“Svet bi bil lepši, če bi vsi sprejeli masturbacijo kot zdrav seksualni ventil”

Poglobljeno 16. Jul 202206:00 > 08:0110 komentarjev
Delite:
pripomočki proti masturbaciji
Foto: Stezniki za preprečevanje masturbacije na začetku 19. stoletja (Wellcome Collection/Europeana)

Slepota, letargičnost, ukrivljenje hrbtenice, multipla skleroza, rak – vsa ta bolezenska stanja so nekoč pripisovali posledicam masturbacije. Ljudje so v strahu pred posledicami izumljali različne načine preprečevanja "samooskrumbe". Od pripomočkov, s katerimi naj bi zavrli spolno slo ali pa preprečili, da bi se ljudje dotikali genitalij, do posebne, puste hrane, ki naj bi zmanjševala željo po masturbaciji – tako so dejansko nastali koruzni kosmiči in graham krekerji. In kljub temu da je že vsaj sto let znano, da nobeno od grozečih svaril o posledicah masturbacije nima zveze z realnostjo, nekatere napačne predstave trdovratno vztrajajo. Večina ljudi vsaj občasno masturbira. Zgolj tisti z "moralnimi" zadržki in strahovi o samozadovoljevanju pa zaradi tega praviloma čutijo kakršnekoli negativne posledice.

“Karkoli že počnete, je zelo verjetno vse v redu in zdravo za vas,” na vprašanje, kaj so osnovna dejstva, ki bi jih morali vsi vedeti o masturbaciji, jedrnato odgovori dr. Eric Sprankle, ameriški klinični psiholog in spolni terapevt z univerze Minnesota State.

V zvezi s samozadovoljevanjem po njegovih besedah krožijo številne dezinformacije, miti, poskusi zastraševanja, češ da tega ne smete početi preveč, da lahko postanete odvisni, da pri moških škodljivo vpliva na raven testosterona, da bo to škodovalo vaši moškosti. “Vse te trditve temeljijo na psevdoznanosti ali preprosto moralnih zadržkih do masturbacije,” je jasen Sprankle, sicer avtor knjige z naslovom Čudovito čudna zgodovina in znanost o masturbaciji, ki bo izšla v kratkem.

Telesni procesi pri masturbaciji niso praktično nič drugačni kot pri seksu. Gre za poželenje, vzburjenje, orgazem … “Nič od tega za ljudi ni fizično nezdravo, tudi v večjih količinah. Predvsem med moškimi se še vedno pojavlja prepričanje, da s pogostimi izlivi siromašijo telo vitalnih snovi, na katere se zanaša organizem. A seveda vaš organizem ni prav nič odvisen od sperme, ki samo čaka, kdaj se bo lahko izlila, to je njena edina funkcija. Akt orgazma v nobenem primeru ni škodljiv za telo.”

“Boljše kot katerokoli prehransko dopolnilo”

Ne samo da masturbacija praviloma za organizem ni škodljiva, raziskave zaznavajo številne pozitivne učinke, je jasna dr. Gabrijela Simetinger, seksologinja in ginekologinja iz Splošne bolnišnice v Novem mestu. “Masturbacija zmanjšuje stres, prinaša sprostitev in spolni užitek. Lahko tudi olajša napetost celotnega telesa in celo omili bolečino, izboljša spanec, izboljša koncentracijo. Boljše kot katerokoli prehransko dopolnilo. Skratka, masturbacija je del zdravega življenja.”

Gabrijela Simetinger
Foto : Gabrijela Simetinger (Egon Parteli/N1)

Poleg tega ima tudi pomembno vlogo v spolnem življenju – pri spoznavanju svojega telesa, pri odkrivanju, kaj vam je všeč, kako se zadovoljiti, kako uživati sam s seboj, kako doseči orgazem. S tem znanjem je tudi lažje reševati morebitne težave v spolnosti v partnerskem odnosu, pojasnjuje dr. Simetinger. “S tega vidika je masturbacija zelo pomembna za spolno zdravje in za celotno spolno življenje.”

V zvezi s samozadovoljevanjem je po njenih besedah pri ljudeh še vedno pogosto prisoten občutek krivde. “Ženske imajo včasih občutek krivde že zaradi tega, kar to sploh počnejo, ker je to nekje v podzavesti še vedno nekaj prepovedanega, moški pa imajo pogosto občutek krivde, da s tem ’varajo’ partnerja. A ob pornografiji lahko moški zadovoljuje svoje spolne fantazije, ki jih s partnerico ali partnerjem ne more, kar lahko pripomore h kakovosti partnerskega odnosa.”

Večina sveta se samozadovoljuje

Raziskave o masturbaciji so dokaj redke, vse pa praviloma kažejo, da jo vsaj občasno prakticira večina tako moških kot žensk, pri čemer pa moški to počnejo praviloma v bistveno večjem deležu. Do zdaj največja raziskava, ki je zajela 13 tisoč ljudi v 18 državah sveta, financiralo pa jo je podjetje, ki se ukvarja s prodajo spolnih pripomočkov, je pokazala, da se delež moških, ki so se že samozadovoljevali, giblje med 80 in 96 odstotkov, delež žensk pa med 48 in 78 odstotkov.

Picasso - Sanje
Foto : Pablo Picasso – Sanje (1932)

V Sloveniji je raziskava FDV, NIJZ in Mirovnega inštituta na študentski populaciji med letoma 2009 in 2012 pokazala, da je v zadnjem mesecu dni vsaj enkrat masturbiralo 91 odstotkov moških in 61 odstotkov žensk. Tisti moški, ki so se zadovoljevali, so to v povprečju naredili približno trikrat na teden, ženske pa enkrat na teden.

Raziskave tudi kažejo, da pri moških med spolnimi odnosi in masturbacijo obstaja t. i. kompenzacijski, pri ženskah pa komplementarni odnos. “Znano je, da v partnerskem odnosu moški masturbirajo več, če imajo manj spolnih odnosov, ženske pa ravno obratno – več kot imajo spolnih odnosov, več se tudi samozadovoljujejo,” navaja dr. Gabrijela Simetinger.

Zavezništvo vere in medicine proti masturbaciji

Masturbacija spremlja človeštvo od samega začetka. “Razlika med ljudmi in drugimi živalskimi vrstami, ki masturbirajo, je v tem, da se bomo ljudje akta bolj verjetno lotili z namenom doseganja orgazma,” pravi dr. Eric Sprankle. Pri drugih živalskih vrstah je masturbacija praviloma kratkotrajna, kot sredstvo za hitro pomiritev in kratkotrajen užitek, ljudje pa smo zaradi velikih možganov sposobni abstraktnega mišljenja in si lahko tudi v domišljiji ustvarimo seksualno okolje.

Masturbacija v Stari Grčiji
Foto : Grška časa iz cca. leta 520 pr. n. š. / hrani Muzej umetnosti Boston

Za napačne informacije o masturbaciji po njegovih besedah obstajata dva poglavitna razloga. “Na eni strani verska prepričanja, ki prevladujejo v vseh velikih monoteističnih verstvih, češ da je bog genitalije ustvaril z enim samim namenom – za izraz zakonske ljubezni s ciljem reprodukcije. Vsak odklon od tega ideala je zato obravnavan kot greh in v nasprotju z božjim načrtom.”

Na drugi strani pa so kvazimedicinske razlage, da je masturbacija škodljiva za zdravje. Te trditve so se začele pojavljati v 18. stoletju, sprva v Angliji in Franciji, nato pa so se razširile po vsej Evropi. “Te trditve so se močno zasidrale v naši kulturi, eden od poglavitnih vzrokov pa je negotovost glede prave moškosti.”

Ujemajoč pogled vere in takratne medicine na domnevno uničujoče posledice masturbacije je v 18. in 19. stoletju povzročil pravi pogrom nad prakso samozadovoljevanja, katerega posledice so še vedno občutne tudi danes.

Obroček proti masturbaciji

Pripomoček za preprečevanje vzburjenja in masturbacije za fante, druga polovica 19. stoletja (Wellcome Collection/Europeana)

Katoliška cerkev je, kot navaja dr. Sprankle, leta 1054, z dekretom papeža Leona IX., prvič uradno nakazala, da je samozadovoljevanje greh. Vsi papeži zatem so to prepričanje utrjevali, vključno z Benediktom XVI, pravi Sprankle. Papež Frančišek masturbacije med svojim pontifikatom sicer ni neposredno omenjal, je pa denimo nedavno pornografijo označil za grožnjo javnemu zdravju.

“A vse do 18. stoletja praksi niso posvečali posebne pozornosti, ni bilo različnih poimenovanj, ki naj bi demonizirala masturbacijo in jo prikazala v patološki luči, npr. samozloraba, samooskrumba.”

Speča Venera
Foto : Speča Venera, avtorstvo pripisano Jeanu-Baptisteu Regnaultu (1754-1829)

Biblija masturbacije neposredno ne omenja, so pa njeni razlagalci našli veliko stavkov, ki bi lahko nakazovali na to prakso in ki so jih v povezavi s samozadovoljevanjem interpretirali karseda negativno.

Za masturbacijo se je tako uveljavil izraz “onaniranje”, na podlagi zgodbe o Onanu, Judeževem sinu, v Stari zavezi. Tega naj bi bog Jahve ubil, ker ni upošteval božje volje in oplodil žene umrlega brata. Namesto tega je po spolnem odnosu “seme izlil na tla”.

Kot navaja pokojni ameriški zgodovinar in seksolog Vern Bollough, so to zgodbo vplivni katoliki, ki so bili sovražni do masturbacije, zmotno razlagali, “kot da je bila za Jahveja masturbacija takšna grozota, da je bilo treba tiste, ki jo prakticirajo, pobiti”. Onaniranje pa je postal slabšalen izraz za samozadovoljevanje.

Samuel Tissot Onanizem
Foto : Samuel Tissot (1783, portret Angelike Kauffmann) in naslovnica njegove knjige Onanizem (Profimedia)

Za najvplivnejše besedilo, ki je poenotilo takratno medicino in vero v odnosu do masturbacije, dejansko velja knjiga z naslovom Onanizem, ki jo je leta 1758 napisal takrat ugledni švicarski zdravnik Samuel Tissot in v kateri je trdil, da moški z masturbacijo izgubljajo dragoceno življenjsko tekočino, kar povzroča vse mogoče zdravstvene težave, predvsem na nevrološkem področju. Pri spolnem odnosu med moškim in žensko naj bi se po njegovem prepričanju izmenjala tekočina in s tem izničila škoda. Prostitucija se mu je zato zdela sprejemljivejša od masturbacije.

Koruzni kosmiči in graham krekerji proti masturbaciji

V ZDA sta bila med glavnimi igralci “antimasturbacijskega” gibanja, ki je vzniknilo v 18. stoletju, duhovnik Sylvester Graham in zdravnik John Kellogg. “Takrat je vladalo prepričanje, da bogato začinjena hrana spodbuja spolno poželenje. Šlo je za prikrito rasistično prepričanje o prehranskih navadah v določenih kulturah, ki uporabljajo več začimb,” za N1 pojasnjuje Eric Sprankle.

Sylvester Graham in John Kellogg
Foto : Sylvester Graham (Wikimedia Commons) in John Kellogg (Profimedia)

Sylvester Graham je bil velik zagovornik uporabe polnozrnate, nepredelane moke. Njegovi privrženci so zato izdelali posebne krekerje, zasnovane po njegovih načelih in namenjene zatiranju spolnega poželenja – t. i. graham krekerje.

John Kellogg, ki se je prav tako zgledoval po Grahamovih naukih, pa je ustvaril koruzne kosmiče kot nasprotje hrane bogatega okusa, ki naj bi predvsem pri dečkih krotili potrebo po masturbaciji. “Tako koruzni kosmiči kot graham krekerji so bili torej izumljeni z namenom preprečevanja masturbacije,” z nasmeškom pove Sprankle.

Masturbacija – “zahrbtna uničevalka civilizacije”

Medicinski ugled Samuela Tissota je povzročil, da so se njegovi pogledi na škodljivost samozadovoljevanja razširili kot vihar. In Katoliška cerkev je pri nasprotovanju masturbaciji dobila nov zagon. Tudi na Slovenskem.

“Če so ljudje do tedaj zgolj slutili, da počnejo nekaj, kar Bogu ni bilo čisto pogodu, so se sedaj začeli zavedati nevarnih posledic svojega ravnanja, kar je ustvarilo pravo stanje kolektivne histerije,” v knjigi Bakh, tobak in Venera navaja dr. Meta Remec z Inštituta za novejšo zgodovino. “V priročnikih z začetka 19. stoletja je bilo pogosto zapisano mnenje, da je masturbacija najbolj zahrbtna uničevalka civilizacije in da niti vojne, kuga in vse ostale epidemije skupaj niso zahtevale toliko žrtev in prizadele človeštvu toliko škode, kot ta sramotna dejavnost.”

Večinoma so se sicer slovenski avtorji, ki so praviloma izhajali iz verskih krogov, neposrednemu omenjanju masturbacije izogibali. Kot piše dr. Meta Černigoj z Inštituta za novejšo zgodovino, so ostajali pri moralnih naukih in zapleteni terminologiji, ki daje bralcu zgolj slutiti, o čem je govor. “Otroke in odraščajoče mladostnike so poskušali čim dlje ohraniti v popolni nevednosti, ki naj bi bila edino zagotovilo za ohranitev nedolžnosti. Krščanska moralistika je zavračala vsako razpravljanje o spolnosti, uporabljala pa je zapleteno besedišče, ki omenja nečistost, greh mesa, Onanov greh in blato umazanije, s katerim so hkrati izrazili vse in nič.”

Slomšek o masturbaciji

Zapis škofa Antona Martina Slomška v Drobtinicah za novo leto 1864 / Vir: Dlib

Šele na začetku 20. stoletja so se v zvezi z masturbacijo začeli pojavljati drugačni pogledi, predvsem pa so ljudje spoznavali, kakšne posledice ima strašenje pred sicer široko razširjeno prakso. “Vse pogostejša so bila opozorila, da ljudje, ki so zboleli npr. za skorbutom, niso pravočasno obiskali zdravnika, saj so bolezenske simptome preprosto pripisovali masturbaciji, predvsem pa, da je prejšnja vzgoja pri ljudeh povzročala prave travme, saj so ljudje živeli v stanju konstantne tesnobe in strahu pred kaznijo, ki jih bo doletela na tem ali onem svetu,” navaja Meta Černigoj.

Da samozadovoljevanje nima posledic za zdravje, je sicer na Slovenskem jasno zapisal šele Marjan Bohorič leta 1940 v svoji knjigi Spolno življenje.

Mnoge verske spletne strani sicer o masturbaciji negativno pišejo še danes, češ da gre za znak sebičnosti, šibkosti in nezmožnosti obvladati lastna poželenja.

Stigma, ki vztraja

Masturbacija ima lahko sicer tudi negativne učinke, a le v skrajnih primerih oz. takrat, ko postane kompulzivna dejavnost, ki moti ostale človekove aktivnosti. “Masturbacija predvsem zaradi novih medijev lahko postane kompulzivna dejavnost,” opozarja seksolog Jaka Sotlar, ki deluje v zasebni praksi. “Nove generacije jo lahko uporabljajo kot kompenzacijo za pomanjkanje intime z drugim, ki je ne zmorejo doseči zaradi sramu, zaradi slabih veščin v neposrednem osebnem stiku, ki so posledica selitve komunikacije na splet.”

seksolog Jaka Sotlar
Foto : Jaka Sotlar (Denis Sadiković/N1)

Še vedno se zgodi, da pride na terapijo kdo z napačnimi prepričanji verskega izvora, češ da je masturbacija greh, a je med njegovimi pacienti takih zelo malo. “Pri novi generaciji se težave pojavljajo predvsem v povezavi s sodobnimi digitalnimi tehnologijami, ko je treba razreševati travme zaradi zlorabe intimnih posnetkov na spletu.”

Masturbacija sama po sebi nikoli ni težava, je jasen Sotlar: “Problem lahko nastane zaradi stvari, ki so s to prakso povezane.”

Če ima denimo nekdo v partnerski zvezi drugačne poglede na masturbacijo od partnerja, to lahko povzroča napetosti. “Ne toliko zaradi masturbacije same kot zaradi uporabe različnih pripomočkov, predvsem uporaba pornografije lahko zmoti enega od partnerjev, tudi uporaba vibratorja lahko povzroči občutek izključenosti.”

Večina negativnih posledic masturbacije je pravzaprav posledica negativnega odnosa do tega početja in občutka krivde, ki iz tega izhaja. Tudi številni najbolj zagrizeni nasprotniki masturbacije se namreč včasih ne morejo zadržati.

Gustav Klimt - Masturbacija
Foto : Gustav Klimt – Masturbacija (1913)

“Pri večini nasprotnikov masturbacije obstaja razkorak med prepričanji in dejanskim ravnanjem,” pravi dr. Eric Sprankle. “O tem je bilo v zadnjih desetih letih izvedenih več raziskav. Negativen odnos do masturbacije pa je eden ključnih dejavnikov za težave z njo.”

Če je nekdo prepričan, da je samozadovoljevanje nezdravo, da gre za greh, pa to vseeno počne, mu bo to povzročalo težave. Težil ga bo občutek krivde, občutek sramu, občutek, da se nima pod nadzorom. “V takem primeru boste bolj verjetno občutili negativne posledice, ki jih boste pripisali masturbaciji. Škodljivi učinki masturbacije so zato pogojeni z negativnim osebnim odnosom vsakega posameznika do nje.”

Kot je pred leti za Delo dejal nekdanji poljski duhovnik Krzysztof Charamsa, ki ga je Vatikan kmalu po njegovem razkritju istospolne usmerjenosti izobčil, je masturbacija ena glavnih obsesij Katoliške cerkve, duhovniki pa pogosto razvijejo odvisnost od nje.

Krzysztof Charamsa
Foto : Krzysztof Charamsa je svojo homoseksualnost leta 2015 razkril na novinarski konferenci / Profimedia

“Uporabljajo jo kot mamilo. /…/ Vso svojo seksualnost usmerijo v samozadovoljevanje. Ko se tega začnejo zavedati, nimajo nikogar, s katerim bi se o tej težavi lahko pogovorili. Masturbacija z notranjim konfliktom – poznal sem takšne duhovnike. Svoj strah, nelagodje, zmedeno seksualnost so prenašali na druge,” je takrat dejal.

Problem “tihih” družin

Odkrivanje spolnega užitka je sestavni del zdravega otroškega razvoja. V znanstveni literaturi obstajajo poročila, da se že plodovi v maternici dotikajo svojih spolovil, kar naj bi jim sprožalo določeno ugodje. “Deklice se nato začnejo ‘samozadovoljevati’ pri 11 mesecih starosti, fanti že pri osmih mesecih,” pravi Gabrijela Simetinger.

Naloga staršev po njenih besedah je, da otroke med odraščanjem poučijo o primernem času in kraju, da to fiziološko normalno početje socializirajo. “Študije kažejo, da starosti primerno znanje o spolnih funkcijah zmanjša sram okoli spolnosti in pripravi ljudi, da se boljše odločajo o svoji spolnosti.”

Otroke bi morali poučiti, da je masturbacija stvar, ki jo počnemo v zasebnosti, ne pa tudi stvar, ki mora ostati skrivnost in ki bi se je morali sramovati, poudarja Eric Sprankle.

Po njegovem mnenju je zelo pomembno, da se o teh stvareh dovolj zgodaj govori v okviru formalne izobrazbe, v šoli. “Še posebej v ZDA imamo neprestane bitke glede primernosti spolne vzgoje v šolah. Nasprotniki neprestano ponavljajo, da je spolna vzgoja naloga staršev. Žal pa starši te naloge večinoma ne opravijo. Raziskave kažejo, da večina otrok odrašča v t. i. tihih družinah, v katerih se o seksu preprosto ne pogovarjajo. Odsotnost pogovora pa pošilja zelo jasno sporočilo, da gre za tabu. To pa je odlično gojišče za občutek sramu in krivde.”

Do prevelike vloge staršev pri spolni vzgoji je skeptičen tudi Jaka Sotlar. “Nujno se mi zdi, da pobudo da otrok. Starši pogovora o teh temah ne bi smeli vsiljevati, njihova naloga je poskrbeti za občutek sproščenosti, za občutek, da ni prepovedanih tem in da se o tem lahko govori. Sem pa večji privrženec ločnice med generacijami – boljše se mi zdi, da se o spolnosti govori v šoli, med vrstniki, starši bi morali biti bolj zasilno varno pristanišče.”

Ko je Eric Sprankle lani na Instagramu objavil sporočilo, da je masturbacija zdrava, so ga zasuli s sovražnimi elektronskimi sporočili. “Ljudje bi morali preprosto masturbirati in se pomiriti,” je bil njegov odziv.

Bolj sproščen odnos do masturbacije kot eden od načinov za bolj harmonično družbo? “Po mojem mnenju bi bil svet lepši, če bi vsi sprejeli masturbacijo kot zdrav seksualni ventil.”

Komentari

Vaš komentar