Duševne stiske se bodo krepile še dolgo po epidemiji

Poglobljeno 22. Maj. 202106:00 > 02. Jun. 2021 14:06
Delite:
duševne stiske
Foto: Denis Sadiković/N1

Čeprav je epidemija povečala duševne stiske ljudi, jih kar 40 do 60 odstotkov ostaja brez psihološke pomoči.

“Kliče gospa, ki se predstavi. Pove, da je težko. Začne počasi, zdi se, da težko zbira misli. Veliko je premorov, tišine, ki je izredno težka. Pove, da je težko, ne ve, kaj naj naredi. Ves čas razmišlja, ne more ustaviti misli, nič več ne spi, vse se vrti v krogih. Srce ji ves čas divje utripa in divja. Občutek ima, da lahko kar poči. Pove, da so ji sporočili, da je izgubila službo. Kot še veliko njenih sodelavcev, cel oddelek.”

To je le ena od zgodb, s katerimi se vsakodnevno srečujejo pri Zaupnem telefonu Samarijan, ki 24 ur na dan nudi podporo ljudem v duševni stiski. Te so se med epidemijo bistveno povečale in poglobile. Na to nakazuje porast predpisovanja antipsihotikov, antidepresivov in anksiolitikov, pa tudi povečanje števila poskusov samomorov. Teh je bilo lani po podatkih policije 15 odstotkov več kot leta 2019, letos pa kar 23 odstotkov več kot v primerljivem obdobju leta 2019. Psihične stiske lahko prizadenejo prav vsakogar od nas ali naših bližnjih, zato je ključno, da smo z njimi dobro seznanjeni, da jih znamo prepoznati in poiskati pomoč.

Epidemija in ukrepi za njeno omejitev, kot so ustavitve javnega življenja in socialno distanciranje, so namreč negativno vplivali na ekonomijo, povečali socialno izolacijo in osamljenost ljudi. Dodatno breme so za ljudi predstavljali tudi strah pred okužbo z virusom, žalovanje za umrlimi in negotova prihodnost. V zadnjih mesecih se zato neprestano vrstijo opozorila strokovnjakov, da je epidemija terjala visok davek za duševno zdravje ljudi vseh starostnih skupin, med bolj prizadetimi pa so bili gotovo otroci in mladostniki, še posebej študenti. Težave v duševnem zdravju pa se bodo po napovedih strokovnjakov krepile še dolgo po tem, ko bo zdravstvena kriza že izzvenela, zato je ključno, da reševanje zdravstvene krize poteka vzporedno z reševanjem krize na področju duševnega zdravja.

Za že tako podhranjen in desetletja zanemarjen slovenski sistem varovanja duševnega zdravja epidemija predstavlja velik udarec, na katerega ni bil pripravljen. Da bi se v prihodnje lahko spopadli z izzivi na področju duševnega zdravja, nujno potrebujemo resne reforme. Še prej pa bo z manjšimi ukrepi treba pogasiti požar, ki se je razplamtel med epidemijo.

Vzroki za psihološke posledice

Na psihološke stiske med epidemijo poleg strahu pred okužbo in negotove prihodnosti močno vpliva predvsem sprememba naših vsakdanjih življenj, pojasnjuje psihologinja in doktorica znanosti na področju medicinskih ved dr. Lilijana Šprah, predstojnica Družbenomedicinskega inštituta ZRC SAZU ter vodja programa OMRA, ki se ukvarja z opismenjevanjem na področju duševnega zdravja.

Soočeni smo bili z novo realnostjo začasne ali stalne brezposelnosti, izgube bližnjih, omejene svobode gibanja in pomanjkanja fizičnih kontaktov z družinskimi člani, prijatelji in sodelavci. “Ljudje smo socialna bitja, zato potrebujemo medsebojne interakcije, tudi v živo. Izostanek stikov v živo bo zato pustil dolgoročne posledice, še posebej pri otrocih in mladini. Gre za trenutke, ki so zamujeni,” je prepričana psihologinja.

Stiske otrok in mladostnikov in njihovih staršev sta povečala tudi šolanje na daljavo ter delo od doma. Z zadnjim je povezana specifična oblika stresa – digitalni stres, ki je bil prej predvsem v domeni milenijcev, zdaj pa se je prenesel tudi na starejše, opaža. Pojavlja se kot posledica povečane rabe informacijsko-komunikacijskih tehnologij ter pogosto zabrisane meje med zasebnim in službenim časom.

Delo od doma
Foto : Denis Sadiković/N1

Nespečnost, strah, utrujenost, jeza, naveličanost …

Epidemija in z njo povezana vseprisotna zaskrbljenost in strah za večino ljudi predstavlja stres. Če je ta kratek, nam pomaga, da se v nekaterih okoliščinah bolje odzovemo, če traja predolgo ali če smo nanj slabo pripravljeni, pa zapademo v stanje kroničnega stresa, zaradi katerega človek izčrpava svoje prilagoditvene sposobnosti, pojasnjuje specialistka psihiatrije in profesorica na ljubljanski medicinski fakulteti dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, ki obravnava paciente v zdravstvenem domu v Sevnici.

Medtem ko smo bili v prvem valu še polni upanja, da se bodo stvari kmalu umirile, smo po 14 mesecih od razglasitve epidemije v Sloveniji v kroničnem stresu, opaža. Ta se lahko pokaže s strahovi, nespečnostjo, hitro utrudljivostjo, jezo, naveličanostjo, zniža se prag tolerance na frustracije.

Kronični stres po besedah Lilijane Šprah prizadene tudi naše kognitivne funkcije. Zmanjša se zmožnost presoje, sklepanj, logičnih povezav, čemur deloma pripisujejo tudi izjemni razmah lažnih novic. Zaradi visoke stopnje stresa strokovnjaki pričakujejo zelo veliko izgorelih ljudi. “To ne pomeni, da bodo izgorevali le tisti, ki veliko delajo, recimo v poklicih v prvih bojnih linijah, temveč tudi ljudje, ki so doma obremenjeni z nezdravimi in toksičnimi odnosi. Izgorevajo tudi ljudje, ki so nenehno zaskrbljeni in je njihova skrb upravičena, a prehuda. Izgoreva se lahko na različne načine,” opozarja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Posebej ranljivi so starejši in ljudje s težavami v duševnem zdravju

Posebej ranljivi med odraslo populacijo so ljudje z že obstoječimi težavami v duševnem zdravju ter starejši. Depresija je pogost pojav pri varovancih v domu starejših občanov, približno 40 odstotkov jih ima ali epizodo ali epizode depresije, kar je pogosto spregledano, opozarja Lilijana Šprah. “V življenju so doživeli velike izgube zdravja, prijateljev, ekonomsko so šibki. Vse to je bil poleg koronavirusa za mnoge velik zalogaj.”

Za ljudi s predobstoječimi težavami v duševnem zdravju pa je bila epidemija pomemben sprožilec, ki je težave le še poglobila. Pri nekaterih bolnikih s psihotičnimi motnjami so se v epidemiji pojavila huda poslabšanja osnovnih duševnih motenj, kot so prisluhi in prividi, opaža zdravnica specialistka splošne medicine Danica Rotar Pavlič, ki deluje v ambulanti na Brezovici pri Ljubljani.

Zaradi oteženega dostopa do specialistov psihiatrije so se mnogi obrnili na svoje osebne zdravnike. Varnostni ukrep v ambulanti Danice Rotar Pavlič za bolnike, ki bi potrebovali klinično obravnavo, a je zaradi dolgih čakalnih dob niso dobili pravočasno, je bilo redno, tedensko ali dvotedensko naročanje na pregled v ambulanti. Na ta način so po besedah zdravnice “želeli prestreči, če bi nastale krizne situacije”.

Osebe, ki so ambulanto obiskale zaradi psiholoških težav, bi sicer po oceni zdravnice lahko razdelili v štiri velike skupine. Poleg bolnikov s predobstoječimi duševnimi motnjami, ki so ostali brez specialistične obravnave, so druga skupina osebe, ki jih skrbi epidemija kot taka, tretja skupina se spopada s strahom pred izgubo službe ali stisko zaradi izgube dela, četrto skupino pa predstavljajo izgoreli informatiki, ki so imeli v epidemiji nadpovprečno število naročil in obremenitev.

Izgorelost
Foto : Denis Sadiković/N1

V ambulanti, ki je bila ves čas epidemije odprta, so sicer opazili 20-odstotno povečanje pacientov s psihološkimi težavami v primerjavi z obdobjem pred epidemijo, za prav toliko odstotkov pa se je po njenih ocenah povečalo predpisovanje antidepresivov.

Povečan tudi obisk pri psihiatrih in v centrih za duševno zdravje

Tudi v psihiatrični ambulanti Zdravstvenega doma Sevnica se je število obravnav pacientov povečalo.
Mojca Zvezdana Dernovšek je svoj letni program dela, ki ga je običajno izpolnila konec junija, letos naredila že pred koncem aprila.

“Skrbiš za svojo jato pacientov, ki jo imaš, in jih poskušaš držati nad vodo,” oriše obravnavo pacientov med epidemijo. Kontrole pacientov so med epidemijo delali tudi po telefonu in s tem pristopom ujeli vsa poslabšanja. “To je izjemno naporno, sedaj na dan predelam še enkrat več zgodb kot prej, a se mi zdi, da smo ujeli ravnotežje, s katerim se da skrbeti za paciente. Situacija je zahtevala, da se izjemno prilagodimo.”

Povpraševanje po pomoči je bilo večje tudi v centrih za duševno zdravje, pojasnjuje psihiatrinja, ki deluje tudi v okviru Centra za duševno zdravje odraslih Posavje. V centru so imeli med epidemijo veliko napotitev zaradi stresnih motenj, izgorelosti, depresij, posttravmatskih stresnih motenj ter prijav zaradi zasvojenosti z alkoholom. Če so težave z zasvojenostjo pred epidemijo še nekako krotili, so zdaj popolnoma zaplavali in se izgubili, a ne vsi. Nekateri so v epidemiji ugotovili, kako daleč je njihova zasvojenost prišla, in poiskali pomoč, če sami niso mogli prenehati piti. “Letošnja in lanska bera rešenih iz primeža alkohola daleč presega moja prejšnja leta.”

Povečanje povpraševanja po storitvah in iskanje pomoči

Pomembno obliko razbremenitev posameznikov v stiski, ki jo težko obvladujejo, predstavljajo tudi brezplačne telefonske številke, na katerih strokovnjaki in prostovoljci nudijo psihološko podporo ljudem v stiski.

Ena od organizacij, ki ves čas izrednih razmer zagotavlja 24-urno delovanje telefona, je Društvo Zaupni telefon Samarijan. Kljub temu da telefon zvoni praktično ves čas, se število klicev na številko zavoda v primerjavi z obdobjem pred epidemijo ni povečalo, saj bistveno več klicev, kot jih sprejmejo, niti ne morejo sprejeti, pravi strokovna vodja Samarijana Tatjana Vertačnik.

Skoraj polovica ljudi, ki se v epidemiji obračajo na Samarijan, je stara med 45 in 65 let, med razlogi za klic na njegovo številko so najpogosteje osamljenost, pomanjkanje socialnih stikov, anksioznost, negotovost v zvezi s trenutnimi razmerami ali prihodnostjo, težave v medosebnih odnosih, težave v duševnem zdravju, ki se v času izrednih koronskih razmer krepijo, vprašanja, povezana s trenutnimi ukrepi, življenje z invalidnostjo.

Število klicev, povezanih s samomorilnimi mislimi, se v času koronavirusa v primerjavi s prejšnjimi leti ni povečalo, se je pa nekoliko spremenila vsebina klicev, povezanih s samomorilnostjo, opaža vodja programa. “Pogostejša je zaskrbljenost zaradi samomorilnih teženj drugih, več je tudi nemoči in posledično groženj s samomorom.”

Psihološke posledice epidemije bodo večje od posledic ekonomske krize

O konkretnih posledicah na duševno zdravje ljudi po epidemiji je sicer še prezgodaj sklepati, opozarjajo strokovnjaki, saj je mnogo neznank, med drugim ne vemo, kdaj nam bo epidemijo uspelo obvladati. Nekaj vpogleda v prihodnost pa nam vendarle lahko ponudijo analize preteklih kriznih dogodkov, kot je bila ekonomska kriza leta 2008, ki strokovnjakom služi kot model za računanje posledic tokratne epidemije.

Še dve leti in pol po ekonomski krizi leta 2008 so raziskovalci opažali povečan delež ljudi, ki so iskali pomoč zaradi motenj razpoloženja, kamor spadajo depresija in anksiozne motnje, pa tudi porast števila samomorov, še posebej v državah, ki niso imele dovolj sistemsko urejene skrbi za področje duševnega zdravja. Posledice tokratne zdravstvene krize bi lahko bile večje, opozarja Mojca Zvezdana Dernovšek. “Stres je bil leta 2008 relativno homogen. Ker se je sesulo vse, je sicer nekaj časa trajal, ni pa se tako globalno ustavilo vse kot v tej epidemiji, in to večkrat. Pričakujemo, da bodo posledice epidemije na področju duševnega zdravja hujše, kot so bile posledice ekonomske krize.”

Pričakujemo lahko “goro” akutne stresne motnje, prilagoditvene motnje in posttravmatske stresne motnje. Prav tako več depresije, anksioznih motenj, poslabšanja kroničnih duševnih motenj, kot so bipolarne motnje in shizofrenija, napoveduje psihiatrinja.

Za vsako od teh duševnih težav so velike stiske, ki človeka hromijo in mu onemogočajo življenje, trpljenje za njega in njemu bližnje. Pri čemer so poleg ljudi, ki dobijo pomoč, tu še mnogi, ki do pomoči nikoli ne pridejo. V tem trenutku naj bi po ocenah strokovnjakov le 40 do 60 odstotkov ljudi, ki potrebujejo pomoč, to tudi dobilo. Eden ključnih problemov po mnenju psihiatrinje je v odlašanju iskanja pomoči, zaradi česar se težave kopičijo in poglabljajo. Slaba dostopnost do služb za duševno zdravje pa razmere še poslabšuje. V stiski, ko je vsaka minuta življenja muka, je zato zelo pomembno, da pomoč obstaja in da vemo, kako priti do nje.

Na epidemijo v Sloveniji nismo bili pripravljeni

Pandemija nas je v Sloveniji na področju duševnega zdravja ujela nepripravljene, saj je to pri nas že desetletja zanemarjeno, sistemskega vlaganja ni bilo, kar se odraža v sedanjem stanju.

“Zaradi desetletij zanemarjanja področja duševnega zdravja se danes soočamo ne le s stiskami ljudi s težavami v duševnem zdravju, ki ne dobijo ustrezne pomoči, temveč tudi s stiskami strokovnjakov, ki ne morejo odgovoriti na povečane potrebe ljudi, čeprav si tega želijo, a so preobremenjeni in izgoreli,” je na aprilski seji odbora za zdravje povedala Jožica Maučec Zakotnik z NIJZ, ki od 2018 vodi implementacijo nacionalnega programa duševnega zdravja MIRA, prvega strateškega dokumenta za duševno zdravje v Sloveniji.

Ena ključnih nalog v prihodnje bo službe in storitve duševnega zdravja približati ljudem ter jih prestaviti na primarno in skupnostno raven oziroma čim bližje uporabnikovemu domu, saj trenutno večji del oskrbe na področju duševnega zdravja poteka v bolnišnicah.

Mreža služb z interdisciplinarnimi timi, ki naj bi zagotavljale pravočasno dostopnost do pomoči na lokalni ravni, že nastaja. Od leta 2018 je bilo vzpostavljenih 10 regionalnih centrov za duševno zdravje odraslih in 11 za otroke in mladostnike. Do leta 2023 pa naj bi jih vzpostavili še 15 za odrasle ter 16 za otroke in mladostnike. A brez povečanja števila strokovnjakov na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov ter odraslih ter prenosa obstoječih programov in kadrov na primarno raven ne bo mogoče dovolj hitro vzpostaviti mreže centrov za duševno zdravje.

Foto : Borut Živulović/BOBO

Pomanjkanje kadra vzrok za dolge čakalne dobe

V Sloveniji imamo trenutno 41 specialistov otroške in mladostniške psihiatrije, po podatkih iz junija 2020 pa 215 specialistov psihiatrov ter 96 specialistov klinične psihologije, kar je malo glede na potrebe in povpraševanje, ki je z epidemijo postalo še večje. Hkrati pa so tudi neustrezno razporejeni med regijami in različnimi ravnmi zdravstvenega varstva, kar vpliva na izjemno dolge čakalne vrste, ki so še posebej pereče na področju obravnave otrok in mladostnikov. Čakalne dobe za prvi pregled pri otroškem psihiatru so daljše od pol leta, pogosto celo daljše od enega leta, na kliničnega psihologa pa lahko čakajo tudi 18 mesecev ali celo dlje.

Po besedah Jožice Maučec Zakotnik bi v Sloveniji potrebovali približno 300 specialistov klinične psihologije. Razlog za njihovo majhno število je v neurejenem sistemu specializacij, ki jih ne krije država, temveč posamezni zavodi, za katere ta predstavlja veliko breme, zato se mnogi zanjo ne odločijo. Letos naj bi v specializacijo odšlo deset kliničnih psihologov, prav tako prihodnje leto, kar je zelo malo, ocenjuje. Nacionalni program duševnega zdravja namreč predvideva, da bi v desetih letih potrebovali 30 specializantov na leto, da bi približno zadostili potrebam prebivalstva.

Pri odraslih mogoče izboljšave v nekaj letih

Medtem ko pomanjkanja ustrezno usposobljenih strokovnjakov na področju otroške in mladostniške psihiatrije ni mogoče urediti s hitrim rešitvami, saj ga lahko rešimo predvsem z novimi specializacijami, pa bi odzivnejši sistem na področju odraslih – s pravimi rešitvami – lahko dobili v enem letu do dveh, meni Jožica Maučec Zakotnik.

Pomanjkanje specialistov psihiatrije namreč ni tako problematično, a so neenakomerno razporejeni, saj jih skoraj dve tretjini deluje na bolnišnični ravni. Ena od rešitev težav na področju duševnega zdravja odraslega prebivalstva bi bila po njenem mnenju prestrukturiranje služb in programov in delni prenos na primarno raven, ob hkratni gradnji novih programov na sekundarni in terciarni ravni, ki jih potrebujemo, kot so gerontopsihiatrični ter drugi subspecialistični oddelki in ambulante. V praksi sicer izvedbo otežujeta pomanjkanje politične volje in neusklajenost stroke.

Potrebujemo: boljši dostop do zdravljenja, krepitev promocije in preventive

Koliko let se bomo spopadali s posledicami epidemije za duševno zdravje, je odvisno od tega, kako bosta država in družba odgovorili na potrebe ljudi na področju duševnega zdravja z različnim podpornimi programi in službami, ki lahko zagotovijo pravočasno pomoč, meni Jožica Maučec Zakotnik.

Na težave v sistemu bo treba odgovoriti celostno, s sodelovanjem vseh odgovornih ministrstev in stroke. Poleg sistematične gradnje sistema skrbi za duševno zdravje tistih, ki pomoč že potrebujejo – s povečevanjem kadrov in izboljšanjem dostopa do zdravljenja – bo treba podpreti tudi programe promocije, preventive, destigmatizacije in zgodnjih intervencij na področju duševnega zdravja. Vsak evro, vložen v preventivne programe, se namreč več kot 4-krat obrestuje, nekateri celo 20-krat, opozarja.

Nenazadnje duševne motnje vplivajo ne le na posameznika in bližnje, temveč so pomembno breme za socialno in ekonomsko blaginjo. Ekonomski stroški, povezani z duševnimi težavami, po oceni OECD v Evropi znašajo več kot štiri odstotke bruto domačega proizvoda, v Sloveniji še več, zato je ključno, da k urejanju področja pristopimo resno.

Spremembe potekajo (pre)počasi

Številni ukrepi in programi, ki urejajo področje duševnega zdravja, so bili predvideni že v prvem akcijskem načrtu Nacionalnega programa duševnega zdravja za obdobje 2018–2020, a je bila po besedah Jožice Maučec Zakotnik zaradi premajhne podpore pristojnih resorjev ter neusklajenosti stroke večina neuresničena ali delno uresničena in prenesena v drugi akcijski načrt za obdobje 2021–2023. Proračuni pristojnih ministrstev – ministrstva za zdravje, ministrstva za delo, družine in socialne zadeve ter ministrstva za izobraževanje, znanost in šport – se namreč v letih implementacije prvega akcijskega načrta, 2018 do 2020, kljub več pozivom upravljavske skupine nacionalnega programa na NIJZ, niso povečevali skladno z akcijskim načrtom.

Ministrstvo za zdravje
Foto : Ziga Zivulovic jr./BOBO

Na ministrstvo za zdravje so marca naslovili pripravljen akcijski načrt za naslednja tri leta in predlagali čimprejšnje sprejetje na vladi in zagotovitev medresornega financiranja implementacije predlaganih ukrepov akcijskega načrta. Odgovora še niso dobili. Je pa v letošnjem letu mogoče implementirati nekatere ukrepe akcijskega načrta iz sredstev PKP 5, ki do konca leta oziroma s sklepom vlade do sredine naslednjega leta omogoča izvajanje ukrepov na področju duševnega zdravja, ki so posledica covidne krize, pojasnjuje Jožica Maučec Zakotnik

Kot so nam odgovorili z ministrstva za zdravje, v zvezi s sistemskimi ukrepi na področju duševnega zdravja preučujejo predlog Akcijskega načrta 2021–2023 NIJZ. Na naše vprašanje, kdaj bo sprejet, pa so zapisali, da so na začetku aprila za področje duševnega zdravja imenovali delovno skupino, ki jo vodi direktor Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, med njene naloge pa sodi tudi Akcijski načrt za duševno zdravje.

Komentari

Vaš komentar