ki so ga člani sprejeli soglasno, opozarja, da predlagani zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja spremlja veliko etično tveganje, zato “zakona ne podpira in mu soglasno nasprotuje”.
Kot so sicer spravljivo zapisali člani komisije, zakonu ni mogoče odrekati dobronamernosti, vendar pa lahko s poseganjem na področje življenja in smrti vpliva na odnos javnosti do občutljivega področja nedotakljivosti življenja.
“Ob vse slabši dostopnosti do zdravstvenih storitev, neobičajno dolgem čakanju na zdravstvene obravnave in organizacijskih slabostih slovenskega zdravstva, ob kronično neodgovornem etičnem odnosu zakonodajalcev do paliativnih in oskrbovalnih potreb slovenske družbe utegnejo usmrtitve neznosno trpečih starejših, ki bi jim bilo še mogoče pomagati, predstavljati eno od možnih in finančno ugodnih rešitev,” so si izbrali kruto ponazoritev njihovih skrbi.
Kot še opozarjajo, na stopnjo trpljenja bolnika vplivajo tako bivalne razmere kot odnosi v družinah, ki se med seboj močno razlikujejo. Zato v komisiji dvomijo, da “se bodo bolniki za prekinitev življenja, četudi na videz svobodno, vselej odločali brez zunanjih vplivov ali pritiskov”.
V opisanih slovenskih razmerah je zato po mnenju članov komisije v primeru sprejetja zakona utemeljeno pričakovati, da “se bodo krepila pričakovanja oziroma pritiski na stare, nebogljene in dolgotrajno oskrbovane, da sami ali s pomočjo končajo svoja življenja”.
Ob tem ponavljajo najbolj pogost argument nasprotnikov pomoči pri končanju življenja – da je treba raje vse napore usmeriti v izboljšanje paliativne oskrbe bolnikov. “Dolžnost lajšanja trpljenja mora prevladati nad dolžnostjo njegove prekinitve s smrtjo.”
Javno mnenje v prid zakonu
Javnomnenjske ankete, izvedene v zadnjih letih med splošno populacijo, praviloma kažejo, da ureditev pomoči pri končanju življenja večina ljudi podpira. Tudi v raziskavi, ki jo je za časnik Delo ta mesec izvedla Mediana, je podporo zakonski ureditvi tega področja izreklo 58 odstotkov, izrecno pa ji je nasprotovalo le dobrih 20 odstotkov vprašanih.
“Paliativna oskrba ne more olajšati izgube avtonomije”
Andreja Pleterskega, enega od avtorjev zakona, govorjenje o vsemogočnosti paliativne oskrbe ne prepriča. “Medicina s svojimi sredstvi za lajšanje trpljenja sicer lahko lajša bolečine, nikakor pa ne more olajšati občutka izgube avtonomije in nezmožnosti opravljanja tistih dejavnosti, ki vam delajo življenje smiselno. Tega ne more rešiti niti paliativna oskrba,” nam je med drugim povedal v intervjuju, ki ga objavljamo hkrati s člankom.
Da se izboljševanje paliativne oskrbe in omogočanje avtonomne odločitve ob koncu življenja ne izključujeta, meni tudi Biserka Marolt Meden, ustanoviteljica društva Srebrna nit, pod okriljem katerega je predlog zakona o pomoči pri končanju življenja nastal. “Seveda morajo imeti vsi na voljo primerno paliativno oskrbo, ampak na koncu koncev tudi avtonomijo, da se lahko v okviru zakonsko urejene pravice odločijo za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja.”
Če bi se znašla v situaciji, v kakršni je za pljučnim rakom umiral njen oče, bi želela imeti to možnost.
Kdo je kriv za odsotnost dialoga?
Dejstvo, da je predlog zakona nastal brez sodelovanja zdravniških organizacij, zagotovo ni dobra popotnica. Sploh ker bi bili ravno zdravniki tisti, ki naj bi bolnikom pomagali pri končanju življenja.
Dr. Alojz Ihan je odsotnost dialoga z zdravniki označil celo za največjo napako zakonskega predloga. “To je podobno, kot bi delali zakon o maturi brez posvetovanja z učitelji.”
Kot je dejala Biserka Marolt Meden, so zakon javno predstavili sredi epidemije covida-19, kar je seveda javno razpravo bistveno otežilo. Vendar pa je hkrati opozorila, da so predvsem zdravniške organizacije tiste, ki se izogibajo širši družbeni razpravi.
“Ne morem pozabiti, kako so nam v ljubljanskem kliničnem centru, najbolj ugledni zdravstveni ustanovi v Sloveniji, ko so pripravili javni posvet na to temo, onemogočili predstavitev vsebine našega zakonskega predloga. Niti Alenka Čurin Janžekovič (aktivistka za pomoč pri končanju življenja, ki je letos v Švici izvedla samomor s pomočjo; op. a.) niti jaz nisva dobili besede, ampak so posvet kar zaključili. Nikakršne želje ni bilo, da se sliši drugačno mnenje, kot je bilo vnaprej pripravljeno.”
“Marsikateri nasprotnik zakona ni niti prebral”
Čeprav ni več predsednica društva Srebrna nit in čeprav je ni med avtorji predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, je bila prav Biserka Marolt Meden deležna do zdaj najbolj ostrega napada v povezavi z zakonom.
Ker trenutno opravlja vlogo neplačane svetovalke predsednice republike, je Pavel Rupar v najavi upokojenskih protestov na začetku meseca napovedal, da bodo od predsednice zahtevali “odstranitev njene svetovalke za usmrtitve”.
Predsednica Nataša Pirc Musar je svoji svetovalki takoj odločno stopila v bran in tudi izrazila podporo predlogu zakona.
“Moram reči, da sem bila izjemno presenečena, da lahko kdorkoli proizvede takšne očitke,” je dejala Biserka Marolt Meden. “Zelo sem prepričana, da zakona marsikdo, ki ima o njem veliko povedati, ni niti prebral in govori na pamet, kar me zelo žalosti.”
“Miselnost zdravnikov se sčasoma začne spreminjati”
Nasprotovanje zdravnikov pri sprejemanju zakona o pomoči pri končanju življenja ni nepremostljiva ovira, meni dr. Aart Hendriks, profesor zdravstvenega prava na Univerzi v Leidnu na Nizozemskem.
“Tudi na Nizozemskem so zdravniki do zadnjega nasprotovali uzakonitvi pomoči pri končanju življenja,” nam je povedal v pogovoru prek videopovezave.
Enako se je po njegovih besedah dogajalo tudi v Kanadi in Španiji. “A povsod se je miselnost zdravnikov sčasoma začela spreminjati in večina zdaj sprejema, da je njihovo osnovno poslanstvo pomoč ljudem. Da je treba ljudem pomagati čim bolj podaljšati obdobje dobrega zdravja, hkrati pa jim na koncu tudi pomagati končati življenje, če to želijo.”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
