Kaj pa plin izpod slovenske zemlje?

Poglobljeno 13. Nov 202206:007 komentarjev
Fracking Petišovci
Foto: Petišovci leta 2011. Ameriška korporacija Halliburton izvaja hidravlično frakturiranje plinskih vrtin (Tjaša Zajc/Mladina)

Spoznanje, kako nevarno je lahko pretirano zanašanje na uvoz ruskega zemeljskega plina, je številne evropske države spodbudilo k iskanju in izkoriščanju lastnih podzemnih nahajališč tega energenta. V Sloveniji možnosti, da bi del izpada ruskega plina nadomestili z domačimi viri, praktično ne omenjamo. Odločitev, ki jo je v nasprotju z mnenjem strokovnjakov spomladi sprejel državni zbor, namreč izkoriščanje slovenskih plinskih nahajališč preprečuje.

Italijanska vlada je prejšnji teden naznanila dodatne koncesije za plinske vrtine v Jadranskem morju. Italija si obeta 15 milijard kubičnih metrov plina v desetih letih, prodajala pa naj bi ga neposredno italijanski industriji in ji s tem pomagala prebroditi krizo z visokimi cenami energentov.

vrtanje plina Italija
Italijanske plinske ploščadi v Jadranskem morju v bližini Ravenne (Profimedia)

Nizozemska in Nemčija sta poleti naznanili nov skupni projekt izkoriščanja nahajališč v Severnem morju. Prve molekule plina naj bi na obalo po novem plinovodu pritekle leta 2024.

Romunija je letos začela črpati plin iz novih vrtin v Črnem morju.

Grčija bo v kratkem začela vrtati v morju južno od Krete.

Slovaško državno podjetje Nafta načrtuje nove vrtine v zaledju mesta Trnava. Slovaki upajo, da bodo domačo proizvodnjo plina z novimi vrtinami z zdajšnjega enega odstotka domače porabe lahko dvignili na deset odstotkov.

Na Hrvaškem so letos, kot je poročal reški Novi list, plin začeli črpati iz šestih novih vrtin na kopnem in morju. Z njihovo pomočjo naj bi letna domača proizvodnja plina dosegla približno 40 odstotkov hrvaške domače porabe. Na leto naj bi iz vseh delujočih vrtin načrpali dobro milijardo kubičnih metrov plina. Toliko, kot ga porabi celotna Slovenija.

hrvaška plinska ploščad Labin
Hrvaška plinska ploščad Labin (Slaven Branislav Babic/PIXSELL/BOBO)

Za 11 let plina

Zagotovo bi bilo bolje, če bi plin kot fosilno gorivo, ki prispeva k izpustom toplogrednih plinov in kopičenju CO2 v ozračju, pustili v tleh. A vsaj srednjeročno brez tega energenta, ki velja za “najčistejše” fosilno gorivo, očitno v Evropi in tudi Sloveniji ne bo šlo.

V Sloveniji naj bi izpad ruskega plina v celoti nadomestili z uvozom iz drugih držav. Vladna delegacija se denimo prihodnji teden odpravlja v Alžirijo, kjer naj bi podpisala večletno pogodbo za dobavo približno tretjine slovenske letne porabe plina.

O tem, da bi vsaj del izpada nadomestili z domačo proizvodnjo, ne govori nihče od vodilnih.

V Sloveniji imamo dokazane zaloge zemeljskega plina. Pod prekmursko ravnico, na območju Petišovcev v bližini Lendave, na globini 2700 metrov in več, leži približno 11 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina, torej za približno 11 let slovenske porabe.

Vendar pa teh nahajališč plina trenutno ni mogoče izkoriščati. Državni zbor je namreč spomladi, še v času Janševe vlade, sprejel nov zakon o rudarstvu, ki to onemogoča.

Vrtina v Petišovcih
Današnji pogled na vrtino Pg-11 na Petišovskem polju, na kateri so leta 2011 izvedli hidravlično frakturiranje (Vestnik)

Plin je pod Petišovci ujet v plasteh peščenjakov, ki niso dovolj porozni, da bi, ko bi zavrtali v ležišče, sam pritekel skozi vrtino. Za učinkovito pridobivanje plina je treba na vrtini izvesti t. i. hidravlično frakturiranje, pri katerem v vrtino pod visokim pritiskom vbrizgajo vodo s primesmi, kar povzroči razpoke v kamnini in s tem špranje, skozi katere plin lahko teče proti površju. Tekočini so dodani pesek ali keramične kroglice, ki se zagozdijo v nastale razpoke in jim preprečujejo, da bi se spet zaprle.

Novi zakon o rudarstvu določa, da “ni mogoče pridobiti dovoljenja za raziskovanje in rudarske pravice za izkoriščanje ogljikovodikov s hidravličnim frakturiranjem”.

Fracking in fracking

To je zgodba o “frackingu”, kakor se krajše reče hidravličnemu frakturiranju. Gre za že več desetletij znan in uveljavljen rudarski postopek – v Sloveniji prvič uporabljen že daljnega leta 1956 – ki pa je v zadnjih desetih letih prišel na slab glas predvsem zaradi dogajanja v ZDA.

Tam so namreč začeli s to tehniko izkoriščati nahajališča plina in nafte v geoloških plasteh oljnih skrilavcev, pri čemer postopke frakturiranja izvajajo z ogromnimi količinami vode na območju več kvadratnih kilometrov hkrati.

Izkoriščanje teh nahajališč je ZDA prineslo energetsko revolucijo. Iz uvoznika energentov so se prelevile v izvoznika. ZDA danes same načrpajo skoraj četrtino vsega globalno načrpanega zemeljskega plina. Več kot Rusija.

LNG vagoni ZDA
Vagoni za utekočinjen zemeljski plin v Pensilvaniji čakajo na tovor (Profimedia)

A hkrati se je tudi izkazalo, da lahko obsežno hidravlično frakturiranje v plasteh skrilavcev sproža potrese in vodi v onesnaženje zajetij pitne vode. Fracking je postal sinonim za uničevanje okolja.

V več državah, denimo v Franciji in Bolgariji, so ga popolnoma prepovedali. Na Hrvaškem pa so denimo lani sprejeli zakon, ki prepoveduje zgolj obsežno hidravlično frakturiranje, v manjšem obsegu pa ga dovoljuje.

Od kalvarije do kriminalke

Da se na Petišovskem polju kljub dolgoletnemu izkoriščanju še skrivajo pomembne zaloge zemeljskega plina, je pokazala seizmična raziskava, ki jo je leta 2009 naročila britanska družba Ascent Resources. Ta si je v partnerstvu s slovensko družbo Geoenergo (v lasti Petrola in lendavske Nafte), ki je lastnica koncesije za pridobivanje ogljikovodikov na območju, zagotovila pravico do izkoriščanja nahajališč.

Leta 2011 so sredi koruznega polja pri vasi Čentiba izvrtali dve vrtini, nato pa ju še obdelali s hidravličnim frakturiranjem – za to so najeli ameriško korporacijo Halliburton. In plin je pritekel v zavidljivih količinah. Nato pa se je začela kalvarija.

Fracking Petišovci
Delovišče na Petišovskem polju leta 2011, ko so izvedli hidravlično frakturiranje dveh vrtin (Tjaša Zajc/Mladina)

V javnosti se je razširila novica, da v Prekmurju izvajajo fracking. Ljudje, ki so na spletu lahko prebrali o škodljivih posledicah frackinga v ZDA, so postali nemirni. Okoljevarstveniki so začeli svariti pred katastrofo. Nastala je civilna iniciativa proti frackingu v Prekmurju. Lokalno prebivalstvo se je uprlo. Zbali so se za svoje okolje, za svoje imetje, za svojo pitno vodo.

Plin iz dveh spornih vrtin so, potem ko Petrolu ni uspelo pridobiti dovoljenja za postavitev prečiščevalne postaje, nekaj časa neprečiščenega prodajali na Hrvaško. A količina plina je sčasoma začela upadati in jasno je postalo, da bo za nadaljnje izkoriščanje potrebna nova “stimulacija” vrtine, nov postopek hidravličnega frakturiranja.

Tokrat seveda pridobivanje vseh potrebnih dovoljenj ni bilo tako preprosto kot prvič, ko za fracking še praktično nihče ni slišal. Okoljevarstvene organizacije so z vsemi pravnimi sredstvi ovirale postopek, vlagatelji v Ascent Resourses pa so izgubljali potrpljenje in na Twitterju, kot je takrat poročal Siol, celo bolj ali manj odkrito grozili ministru za okolje Juretu Lebnu, potem ko je odredil notranji nadzor nad dvema postopkoma, ki ju je agencija za okolje vodila v povezavi  z načrtovanim črpanjem plina pri Petišovcih.

Prptest proti frackingu
Protest proti frackingu pred sedežem ARSO leta 2015 (Bobo)

Dosežena prepoved in 500-milijonska tožba

Na ministrstvu za infrastrukturo so v času prejšnje vlade želeli natančneje urediti področje hidravličnega frakturiranja, ki ga zakonodaja pred tem ni izrecno omenjala. Pripravili so rešitev, po kateri bi bilo v Sloveniji prepovedano hidravlično frakturiranje “velikega obsega”, kakršnega poznamo iz ZDA. Ob predhodni presoji vplivov na okolje pa bi bilo dovoljeno hidravlično frakturiranje manjšega obsega, kakršnega naj bi izvajali tudi v Petišovcih.

Stranka Levica, katere stališče je, da “varnega frackinga ni”, je sočasno v zakonodajni postopek vztrajno vlagala svoj zakon, ki je predvideval popolno prepoved te tehnike. Prepoved so podpirale tudi druge opozicijske stranke, pridružili so se tudi nekateri poslanci, ki so sicer vlado podpirali.

Ob spomladanskem sprejemanju novele zakona o rudarstvu je nato ministrstvo za infrastrukturo samo predlagalo popolno prepoved frackinga. Kot nam je pojasnil takratni infrastrukturni minister Jernej Vrtovec, so namreč le tako lahko zagotovili sprejetje rudarskega zakona z vrsto pomembnih drugih določil.

Jernej vrtovec
BOBO

Izkoriščanje prekmurskih nahajališč plina je tako od pomladi onemogočeno. Brez stimulacije vrtin s pomočjo hidravličnega frakturiranja iz njih nikoli ne bo priteklo dovolj plina, da bi bilo vrtanje ekonomsko upravičeno.

Družba Ascent Resources je septembra pred arbitražnim tribunalom – Mednarodnim centrom za reševanje investicijskih sporov s sedežem v Washingtonu – sprožila tožbo proti Sloveniji, v kateri zaradi onemogočanja črpanja plina zahteva kar pol milijarde evrov odškodnine. Do danes naj bi sicer, kot trdijo, v projekt pridobivanja plina v Petišovcih vložili 50 milijonov evrov.

Na naša vprašanja se ta teden niso odzvali.

Strokovnjakov niso poslušali

Popolna prepoved hidravličnega frakturiranja je bila sprejeta, čeprav so slovenski strokovnjaki za rudarstvo in geologijo vsi po vrsti zatrjevali, da frackinga v Petišovcih nikakor ne moremo primerjati s frackingom v skrilavcih, ki v ZDA povzroča težave.

“Pri frakturiranju v skrilavcih se porabi bistveno več tekočine kot pri frakturiranju peščenjakov,” nam je povedal dr. Željko Vukelič, predstojnik oddelka za geotehnologijo, rudarstvo in okolje na Naravoslovno-tehniški fakulteti UL. “Postopka sta v smislu obremenjevanja okolja neprimerljiva, kot če bi primerjali jadralno letalo s čezoceanskim potniškim reaktivcem.”

Popolno prepoved hidravličnega frakturiranja označuje za nestrokovno:

Do leta 2012 ni bilo nobenih problemov, brez težav in negativnih vplivov na okolje so na Petišovskem polju več desetkrat izvedli frakturiranje vrtin, je dejal Vukelič. “Potem pa se je začelo strašenje. Razumem, da vas lahko prestrašijo zgodbe iz ZDA o tem, da so ljudje ostali brez pitne vode itd., vse to si lahko preberete na spletu. A če na spletu preberem diagnozo svoje bolezni, to še ne pomeni, da sem zdravnik. Še vedno bom šel k zdravniku, da mi pove, kaj je dejansko narobe z mano.”

Strokovnjaki Geološkega zavoda so leta 2020 pripravili strokovno mnenje za ministrstvo za okolje, v katerem so zapisali, da bi bili ob frackingu v Petišovcih “učinki na okolje v mejah dopustnih vrednosti po naši z EU usklajeni zakonodaji”.

“Popolna prepoved hidravličnega frakturiranja v Petišovcih je nesmiselna,” nam je povedal eden od avtorjev tega mnenja, dr. Miloš Markič. Tveganje za morebitne potrese ali onesnaženje zajetij pitne vode je, zatrjuje, zaradi geoloških značilnosti območja zanemarljivo. “Naši hidrogeologi bi zelo hitro skočili, če bi zaznali realno možnost negativnih vplivov izkoriščanja zalog plina na podzemne vode na Petišovskem polju.”

To smo preverili tudi pri hidrogeologu dr. Mihaelu Brenčiču z Naravoslovno-tehniške fakultete UL, enem največjih zagovornikov zaščite vodnih virov pri nas. “Tudi sam sem mnenja, da je apriorna prepoved strokovno neustrezna in temelji zgolj na političnem odločanju,” nam je odgovoril. “Postopki pridobivanja plina se med seboj razlikujejo, hkrati s tem pa je problematika tega frakturiranja od lokacije do lokacije različna in je ni mogoče povsod enačiti.”

V strokovno mnenje so strokovnjaki Geološkega zavoda vključili tudi predlog zakonske ureditve frackinga:

predlog zakon fracking
GeoZS

“Groteskno je, da se odrekamo domačemu plinu”

Na popolno prepoved hidravličnega frakturiranja se je kritično odzval tudi hidrolog in geolog dr. Miran Veselič, zaslužni profesor Univerze v Novi Gorici. Kot je poleti zapisal v pismih bralcev v časniku Delo, je “naravnost groteskno, da se odrekamo proizvodnji domačega zemeljskega plina, ki bi lahko že takoj nadomestila 10 do 15 odstotkov našega uvoza”.

Poskus frackinga v Petišovcih je, kot je še zapisal, dokazal, da je pri nas možna ekonomična proizvodnja zemeljskega plina pod pogoji, kot so dovoljeni v okoljsko zelo ozaveščeni Nemčiji. “Žal pa se hidravličnemu drobljenju kamnin po angleško že od nekdaj reče fracking. In ob tem izrazu so mnogi dobromisleči od strahu zastrigli z ušesi. In dotlej suhoparna zgodba se je tu nenadoma zasukala v tipično ‘slovensko pravljico’.”

Javno mnenje je, kar zadeva fracking, popolnoma jasno. Nasprotniki so v veliki večini, prepoved je bila sprejeta kot dobra novica.

“Politika je sledila javnemu mnenju,” je v pogovoru za N1 dejal dr. Veselič. “Resnično menim, da stroka od začetka ni opravila svojega dela. Fracking je postal neka grozna beseda, nikogar pa ni zanimalo, da z istim izrazom označujemo po učinku zelo različne postopke in da se novice o negativnih učinkih nanašajo predvsem na fracking v plasteh skrilavcev.”

Fracking v skrilavcih je po njegovih besedah vsekakor problematičen. “Osebno sem izrazito proti frackingu v skrilavcih. Tega ne bi nikoli dopustil. Skrilavci so namreč zaščitne plasti, ki ločijo ležišča nafte in plina od podzemnih vod. Teh zaščitnih plasti se po mojem mnenju ne bi smeli dotikati.”

Vendar pa to še ne pomeni, da je zaradi tega problematičen prav vsak fracking, je opozoril. “Strokovnjaki bi morali bolj jasno povedati, da v Petišovcih sicer gre za frakturiranje kamnine, vendar v zelo omejenem obsegu. Ne moremo reči, da ne gre za fracking – seveda gre za fracking. A z vidika obsežnosti posega v tla je razlika ogromna. Kot zdravilo, ki v majhnih odmerkih zdravi, v velikih pa deluje kot strup.”

Strah pred kemikalijami

Eden osrednjih argumentov za nasprotovanje frackingu je dejstvo, da v vrtine pri izvajanju postopka ne včrpavajo zgolj vode in peska, temveč tej mešanici dodajo tudi nekatere nevarne kemikalije. Vodi dejansko primešajo več različnih kemičnih snovi, ki med drugim povečajo viskoznost vode in ji s tem olajšajo prodiranje v razpoke, ali pa denimo omogočijo lažje združevanje mehurčkov plina in s tem njihov prodor na površje.

Petišovci fracking bazen
Bazen za vodo, uporabljeno pri hidravličnem frakturiranju v Petišovcih leta 2011 (Tjaša Zajc/Mladina)

Dr. Barbara Novosel s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, vodilna slovenska strokovnjakinja za kemijsko in procesno varnost, je leta 2018 pripravila oceno tveganja vpliva tekočine za hidravlično frakturiranje, ki naj bi jo uporabili v Petišovcih, na okolje.

Njene ugotovitve je takrat povzel časnik Finance. Po besedah dr. Novosel so koncentracije posameznih kemičnih snovi, ki veljajo za nevarne, zelo majhne, nobena naj v celotni količini tekočine za fracking ne bi presegala stotinke odstotka. Prav tako po njenih besedah nobena kemična snov, ki naj bi jo uporabljali pri hidravličnem lomljenju, ni rakotvorna, mutagena ali teratogena, torej ne bi povzročala škodljivih učinkov za zdravje z zakasnitvijo. Za nobeno kemično snov tudi ni navedeno, da bi bila dolgotrajno obstojna v naravnem okolju ali bi se akumulirala v organizmih.

“Za tekočine za hidravlično lomljenje je ugotovljena nizka stopnja tveganja nastanka neželenih dogodkov in posledic /…/ in pomeni sprejemljivo nizko tveganje za okolje in v tem oziru za zdravje ljudi,” je po poročanju Financ zaključila dr. Novosel.

Fracking Petišovci
Petišovci 2011. Cisterne z vodo, pripravljeno na včrpavanje v vrtino (Tjaša Zajc/Mladina)

“Prižgali so se alarmi”

Argumenti slovenskih strokovnjakov ljudi, ki so se postavili v prvo vrsto nasprotnikov frackinga, nikoli niso prepričali. Ocenam o majhnem tveganju in dopustnem vplivu na okolje ne verjamejo. “Nobenih težav ni. Dokler se kaj ne zgodi. Ko se kaj zgodi, pa iščemo krivca in vzroke,” nam je dejal dr. Mihael Kasaš, eden od vodilnih v civilni iniciativi Ustavimo fracking v Sloveniji, danes sicer direktor lendavske občinske uprave.

Na dogajanje v Petišovcih je, tako kot večina drugih, postal pozoren v času frakturiranja vrtin leta 2011. “Ko se nekaj dogaja v tvojem lokalnem okolju, postaneš radoveden. V prvi fazi nas je pravzaprav presenetil zvok, ki je prihajal z delovišča, zato smo se začeli spraševati, kaj se dogaja. Ko smo začeli raziskovati, smo ugotovili, da izvajajo fracking. Takrat so se prižgali alarmi.”

Mihael Kasaš
Mihael Kasaš (N1)

Organizirali so nekaj okroglih miz, na katere so povabili tudi investitorje. “Nikoli jim ni uspelo, da bi nas prepričali, zato smo vztrajali, da tega postopka v svojem domačem okolju ne dovolimo.”

Osrednji razlog, zakaj se je sam odločil angažirati v civilni iniciativi, je po njegovih besedah pohlep investitorjev in vse, kar izhaja iz njega. “Če nekaj počneš zaradi denarja, zaradi čim večjih dobičkov, okolje trpi. Lahko se seveda pogovarjamo tudi o možnosti potresov, o nevarnosti za podzemne vode in drugem, a moja osebna motivacija za angažiranje je bilo nasprotovanje njihovemu namenu, da izčrpajo naravo.”

Ob sprejetju prepovedi frackinga v državnem zboru so olajšano nazdravili. “Odločitev za popolno prepoved frackinga ni bila nestrokovna. Poglejte, kaj se dogaja na Nizozemskem. Tam se dogajajo potresi ob enaki strukturi tal, na nahajališčih plina v plasteh peščenjakov. Država tam prebivalcem izplačuje odškodnine.”

Kaj se dogaja v Groningenu?

Na severu Nizozemske, v okolici mesta Groningen, leži eno največjih plinskih nahajališč na svetu in največje v Evropi. V plasteh peščenjakov je ob odkritju leta 1959 ležalo več kot 2.700 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina. Do danes so ga izčrpali že krepko več kot 2.000 milijard kubičnih metrov.

Po desetletjih izkoriščanja so se na območju začeli pojavljati potresi, tla pa so se začela posedati in ogrožati strukturno trdnost objektov. Po močnejšem potresu leta 2012, ki je poškodoval številne hiše na območju, se je nizozemska vlada odločila za prepoved novih vrtin in postopno ukinitev črpanja plina.

Groningen posedanje tal
Številne hiše na območju plinskega polja Groningen morajo biti dodatno podprte (Pierre Crom/Flickr)

Zadnje ventile naj bi zaprli najkasneje do leta 2024, tudi energetska kriza zaradi vojne v Ukrajini te odločitve (za zdaj) ni spremenila. “O tem bi razmišljali zgolj, če bi bila ogrožena varnost prebivalstva, če denimo ne bi imeli dovolj plina za ogrevanje bolnišnic ali za pripravo hrane v gospodinjstvih,” piše na njihovi spletni strani.

So torej dogodki v Groningenu svarilo, kaj se ob izkoriščanju plinskih nahajališč lahko zgodi v Sloveniji?

O tem smo povprašali dr. Johannesa Miocica, geologa z Univerze v Groningenu, ki se ukvarja z raziskovanjem strukture, sestave in obnašanja kamnin v tamkajšnjem plinskem polju. “Plin je v Groningenu v plasti peščenjakov, ki je zelo debela, kar 200 metrov,” nam je povedal. “Ob črpanju plina se zaradi zmanjševanja pritiska v sloju kamnine ta nekoliko posede. Posamezni dogodki so tako majhni, da jih ni mogoče izmeriti. Ker pa je v sloju več prelomnic, se taki premiki sčasoma odrazijo v razlikah v silah med prelomnicami, kar povzroča potrese. Več plina kot izčrpate, večje je tveganje za močnejše potrese.”

Plinsko polje Groningen
Obrat za črpanje in predelavo plina na območju Groningena (Profimedia)

Koliko pa je k neželenim dogodkom prispeval fracking, nas je zanimalo. “Frackinga v Groningenu sploh niso nikoli uporabljali. Kamnina je dovolj porozna, da zadošča zgolj izdelava vrtine, plin pa naravno priteče na površje.”

Dejstvo, da bi v Petišovcih za izkoriščanje nahajališč plina morali uporabiti fracking, po besedah dr. Miocica pomeni, da je kamnina v Sloveniji precej manj porozna. “Geološke razmere so očitno precej drugačne kot v Groningenu.”

Temu pritrjuje tudi dr. Miloš Markič. “V Petišovcih ni mogoče, da bi se zaradi črpanja plina posedala tla. Poroznost peščenjakov pod Petišovci je več kot enkrat manjša kot v Groningenu, plasti, v katerih je plin, pa so znatno tanjše kot v Groningenu.”

Nedokazljive posledice

Dr. Mihael Kasaš vztraja, da strokovnjakom ni uspelo dokazati neškodljivosti frackinga v Petišovcih. In sicer:

“Veste, koliko študij bi morali narediti, da bi dokazali neškodljivost ali škodljivost postopkov? Vsaj pet let bi morali neodvisni strokovnjaki natančno spremljati učinke frakturiranja, da bi se lahko kaj utemeljenega izkazalo. Podobno je pri vprašanju učinkovitosti cepiv – eni pravijo tako, drugi drugače. Ali pa pri učinkovitosti kanabinoidov v medicini – ene študije pravijo tako, druge drugače. Enako je z globalnim segrevanjem – ene študije so take, druge drugačne. Vse življenje se lahko prerekava o tem.”

Na Hrvaškem fracking, kakršnega bi uporabili v Petišovcih, s pridom in brez težav uporabljajo za povečevanje proizvodnje svojih plinskih vrtin, smo ga izzvali.

“Na Hrvaškem frackinga ne izvajajo brez težav,” je odgovoril Kasaš. “Poglejte, kje leži Petrinja in kaj se dogaja na tistem območju in seštejte ena plus ena.”

Petrinja
Posledice potresa v Petrinji (Slavko Midzor/PIXSELL/BOBO)

Po potresu v Petrinji konec leta 2020, najmočnejšem izmerjenem potresu v hrvaški zgodovini, so se dejansko pojavile teorije, da je bil prav fracking ključni dejavnik, ki je sprožil potres, a so hrvaški seizmologi to odločno zavrnili, saj da je bil vzrok potresa “daleč od Petrinje”, povzročilo ga je namreč premikanje jadranske tektonske plošče.

“Dobro, seizmologi so tako rekli, vsak lahko to reče,” je vztrajal Kasaš. “Če vas to prepriča, vas jaz ne bom prepričeval. Vendar, ali lahko dokažejo, da ni povezave? Naj dokažejo. Eni ne morejo dokazati, da je fracking vzrok za potrese, drugi ne morejo dokazati, da ni povezave.”

Lokalni prebivalci so trdno odločeni, da frackinga ne bodo dopustili. “Lendavski občinski svet je sprejel sklep, da tega nočemo v svojem okolju. Želimo razvijati turizem, vrtine pa zaradi hrupa in kvarjenja izgleda narave ne spadajo v to okolje.”

Malo možnosti za spremembo smeri

Spremembe politike do frackinga vsaj v času aktualne vlade ne gre pričakovati, saj v njej igrajo pomembne vloge stranke, ki so prepoved dosegle. Tudi večina njihovih volilcev s tem ne bi bila zadovoljna.

“Ministrstvo ne razmišlja o spremembi zakonodaje, ki bi v luči potencialno motene oskrbe z zemeljskim plinom omogočila vnovično izkoriščanje nahajališč na Petišovskem polju,” pa so nam odgovorili z ministrstva za infrastrukturo in poudarili, da so “z ustreznimi ukrepi zagotovili zadostne količine zemeljskega plina v prihajajočem obdobju”.

Plinovod Alžirij-Tunizija-Italija
Plinska postaja na tunizijskem delu Trans-sredozemskega plinovoda med Alžirijo in Italijo (Profimedia)

V družbi Geonergo, ki ji je preostalo še eno leto državne koncesije za izkoriščanje nahajališč v Petišovcih, sicer pravijo, da se lahko na morebitno spremembo zakonodaje odzovejo hitro. “Če se vlada odloči za umik popolne prepovedi hidravlične stimulacije vrtin, bi to pomenilo, da bi bila v relativno kratkem času mogoča priključitev na slovensko prenosno omrežje. /…/ Ocenjujemo, da bi ob zagotavljanju določenih tehničnih pogojev s plinom s Petišovskega polja lahko zagotavljali do 10 odstotkov slovenskih potreb.”

Zagotovo bi bilo bolje, če bi bilo morebitno izkoriščanje plinskih nahajališč v Sloveniji v izključni domeni domačih podjetij in bi celoten morebitni dobiček “ostal doma”, ne pa da ključno vlogo igra tuji zasebni investitor. A kot pravi Željko Vukelič, preprosto nihče v Sloveniji ni bil pripravljen tvegati z iskanjem plina na lastno pest. “Ne gre za nikakršen sovražni prevzem slovenskih energentov. Sami smo povabili tuji kapital, ki je bil pripravljen investirati v te raziskave. Nobeno slovensko podjetje ni bilo pripravljeno tvegati. Pri teh postopkih namreč uspeh nikoli ni zagotovljen. V naftni industriji velja za uspeh, če je ena od desetih vrtin komercialno uspešna.”

Komentari

Vaš komentar