“Lahko sem grešni kozel, s tem sem pripravljen živeti”

dr. Žiga Zaplotnik (Foto: Denis Sadiković/N1)

Pogovor s podnebnim znanstvenikom dr. Žigo Zaplotnikom, od lani predsednikom vladnega Podnebnega sveta, o vedno boljših pogojih za nastanek neurij, dvomih o jedrski energiji, alibiju za nepriljubljene ukrepe in skrunitvi kulturne dediščine v imenu podnebnih sprememb, pa tudi o geoinženiringu kot industriji prihodnosti in optimizmu kot edini izbiri.

Intervju z dr. Žigo Zaplotnikom je bil eden prvih, ki smo jih objavili ob zagonu N1 Slovenija pred tremi leti. Posvaril je, da nas zaradi segrevanja ozračja čaka več močnih neurij. Takrat je bil še asistent na Fakulteti za matematiko in fiziko (FMF) v Ljubljani.

Danes je kot raziskovalec zaposlen na Evropskem centru za srednjeročne vremenske napovedi (ECMWF) v Bonnu v Nemčiji, še vedno pa z družino živi v Sloveniji. Še vedno je tudi docent na FMF in nosilec predmeta Podnebne spremembe, ki so ga uvedli v preteklem študijskem letu in ki je odprt tudi za splošno javnost.

Lani je dr. Zaplotnik postal tudi predsednik Podnebnega sveta, vladnega posvetovalnega telesa za ukrepe podnebne politike.

Čeprav svetovni izpusti toplogrednih plinov še naprej naraščajo, koncentracija CO2 v ozračju pa se povečuje rekordno hitro, je danes precej bolj optimističen, kot je bil pred tremi leti.

Zaposleni ste v Evropskem centru za srednjeročne vremenske napovedi. Kaj lahko poveste o preostanku letošnjega poletja?

Zaenkrat dolgoročne napovedi kažejo, da naj bi bil v Evropi predvsem avgust nadpovprečno topel v primerjavi s povprečjem zadnjih 20 let. Kar zadeva Sredozemlje, bo takšen verjetno tudi julij, medtem ko bo v zahodni Evropi julij verjetno povprečen oziroma celo rahlo podpovprečen.

Žiga Zaplotnik vreme — Foto: Denis Sadiković/N1

Slovenija bo v prihodnjih tednih ravno na meji toplih in hladnih anomalij, a z vse močnejšimi indici, da bo na toplejši strani. Če gledamo globalno karto anomalij, vidimo tudi sicer predvsem pozitivna odstopanja. To niti ni nekaj zelo presenetljivega, saj gledamo odstopanje od povprečja preteklih 20 let, tj. 2004–2023, trend vedno višjih temperatur pa je jasen.

Lani smo imeli ob koncu julija in začetku avgusta zelo slabe izkušnje z neurji in obilnimi padavinami. Se to utegne ponoviti?

Nujna atmosferska pogoja za nastanek neurij sta zadostno spreminjanje horizontalnega vetra z višino in nestabilno ozračje, kot ga imamo v primeru odcepljenega jedra hladnega zraka na višini. Če je zadoščeno nekaterim osnovnim pogojem, atmosfera termodinamsko omogoča razvoj močnejših neurij.

Tako je zaradi večje količine vodne pare v ozračju, ki je posledica višjih temperatur. Pri kondenzaciji večje količine vodne pare v nevihtnem oblaku se sprosti več latentne energije. To pomeni močnejša vertikalna gibanja, torej močnejše vzgornike. Močnejši nevihtni vzgorniki pa lahko v zraku zaradi večjega zračnega upora “nosijo” večja zrna toče, ki se na ta način dodatno povečajo, preden začnejo padati proti tlom.

“V zraku smo imeli rekordno količino vode”

Ali lahko rečemo, da so bile lanske poplave tudi posledica podnebnih sprememb?

Ob lanskih avgustovskih poplavah smo imeli v ozračju rekordno količino vode v vseh agregatnih stanjih, od vodne pare do kapljic in ledenih kristalčkov. To je jasna posledica segrevanja ozračja. Tudi letos s posameznih območij v Evropi poročajo o rekordnih nalivih, ki so, kot lani pri nas, preoblikovali gorske doline. In ti pojavi se bodo nadaljevali in krepili, dokler se bo naše ozračje še naprej segrevalo.

Zavedati se moramo, da nismo na odmaknjenem kopenskem območju, temveč imamo v svoji bližini, v Sredozemskem morju, praktično neskončen vir vodne pare. Dokaj blizu pa je tudi Atlantik.

Bolj natančno pa pojava neurij ni mogoče napovedati toliko vnaprej?

Ne, to je odvisno od razvoja vremena, ki je kaotičen proces, izjemno odvisen od majhnih sprememb v trenutnem stanju ozračja. Močnih neurij ne moremo napovedati za več dni vnaprej, lahko pa rečemo, da so pogoji za njihov nastanek vedno bolj ugodni.

V najinem intervjuju izpred treh let ste dejali, da Slovenijo čaka vedno več neurij z močnim vetrom in točo. Ali obstajajo podatki, ki bi potrjevali ta napovedani trend? Na Arsu so mi povedali, da statistike neurij ne spremljajo.

Ko delamo študije o tem, kakšni so trendi močnih neurij, pojavov ekstremne toče itd., najprej pogledamo, v kakšnih vremenskih pogojih so ti pojavi nastali. Nato pa lahko na podlagi teh podatkov pogledamo, kako pogosto so pogoji v ozračju takšni, da tak razvoj vremena omogočajo. In ugotovimo lahko, da so takšni pogoji za razvoj močnih neurij izpolnjeni pogosteje, predvsem na območju Alp in severnega Sredozemlja.

O trendu neurij težko sklepamo iz podatkov o samih neurjih, ker imamo danes že zaradi razvoja meritev, digitalizacije, dostopnosti do informacij in razmaha pametnih telefonov podatkov bistveno več kot včasih.

Ena najpogostejših floskul pri poročanju o neurjih je, da prebivalci takega naliva, take toče itd. ne pomnijo. Pri čemer pa si praviloma vedno najbolj zapomnimo nedavne dogodke, spomin pa s časom bledi.

Ljudski spomin je dokaj kratek. Letošnji maj je bil denimo v Sloveniji precej hladen v primerjavi z nekaj prejšnjimi leti. Če pa pogledamo bolj dolgoročno, je bil letošnji maj še vedno nadpovprečno topel v primerjavi z obdobjem 1981–2010. Ravno zato so tako pomembni dolgoročni nizi meritev, da lahko z objektivnimi podatki korigiramo svoje občutke.

“Do naslednjega el niña si lahko nekoliko oddahnemo”

Na globalni ravni imamo že 13 zaporednih mesecev z rekordnimi povprečnimi temperaturami. Se segrevanje ozračja pospešuje?

To obdobje je bilo rekordno predvsem zaradi pojava el niño. Ta pojav trenutno nekoliko slabi in je blizu tega, da bo dosegel nevtralno fazo. To pomeni, da bo temperatura površine morja v vzhodnem delu Tihega oceana znova nekoliko upadla. To posledično pomeni, da se bo spet povečala izmenjava toplote med morjem in ozračjem.

Ocean bo vnovič deloval kot boljši ponor toplote, posledično pa bodo globalne temperature ozračja nekoliko upadle. To se že dogaja, po 13 zaporednih globalno rekordno toplih mesecih bo julij 2024 na drugem mestu, za julijem 2023. Do naslednjega el niña si lahko nekoliko oddahnemo.

A nekateri strokovnjaki opozarjajo, da zgolj s pojavom el niña tako visokih temperatur ni mogoče razložiti …

Res je. Ko skušamo na podlagi vplivov preteklih pojavov el niño in na podlagi zgodovinskih podatkov o temperaturnih gibanjih razložiti, kaj se nam dogaja v zadnjem letu, se nam račun nekako ne izide povsem. To pomeni, da morajo biti posredi še kakšni drugi dejavniki.

Tukaj pa zaenkrat pridemo do špekulacij, še ne potrjenih hipotez. Eden od možnih mehanizmov je zmanjšanje onesnaženja ozračja, zmanjšanje količine aerosolov, ki odbijajo sončno svetlobo in ji preprečujejo, da bi dosegla Zemljino površje.

Nekateri pri tem omenjajo predvsem očiščenje ladijskih izpustov, saj je po novem na svetovni ravni prepovedano ladijsko gorivo z visoko vsebnostjo žvepla. A ladijski izpusti k celotni količini aerosolov prispevajo dokaj malo. Zmanjšanje aerosolov je tako na splošno posledica bolj čiste industrije.

To zmanjšanje pa bi lahko prispevalo k zmanjšanju količine kondenzacijskih jeder v ozračju in s tem k slabšim pogojem za nastanek oblakov. Sicer še neobjavljena raziskava enega mojih kolegov kaže, da se je pokritost Zemljinega površja z nizko oblačnostjo, ki odbija sončno svetlobo, na severni polobli precej zmanjšala.

“Geoinženiring mora ostati na mizi”

Ljudje smo torej z onesnaževanjem ozračja nehote izvajali geoinženiring in zaustavljali segrevanje Zemlje. Kakšen pa je vaš pogled na možnost, da bi to počeli načrtno? Je uporaba geoinženiringa za vas možnost, ki je vredna razmisleka?

Dr. Blaž Gasparini, ki je na to temo letos imel predavanje pri predmetu podnebne spremembe na FMF, je ob predavanju izvedel anketo med poslušalci. Zanimalo ga je, v kolikšnem času se bomo po njihovem mnenju zatekli h geoinženiringu za zaustavljanje segrevanja ozračja: Bo to že v prihodnjem desetletju? V 10–30 letih? Po več kot 30 letih? Ali nikoli?

Tako mene kot njega je presenetilo, da je večina izbrala drugi odgovor, torej da se bomo k metodam geoinženiringa začeli zatekati v 10–30 letih. Morda to kaže stanje našega zavedanja o tem, kako nevarne so podnebne spremembe, in nujnost njihovega zaustavljanja ali blaženja na vse možne načine.

Moje osebno mnenje je, da je treba tovrstne metode še naprej raziskovati, izdelati simulacije za številne primere, nekatere pa tudi poskusno izvajati na manjši skali. Predvsem zato, da sploh vemo, kaj kakšna metoda prinese in da nas kakšen neželen učinek ne bi naknadno presenetil. Previdnost je vsekakor na mestu, a tudi uporaba teh metod mora ostati na mizi za primer, če bi res zabredli v težave. Ne smejo pa biti te metode kratkoročno zdravilo za izpuste – odpraviti moramo vzroke zanje.

“Brez znižanja koncentracije CO2 bodo obalna mesta pogubljena”

Katera od “geoinženirskih” možnosti, ki so na voljo, vam je najbliže?

Vsaj eno metodo geoinženiringa popolnoma podpiram – moramo si prizadevati za razvoj tehnologij za zajem in shranjevanje ogljikovega dioksida iz zraka. Tudi ko dosežemo ogljično nevtralnost, torej neto ničelne emisije, bomo morali koncentracijo CO2 na vsak način zmanjšati, sicer bodo praktično vsa svetovna obmorska mesta pogubljena v obdobju 100–1000 let.

Nazadnje, ko je bila koncentracija CO2 v ozračju tako velika kot danes, to je v pliocenu približno tri milijone let nazaj, so bile temperature približno 2–3 stopinje višje od predindustrijskih, morska gladina pa je bila vsaj 6 metrov višja, kot je danes. Zgornja ocena seže celo do 19 metrov.

Treba se je tudi zavedati, da se staljeni led na polih ne bo enostavno spet obnovil, ko bo koncentracija CO2 začela upadati. Temperature bodo morale bistveno upasti, preden se bo sneg spet začel nalagati in se bodo ponovno formirali ledeniki. Pot nazaj ni enaka poti naprej. Ko enkrat današnje ravnovesje porušimo, ga bomo težko spet vzpostavili nazaj.

Prihodnje leto bo minilo 30 let od prve podnebne konference Združenih narodov v Berlinu. Pred 27 leti je bil na konferenci v Kjotu sprejet prvi mednarodni dogovor o zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov. Vse od takrat poraba fosilnih goriv in izpusti toplogrednih plinov naraščajo, z izjemo izrednega obdobja pandemije. Koncentracija CO2 v ozračju narašča celo z rekordno hitrostjo. Je sploh mogoče najti kakšen razlog za optimizem?

Prva ocena tega, za koliko se bo Zemljino ozračje segrelo ob podvojitvi koncentracije CO2 v ozračju, je bila izdelana že leta 1896. Njen avtor je bil švedski geokemik Svante Arrhenius.

Leta 1938 je britanski inženir Guy Callendar na roke preračunal nize meritev iz 147 meteoroloških postaj, porazdeljenih po svetu, in pokazal, da se Zemlja zaradi učinka tople grede že ogreva.

Leta 1967 je v ZDA živeči japonski fizik Sjukuro Manabe, soprejemnik Nobelove nagrade za fiziko leta 2021, izdelal prvi podnebni računalniški model, ki je natančno napovedal nadaljnji razvoj podnebja.

Znanost že zelo dolgo ve, kaj se nam dogaja. Politika pa se s tem ukvarja zadnjih 30 let. Vseeno sem optimist. Do sprejetja pariškega podnebnega sporazuma leta 2015 smo bili glede na takratne politike držav sveta na poti k dvigu globalne povprečne temperature za več kot 4 stopinje Celzija do konca stoletja. Danes je glede na trenutne politike ta ocena upadla na 2,6–2,8 stopinje. Če upoštevamo zaveze držav, je še nekoliko nižja.

To kaže, da se z zmanjševanjem izpustov zelo intenzivno ukvarjamo. Danes sem lahko precej večji optimist kot leta 2015. Zagotovo pa se bo treba še precej bolj potruditi.

“Izpusti res še vedno naraščajo, a smo zelo blizu stagnacije”

Koncentracija CO2 v ozračju še naprej narašča. Poraba fosilnih goriv se globalno še naprej povečuje. ZDA so v zadnjem desetletju postale največja svetovna proizvajalka nafte in plina. Kitajska je sama odgovorna za več kot polovico vse porabe premoga, Indija naj bi letos rabo premoga povečala najbolj v tem desetletju. Kanada še naprej povečuje pridobivanje nafte iz naftnega peska. Na kateri točki si bomo v Evropi priznali, da edini skušamo resno jemati razogljičenje?

S tem se ne strinjam. Res je, izpusti globalno še naprej naraščajo, a so že zelo blizu stagnacije. Koncentracija CO2 prav tako še naprej narašča in bo naraščala tudi potem, ko bomo izpuste že začeli zmanjševati. Naraščala bo, dokler izpustov ne spravimo skoraj na nič in dosežemo ogljično nevtralnost, ko bodo naravni ponori CO2 večji ali enaki našim izvorom. Če so si svetovne države zadale doseči ogljično nevtralnost do leta 2050, bo koncentracija naraščala vsaj do takrat.

Kaj vas napeljuje na trditev, da so izpusti toplogrednih plinov blizu stagnacije?

Evropa je svoje izpuste že precej zmanjšala. Zmanjšujejo jih tudi v Severni in Južni Ameriki. Tudi Avstralija je že dosegla maksimum in trenutno stagnira na nekakšnem platoju. Kitajska je po koncu pandemije sicer zabeležila hiter skok izpustov, a marca, aprila in maja letos je zabeležila manjše izpuste kot v istem obdobju lani.

Kitajska je ob tem postala glavni inovator in proizvajalec na področju nizkoogljičnih tehnologij. Proizvede večino sončnih panelov, večino baterij. Množično gradi jedrske elektrarne, 10 odstotkov avtomobilov na cestah je električnih. V zadnjem mesecu je bila že skoraj polovica prodanih novih avtomobilov električna.

Kitajske potrebe po energiji z razvojem še naprej naraščajo, a velik del naraščajočih potreb uspevajo pokrivati z nizkoogljičnimi viri. Prej ali slej jim bo uspelo kontinuirano pokrivati več kot celoto naraščajočih potreb in potreba po fosilnih gorivih bo začela upadati.

S pariškim sporazumom se je Kitajska zavezala, da bodo njihovi izpusti toplogrednih plinov začeli upadati po letu 2030. Zelo verjetno se bo to zgodilo že prej.

Delež fosilnih goriv v svetovni rabi primarne energije se je od leta 1997, ko je znašal 86 odstotkov, do leta 2023 z vsem razvojem obnovljivih virov zmanjšal zgolj za pet odstotnih točk, na 81 odstotkov. Težko govorimo o velikem premiku.

Ko se pogovarjamo o rabi primarne energije, je pomemben podatek, da ljudje za potrebe transporta in proizvodnje elektrike zaradi neučinkovite pretvorbe lahko izkoristimo le približno 40 odstotkov primarne energije v fosilnih gorivih, vse ostalo predstavlja odpadna toplota, ki nastaja pri zgorevanju.

Ni nam torej treba nadomestiti 81 odstotkov primarne energije. Nadomestiti moramo nekaj več kot dve petini tega.

“Glede na trenutne projekcije bi drugi blok deloval z izgubo”

V najinem intervjuju pred tremi leti ste dokaj odločno podprli gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem. Glede na vaše zadnje zapise na omrežju X in tudi glede na sprejeta stališča Podnebnega sveta, ki mu predsedujete, ste danes precej bolj zadržani. Kaj se je spremenilo?

Moje stališče do jedrske energije je nespremenjeno. Gre za izjemno regulirano in varno industrijo, ki proizvaja velike količine nizkoogljične energije. A zaradi stroge regulacije, morda lahko rečemo tudi pretirano stroge regulacije, in pomanjkanja razvoja zaradi desetletij neupravičene demonizacije je danes jedrska energija na zahodu relativno draga v primerjavi z drugimi nizkoogljičnimi tehnologijami.

Sončne in vetrne elektrarne je mogoče zgraditi bistveno hitreje kot jedrske in omogočajo hitro razogljičenje proizvodnje elektrike. Taki primeri so Združeno kraljestvo, Danska, Portugalska, Španija. Predvsem Španiji in Portugalski uspeva obnovljivo energijo proizvajati po tako nizki ceni, da proizvodnja v španskih jedrskih elektrarnah postaja nerentabilna in jih občasno tudi zaustavljajo.

Ključni pomislek je torej ekonomski?

Jedrski energiji sem še vedno naklonjen. Tudi z vidika porabe materialov in prostora je med najboljšimi viri energije, če ne celo najboljša. Skrbi pa me cena. Bonitetna agencija S&P za leto 2030 za Evropo na primer napoveduje terminsko ceno pasovne električne energije 50 evrov na megavatno uro.

Glede na bliskovit razvoj in padec cen obnovljivih virov pa bi cena leta 2040, ko bo JEK2 zgrajen, utegnila biti celo nižja. Takšne projekcije so sicer lahko zaradi geopolitičnih pretresov tudi povsem napačne. Po drugi strani je najnižja možna stroškovna cena električne energije iz JEK2 glede na izračun investitorja, družbe Gen energije, 66 evrov na megavatno uro, lahko pa je tudi bistveno višja, odvisno od obrestne mere za kredite.

Skratka, glede na trenutno predvidene cene bi drugi blok v Krškem obratoval z izgubo, kot se nam že dogaja s Tešem 6. To je moj glavni pomislek. Ne samo moj, to je tudi pomislek nekaterih slovenskih strokovnjakov za energetiko.

Če se bo res zgodila t. i. jedrska renesansa, modro počakajmo, da cene padejo. Naj cene znižajo tiste države, ki jim en blok jedrske elektrarne predstavlja manjši delež v nacionalnem energetskem portfelju.

Bi pa bilo verjetno koristno imeti obilen nizkoogljični vir elektrike, ki ni odvisen od vremena?

Zadeva je vse prej kot enoznačna. Zavedam se, da so visoke cene jedrskih elektrarn in s tem jedrske energije tudi posledica pretirane regulacije oziroma regulacije, kakršne druge primerljive industrije, denimo kemična, niso deležne v enaki meri.

Vsekakor upam, da bo obstoječi blok jedrske elektrarne, ki je že amortiziran, še čim dlje proizvajal nizkoogljično energijo po nizki ceni. Še vedno tudi menim, da je Nemčija s predčasnim zaprtjem jedrskih elektrarn naredila veliko napako – bistveno dlje na poti razogljičenja bi bili, če bi se odločili drugače.

Glede JEK2 pa nisem prepričan, da je to optimalna rešitev. In menim, da bi morali odgovor na to dilemo poiskati z dodatnimi študijami. Potrebujemo digitalni dvojček slovenskega energetskega omrežja, detajlno simulacijo, s katero lahko preverimo različne scenarije in se odločamo na podlagi podatkov.

Kaj je alternativa drugemu bloku?

Vsaj zaenkrat se mi zdi alternativa množica obnovljivih virov, tako doma kot v drugih evropskih državah, s katerimi imamo dobre čezmejne prenosne povezave. Za obdobja, ko proizvodnja iz obnovljivih virov doma in v tujini ne bi zadostovala, pa bi potrebovali rezervne plinske elektrarne. Te bi sicer kot rezervno zmogljivost potrebovali tudi v primeru gradnje drugega bloka.

Tehnologija in dostopnost baterijskih hranilnikov se naglo izboljšujeta, dnevna nihanja v proizvodnji obnovljivih virov bi bilo teoretično že danes večinoma mogoče premostiti z baterijami.

Ne sezonski ravni se veter in sonce v Evropi dopolnjujeta. Poleti imamo več sonca, pozimi več vetra. V prihodnosti bomo pozimi imeli v Sloveniji tudi bistveno boljšo hidrologijo, saj bo odtok zaradi manjšega deleža snežnih padavin večji.

Vsekakor pa bi za zanesljivost oskrbe potrebovali večje vodne rezervoarje, več črpalnih hidroelektrarn in dokončanje že načrtovanih hidroelektrarn.

“V Nemčiji so vetrne elektrarne presenetljivo blizu naselij …”

Umeščanje novih energetskih objektov v prostor je v Sloveniji na meji nemogočega. Ljudje v svoji bližini nočejo vetrnih elektrarn, vodnih rezervoarjev, daljnovodov … Ali menite, da bi morala država bolj odločno vztrajati pri gradnji teh objektov, tudi ob nasprotovanju ljudi?

Menim, da v takih primerih interesi države prevladajo nad interesi lokalnega prebivalstva. Včeraj sem se z vlakom peljal skozi Nemčijo in občudoval vetrne elektrarne, ki so bile presenetljivo blizu naselij. Seveda sem se spraševal, kako je to tam mogoče.

Lani ste postali predsednik na novo ustanovljenega Podnebnega sveta, vladnega posvetovalnega telesa. Kako ste zadovoljni z njegovim delovanjem?

Kar zadeva sodelovanje z drugimi strokovnjaki v Podnebnem svetu, sem zelo zadovoljen. Tudi če kdaj nimamo enakega mnenja, znamo z argumentirano razpravo razrešiti nasprotujoče si poglede. A mi razpravljamo predvsem s stališča znanosti, s stališča okolja in podnebja, odločevalce pa seveda skrbi tudi to, kako bodo predlogi sprejeti.

Bral sem zapisnike vaših sej. Ni videti, da bi na ministrstvih kazali veliko navdušenja nad vašimi zamislimi in predlogi.

Kar zadeva naš vpliv, so naše izkušnje različne. Zelo dobro sodelujemo z ministrstvom za okolje, podnebje in energijo, čutim pa nekaj odpora drugih ministrstev, denimo za infrastrukturo. Zavedam se, da bi bile številne spremembe, ki jih predlagamo, v javnosti vsaj sprva zagotovo sprejete z veliko mero skepse in tudi nasprotovanja.

A tudi nad obvezno uporabo varnostnega pasu, prepovedjo kajenja v lokalih ali pa zaprtjem mestnih središč za osebni promet so se ljudje na začetku pritoževali, šele s časom pa spoznali, zakaj je bilo to smiselno in koristno.

Kateri od predlogov, ki so naleteli na gluha ušesa, se vam zdi najpomembnejši?

Težko rečem, ali naši predlogi naletijo na gluha ušesa. Postopki so dolgotrajni in uvajanje sprememb včasih traja nekoliko dlje. Na spremembe je javnost treba tudi pripraviti – prej je treba o njih razpravljati.

Predlagali smo denimo drastično obdavčitev poletov z zasebnimi letali. To je eden od ukrepov, ki jim javnost verjetno niti ne bi nasprotovala. Zavedam se, da s tem ne bi rešili kakšnega velikega problema in da bi bil vpliv na zmanjšanje izpustov zanemarljiv, a vseeno bi šlo za močno sporočilo.

Vsi namreč živimo na istem planetu, vsi dihamo isti zrak, vsi smo izpostavljeni podnebnim spremembam. Ni pravično, da nekdo lahko nemoteno proizvaja toliko večjo količino izpustov kot drugi.

Premožnejši sloj večje emisije ustvarja predvsem na račun transporta. Hrane vsi pojemo približno enako, tudi poraba energije za ogrevanje se ne razlikuje bistveno. Premožnejši po izpustih odstopajo predvsem zaradi količine letalskih potovanj. In zasebna letala so tukaj popoln eksces.

“Slovenija bi morala privabiti industrijo geoinženiringa”

Pa kakšni bolj “kontroverzni” predlogi?

Kontroverzen je v velikem delu slovenske javnosti že predlog opuščanja lesne biomase kot goriva v domačih pečeh, ki nimajo filtrov. Pa gre za velik vir trdnih delcev, ki zlasti pozimi v slabo prevetrenih dolinah in kotlinah močno onesnažujejo zrak.

Bolj kot palica mi je sicer všeč korenček. Predlagali smo na primer, da bi morala Slovenija kot država drastično znižati obdavčitev za industrijo geoinženiringa in na ta način k nam privabiti znanje s tega področja z vsega sveta.

Več disruptivnih momentov v gospodarstvu smo v zadnjem času zamudili, zajem ogljika iz zraka pa je po mojem mnenju industrija prihodnosti.

Veliko se v Podnebnem svetu ukvarjate tudi s področjem prometa. Med drugim si prizadevate za zmanjšanje omejitve hitrosti na avtocestah na 110 km/h.

Izpusti iz prometa so v Sloveniji izjemno veliki in predstavljajo približno tretjino vseh izpustov. V primerjavi z drugimi evropskimi državami gospodinjstva v Sloveniji za transport namenijo največji velik delež proračuna gospodinjstva. Prihranek pri porabi energije je pri zmanjšanju hitrosti s 130 km/h na 110 km/h kar 24-odstoten pri električnih vozilih in 16-odstoten pri vozilih z motorjem z notranjim zgorevanjem.

Države z manjšimi omejitvami hitrosti praviloma beležijo boljšo prometno varnost in manj smrtnih žrtev. Združeno kraljestvo ima omejitev 113 km/h in ima približno 50 odstotkov manj smrti na prevoženi potniški kilometer kot Slovenija.

Manjše hitrosti prinašajo tudi druge pozitivne učinke: zmanjša se onesnaženost s hrupom in trdnimi delci, zmanjša se tudi pojavnost fantomskih zastojev, saj upade razlika v hitrosti med voznim in prehitevalnim pasom.

“Lahko služimo kot alibi politikom pri sprejemanju nepriljubljenih ukrepov”

Predlagate ukrepe, ki bi veliko ljudi zelo razjezili in bi politikom, ki bi jih uvedli, zelo verjetno škodovali pri naslednjih volitvah.

Drži. In ravno to se mi zdi pomembna funkcija Podnebnega sveta. Lahko služimo kot alibi politikom. Lahko sem grešni kozel, s tem sem pripravljen živeti. Lahko so stvari, ki jih zagovarjamo, nepriljubljene, a zato niso nič manj smiselne, potrebne in strokovno utemeljene.

Nedavno so veliko prahu dvignili britanski aktivisti, ki so se z barvo lotili znamenitega Stonehengea. Gre le za zadnjo v vrsti skrunitev kulturne dediščine, s katerimi skušajo aktivisti po svetu opozoriti na nujnost odločnejšega ukrepanja proti podnebnim spremembam. Se vam zdi to pravi način?

Takim dejanjem nasprotujem. Pritegnejo sicer veliko pozornosti, a zraven izzovejo tudi veliko negativnih čustev in zgražanja. To ni rešitev za naš planet. Tudi brezupnost in melanholija nista rešitvi. Rešitev je v privabljanju še več talenta v raziskovanje tehnologij za razogljičenje, v krepitvi ozaveščanja in spodbujanju nekaterih nujnih sprememb. Po mojem mnenju nam denimo zgolj s tehnološkimi rešitvami ne bo uspelo razogljičiti proizvodnje hrane, zato bo nujna tudi sprememba vedenjskih, prehranskih vzorcev.

Skrunjenje kulturne dediščine ljudi samo odvrača od tega, da bi bili pripravljeni na spremembe. Treba je voditi s pozitivnim zgledom. Veliko ljudi, ki jim v pogovoru omenim, da vsak mesec na severozahod Nemčije in nazaj potujem z vlakom, sem že navdušil, da tudi sami poskusijo.

Upam, da se bom nalezel kaj vašega optimizma.

Ne vidim druge možnosti kot optimizem. Doma imam štiri hčere in drugo kot optimizem pri meni ne more obstajati. Toliko človeškega znanja, toliko človeške inovativnosti je posvečene problemu podnebnih sprememb in razogljičenja, da sem prepričan, da bomo tudi ta problem rešili.

Utegne pa biti v vmesnem času tudi težko. Morda podnebni sistem skriva kakšno presenečenje, ki ga še ne razumemo povsem. Zato menim, da je treba razvijati tudi metode za izhod v sili, na primer metode geoinženiringa.