Minister Maljevac za N1: Vem, zakaj so ministri predlog pospravljali v predal

Smo tik pred 1. julijem, ko bomo začeli plačevati nov prispevek za dolgotrajno oskrbo. Gre za verjetno najpomembnejšo reformo v zadnjem času in kompleksen nov sistem, ki zajema več pravic in v katerega so vključene mnoge institucije. Najbrž bi bilo utopično pričakovati, da bo uvedba stekla gladko in brez vsake težave. A tukaj se vendarle kaže, da je težav zelo veliko, praktično vsi, ki se jih ta reforma dotika, opozarjajo na nedorečenosti, zamude, niso povsem prepričani, kdaj se bo oskrba začela izvajati in kaj jih pravzaprav čaka. Uporabniki pa ne vedo, kaj lahko pričakujejo. Naša sogovornica z vstopne točke na CSD Celje je situacijo opisala kot kaotično; rekla je, da praktično nobena od institucij, ki bodo sodelovale v sistemu, še ne "stoji", povsod so še odprta vprašanja, nedorečenosti, čakajo se navodila, normativi ... Zakaj je tako? Zakaj ministrstvo ni opravilo svoje naloge do konca?

Delo smo zagotovo opravili. Kot ste rekli, govorimo o zelo obsežnem področju, o dejansko največji spremembi na področju socialnega varstva od 70. let naprej. O vzpostavitvi povsem novega stebra socialne države, ki prinaša marsikaj. Poleg zdravstvenega in pokojninskega področja vključuje tretji steber socialne varnosti za vse tiste, ki pomoč potrebujejo. Je zagotovo velik zalogaj. Akterjev je zelo veliko. Z vsemi aktivno sodelujemo.

Zakon o dolgotrajni oskrbi dejansko že ta trenutek živi. Ne drži, da se dolgotrajna oskrba na terenu ne izvaja. Tudi prva pravica, oskrbovalec družinskega člana, ki se je začela izvajati z začetkom lanskega leta in ki jo je doslej pridobilo skoraj dva tisoč ljudi. Dva tisoč oseb, ki prej ni imelo oskrbe, jo zdaj ima. To je, kot da bi dobili dvajset manjših domov za starejše.

Istočasno še vedno poteka institucionalno varstvo po zakonu o socialnem varstvu. Konec leta bo avtomatično prevedeno v sistem dolgotrajne oskrbe. To vključuje 20.000 oseb.

Izkušnje so tudi zelo različne od enega do drugega centra za socialno delo. Nekje so bolje, nekje slabše pripravljeni. Mislim, da jim nudimo ustrezno podporo. Konec koncev je večina centrov že polno kadrovsko zasedenih. To pomeni 128 novih zaposlenih. Nekje so se torej pripravili bolje, nekje slabše. Je pa v tem sistemu odgovornost na vseh, največja zagotovo na nas, ministrstvu, ampak tudi na vseh drugih akterjih, na izvajalcih in tudi na občinah, da ustrezno vzpostavimo mrežo.

Ne bi rekel, da je informacij premalo. Govorimo pa o novem sistemu in gotovo se bomo vsi skupaj učili tudi skozi izvajanje. Zelo velikokrat slišim besedo normativi, posebej v povezavi z dolgotrajno oskrbo na domu. Mislim, da zelo težko govorimo o normativih, če je še ne izvajamo.

Sam sem pragmatik in verjamem, da se moramo dobro pripraviti, jo začeti izvajati in biti sposobni izvajati tudi prilagoditve, da bo ustrezno potekala.

Prve odločbe pričakujemo jeseni. Verjamem, da je vprašanj veliko. Vsak, ki se obrne na nas, odgovore tudi dobi. Za občine imamo enkrat tedensko odprto telefonsko linijo, kamor lahko pokličejo. Z izvajalci se redno dobivamo, enako s centri za socialno delo. Sam vsaj enkrat mesečno sedim z direktorji, kjer zapiramo odprta vprašanja. Enako imajo kolegice na direktoratu za dolgotrajno oskrbo tedensko sestanke z zaposlenimi na vstopnih točkah. Verjamem, da so vprašanja, verjamem pa tudi, da jih uspešno sproti rešujemo.

"Potrebna bo določena prilagodljivost"

Če vas prav razumem, žogico mečete nazaj izvajalcem in drugim akterjem.

Ne mečem žogice nazaj, pravim le, da je to sistem, ki ga vzpostavljamo v sodelovanju. Zato je tako nujna komunikacija, ki poteka, mislim, da zelo dobro. Zagotovo bo, posebej v prvih fazah, potrebna določena prilagodljivost vseh strani, saj gradimo nov sistem. Imajo pa vsi mojo podporo. Stal bom za njimi, kot sem tudi v preteklosti ob drugih temah stal za izvajalci, stal bom tudi za centri za socialno delo. Verjamem v naše izvajalce, vem, da opravljajo dobro delo. Tudi če kdaj v javnost pride kakšna malo slabša zgodba. Verjamem, da bomo skupaj v prihodnjih mesecih in letih končno vzpostavili sistem dolgotrajne oskrbe, kot si ga Slovenija zasluži in kakršnega bi morala že zdavnaj imeti. Že pred vsaj desetimi, če ne dvajsetimi leti. V tem primeru bi bili zdaj na bistveno boljšem, kot smo ta trenutek, ko sistem vzpostavljamo v obdobju splošne kadrovske stiske in še marsikaterih drugih težav. Pred katerimi pa ne bežimo, ampak jih sproti rešujemo.

Odvisno od občine do občine

Pravica do dolgotrajne oskrbe na domu se bo po zakonu začela izvajati s 1. julijem. Ampak danes je jasno, da bo pravica zaenkrat veljala samo na papirju. Razlogov je več, v prvi vrsti ni informacijskega sistema, s katerim bi izdajali odločbe. Prve odločbe bodo izdane septembra. Tako pravite vi, so pa tudi bojazni, da bodo zamude še večje. V zavodu Pristan pričakujejo realizacijo storitev šele pozno jeseni ali celo pozimi. Ali lahko vi zagotovite, da se bodo storitve dolgotrajne oskrbe na domu za tiste, ki bodo do njih upravičeni, začele izvajati že septembra? In če to ne bo septembra, kdaj bo?

Mislim, da moramo tukaj ločevati faze postopka. Najprej govorimo o fazi ocenjevanja. Centri za socialno delo bodo ocenjevali upravičenost in obseg storitev dolgotrajne oskrbe. Ta postopek je že določen, poteka na način, da oseba poda vlogo na vstopno točko na CSD. Ta gre na teren ocenit situacijo in opravit pogovor z osebo. Tu ni nobenih ovir in to lahko neovirano poteka, ne glede na to, ali informacijski sistem je ali ne. V tej točki manko informacijskega sistema čisto nič ne vpliva.

Ko pa bomo na točki, da bomo lahko izdajali odločbe, verjamem in v tej smeri tudi delamo in imamo zastavljeno časovnico, bo informacijski sistem deloval.

Torej prva točka je odločba, ki določa obseg dolgotrajne oskrbe, ki nekomu mesečno pripada. Druga točka je, ko gremo do izvajalca, ki v naši občini opravlja storitev, in se z njim dogovorimo glede izvajanja.

Zavod Pristan je eden od izvajalcev, s katerim imajo na direktoratu zelo intenzivne stike. Tudi tukaj je zelo pomembno sodelovanje, posebej med izvajalci in centri za socialno delo. O tem se tudi pogovarjamo na terenu. Da lahko izvajalci že vnaprej načrtujejo svoje aktivnosti, ker vedo, koliko odločb bo prišlo v prihodnjih mesecih.

Je pa tukaj pomembna informacija za ljudi, da tudi če v prvi fazi storitve mogoče ne bo, jim s 1. decembrom zagotovo pripada denarni prejemek. Torej če bi morali, na primer, en mesec čakati na sprejem v dom, jim denarni prejemek pripada od trenutka, ko jim pripada pravica do dolgotrajne oskrbe. Niso torej na čakanju.

Pripada jim od 1. decembra, če imajo takrat že priznano pravico do dolgotrajne oskrbe.

Tako je.

Torej si ne bi upali napovedovati, kdaj bodo upravičenci začeli prejemati storitve dolgotrajne oskrbe na domu – ali bo to septembra ali pozneje?

Nujne so te povezave. Mislim, da ko bodo izdane prve odločbe, bodo marsikateri izvajalci že pripravljeni na izvajanje storitev. Mislim, da se bo jeseni s prvimi odločbami dolgotrajna oskrba odvijala tudi na terenu. Seveda pa je to odvisno od občine do občine. Ravno zdaj smo na zvezi z vsemi tistimi občinami, ki še nimajo podpisane pogodbe, da vzpostavimo dobro mrežo. Nekateri si bodo pomagali s kadri, ki trenutno izvajajo pomoč na domu. Verjamem, da ko bodo prve odločbe, se bo oskrba že začela izvajati.

Je pa nujna ta povezava med izvajalcem in centrom za socialno delo, da izvajalec ve, kdaj na tistem območju lahko pričakuje prve odločbe, da se ustrezno pripravi. V tem sistemu že sedimo skupaj v okviru regijskih obiskov. Izvajalci in centri za socialno delo so že kar dobro povezani.

"Verjamem, da bodo primeri, da nekdo, ki meni, da bi moral prejeti dolgotrajno oskrbo, te ne bo prejel"

Vi poudarjate, da bodo z novim sistemom dolgotrajne oskrbe vsi dobili tisto, kar potrebujejo. A na vstopnih točkah se s tem ne strinjajo. Pravijo, da gre za pravljične obljube. Ocenjevalna lestvica je po njihovih besedah zelo stroga in marsikdo, ki meni, da bi potreboval dolgotrajno oskrbo, je ne bo dobil. Ljudje si obetajo veliko, a kot pravijo na CSD-jih, veliko bo tudi razočaranj.

Ocenjevalna lestvica je nastala na podlagi izkušenj iz tujine. Poleg tega je bila testirana v pilotnih projektih v Sloveniji, ki so se izvajali več let. To je testirano, preverjeno orodje, za katero verjamem, da bo vključilo vse tiste, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo. To ni politično, ampak strokovno delo, ki so ga v zadnjih letih, še pred mojim mandatom, opravili strokovnjaki in strokovnjakinje na tem področju, in verjamem in zaupam v njihovo znanje. Zame je bilo pomembno predvsem to, da je pri ocenjevanju upoštevana tudi socialna komponenta – torej da ne govorimo samo o zdravstvenem stanju, ampak tudi o tem, kakšno podporno okolje ima nekdo. In da je vse to vključeno v to oceno.

Verjamem, da bodo primeri, da nekdo, ki meni, da bi moral prejeti dolgotrajno oskrbo, te ne bo prejel. To bomo spremljali med izvajanjem in videli bomo, ali je treba kaj prilagoditi. A v fazi pilotnih projektov se je orodje pokazalo kot ustrezno in primerno.

Je pa tu pomembna ločnica med pomočjo na domu in dolgotrajno oskrbo na domu. O dolgotrajni oskrbi govorimo takrat, ko nekdo potrebuje pomoč daljše časovno obdobje. Če si zlomim kolk in vem, da šest mesecev ne bom mogel hoditi, potem pa bom lahko normalno živel, tukaj ne gre za dolgotrajno oskrbo. Zato ostaja pomoč na domu v veljavi. Če pa bi se poškodoval dolgotrajno, potem govorimo o dolgotrajni oskrbi. To moramo ločevati.

Upam, da se bo že na vstopni točki dalo ustrezno svetovati, katera je tista storitev, ki najbolj ustreza, saj nobene od drugih socialnovarstvenih storitev ne ukinjamo, tudi ne pomoči na domu. To je naloga, ki v prihodnjih mesecih čaka tudi nas: še bolje pojasniti, komu točno je namenjena dolgotrajna oskrba.

Po drugi strani pa bodo čisto vsi, ki so ta trenutek v domovih za starejše, prevedeni v sistem dolgotrajne oskrbe, tudi tisti, ki so trenutno v oskrbi 1. Ti bodo prevedeni v dolgotrajno oskrbo 1 z 20 urami oskrbe mesečno.

Mislim, da potrebujemo malo potrpljenja, da vidimo, kako se bo situacija prevedla in izvedla na terenu. Vesel sem, da smo končno na tej poti, da se je več ne prelaga. Verjamem, da bomo zelo kmalu dobili dodatne podatke s terena.

Pilotni projekti: petina ni prestopila praga

Ko omenjate pilotne projekte; ti so potekali med leti 2018 in 2020 v Celju, Dravogradu in Krškem, pokazali pa so, da vsi, ki so prejemali pravice iz socialnega varstva, niso prestopili praga dolgotrajne oskrbe. Ko omenjate, da bodo vsi v domovih starejših občanov (DSO) avtomatsko prevedeni v dolgotrajno oskrbo – to bo samo v prvem koraku, ko bo pravica do dolgotrajne oskrbe v instituciji stopila v veljavo. Ne pomeni pa to, da bodo vsi, ki bodo želeli v dom, avtomatsko vstopili v sistem dolgotrajne oskrbe. V pilotnih projektih se je pokazalo, da med tistimi, ki so prejemali pravice iz socialnega varstva, praga dolgotrajne oskrbe ni prestopila petina. To je relativno visok delež.

Zagotovo. In ravno zato je nujno, da ohranimo vse socialnovarstvene storitve. Če govorimo plastično, to pomeni, da tudi če 1. decembra nekdo ne pride v sistem dolgotrajne oskrbe, to ne pomeni, da ne sme iti v dom. Dvajset odstotkov postelj je še vedno predvidenih po zakonu o socialnem varstvu. Če bo oseba želela, bo šla lahko še vedno po starem sistemu v dom in tam prejemala oskrbo. V fazi postavljanja sistema nam je bilo pomembno točno to, da nihče ne bi izpadel. Zato nismo želeli nobene od pravic ukinjati.

Bo pa treba videti, kaj se bo dogajalo glede institucionalnega varstva in tudi koliko tistih, ki so vključeni v sistem pomoči na domu, bo prešlo v sistem dolgotrajne oskrbe na domu ter v kakšnem času. Verjamem, da vsi verjetno ne bodo prešli v sistem dolgotrajne oskrbe. Ostajajo pa še vedno pomoč na domu, osebna asistenca in druge storitve na področju socialnega varstva.

Vsak naj si naredi izračun - a kako?

Vi torej pravite, da bo svetovanje o tem, kaj je za nekoga optimalna pravica, potekalo na enotnih vstopnih točkah na CSD-jih. A tudi tam opozarjajo, da ljudje nimajo dovolj informacij. Jasno je, da bodo upravičenci ob vstopu v sistem dolgotrajne oskrbe izgubili dodatek za pomoč in postrežbo. V Skupnosti centrov za socialno delo tako pravijo, da ljudje nimajo informacij o tem, kateri sistem je zanje bolj optimalen – torej socialnovarstvene storitve ob dodatku ali prehod v dolgotrajno oskrbo, ob čemer bodo dodatek izgubili. Kako naj se torej ljudje odločijo, kaj je zanje optimalno? Za Vroči mikrofon ste prejšnji teden rekli, da naj si vsak sam naredi izračun. Ampak na podlagi česa?

Prej sem opisal postopek ocenjevanja upravičenosti do dolgotrajne oskrbe. Pravico prejmemo šele ob sklenitvi osebnega načrta, ko že vemo, ali smo upravičeni do dolgotrajne oskrbe ali nismo. S samo vlogo oseba ne bo izgubila dodatka za pomoč in postrežbo. Šele s koriščenjem pravic iz dolgotrajne oskrbe izgubi ta dodatek. Ampak dejansko ga ne izgubi. Ena od pravic v okviru dolgotrajne oskrbe je tudi denarni prejemek, ki je mogoče primerljiv glede na kategorijo oskrbe.

A denarni prejemek se izključuje …

Seveda, dveh prejemkov s področja socialne varnosti seveda ne moremo prejemati. Moramo pa vedeti, da ob vstopu v dolgotrajno oskrbo oseba prejme storitve v bistvu brezplačno - torej iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo in ravno zato izgubi dodatek za pomoč in postrežbo. Sicer pa ga lahko ohrani še naprej. Poudarjam pa, da če se oseba odloči za denarni prejemek, lahko ob tem vendarle koristi tudi pravico do e-oskrbe.

Oskrbe na domu največ 3,7 ure na dan: "Upoštevati je treba situacijo posameznika"

Če se dotakneva še obsega storitev. Ocenjevalci bodo torej upravičence uvrstili v kategorije, na podlagi katerih jim bodo priznali obseg ur oskrbe. Ljudje – upravičenci in svojci – si obetajo veliko, ampak tudi tisti v 5. kategoriji, z največjimi potrebami – to so na primer nepokretni – bodo imeli storitev dolgotrajne oskrbe na domu največ 3,7 ure na dan. Ko rečete, da bodo enako oskrbo, ki jo prejemajo v DSO, zdaj dobili doma, to ni povsem res; doma ne bodo imeli oskrbe oz. nadzora 24 ur na dan, 20 ur bodo vendarle morali "pokrpati" drugače.

Ravno zato smo želeli posamezniku dati možnost odločitve, tudi glede na situacijo, v kateri živi. Ko prejmeš podatek, koliko ur dolgotrajne oskrbe ti pripada, se odločiš, kako jih boš izkoristil – ali v okviru dolgotrajne oskrbe na domu, v okviru oskrbovalca družinskega člana, če si uvrščen v 4. ali 5. kategorijo, ali v okviru institucionalnega varstva. Takrat skleneš osebni načrt.

Pri tem je treba upoštevati konkretno situacijo – ali živiš s kom od bližnjih, ki te lahko pogleda tistih preostalih 20 ur in ali je ta storitev zate res najbolj ustrezna. Zato je ta nabor storitev, da lahko vsakdo glede na svojo situacijo oceni, kaj mu najbolj ustreza. Gre za osebno odločitev in na tej točki je pomembno informiranje, kaj vsaka od teh pravic prinaša. Je pa to na koncu odločitev posameznika, ne ocenjevalca, ki bi odredil, ti greš v dom, ti boš imel oskrbo na domu, ti pa oskrbovalca.

"Določila o doplačevanju so varovalka"

V zakonu so tudi določila, s katerimi bi lahko država dolgotrajno oskrbo "gasila", če bi zanjo zmanjkalo denarja. In sicer tako, da bi od leta 2028 dalje posameznik sam prispeval 10 odstotkov vrednosti storitev dolgotrajne oskrbe ter 20 odstotkov dodatnih storitev za ohranjanje in krepitev samostojnosti (fizioterapije, delovne terapije, svetovanj ...). Zakaj ta varovalka? V kakšnem primeru bi se to lahko zgodilo? In kako verjeten scenarij je to?

To je pomembno s stališča finančne vzdržnosti in zahtev Evropske komisije. Vemo, da je področje dolgotrajne oskrbe vključeno v Načrt za okrevanje in odpornost. Sicer pa se to sproži šele, če bi se konec leta za preteklo leto ugotovilo, da je bila negativna bilanca, da je torej sredstev zmanjkalo. To ni nikoli z danes na jutri. Po naših trenutnih projekcijah o tem, koliko ljudi bo vstopalo v sistem, nam tega ni treba pričakovati kar nekaj let.

Je pa še ena pomembna varovalka v zakonu, ki se mi zdi predvsem v prvih letih nujna, in sicer, da se vsaka tri leta opravi tako vsebinska kot finančna evalvacija izvajanja dolgoročne oskrbe, kjer se tudi preverja, ali so potrebne kakšne spremembe, tako na področju storitev kot tudi financiranja.

Zelo veliko debat je bilo glede novega prispevka in tega, ali res mora biti tako visok. Če bi se v tem obdobju pokazalo, da bi bil lahko tudi nižji, bi ga torej lahko prilagodili – čeprav se glede na številke in izračune, ki jih imamo, to verjetno ne bo zgodilo. A ravno ta faza implementacije v prihodnjih nekaj letih je še kako pomembna, tako za vsebinsko kot za finančno sliko in spremljanje.

Določila o doplačevanju so zgolj varovalka. Če bi slučajno do tega prišlo, bodo ljudje pravočasno obveščeni.

Vprašanje prioritet

V zakonu tudi piše, da če bo uporabnik potreboval večji obseg storitev od predpisanega, bo te storitve lahko dobil v javni mreži, plačati pa jih bo moral sam. Če bi bili nekoliko cinični, bi lahko rekli, da medtem ko država nima za starejše in bolne, pa ima za orožje in obrambo. Ravno te dni se je premier Golob na vrhu Nata zavezal, da bomo izdatke za obrambo povečevali do pet odstotkov BDP do leta 2035. Za dolgotrajno oskrbo medtem uvajamo nov obvezni prispevek, ki ni tako nizek, hkrati pa se sprašujemo, ali bomo morali za storitve, ki jih bomo potrebovali, še doplačevati sami.

Tukaj je več vidikov. Prvi je zagotovo ta, da smo starajoča se populacija in da bodo stroški za dolgotrajno oskrbo naraščali. Drugi vidik je, da že ta trenutek dajemo zelo veliko iz proračuna za področje dolgotrajne oskrbe. V zadnjem letu smo, sploh če vključimo še dodatek za pomoč in postrežbo, na vsaj 170 milijonih evrov, kar je zelo blizu tiste kapice 190 milijonov, ki je navedena v zakonu.

Tako da proračun izdatno prispeva za področje dolgotrajne oskrbe. Tudi ta trenutek je oskrbovalec družinskega člana v celoti krit iz proračuna. V zadnjih dveh letih intenzivno tiščimo oskrbnine dol, s tem da mi pokrivamo vse dvige plač, ki so se zgodile v domovih za starejše, vse dodatne zaposlitve. Tega ni malo. Samo letos bo tega čez 60 milijonov evrov. Je pa zelo pomembno, da smo to naredili, saj so nam pomembni ljudje. Po nekaterih ocenah smo na ta način znižali oskrbnine za med 13 in 14 odstotki. Oskrbnine bi bile lahko danes za 13 ali 14 odstotkov višje. Zato je super, da vstopamo v sistem dolgotrajne oskrbe s koncem leta tudi na področju institucionalnega varstva.

Zelo je pomembno, da je dolgotrajna oskrba sistem, ki je dostopen vsem, ne glede na globino žepa. Kar zagotovo prinaša zakon, je, da so storitve cenejše oziroma brezplačne. V primeru dolgotrajne oskrbe na domu je ta brezplačna. V primeru institucionalnega varstva bomo plačevali hotelski del, torej namestitev in prehrano. V zakonu je določena tudi kapica, kar pomeni, da se za standardno oskrbo ne sme zaračunati več kot 781 evrov. To je najvišja oskrbnina, ki bo lahko od 1. decembra zaračunana. Tudi če bo kdo potreboval še kakšno dodatno storitev, bodo te položnice za ljudi bistveno nižje, kot so zdaj. In bistveno nižje za vso družino. Na žalost je tako, da gredo zdaj položnice za dom tudi do 1.600 evrov in čez. Tega oseba ne more pokriti s svojo pokojnino, ampak morajo pogosto prispevati tudi njeni otroci. Zelo me zanima, kako se bo pokazala slika na terenu, ko je bila želja ali potreba iti v dom, pa se za to niso odločili zaradi nezmožnosti plačevanja. Tudi zato govorimo o tretjem stebru socialne države. Dostopnost je zelo pomembna in skušamo jo zgraditi s tem sistemom.

Z navezavo na obrambne izdatke sem želela povedati, da sta solidarnost in skrb za ljudi v naši družbi očitno bistveno nižje kot kakšne druge prioritete. A pojdiva naprej. K vprašanju kadrov. Ključna ovira v dostopnosti in izvajanju dolgotrajne oskrbe bi lahko bila kadrovska situacija, ki je na področju socialnega varstva že več let zaostrena. To že zdaj vpliva na pridobivanje pravic: postelje v DSO-jih so prazne, izvajalci pomoči na domu imajo čakalne sezname, upravičenci prejemajo manj ur pomoči, kot jim pripada. Zdaj bodo ti isti izvajalci izvajali še dolgotrajno oskrbo na domu, pri čemer pa se storitvi ne izključujeta, torej bodo upravičenci lahko prejemali obe storitvi, kar bo ob relativno nizkem številu ur verjetno marsikdo uporabljal. Izvajalci, ki so že zdaj kadrovsko podhranjeni, bodo torej imeli še več dela. Kako boste torej konkretno zagotovili, da sistem ne bo klecnil zaradi prevelikih potreb in ob tako zaostreni kadrovski sliki?

Serijo ukrepov smo že naredili. A mogoče najprej postavimo v kontekst: zadnja anketa, ki smo jo delali lani, je pokazala, da je bilo zaradi pomanjkanja kadra v domovih nezasedenih 440 postelj od skoraj 20.000. Okvirno torej dva odstotka. Sistem kot tak torej na srečo še vedno dobro stoji. Je pa kadrovska stiska zelo velika. To ni samo slovenski fenomen, ampak evropski. In tukaj poskušam biti čim več na zvezi s kolegi in kolegicami iz Evrope, da ugotovim, kateri so tisti ukrepi, ki jih oni izvajajo.

Pri nas smo lani sprejeli kadrovski zakon, ki je vključeval štipendiranje. Če nekdo prejema štipendijo, se zaveže, da gre za vsaj eno leto delat v zavod, v upanju, da seveda ostane dlje. Ta štipendija je še vedno odprta, vsako leto se bo ponavljala. Ne izključuje se z drugimi štipendijami, je lahko dodatna štipendija v znesku 200 evrov mesečno.

Nujni segment je ohranjanje obstoječih zaposlenih. Tu poskušamo pomagati s financiranjem nakupa tehnoloških pripomočkov, ki omogočijo prijaznejše delovno okolje. Tukaj je bilo zelo veliko interesa. Razpis bomo jeseni ponovili. Potem je tu možnost napredovanja. Krijemo možnost dodatnega napredovanja, če bi se nekdo želel izobraziti na tem področju.

Prostovoljstvo je pomemben segment na področju druženja in drugih aktivnosti v domovih za starejše. Prostovoljci so tudi dober bazen za potencialne zaposlitve. Veseli me, da imamo prvič v zavodih zaposlene koordinatorje prostovoljstva.

Potem je tu še pomemben segment zaposlovanja tujcev. Krijemo stroške učenja slovenskega jezika na daljavo, krijemo stroške namestitve za šest mesecev v višini 200 evrov mesečno in pomoč pri procesu zaposlovanja skupaj z zavodom za zaposlovanje. Vem, da je veliko strahov glede zaposlovanja tujcev in strinjam se, da je nujna ustrezna integracija ter ustrezno predajanje znanja. Mislim pa, da moramo biti tudi realni, da je vsaj določen odstotek zaposlovanja tujcev nujen za vzdrževanje sistema.

Zelo veliko diskusije je bilo glede plačne reforme. Vemo, da imamo enotni plačni sistem; ta ni v moji pristojnosti. V zadnjo novelo zakona o dolgotrajni oskrbi smo vključili, da krijemo iz proračuna stroške študentskega in upokojenskega dela. Direktorje zavodov smo pozvali, da imajo v okviru plačne reforme možnost desetim odstotkom zaposlenih dvigniti plačne razrede. Dnevno podpisujem zelo veliko soglasij za to, kar me veseli, in tudi te stroške krijemo iz proračuna.

Zadnji ukrep je bil razširitev dodatka za demenco, ki so ga doslej lahko prejemali tisti, ki so delali na varovanih oddelkih. Zdaj je bistveno razširjen. Po ocenah, ki sem jih dobil, bo od 13 tisoč zaposlenih osem tisoč potencialno upravičenih do dodatka. Bomo pa morali v tem trendu nadaljevati. Mislim, da se je treba dnevno pogovarjati, spremljati situacijo na terenu, gledati, kako izboljšati delovne pogoje in privabiti nove kadre.

"Na plačni sistem ne morem imeti bistvenega vpliva"

Izvajalci pravijo, da so ti ukrepi dobrodošli, a da prav velikih učinkov ni. Da ne gasijo požara, ki se dogaja na področju socialnega varstva. Če govorimo o dodatku za demenco; ta predstavlja 35 evrov mesečno, kar ne more biti odločilno pri tem, ali se bo nekdo odločil za to delo ali ne. Kar se tiče zaposlovanja tujcev, pa bi lahko rekli, da gre pri tem za uvažanje delovne sile za opravljanje dela, ki je tako nizko plačano, da ga Slovenci ne želimo opravljati. Kako kot minister iz vrst Levice, stranke, ki se zavzema za družbeno pravičnost, gledate na tak ukrep? Je to res najbolj ustrezen ukrep za reševanje trenutne situacije?

Delovni pogoji in pravice so za vse zaposlene enaki, ne glede na to, ali je nekdo iz tujine. Predvsem o tem moramo govoriti in zagovarjati ustrezno obravnavo, da ne prihaja do kakršnega koli izkoriščanja delovne sile iz katere koli države, tudi iz Slovenije. Tisto, kar naši javni zavodi nudijo, je varna zaposlitev z jasnimi pogoji, ki je enaka, ne glede na državljanstvo. To je osnova in nuja in pri tem bomo vztrajali.

Bi pa vseeno rekel, da smo nekaj ukrepov na področju zaposlovanja naredili. Nekaj učinkov se vidi, nekaj se jih še bo. V primerjavi z drugimi področji, na primer šolstvom, smo precej naprej. Je pa nujno pogledati še dodatne. Eden od ukrepov, ki ga počasi razvijamo, je področje stanovanjske politike. Mislim, da so kadrovska stanovanja dodatna spodbuda, ki jo osebno vidim kot dodatni plus. To je tudi v moji pristojnosti. Kot rečeno, plačna reforma je takšna, kot je, in na plačni sistem ne morem imeti bistvenega vpliva. Tako da mislim, da se bomo morali v prihodnosti pogovarjati tudi o teh vidikih; kaj poleg plačila še lahko nudimo kot dodatno spodbudo. Tudi na primer fleksibilnost delovnega časa in podobno. To je smer, o kateri se pogovarjamo tudi s kolegi in kolegicami iz tujine: kako neke druge vidike, ki so ljudem pomembni pri zaposlitvi, prilagoditi, da bo to področje bistveno bolj primerno za zaposlovanje.

Je pa tudi na vseh nas, da dvignemo raven vidnosti teh poklicev, saj gre za zelo pomembno in zelo težko delo, a tudi plemenito. Naj izkoristim to priložnost, da se zahvalim vsem, ki delajo na področju socialnega varstva, ki pomagajo našim najranljivejšim in najšibkejšim. Ker je to še kako pomembno.

Skupina organizacij s področja dolgotrajne oskrbe – med njimi prvopodpisana skupnost socialnih zavodov – je nedavno pozvala vlado k 20-odstotnemu dodatku na plače zaposlenih v tem sektorju. Opozorili so, da brez ustreznih kadrovskih rešitev ne bo mogoče zagotavljati pravic dolgotrajne oskrbe, kot je predvidena. Ste na vladi razpravljali o tem predlogu? Ste se vi zavzeli za takšen dodatek? Vemo, da je plačilo za to, kot pravite, plemenito delo zelo nizko - socialne oskrbovalke in negovalke, ki so temelj sistema, imajo plačo malo nad minimalno in tudi plačna reforma jim ni prinesla bistvenih izboljšav.

En pomemben premik, ki ga je plačna reforma prinesla, je dvig izhodiščnega razreda na minimalno plačo. To se mogoče ta trenutek nekomu ne pozna v žepu, se pa pozna na prispevkih za pokojnino in podobno. To je zagotovo dobrodošlo, ne pravim pa, da je to dovolj.

Seveda smo se o tem pogovarjali na vladi. Nedavno je bil tudi sestanek, na katerem smo bili mi in ministrstvo za javno upravo skupaj z izvajalci. Podrobno smo pogledali, ali obstajajo anomalije pri plačah zaposlenih, in če so, in kakšne. Čakam, da na podlagi tega sestanka na mojo mizo pridejo tudi kakšni konkretnejši ukrepi.

Podpiram vse, kar lahko pomaga pri zaposlovanju. Moramo pa seveda praktično in dobro pristopiti k temu. Verjetno je tukaj lahko tudi vprašanje, ali si direktor doma za starejše zasluži 20 odstotkov višjo plačo kot direktor zdravstvenega doma. Ne pravim, da ne. A verjetno moramo tudi poklice bolj podrobno pogledati, kje in kako izvesti še kakšne dodatne ukrepe ter kaj so tisti dodatni poklici, ki jih najbolj primanjkuje. Biti moramo pozorni, da ne vnesemo kakšne dodatne anomalije v sistem. Plačni sistem je zelo širok in velik. Zaupam, da bodo šli nadaljnji pogovori z ministrstvom za javno upravo v pravo smer in da bom tudi tu imel kmalu kakšno dobro novico.

"Ne smemo delovati na podlagi strahu"

Skrb je, da bo ob nadaljnji zaostreni kadrovski situaciji breme oskrbe – formalno ali neformalno – spet na svojcih, predvsem ženskah, ki se bodo ob pomanjkanju drugih vzdržnih opcij odločale ostajati doma, prek statusa oskrbovalca družinskega člana. V primeru nedostopnosti drugih pravic obstaja tudi možnost denarnega prejemka, a sogovorniki s področja socialnega varstva opozarjajo, da je ta tako nizek (za prvo kategorijo 89 evrov, za peto nekaj manj kot 500 evrov), da bo spodbujal sivo ekonomijo in delo na črno. Kako odgovarjate na te pomisleke?

Oskrbe zagotovo ne moremo prepustiti trgu. Če bi celoten sistem slonel na denarnem prejemku, bi se zgodilo točno to: država bi si oprala roke in dala denar, zdaj pa naj se vsak znajde, kot ve in zna. To ni sistem, ki ga želim kot minister na ministrstvu za solidarno prihodnost zgraditi. Ker mislim, da tak sistem spet temelji na principu, kdo se najbolje znajde, ne pa kdo najbolj potrebuje pomoč. Verjamem v mrežo, ki sloni na javnih zavodih. Ta mora zagotavljati hrbtenico celotnega sistema. Na ta način tudi gradimo. Tudi kadrovske stiske se ne smemo ustrašiti, ampak moramo ves čas iskati rešitve.

Postavljamo temelje sistema dolgotrajne oskrbe. Ne govorimo o dolgotrajni oskrbi samo letos ali drugo leto, ampak o dolgotrajni oskrbi, ki bo potekala tudi čez deset let. Zato je nujno, da so ti temelji dobri. Verjamem, da jih postavljamo dobro. In da bo dolgotrajna oskrba, kot je zamišljena, tudi zaživela. To vidimo tudi pri pravici do oskrbovalca družinskega člana.

Strinjam se glede feminizacije družinskega dela in emocionalne skrbi. Ta zakon nudi vsaj neko socialno varnost za tiste, ki se za to odločijo. Socialno varnost ne le v obliki nadomestila, ampak tudi prispevkov za pokojnine, ko pa oseba izgubi ta status, pa ji pripada nadomestilo za brezposelnost. Mislim, da smo s tem končno priznali to delo, tudi s tem, da smo pravico razširili na upokojence in upokojenke. Veseli me, da bodo s 1. julijem tudi sami lahko oddali vlogo, poleg nadomestila pa prejemali tudi delež pokojnine, ki jim pripada.

Mislim, da imamo temelje prave in dobre. Ne smemo delovati na podlagi strahu, ampak se zavedati problemov in jih sproti reševati. Pa tudi ne se bati sprememb. Spremembe prinašajo izzive in vprašanja. A nujno je, da končno delamo spremembe na področju dolgotrajne oskrbe. Lahko rečem, da mi je po zdaj že treh letih ministrovanja jasno, zakaj je marsikateri minister pred mano predloge zakona, ki jih je bilo v preteklosti zelo veliko, hitro pospravil v predal in ga nikoli več odprl.

Zakaj?

Ker je to zelo velik izziv. Na žalost je to rezultiralo v tem, da smo s spremembami pozni. Me pa veseli, da zdaj delamo te korake.