Elisabeth Bik je nizozemska mikrobiologinja, znana po svojih neverjetnih sposobnostih zaznavanja napak v raziskovalnih člankih. S svojim ostrim pogledom je prečesala že deset tisoče člankov in s pomočjo "detektivskih" sposobnosti odkrila na tisoče študij, ki so vsebovale potencialno ponarejene znanstvene slike – med njimi odmevno študijo, ki je trdila, da se lahko zdravilo proti malariji uporablja za zdravljenje covida-19, in tako postala vodilna strokovnjakinja za slikovno forenziko in ugledna svetovalka za znanstveno integriteto, pa tudi tarča mnogih napadov nezadovoljnih avtorjev.
Čeprav že 20 let živi v ZDA, se dr. Elisabeth Bik rada vrača v rojstno Nizozemsko, v kateri smo se z njo tudi dobili. Pogovarjali smo se v Leidnu, živahnem univerzitetnem mestu, ki letos nosi tudi naziv evropsko mesto znanosti. V njem je 11. julija potekala Evropska konferenca znanstvenega novinarstva, ki jo je s predavanjem o znanstveni integriteti in svojem delu odprla prav dr. Bik. Po predavanju si je vzela čas za pogovor za rubriko Poglobljeno na N1.
Clara Mokri Photography
Elisabeth Bik s svojim detektivskim pogledom skenira članke, predvsem s področja biomedicine, in v njih kot forenzik išče vzorce, ki bi jo lahko pripeljali na pravo sled. Kot nekakšna detektivka za nepravilnosti v znanstvenih člankih pregleda tudi po 100 člankov na dan, a jih ne prebira – gleda slike, fotografije, ki so v njih – na primer slike beljakovin, celic izpod mikroskopa, živalskih modelov … V teh slikah išče podvojene podobe/vzorce, ki so ali zrcalno obrnjeni, zasukani ali digitalno spremenjeni … – spremembe in manipulacije, ki jih slehernik težko opazi.
“Včasih lahko vidimo, da se določena celica pojavlja na več fotografijah, le da je nekoliko zasukana ali zrcalno obrnjena, ali pa je celoten niz beljakovin večkrat kloniran. Včasih so preproste nepravilnosti le nenamerne napake, medtem ko so tiste, za katere je jasno, da so fotošopirane, običajno namerno,” nam je pojasnila dr. Bik.
V znanosti so slike zelo pomembne: vsaka slika in graf v znanstvenem članku naj bi predstavljala podatke, ki podpirajo ugotovitve avtorjev, fotografije v znanstvenih člankih pa niso le ilustracije, temveč sami dokazi.
Do danes je prečesala že deset tisoče člankov in med njimi identificirala 6.000 takih, ki so vsebovali določene nepravilnosti oziroma goljufije. 850 člankov je bilo po njenem razkritju umaknjenih iz objave, 900 pa je bilo popravljenih. S svojim prizadevanjem je postala prepoznavna in ugledna strokovnjakinja za integriteto v znanosti.
Včasih razkrije tudi kakšno statistično napako, izmišljene številke, plagiat ali konflikt interesov. A njeno primarno delo so slike. In prav te so tiste, ki najbolj izstopajo, pravi.
Iskanje nepravilnosti je pomembno, ker znanost gradi na znanosti
Kot je dr. Bik pojasnila na predavanju v okviru Evropske konference znanstvenega novinarstva, ki smo mu prisluhnili pred intervjujem, je odkrivanje napak v znanstvenih člankih in opozarjanje nanje pomembno, ker napake pomenijo odstopanje od bistva znanosti – iskanje resnice. In ker znanost gradi na že obstoječih dosežkih znanosti. Prav njeno delo in delo njej podobnih “iskalcev” namernih in nenamernih napak dela znanost boljšo.
“Vsak znanstveni članek je rezultat dela prejšnje generacije znanstvenikov. Znanstveniki ne delamo sami, temveč stojimo na ramenih velikanov. Gradimo na delu drugih ljudi. Znanstvene publikacije so torej zame kot gradniki, kot opeka v zidu znanosti. Če nekatere od teh opek oziroma znanstvenih publikacij vsebujejo napake ali celo ponarejene ali izmišljene rezultate, to pomeni, da lahko drugi znanstveniki, ki svoje raziskave gradijo na teh člankih, izgubijo več let raziskovalnega časa in denarja s prizadevanji, da bi te rezultate ponovili.”
Elisabeth Bik med predavanjem na konferenci v Leidnu. (Farouk Batiche/ECSJ/VWN)
Odkrila plagiat lastnega znanstvenega članka
Z iskanjem nepravilnosti v znanstvenih člankih se je dr. Bik začela ukvarjati pred skoraj desetimi leti, ko je kot znanstvenica na Stanfordu prebirala članke o znanstveni integriteti in plagiatorstvu. Nekega dne je v Google vnesla citat iz svojega članka in ugotovila, da so dele besedila prepisali drugi avtorji brez navedbe vira. Bila je šokirana.
“V svet znanosti sem vstopila s predpostavko, da so vsi znanstveniki nadpovprečno pošteni. Da so vsi tu zato, da bi našli resnico. Ko sem izvedela, da je nekdo plagiral moje delo, sem bila vsa iz sebe,” pove.
“Zdi se mi, da še vedno čutim jezo, ki sem jo občutila v tistem trenutku. Ker znanost ne bi smela biti namenjena goljufanju, temveč iskanju resnice. Menim, da kdorkoli goljufa v znanosti, ni pravi znanstvenik.”
Ugotovila je, da znanost, tako kot vsa druga področja, ni imuna proti goljufijam, kar pa seveda nikakor ne pomeni, da nam vsi znanstveniki lažejo in nas zavajajo, poudarja. Ocenjuje, da je namerne kršitve mogoče najti v približno 5–10 odstotkih znanstvenih člankov. “To je veliko preveč, hkrati pa to pomeni, da večini znanosti lahko zaupamo. Večina znanstvenikov je poštena in poskuša odkrivati resnico, le nekaj slabih ljudi dela goljufije, in na te moramo biti pozorni,” poudarja.
Odtlej je ves svoj prosti čas namenjala novemu hobiju – iskanju nepravilnosti v znanstvenih člankih. Ustanovila je tudi svoj blog Science Integrity Digest. “Začela sem se ukvarjati s podvajanjem slik in plagiarizmom, odkrivala sem en problematičen članek za drugim in ugotovila, da imam očitno talent za zaznavanje takšnih nepravilnosti. Dojela sem, da sem za znanost z razkrivanjem nepravilnosti v člankih lahko mnogo bolj koristna kot v industriji,” pove dr. Bik, ki na dan preskenira tudi 100 člankov.
Leta 2019 se je tako odločila pustiti službo znanstvene direktorice v podjetju Astarte Medical v Foster Cityju v Kaliforniji, ustanovila blog z naslovom Science Integrity Digest in hobi spremenila v ne le svoj novi poklic, temveč tudi poslanstvo.
Za večino svojega dela ne prejema plačila, vendar občasno opravlja plačano svetovanje za univerze, inštitute, predavanja in prejema donacije prek strani za množično financiranje Patreon.
Mandal D in drugi, Cellular Signalling 22 (2010)/Elisabeth Bik
Prikazane so ponarejene slike, ki jih je Elisabeth Bik razkrila leta 2014. To je bila njena prva najdba goljufije v znanstvenem članku po tem, ko je odkrila, da je nekdo plagiiral njen članek. Slike so narejene z analitično metodo Western blot za analizo beljakovin. Avtor je isti vzorec podolgovatih lis (ki predstavljajo beljakovine) uporabil na kar treh različnih mestih, da bi prikazal tri različne eksperimente. Po prijavi članka uredniku so članek umaknili iz objave.
Kot pojasni, lahko sporne raziskovalne prakse definiramo na tri različne načine, in sicer kot plagiarizem (kraja besedil ali idej drugih ljudi, ne da bi jim za to pripisal zasluge), ponarejanje (izpuščanje, prirejanje, spreminjanje podatkov) in izmišljanje (oseba si popolnoma izmisli rezultat in o njem poroča, kot bi bil resničen).
Izmišljanje in ponarejanje sta po njenem mnenju najhujši obliki kršitev. “Plagiarizem je sicer slab in obsojanja vreden, a ne spreminja znanosti, le ponavlja, kar je bilo že povedano. Ko pa ponarediš rezultate ali si jih celo izmisliš, in ko fotošopiraš slike, ki naj bi nastale med raziskavo, je to za znanost veliko slabše kot plagiarizem.”
Razlogi za goljufije v znanosti
Po mnenju doktorice Bik je razlogov, da se zgodijo nepravilnosti in goljufije, več. Najočitnejši je gotovo pritisk po objavljanju člankov, ki znanstvenikom prinesejo točke, od katerih sta odvisna obstoj in napredek njihove kariere, in ki ga najbolje opiše rek Objavi ali propadi (publish or perish).
Razloga sta lahko tudi okus uspeha – znanstveniki, ki so nekoč že okusili uspeh, so za ponovitev uspeha pripravljeni storiti marsikaj – in igra moči. “Akademsko okolje je zelo hierarhično. Če vodja reče, da moraš nekaj objaviti, veliko ljudi tehta med tem, ali naj bodo pošteni in tvegajo izgubo službe ali pa izberejo pot goljufanja. V takih primerih lahko krivdo zvalimo na mlado osebo, ki goljufa, lahko pa rečemo, da je vodja tisti, ki ustvarja vzdušje v laboratoriju, zato nosi odgovornost.”
Vodje laboratorijev in inštitutov bi morali po njenem mnenju razmišljati, kakšno ozračje želijo ustvariti, in poskrbeti, da niso ustrahovalci, temveč mentorji, ki mlajšim raziskovalcem omogočajo, da znanost delajo na najboljši način.
PROFIMEDIA
Ne želi kritizirati ljudi, temveč članke in napake
Ko najde nepravilnosti v znanstvenem članku, svoje sume objavi na spletni strani PubPeer, ki je postala priljubljena spletna stran za deljenje in komentiranje znanstvenih člankov znotraj znanstvene skupnosti.
Spletna stran omogoča anonimno komentiranje članka, pri čemer so avtorji članka o komentarju avtomatsko obveščeni po elektronski pošti. Če se želijo odzvati, morajo to storiti javno, prek spletne strani. “To do neke mere ohranja raven vljudnosti. Komentiranje na PubPeeru je tudi močno moderirano, če ljudje ’kričijo’ žalitve ali želijo namesto konkretnih opažanj objaviti subjektivna mnenja, komentar ne bo objavljen.”
Od leta 2014 je na tej spletni strani pod svojim imenom objavila več kot 5.000 komentarjev.
Svoje sume objavlja tudi na Twitterju, a v obliki nekakšnih ugank. Pod ključnikom #ImageForensics objavi slike z domnevnimi težavami in izzove svoje občinstvo, ki se je v zadnjem letu skoraj potrojilo na več kot 126.700 sledilcev, da odkrije težavo, preden objavi svoje odgovore.
Pri tem se trudi, da ne izpostavlja avtorjev članka. “Včasih vidim, da nekateri kričijo: ’Goljufija, goljufija!’ Sama tega ne delam. Raje rečem, da nekaj sumim, ne kažem s prstom na ljudi, ker nikoli ne veš, kateri avtor je to naredil. Prizadevam si, da bi bila moja opozorila namenjena znanstvenemu članku in nepravilnostim, ne pa ljudem, ki so članek napisali.”
O nepravilnostih običajno obvesti tudi urednike oziroma založnike znanstvene revije, v kateri je bil članek objavljen. Težava pa je, da so mnogi pri odzivanju prepočasni ali pa se ne odzovejo, postopki umika člankov iz objave pa trajajo predolgo. Mnogi tudi nimajo poguma, da bi članke umaknili.
To je pokazala tudi njena raziskava, ki je leta 2014 in 2015 izvedla obsežno preiskavo 20.000 znanstvenih člankov (predvsem na temo molekularne biologije) in našla 800 člankov s prirejenimi fotografijami, ki jih je nato prijavila založnikom. Po petih letih se jih kar dve tretjini nista niti odzvali niti popravili ali umaknili člankov iz objave. “To je huje kot nepravilnosti v znanstvenih člankih – to je nezmožnost znanstvenih založnikov, da se odzovejo hitro. Lahko bi sprožili preiskavo in s tem pokazali bralcem, da gre za potencialen problem.”
“Avtorji so klonirali spore, da bi jih bilo videti več. To je zame tako očitna napaka, kot da bi gledala fotografijo družinske večerje in na njej dvakrat videla strica Larryja,” se je na predavanju v Leidnu pošalila Elisabeth Bik.
Večina jih dela pod psevdonimom, tveganje je veliko
Večina oseb, ki se ukvarjajo z odkrivanjem nepravilnosti v znanstvenih člankih, to počne v anonimnosti, pod psevdonimom, saj je to delo zelo tvegano. Tudi sama je sprva delovala pod psevdonimom, a se ne skriva več. Avtorji člankov nad izraženimi sumi nepravilnosti v njihovih člankih namreč seveda niso navdušeni – na kocki so njihov ugled, financiranje, kariera – zato lahko tistim, ki na nepravnosti opozorijo, pošiljajo zelo žaljive, tudi bizarne komentarje in celo grožnje in tožbe.
Me: "There appears to be an overlap between two figure panels." Authors: "Dear i am sure you are not fine Why you think this green box is fake abd it has problem You are not sientific person"#PubPeerPearlshttps://t.co/KcrXRgC8bupic.twitter.com/bdUDgxpsxh
“Zmerjali so me že z vsem mogočim. Veliko ljudi mi recimo očita, da sem delala za podjetje, ki je delalo goljufive stvari. To je res, a za to nisem bila odgovorna, pravzaprav sem podjetje že prej zapustila. Obkladali so me z grdimi besedami, ki jih ne bi rada ponovila.”
Objavljali so tudi videoposnetke o njej, s katerimi so jo poskušali diskreditirati, na spletu so objavili njen naslov in komentirali njen videz.
“Ko se ljudje na moje pomisleke o članku odzovejo s komentiranjem tega, kako sem videti, kako govorim, pišem in kakšna je moja preteklost, poskušajo pozornost preusmeriti stran od pravih težav. In če nimajo odgovorov na moje sume, če jih ne morejo zavrniti, imam morda prav. To poskušam imeti v mislih ves čas, ko me žalijo, in trudim se, da ne žalim nazaj. Včasih je težko. Ko te ljudje obkladajo z žaljivkami, je tvoj neposredni odziv, da bi to naredil tudi sam. A poskušam biti boljša od njih.”
Zakaj kljub tveganju in napadom vse to prenaša, zakaj vztraja? “Ker čutim, da mora obstajati nekdo, ki to počne, ki opozarja na goljufije,” pravi. Mnogim, ki počnejo podobno delo kot ona, lahko to, da spregovorijo, uniči kariero.
“V dobrem položaju sem, da kritiziram druge, ker sem pustila službo. Popolnoma sem neodvisna, nimam šefa, ki mi reče: ’Ne govori tega, bodi tiho’, nikogar nimam, ki bi me poskušal utišati /…/ Ne potrebujem se karierno dokazovati ali se bati za kariero, saj sem jo že imela. Mnogi pa nase ne morejo prevzeti tega tveganja, zato to vlogo poskušam prevzeti jaz. Nisem sama, približno 20 nas je, a mnogi to delajo tiho, anonimno.”
Ugledni francoski mikrobiolog jo je želel tožiti
Opozarjanja na nepravilnosti so ji prinesla tudi dve grožnji s tožbo, ki se še nista uresničili. Ena od njih je bila medijsko izjemno odmevna, saj je bil vanjo vpleten ugledni francoski mikrobiolog iz Marseilla dr. Didier Raoult, ki se ukvarja s preučevanjem nalezljivih bolezni.
Na začetku pandemije covida-19 je postal svetovno znan, ko je po nenavadno hitrem recenzentskem postopku objavil članek, v katerem je opisal manjšo študijo, ki je nakazovala, da bi se lahko hidroksiklorokin – zdravilo proti malariji – uporabilo za zdravljenje bolnikov s covidom-19. Mnogim se je zdravilo zdelo obetavno, tudi nekdanjemu predsedniku ZDA Donaldu Trumpu, vendar so kasnejše študije pokazale, da ni primerno za zdravljenje covida-19.
Twitter
Približno teden dni po objavi članka francoskega znanstvenika je Bik na svojem blogu napisala kritičen prispevek o njegovi študiji, v katerem je opozorila na številne potencialne težave. Ena od njih je, da so določene podatke priredili oziroma izpustili iz študije. “Študija je temeljila le na 40 pacientih, nekateri so bili sprejeti na oddelek za intenzivno nego, nekaj jih je umrlo, a so bili izpuščeni iz študije. In veste, vaši rezultati so videti veliko bolje, če izpustite ljudi, ki so umrli.”
Odkrila je tudi več drugih člankov iz istega laboratorija, v katerih je našla nepravilnosti na slikah, v številkah in pri etični odobritvi raziskav. Te so bile namreč narejene na ljudeh brez ustreznih postopkov za odobritev.
Kljub vsem pritiskom se ni umaknila, čeprav bi jo tožba lahko finančno uničila. “Veliko tvegam s tem, ko ne umaknem svojih tvitov ali blogov, a menim, da imam prav. Če mislijo, da nimam, morajo to dokazati, a nikoli niso.”
Podpira jo tudi znanstvena skupnost. “Pravijo, da se znanstvene debate ne bi smele odvijati v sodni dvorani, da utišamo znanstvenike, ki izrazijo pomisleke. Ti pomisleki bi morali biti dokazani ali ovrženi s še več znanosti.”
Francoski strokovnjak za nalezljive bolezni Didier Raoult. (PROFIMEDIA)
Objava članka vplivala na potek pandemije
Članek francoskega mikrobiologa kljub vsemu do danes še ni bil umaknjen iz objave, saj ga še vedno preiskujejo. A hujših posledic za njegovo kariero žal ne bo, saj je bil profesor blizu upokojitvene dobe, pove dr. Bik. S fakultete in inštituta, ki ga vodi, se je umaknil s pojasnilom, da je bil čas za upokojitev, ni pa jasno, pravi Bik, ali je bila to posledica afere s hidroksiklorokinom.
Posledice za znanost in družbo so bile veliko bolj daljnosežne in jih čutimo še danes. Čeprav je študija o hidroksiklorokinu temeljila na zelo majhni skupini pacientov, je imela namreč zelo velik vpliv na dojemanje pandemije in vedenje ljudi.
Članek je bil veter v krila mnogim nasprotnikom cepljenja in teoretikom zarot ter je povzročil veliko zmedo tako med laično kot strokovno javnostjo, s tem pa zamajal zaupanje v mnoge dobre in koristne dosežke znanosti. Čeprav so bile njihove trditve z drugimi raziskavami ovržene, je bila škoda z objavo članka že narejena. Ta je že krožil med ljudmi, po medijih, mehurčkih družbenih omrežij in med skupinami teoretikov zarot.
S pandemijo smo sicer videli preveč člankov, ki so bili objavljeni prehitro, brez ustreznega recenzentskega postopka, meni dr. Bik. “Nekateri so bili v objavo sprejeti v manj kot enem dnevu, kar ni dovolj časa, da kot recenzent razmisliš, presodiš vrednost članka. Če želimo znanost delati prehitro, bo veliko umikov objav, veliko stvari, ki grejo narobe. In to smo videli v pandemiji.”
Ključne raziskave Alzheimerjeve bolezni so morda temeljile na ponarejenih podatkih
Veliko pozornosti trenutno dobivajo še nepotrjeni sumi, da 16 let stara teorija o Alzheimerjeve bolezni – da so skupki beljakovin amiloid beta (Aβ) v možganskih tkivih, znani kot plaki, glavni vzrok za Alzheimerjevo bolezen – temelji na ponarejenih podatkih. Nevroznanstvenik dr. Matthew Schrag, ki podobno kot Elisabeth Bik išče nepravilnosti na slikah v znanstvenih publikacijah, je v številnih člankih o Alzheimerjevi bolezni, vključno z vplivnim člankom, objavljenim v reviji Nature leta 2006, ki je postavil temelje za raziskave Alzheimerjeve bolezni, odkril znake ponarejanja. To bi lahko pomenilo, da so študije 16 let napačno usmerjale raziskave Alzheimerjeve bolezni.
Ugotovitve Schraga je preverilo več strokovnjakov, ki so se strinjali, da slike vsebujejo znake manipulacije. Kot je za revijo Science povedala Elisabeth Bik, se zdi, da so avtorji »sestavili slike tako, da so združili dele fotografij iz različnih poskusov.«
Za N1 pa je povedala, da smo o tem, ali so slike iz študij o Alzheimerjevi bolezni zares ponarejene, lahko prepričani le, če lahko avtorji predložijo izvirnike. Ker pa so nekateri od teh dokumentov stari več kot 10 let, bo to težko, meni.
Potential Fabrication Research Images Threatens Key Theory Alzheimer's Disease A neuroscience image sleuth finds signs of fabrication in scores of Alzheimer’s articles, threatening a reigning theory of the diseasehttps://t.co/PmrbCyPTG9@cpiller writes for @ScienceMagazine
Ena najbolj eklatantnih in odmevnih goljufij v znanosti, ki je povzročila največ škode znanosti in zaupanju v znanost, je gotovo primer Andrewa J. Wakefielda, ki je v študiji, objavljeni v reviji The Lancet leta 1998, trdil, da obstaja povezava med cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (OMR) ter avtizmom ter tako postavil temelje za današnje teorije zarot in skepticizem do cepiv.
Kljub temu da se je izkazalo, da je nekatere rezultate priredil in da povezave med cepivom in avtizmom ni, je bilo potrebnih 12 let in precej žvižgačev, da je bil članek umaknjen iz objave. Čeprav je bilo mnogo študij, ki so povezavo med cepivi in avtizmom ovrgle, je imel članek izjemno velik vpliv na dojemanje cepiv. “Članek ima še danes velik vpliv in je najboljši pokazatelj, kakšno škodo lahko goljufije v znanosti povzročijo,” opozarja dr. Bik.
Andrew Wakefield z ženo leta 2010. (PROFIMEDIA)
Z umetno inteligenco prihajajo tovarne znanstvenih člankov
Eden največjih izzivov za prihodnost znanosti in detektivov, ki iščejo nepravilnosti v znanstvenih člankih, je po njenem mnenju gotovo umetna inteligenca, za katero bi lahko rekli, da je ena najboljših in hkrati najslabših stvari, ki se je kadarkoli zgodila znanosti. Po eni strani je omogočila nešteto novih odkritij in pohitrila marsikateri proces, pomaga lahko tudi pri iskanju nepravilnosti v znanstvenih člankih (kar nekaj programov za to že obstaja: ) … Po drugi pa postaja tudi vse bolj pomembno orodje za ponarejanje znanstvenih člankov in ustvarjanje zgodb eksperimentov, ki se nikoli niso zgodili.
Dr. Bik je v sodelovanju z drugimi, anonimnimi detektivi doslej razkrila bazo 600 do 1.000 takšnih člankov, ki vsebujejo realistične, a lažne fotografije poskusov, ki se nikoli niso zgodili, ustvarjene s pomočjo umetne inteligence.
Ugotovili so, da vsebujejo toliko podobnosti, da jih najverjetneje proizvajajo t. i. papirnice (paper mills), velike organizacije, ki izdelujejo goljufive članke po naročilu. Največ so jih našli v Rusiji, Iranu in na Kitajskem, verjetno pa je držav še več, meni dr. Bik. “To ne pomeni, da so ljudje iz teh držav bolj goljufivi, temveč da imajo zelo velik pritisk po objavljanju. Avtorstvo članka kupijo, ker je to investicija v njihovo kariero.”
Elisabeth Bik
Slike v vseh več kot 600 člankih imajo enako ozadje kot zgornji sliki, poleg tega so lise vedno zelo redno razporejene in imajo gladek videz, kar ni običajno. Vse to nakazuje, da so bili elementi kopiranih iz drugih člankov ali pa računalniško ustvarjeni, je pojasnila Elisabeth Bik. Raziskovalci predvidevajo, da so bili generirani s tehnologijo umetne inteligence GAN (generative adversarial network), ki se uporablja tudi za generiranje fotografij človeških obrazov.
Članki, ponarejeni z umetno inteligenco, postajajo tako dobri, da jih najbrž niti ne moremo več prepoznati, ugotavlja dr. Bik. Prepričana je, da je to velik problem tako za znanstvenike kot novinarje, ki bodo morali premisliti, kako bodo v prihodnje presojali in interpretirali znanstvene in novinarske članke.
“Zdaj smo na točki, ko ne moremo več verjeti temu, kar vidimo, kar me skrbi. Kako vemo, ali so podobe – ne le slike v znanstvenih člankih, temveč tudi fotografije preteklih dogodkov – prave, resnične? Ne vem, kako rešiti te probleme, a sem zaskrbljena nad prihodnostjo znanosti,” pravi.
Potrebne spremembe: manj objav, kaznovanje goljufov, več nadzora kakovosti
Da bi v prihodnje zmanjšali nepravilnosti in goljufije v znanosti, bodo potrebne bolj sistemske spremembe. Znanost se namreč po njenem mnenju trenutno preveč osredotoča na znanstvene članke kot merilo znanstvene učinkovitosti, kar ima za posledico še več nepravilnosti in goljufij.
Problem je tudi, da založniki teh člankov ne želijo umakniti, mnogi ljudje, ujeti pri goljufiji, pa zato ostanejo nekaznovani in se sčasoma znajdejo celo na višjih položajih. Poleg tega primanjkuje ljudi, ki bi jasno in javno opozarjali, da to ni dobro, da tega ne smemo spregledati. Mnogi so tiho, ker se bojijo posledic, zato bi bilo treba zagotoviti več pravne zaščite za žvižgače.
Elisabeth Bik v Leidnu (Lea Udovč/N1)
Treba pa bo izboljšati tudi sistem recenziranja znanstvenih člankov pred objavo, in sicer tako, da bi večjo vlogo igrali tudi uredniki oziroma založniki, pravi dr. Bik.
Prepričana je, da bi članek po tem, ko ga je pregledal recenzent, morala pogledati še oseba, specializirana za nepravilnosti v znanosti, ki bi jo plačala revija ali založnik. “Znanstvenim založnikom plačujemo tako velike količine denarja, da bi nekaj od tega moralo biti namenjenega nadzoru kakovosti,” je prepričana dr. Bik.
“Zdi se mi, da še vedno čutim jezo, ki sem jo občutila v trenutku, ko sem odkrila, da je nekdo plagiral moje delo /…/ Ne vem, zakaj večina znanstvenikov ni tako jezna kot jaz. A upam, da nam jih bo čim več uspelo prepričati, da jim mora biti bolj mar za to, da bi bili kršitelji in goljufi v znanosti kaznovani.”
“Ker znanost ne bi smela biti namenjena goljufanju, temveč iskanju resnice. Kdor goljufa v znanosti, ni pravi znanstvenik.”
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje