Lia Bordon: Moje prejšnje življenje je bilo životarjenje, zdaj pa živim

Poglobljeno 11. Sep 202206:00
Delite:
Lia Bordon
Foto: Uroš Kokol/N1

Lia Bordon se je pri 42 letih odločila, da življenja, kot ga je živela dotlej, ne more več živeti. Rodila se je namreč kot moški in tako živela 42 let. Pred dvema letoma pa so vsi potlačeni občutki iz otroštva privreli na dan in drugega izhoda, kot da za svojo stisko pove ženi in otrokoma in se poda na mučno pot tranzicije, ni bilo.

Zgodba Lie Bordon je ena svetlejših, mnogi te sreče nimajo. O svoji tranziciji zato govori javno, v medijih, na družbenih omrežjih, vse v želji, da bi pot, po kateri je stopala sama, nekoliko olajšala vsem tistim, ki bodo po njej še šli.

Lia Bordon
Foto : Uroš Kokol/N1

Kako je bilo videti vaše otroštvo, odraščanje?

Reči moram, da sem bila precej običajen otrok, rojen na koncu sedemdesetih let. Vzgajana sem bila v zelo tradicionalnem smislu na domači kmetiji. Pomembne so bile tradicionalne vrednote.

Moj prvi spomin na to, da z mano nekaj ni čisto tako kot z mojimi vrstniki, sega v zelo zelo zgodnje otroštvo. Šest, sedem let sem bila stara, ko sem začela spraševati, ali ne bi morala biti punčka. Ker smo bili vzgajani v tradicionalni družini s tradicionalnimi vrednotami, je bila že sama misel na to, da bi se morala roditi kot deklica, zame grozljiva, a se je ni dalo zanikati. Ko sem bila sama doma, sem se oblačila v mamine obleke, si natikala njene čevlje in si poskušala odgovoriti, kakšni občutki me spremljajo. Preveč so bili pristni, da bi si jih dalo zanikati.

Dve leti, dve leti in pol sem se na skrivaj borila sama s sabo in s to mislijo, zakaj sem fantek, nato mi je te misli uspelo nekako potlačiti. In naslednjih dobrih trideset let nimam popolnoma nobenega spomina na to.

Prevzela sem fantovsko vlogo, v katero so me vzgajali, in se začela v življenju ukvarjati z aktivnostmi, stereotipno značilnimi za moške – od gasilstva do ekstremnih športov …

V podzavesti pa je ostal spomin na to, da bi se morala roditi kot deklica. Ta notranji konflikt nikoli ne potihne. Tisto, kar poskušamo zatreti, se namreč nekje spodaj kuha in bohoti, in le vprašanje časa je, kdaj privre na dan.

Z nekimi obrambnimi mehanizmi sem precej uspešno krmarila svoje življenje kot moški, poskušala ves čas dokazovati sebe v vseh možnih vlogah, ki moškim stereotipno pritičejo. Vse do predlani, ko tega preprosto ni bilo več mogoče zanikati, kajti vsi občutki z vsem, kar se je v teh 42 letih nakopičilo, so privreli še enkrat na dan in z njimi se je bilo treba spopasti.

V današnjem Poglobljeno preberite tudi: Ne obstajajo sami Adami in Eve, princi in princese.

Komu ste prvič povedali, kako se počutite in česa si želite in na kakšen odziv ste naleteli takrat?

Prvi, ki je izvedel, kaj se z mano dogaja, je bil moj osebni terapevt, ki me je spremljal tudi ves čas študija. Spomnim se, da sem na terapevtskem stolu sedela približno petnajst minut. Solze so tekle iz mene. Enostavno se niti pred svojim terapevtom, ki sem ga poznala že kar nekaj let, nisem upala toliko odpreti, da bi povedala, kaj se z mano dogaja. Tako grozljiva je bila misel na to, kakšen bo odziv.

In ko sem raziskovala, kaj se dogaja s transspolnimi osebami, kakšen postopek me čaka, kaj se lahko potencialno zgodi v mojem življenju, me je bilo vedno bolj groza, ker kar dobršen del transspolnih oseb v življenju izgubi čisto vse. Približno štirideset odstotkov jih ne zdrži tega pritiska in poskušajo narediti samomor.

Skozi več terapij, kot sem šla, skozi poglabljanja sama s sabo, bolj mi je bilo jasno, da ni druge poti, kot da še naprej živim v zanikanju, dokler bo šlo, ali pa ugriznem v to kislo jabolko in se spopadem z vsem, kar me čaka na poti. Pogosto sem razmišljala tudi o samomoru. Sreča je, da sem v tem procesu prišla do globokega spoznanja, da s tem, ko ubiješ sebe, ubiješ le svoje telo, ne moreš pa ubiti tistega, kar je v zavesti živo. Tako mi ni preostalo drugega, kot da stopim korak za korakom na to pot in sproti vidim, kaj se bo zgodilo.

Priznati moram, da ko si enkrat človek prizna, da nekaj ni tako, kot je do takrat mislil, da je, najprej nastopi veliko olajšanje. Trenutek za tem pa se pojavi katastrofalno velika skrb, pravzaprav že skoraj obup – kaj zdaj, kako se lotiti, kaj narediti, na kakšen način? Kako sploh vse skupaj preoblikovati in postaviti na novo, da bo stvar funkcionirala in da bo življenje čim bolj normalno, na neki način tako, kot je bilo do zdaj?

Že pred tranzicijo ste bili poročeni, imate dva otroka. Kako je to sprejela vaša družina, žena in otroka?

Prvo razkritje pri osebnem terapevtu, ki sem ga že omenila, ni bilo najtežje. Najtežje je bilo seveda to povedati ženi. Ko mi je postalo kristalno jasno, da tako, kot sem živela doslej, ne bom mogla več, se mi je zdelo to nujno povedati njej – zaradi poštenega, odkritega in iskrenega odnosa, ki nama ga je uspelo v 23 letih razviti.

Še danes se spomnim živo, kot bi bilo včeraj, kako sva neki večer sedeli na kavču. Zunaj je bila tema, otroka sta spala in jaz sem pol ure zbirala sapo, da bi poskušala izustiti govor, ki sem ga trenirala teden dni. Po pol ure mi je komaj komaj uspelo in sledil je seveda šok. Žena je slutila, da je nekaj narobe, ko si 23 let skupaj, veš, da se s partnerjem nekaj dogaja, pogosto tudi, kaj. V tem primeru seveda tega ni mogla predvideti in je bil šok za to večji. Ampak po prvem šoku sva se lepo pogovorili. Ko ji je uspelo zadihati, je rekla: Glej, ta trenutek ne morem vedeti, kako se bodo stvari odvile, ampak jaz sem s tabo zaradi človeka, kakršen si. Vse drugo bomo pa že nekako poskušali postaviti na pravo mesto.

Naslednji so bili starši. Pri starših sem vedela, da bo težko. Nisem si znala predstavljati, kakšna bo reakcija, sem pa vedela, da bo težko. Odločila sem se, da bom vsakemu posebej napisala pismo. Povabila sem ju k sebi domov in ju prosila, da ga prebereta. Mama tega ni mogla sprejeti, oče sprva je, a si je potem premislil. Tako da žal še ni čas, morda tudi nikoli ne bo … To sprejemam, ker se vsak zase odloča sam, in kdo sem jaz, da lahko sodim, kako se bo kdo odločil?

Po starših sta sledila otroka. Zelo sva pazili, kako in jima bova predali informacijo. Razmišljali sva, kateri čas izbrati, in se odločili za čas počitnic, če bi se morda zgodilo tisto najhujše in bi bil kateri od njiju v stiski in potreboval pomoč. Ampak otroka sta me izjemno pozitivno presenetila, šokirala. Ko sem jima povedala, smo bili vsi štirje skupaj v dnevni sobi.

Tudi pri njima so bili najprej šok in solze. In nisem vedela, kaj se dogaja, ali sta v stiski ali nista. Nekaj časa je bila tišina v sobi, potem se je oglasil najstarejši sin in rekel: Pa saj v bistvu ne jokam zato, ker bi mi bilo hudo. Meni je samo nekako hudo za spomine, ki smo jih skupaj ustvarjali. Ko je prvi šok minil, ko je skozi jok nekako predelal tisti šok, pa je rekel: Pa saj meni je pravzaprav čisto vseeno, kako izgledaš, kdo si. Meni je pomembno, da je tebi okej in da se imamo mi super. Nekaj časa ga gledam in nadaljuje: Vse življenje sta naju učili, da morava znati sprejemati drugačnost, zakaj torej ne bi mogel sprejeti tebe, če si drugačna. Ulile so se mi solze, ker enostavno nisem mogla doumeti, kako se lahko otrok pri štirinajstih letih na tako šokantno novico odzove s takim sočutjem, s takim razumevanjem in s tako podporo.

V tem trenutku sem uvidela, da čeprav sva s Saro kot starša verjetno marsikaj naredili narobe, se je nekaj vendarle prijelo. Otrok ima posluh za sočloveka, ima sočutje, odprto srce. In to se mi je zdelo neizmerno dragoceno spoznanje.

Od tistega dneva se nista niti enkrat zmotila niti v zaimku niti v imenu. Sprejela sta me kot Lio. In danes funkcioniramo bistveno bistveno bolje kot kadarkoli prej. Predvsem tudi zato, ker je v meni več miru, ker res lahko živim to, kar čutim.

Tudi z ženo sta ostali skupaj, to je verjetno redkost?

Rekla bi, da smo prvi primer družine v Sloveniji, ki je ostala skupaj. Pogosto družine razpadejo, starši se ločijo in zaživijo neka ločena življenja. Seveda je to razumljivo. Zaljubiš se v moškega, poročiš se z moškim, kar naenkrat pa si poročen z žensko, živiš z žensko. Vse definicije se porušijo.

Vse transspolne osebe verjetno ne gredo čez enake procese, nekatere si medicinske tranzicije niti ne želijo. Kakšne so bile vaše želje?

Pot vsake osebe, ki gre skozi tranzicijo, je drugačna. Nekaterim je dovolj, da sebe izražajo v določenem spolu in jim je videz nepomemben, nekatere želijo spremeniti le ime, nekatere se odločijo za hormonsko terapijo, nekatere za estetsko kirurgijo, spet druge se ne. Temu, kar jaz razumem kot žensko, se želim čim bolj približati. Določenih stvari s hormonsko terapijo ni mogoče spremeniti, potrebna je operacija. Recimo pri moških je to adamovo jabolko.

Pomagala sem si z operacijo obraza, ker so bile moje linije izrazito moške in sem jih želela omehčati. Sem tudi na hormonski terapiji, ki se je bom, tako kot večina transžensk, morala posluževati do konca življenja. V primeru transžensk to pomeni, da se prerazporedijo maščobe in da telo dobi tiste značilne ženske linije – širši boki, ožja ramena, mehkejše linije obraza … Učinek hormonske terapije se pokaže šele po dveh do treh letih, vendar pa določenih stvari ne popravi – recimo okostja obraza – čeljust bo še vedno široka, kot je bila ob koncu razvoja. In pri teh stvareh sem si pomagala z estetsko kirurgijo.

Lia Bordon
Foto : Lia Bordon (osebni arhiv)

Kdaj ste začeli medicinsko tranzicijo? Kako se spominjate prvih korakov?

Najprej sem seveda podrobno raziskala, kaj se na področju transspolnosti v Sloveniji dogaja. Zaradi zanikanja in potlačenja svojih občutkov namreč teh informacij dotlej nisem zaznala. Slišala sem, da obstajajo transspolne osebe, ampak to je šlo mimo mene, kot da bi imela popolno averzijo, morda sem bila celo med tistimi, ki se jim je to zdelo malo nenavadno, čudno. No, potem se je to zgodilo meni sami.

Ugotovila sem, da se postopek začne s psihiatrično obravnavo in da za celoten postopek skrbi interdisciplinarni medicinski konzilij, sestavljen iz številnih strokovnjakov, med katerimi so psihiatri, klinični psihologi, endoktinologi, urologi, otorinolaringologi in drugi. Skratka vsi, ki so v tem procesu, kjer gre človek čez določene telesne, mentalne in čustvene spremembe, pomembni.

Prva stopnja v procesu je bil pogovor pri psihiatrinji na Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani, nato pa se je začel mukotrpen proces tranzicije, za katerega nikoli ne veš, kdaj se bo končal, če se sploh bo.

V svojem zapisu na Twitterju ste zapisali, da je problem postopka v tem, da ni jasnih meril in da “niti približno ne veš, kdaj se bo inkvizicija končala”. Na kakšne težave ste med tranzicijo naleteli in kako bi jih lahko transspolnim osebam olajšali?

Čeprav so v Sloveniji stvari nekako urejene, je velik problem, da postopek ni jasno določen, ni jasnih korakov, ki bi jim lahko posameznik sledil. Prepuščen si odločitvam posameznih zdravnikov in strokovnjakom, ki odločajo, kako bodo ravnali, kam te bodo poslali … In to lahko traja leta. Taki primeri v Sloveniji obstajajo in nekateri v tem postopku enostavno obupajo. Poznamo tragične zgodbe, ko ljudje naredijo samomor, ker je to pretežko. Tega bremena niso sposobni nositi.

Med postopkom tranzicije sem velikokrat dobila občutek, da se kakšni koraki namenoma zavlačujejo, da se človeka namenoma pušča v nevednosti in negotovosti. Dejansko se počutiš, kot da si v nekem postopku, v katerem včasih ne veš, ali so ljudje tam za to, da ti pomagajo, ali zato, da ne ravno ovirajo, ampak nekako zavlačujejo celoten proces zaradi neznanega razloga.

Meni je pomagalo, da sem imela življenje urejeno tako rekoč na vseh področjih. Nihče mi ni mogel oporekati izobrazbe, socialnega statusa, da nimam urejenega življenja, družine, otrok … Ampak veliko transspolnih oseb nima te sreče. Veliko je takšnih, ki imajo psihične, čustvene, socialne težave … in pri njih se postopki včasih res ne premaknejo.

Sama sem si lahko privoščila, da sem nekatere preglede financirala kar sama ter tako pohitrila proces, saj bi po redni napotnici na vrsto prišla šele v naslednjih nekaj mesecih, letih. Če bi čakali, da bi šlo vse po rednem postopku, bi bila verjetno v tranziciji še naslednjih pet let.

Lia Bordon
Foto : Uroš Kokol/N1

Moramo se namreč zavedati, da si, ko enkrat vstopiš v tranzicijo, kar naenkrat nekje vmes, ujet si v nekem vakuumu. Počasi se začenjaš razkrivati ljudem okrog sebe, ker v neki laži, igri vloge, za katero veš, da ni prava, ne moreš biti. Hkrati pa nisi ne eno ne drugo.

Zato bi morali biti po mojem mnenju ti postopki hitrejši in bolj strokovno podprti z jasnim redosledom, zato da si lahko človek, ki je v takšni situaciji, svoje življenje organizira, kolikor se da, in predvidi določene korake, ki jih je res ogromno. V mojem primeru je bilo treba misliti na otroke, na družino, na to, kako se bomo preselili, prešolali, ker smo vedeli, da v lokalnem okolju, v katerem sem živela od rojstva, ne bomo mogli ostati. Treba je premisliti, kako bo s službo, kariero, pravzaprav kako si bomo življenje postavili povsem na novo …

In če nimaš neke približne slike, kaj te čaka na tej poti, je težko. Veš samo to, kaj je tvoj naslednji korak. In običajno ta naslednji korak pride čez pol leta, čez deset mesecev, za nekatere preglede je treba čakati tudi leto in pol. To se mi zdi nedopustno, predvsem pa zelo zelo težko za tiste, ki gredo skozi ta proces, in tiste, ki s temi ljudmi delijo življenje.

Odločitev za tranzicijo je res močno vplivala na vaše življenje. Pred intervjujem ste mi dejali, da se je vaše življenje postavilo na glavo. Kaj je bilo najtežje?

Težkih trenutkov je bilo ogromno. Prva stvar, s katero se je treba spopasti in je peklensko težka, je sprejemanje samega sebe. Vsem ljudem, ki za sebe ugotovijo, da so transspopolni, bi zato svetovala, da si že na začetku poiščejo pomoč v obliki psihoterapije ali česa podobnega.

Če živiš neko življenje, v katerega si bil vzgojen skozi spol, ki ti je bil pripisan ob rojstvu, ki drži v približno 99 odstotkih primerov, seveda prevzameš neko identiteto, na katero je pripeta cela serija popolnoma samoumevnih stvari, če se o njih ne sprašuješ. Šele takrat, ko sem začela tranzicijo, sem videla, da je čisto vse, kar ljudje počnemo, tako ali drugače prepleteno z vlogo spola.

In ko enkrat pride na plan spoznanje, da se tvoj spol, ki ga doživljaš sam znotraj sebe, ne ujema s spolom, ki ti je bil pripisan ob rojstvu, je to približno tako, kot bi ti nekdo življenje obrnil na glavo ali pa, kot včasih rečem, bi ti nekdo vrgel atomsko bombo. Najprej padejo vse tvoje definicije, potem pa tudi vse definicije tebe v odnosu do okolja in družbe, v katero si bil vpet. In to je izjemno mučen trenutek, grozljiv šok, za katerega je treba iti skozi neki notranji proces samosprejemanja in definiranja sebe v odnosu do ostalega popolnoma na novo.

Tako je zagotovo zelo težak korak, ki mu je mogoče sledil še težji – razkrivanje svetu, kdo v resnici si.

Česa ste se med tranzicijo naučili?

Če me je tranzicija česa naučila, me je dvojega – neizmerne potrpežljivosti in to, da so družbene definicije zgolj definicije in da z resničnim življenjem v resnici nimajo veliko opraviti. Pomagajo, da lahko vzpostavimo neki družbeni red, vendar pa niso naravne zakonitosti, nekdo se jih je spomnil, zato jih lahko tudi spremenimo.

Ko sem pravnoformalno tranzicijo zaključila, je bila težava ravno z definicijami – kako naj zdaj sebe umestimo v neki družbeni kontekst, v katerem za mene, razen tega, da se mi reče transženska, definicij ni. Med moške ne sodim več, ker izgledam kot ženska in živim življenje ženske, med ženske ne morem, ker so moji kromosomi moški. Kdo torej sem? Če k temu dodamo še spolno usmerjenost in vse ostalo, kar sicer v življenju stereotipno pritiče ali moškemu ali ženski, vidiš, da ni niti ene definicije, ki bi se je lahko oprijel. In edino, kar lahko narediš, je to, da spustiš vse definicije in preprosto živiš iz sebe in dovoliš, da drugi počnejo enako.

Ker sicer življenje postane neka igra sprenevedanja, laž, in prej ali slej ta milni mehurček poči. Ti notranji konflikti rezultirajo v bodisi kroničnih boleznih bodisi psihičnih boleznih, in na koncu nihče nič ne pridobi, vsi ogromno izgubimo. Tega si naši otroci, naši partnerji, ožja socialna mreža ne zaslužijo.

Lia Bordon
Foto : Uroš Kokol/N1

Kako se sedaj počutite kot Lia Bordon? Se vam zdi, da se je življenje kolikor toliko postavilo na noge?

Ja, absolutno, že to, da lahko živim to, kar čutim, je veliko. Tranzicija ti da možnost živeti sebe in izražati sebe, in ko potihne ta notranji konflikt, se seveda sprosti ogromna količina nekih kapacitet, ki jih lahko usmeriš v razreševanje vsakodnevnih izzivov. Tako da je pri meni zdaj veliko več miru, jasnosti in veliko več načrtov za prihodnost. Bistveno bistveno lažje je živeti. Predvsem se je v življenje vrnilo, naselilo veselje do življenja, česar v zadnjih štirideset letih nisem poznala.

Imela sem tudi izjemno srečo, da se je moja socialna mreža odzvala izjemno pozitivno. Ohranila sem skoraj devetdeset odstotkov vseh, ki so mi bili res dragoceni. Tiste, ki sem jih izgubila, pa sem nadomestila z novimi srčnimi, iskrenimi ljudmi.

Kaj bo prinesla prihodnost, je seveda nemogoče reči, je pa iz dneva v dan bolje. Dvainštiridesetih let v mojem primeru ni mogoče kar pozabiti, izbrisati, preoblikovati, da se bo kar naenkrat vse tisto nekako vklapljalo v to novo.

Ne ve se, kaj bo življenje prineslo, če si pripravljen priznati samemu sebi in stopiti v življenje s to popotnico, lahko iz lastnih izkušenj rečem, da te kljub težkim preizkušnjam čakajo zelo lepa darila, ki jih sicer ne bi doživel. Če bi živela tako, kot sem živela do zdaj, verjetno ne bi več živela dolgo časa. Moje prejšnje življenje je bilo životarjenje, sedaj pa živim.

Kako se spopadate s slabimi odzivi okolice? Kaj vas najbolj prizadene?

Na neki način zagovarjam, da je najbolj produktivno, če se na kritike odzoveš z ozaveščanjem posameznikov. Najlažje je odreagirati z agresijo, ki pa ni najbolj produktivna, tako da tistim nekaj, ki se vsake toliko najdejo in me ali napadejo s komentarji ali kako drugače, preprosto dopustim, da imajo svoje mnenje, kar pa ne pomeni, da sem to mnenje dolžna prenašati. Tako da nekaj oseb v mojem življenju nima več mesta. Spoštujem njihovo mnenje in način, kako želijo živeti, vendar hkrati ne dopuščam, da njihov način življenja posega v mojega, enako kot si jaz ne dovolim s svojim življenjem posegati v njihovega. Kjer se da, se torej odzovem na konstruktiven način, z razumevanjem in ozaveščanjem, kjer to ni mogoče, pa preprosto pustim, da ljudje živijo svoje življenje.

Sta bila otroka kdaj deležna pritiskov manj ozaveščenih in manj strpnih vrstnikov?

Bojazen, da bi bila ravno otroka največji žrtvi moje tranzicije, čeprav v resnici z njo nimata nič, je bila res velika. Z ženo sva se res dodobra pripravili, da bi za otroka poskrbeli na najboljši način, kolikor sva vedeli in znali. In to je seveda vključevalo tudi to, da smo se preselili v nov kraj in obvestili šolo, ki sta jo obiskovala otroka. Priznati moram, da smo prejeli konstruktivno podporo. Tistih nekaj posameznih primerov obrekovanj, ki sta jih bila deležna otroka, so s pogovorom že v šoli in tudi mi skupaj zatrli v kali.

Opažam tudi, da mlajše generacije mladih absolutno nimajo omejitev v glavah, kot jih imajo recimo moja generacija in starejši. Ne vsi, seveda, ampak zelo me je presenetilo, ko sem razkrivala svojim prijateljem, ki imajo otroke, da se nihče od mladih sploh ni obremenjeval s to informacijo. Preprosto so jo sprejeli: O, super, ja, fajn nas veseli. Včasih ko sem se razkrila, sem imela občutek, kot da bi povedala, da ne bom več študirala arhitekture in grem študirat pravo.

Zdi se mi, da je to pozitiven vpliv digitalne družbe in globalizacije. Digitalizacija nam je zagotovo prinesla veliko izzivov, pozitiven učinek pa je, da otroci dojemajo svet kot enoto in vse ljudi kot prebivalce tega planeta, zato se bistveno manj obremenjujejo z nacionalnimi mejami in vsem, kar svet še danes tako deli.

Lia Bordon
Foto : Uroš Kokol/N1

Pravite, da smo na področju ozaveščanja šele na začetku. Svojo zgodbo javno delite in razlagate prav zato, ker želite ozaveščati in prispevati k bolj strpni družbi. Kaj bi bilo po vašem mnenju treba narediti na sistemski ravni, da bi bil prostor za razumevanje in sprejemanje transspolnih oseb, pa ne le transspolnih, vseh binarnih in nebinarnih oseb, bolj odprt? 

Najprej bi bilo dobro, da se transspolnim prisluhne in se da stran neke definicije in strahove, da transspolni ogrožamo tradicionalno družino, življenje, ker lahko za kontinuiteto življenja poskrbita samo moški in ženska. Tradicionalne vrednote so tudi poštenje, sočutje, razumevanje, sprejemanje, ljubezen … in nihče od nas transspolnih se proti njim ne bori.

Transspolnih oseb je zgolj en odstotek v splošni populaciji. Kako lahko en odstotek ljudi ogrozi družbo, v kateri prevladuje 99 odstotkov ljudi? Vse, kar bi transspolni radi, je to, da lahko tisti, ki sebe, svojo notranjost doživljamo drugače, kot nam je bilo dano telo, to tudi živimo.

Edina stvar, ki jo zares lahko naredi posameznik, je, da ne verjame slepo propagandi, ki trdi, da je transspolnost modna muha, ki uničuje naše otroke. Transspolnost ni modna muha, transspolnost ni fetiš. Je stanje, s katerim se rodiš. Vprašanje je samo, kako dobro si se sposoben z njim spopasti in z njim živeti.

Strinjam se, da se pri transspolnosti, tako kot povsod drugod v življenju, dogajajo anomalije, ki pa niso odraz dejanskega stanja, saj je takih primerov malo. V Sloveniji je postopek tranzicije predpisan, varovalk v tem postopku je ogromno. Upala bi si trditi, da celo preveč. Torej nevarnosti, da bi v Sloveniji kar naenkrat imeli celo množico otrok, ki zaradi neke kaprice menjajo spol, s čimer nekateri strašijo, absolutno ni.

Mislim, da bi bilo zelo dobro, če bi ljudje vsaj malo odpirali srca, vsaj malo prisluhnili zgodbi transsspolnih in se ne omejevali na splošne definicije in strahove. Različnost družbo bogati in transspolne osebe smo lahko zelo, sicer zelo majhen, a pomemben delček, ki to družbo obogatimo na poseben način.

Kaj bi sporočili vsem ljudem, celotni družbi, kaj bi vi želeli, da vedo, da razumejo, kako naj se vedejo, česa naj ne počnejo? 

Najbolje bi bilo, če se do transspolnih oseb vedejo tako, kot se vedejo do drugih. Transspolne osebe smo ravno tako ljudje, kot so vsi ostali. Tisto, kar nas na neki način zaboli, so vprašanja, s katerimi ljudje skušajo sami sebi razložiti, kaj pomeni biti transspolen. Kot sta Kako pa zdaj izgleda tvoje spolno življenje? Kaj si pa zdaj naredil/naredila med nogami? in podobna vprašanja, ki jih drugim ne zastavljamo. Tako da edino navodilo bi bilo: obnašajmo se naravno in spoštljivo drug do drugega, tako kot se obnašamo naravno in spoštljivo, kadar smo v družbi ljudi, ki jim je bil ob rojstvu pripisan spol, ki se ujema z njihovo spolno identiteto. Samo človek je treba biti.

Lia Bordon
Foto : Uroš Kokol/N1

Kaj pa bi bilo vaše sporočilo tistim, ki čutijo podobno kot vi, a morda nimajo poguma, moči, da bi stopili na to pot?

Najprej to, da ne izgubijo poguma. Pogum se včasih izgubi že pri sprejemanju samega sebe, zato bi priporočila, da si takoj, ko je to mogoče, poiščejo pomoč v obliki psihoterapije.

Priporočala bi jim tudi, da čim prej začnejo socialno tranzicijo v najožjem krogu tistih, za katere verjamejo, da jih bodo znali sprejeti z odprtimi rokami in odprtim srcem. Ker ljudje smo socialna bitja, sami težko preživimo oziroma ne moremo preživeti. Tudi ta smrtni strah, ki spremlja transspolne osebe, je v večini povezan s socialno tranzicijo – koliko ljudi me bo zavrglo, bom ostal brez vsega.

Zato je je ključno, da se čim prej začne delati na socialni tranziciji, ki mora biti postopna. Treba si je vzeti čas in hoditi korak za korakom. Ko je tvoja socialna mreža enkrat tako široka, da se počutiš varno, lahko delaš tudi večje, odločnejše korake.

Kar ugotavljam, ko se ozrem nazaj, je, da se 99 odstotkov mojih strahov sploh ni uresničilo. Tisti preostali odstotek pa so bila velika pretiravanja. Ja, res je, moji starši me niso uspeli sprejeti, brez službe sem, ker si postavljam karierno pot na novo, morali smo se preseliti, si na novo postaviti življenje, ampak to se lahko zgodi vsakomur, ne le transspolnim osebam. Ni se vredno ubijati s strahovi, ker obstaja zelo zelo velika verjetnost, da se skoraj nič od teh ne bo uresničilo.

Tisto zadnje, kar bi jim res iz srca priporočila, pa je, naj ne obupajo. Zaradi nesprejemanja zelo majhnega odstotka ljudi, zaradi opazk ljudi, ki v resnici ne morejo sprejeti sebe, zato sovražijo vse drugačne, si ni vredno vzeti življenja ali omejiti svoje kvalitete življenja. Težko je narediti tranzicijo, tudi živeti kot transspolna oseba ni enostavno, vendar je neizmerno nagrajujoče in edino življenja vredno, da to narediš, če v sebi čutiš, da se doživljaš drugače, kot pa govori tvoje telo. Tako da samo pogumno naprej. Nihče ni sam na tem svetu in tudi v Sloveniji so ljudje, ki so (smo) odprti. Tranzicija mi je pokazala, da je v resnici več teh, ki znajo z odprtim srcem sprejemati, kot onih, ki z zaprtim srcem sovražijo.