Za marsikoga, ki ne more več povsem samostojno skrbeti zase in za gospodinjstvo, je pomoč na domu izjemno dragocena. Konec leta 2022 je pomoč na domu prejemalo skoraj 9.000 ljudi in že pri tej številki sistem poka po šivih. Čez dve leti naj bi bilo upravičencev do oskrbe na domu po sistemu dolgotrajne oskrbe že 20.000. Medtem ko javnost vedno znova močno razburijo čakalne dobe v zdravstvu, ostaja očem nekoliko bolj skrito, da te nastajajo tudi pri pomoči na domu. Kako bo torej deloval sistem, ko bodo izvajalci morali zagotavljati tako pomoč na domu kot dolgotrajno oskrbo?
“Tiste storitve, ki so bile do zdaj dosegljive samo v domu za starejše, bodo dostopne tudi na domu. Denimo fizioterapija, delovna terapija in podobno,” je Maljevac julija poudarjal v intervjuju za Siol.
Na podlagi te ocene bo center za socialno delo prosilca nato uvrstili v eno od petih kategorij, upravičenec pa bo storitve dobil v enakem obsegu ne glede na to, ali bo torej bival v instituciji ali na svojem domu, določa zakon.
Če bo imel človek oskrbo na svojem domu, bo lahko del ur, ki mu bodo pripadale glede na kategorijo, koristil tudi v obliki dnevne dolgotrajne oskrbe, torej dnevnega varstva.
Ljudje z oskrbo na svojem domu pa bodo, tako kot tisti v domovih za starejše in v drugih institucijah, imeli tudi pravico še do tako imenovanih storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti.
Prav to so storitve fizioterapije, delovna terapija, psihosocialna podpora, ki jih je omenjal minister Maljevac, sem pa sodijo še storitve podpore po diagnozi demence in svetovanje za prilagoditev bivalnega okolja. Koliko ur teh storitev bo lahko upravičenec do dolgotrajne oskrbe dobil, pa je spet odvisno od tega, v katero kategorijo ga bodo razporedili v centu za socialno delo.
Pravice iz dolgotrajne oskrbe so namenjene osebam, ki zaradi posledic bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualnih sposobnosti potrebujejo pomoč drugih oseb pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil v daljšem časovnem obdobju, ki ni krajše od treh mesecev, ali pa takšno pomoč potrebujejo trajno, so pojasnili na ministrstvu za solidarno prihodnost.
Zakon je eno, realnosti pa nekaj drugega ...
Na ministrstvu za solidarno prihodnost ocenjujejo, da bo v letu 2026 do dolgotrajne oskrbe na domu upravičenih okoli 20.000 ljudi. Tisti, ki bodo morali te storitve opravljati, pa se sprašujejo, kako jih bodo izvajali, saj je že zdaj socialnih oskrbovalk za pomoč na domu premalo.
Analiza Inštituta za socialno varstvo za leto 2022 kaže, da je na zadnji dan tega leta pomoč na domu prejemalo nekaj manj kot 8.700 ljudi.
"Čakalne dobe" za pomoč na domu nastajajo že zdaj, saj ima čakalne sezname že kar 55 od skupno 75 izvajalcev pomoči na domu. To pa seveda pomeni, da ljudje, ki pomoč na domu potrebujejo zdaj, nanjo čakajo. Konec leta 2022 je bilo na čakalnih seznamih za pomoč za domu že vsaj 1.300 ljudi.
Več kot 220 obstoječih uporabnikov je takrat potrebovalo dodatne ure storitev, a jim izvajalci tega zaradi pomanjkanja oskrbovalk niso mogli zagotoviti, so še opozorili avtorji omenjene analize.
N1
Mrežo izvajalcev pomoči na domu organizirajo občine, ki po zakonu o socialnem varstvu tudi krijejo najmanj 50 odstotkov cene storitev. Razlike v ceni, ki jo plača uporabnik, so med občinami velike. Najnižjo ceno so leta 2022 plačevali v občinah Bohinj, Polzela, Radlje Ob Dravi, in sicer okoli tri evre na uro, medtem ko so denimo v nekaterih manj premožnih občinah, kot so Cankova, Gornji Petrovci, Grad, Moravske Toplice, Šalovci in Tišina ljudje za uro oskrbe na domu morali odšteti celo več kot enajst evrov.
Oskrbovalke zapuščajo branžo in se zaposlujejo v trgovinah
Zavod za oskrbo na domu Ljubljana je največji javni zavod, ki po zakonu o socialnem varstvu zagotavlja pomoč na domu.
Decembra lani so oskrbovali 837 ljudi, od tega jih je 125 čakalo na povečanje obsega storitve. Na čakalnem seznamu so imeli še dodatnih 394 ljudi, ki so bili upravičeni do te pomoči, a jim jih zaradi pomanjkanja kadra niso mogli zagotoviti.
Namestnica direktorice Laura Perko pravi, da na razpise za zaposlitev pogosto ne dobivajo prijav, velika pa je tudi fluktuacija kadra, saj zaposlene – velika večina socialnih oskrbovalk je žensk – odhajajo iz branže in se zaposlujejo na delovnih mestih, kjer so pogoji in plačilo boljše, denimo v trgovini.
Laura Perko (foto: ZOD Ljubljana)
"Največji problem so plače in zastareli normativi, ki ne odražajo več realnega stanja. Če se to ne bo spremenilo, zagotovo ne bomo mogli zagotavljati storitev vsem, ki bodo po novem zakonu upravičeni do njih," je opozorila Perko.
"Zakon o dolgotrajni oskrbi ne bo izvedljiv, ker ne bo kadrov," je prav tako jasen direktor Zavoda Pristan Martin Kopatin. Zavod Pristan je največji zasebni izvajalec pomoči na domu, ki deluje v 26 občinah.
Tudi oni so v nekaterih občinah odprli čakalne sezname. "Ljudje bodo na podlagi zakona upravičeni do storitev, a teh ne bo imel kdo izvajati," je opozoril.
"Vse se začne in konča pri ljudeh," se strinja tudi direktorica Centra za pomoč na domu Maribor Barbara Žgajner. "Naše želje so lahko visokoleteče in cilji jasno definirani, a če ne bomo imeli ustrezne kadrovske zasedbe, bo vse ostalo le pri tem. Nerealno je reševati kadrovsko vrzel z zaposlovanjem tujcev, ob tem pa imajo danes naše socialne oskrbovalke izhodiščno plačo, ki ne dosega niti minimalne. Za polno mesečno obveznost je plača socialne oskrbovalke 870 evrov v neto izplačilu," je poudarila Žgajner.
Serija člankov o dolgotrajni oskrbi na N1
Ker je dolgotrajna oskrba ena najbolj nujnih reform, ki jih Slovenija potrebuje, in reforma, na katero smo čakali več kot dve desetletji, od januarja letos, ko je začela velja prva pravica iz zakona o dolgotrajni oskrbi (pravica do oskrbovalca družinskega člana), o dolgotrajni oskrbi na N1 poročamo podrobno in poglobljeno.
Ni dvoma, da je to ena najbolj kompleksnih reform, a hkrati ni dvoma tudi o tem, da je pomembnih vprašanj še vedno precej več kod odgovorov. Ministrstvo za solidarno prihodnost je že zamudilo rok, določen v zakonu o dolgotrajni oskrbi, po katerem bi morali imeti vse podzakonske akte že januarja. Pri tistih, ki bodo dolgotrajno oskrbo izvajali, je zato nervoza že zelo velika. Podzakonski akti bodo namreč natančneje določili, kako se bo zakon izvajal.
Ta predvideva sofinanciranje pri pridobitvi nacionalne poklicne kvalifikacije, za dijake in študente zaključnih letnikov, ki se izobražujejo za poklice v socialnem varstvu in dolgotrajni oskrbi, opredeljuje kadrovske štipendije, predvideva načrtovano usposabljanje tistih, ki se zaposlijo na novo, ukrepe v zvezi z zaposlovanjem tujcev, vključevanje prostovoljcev, …
Profimedia
Izvajalci s področja dolgotrajne oskrbe opozarjajo, da to ne bo prineslo pravih učinkov, saj predlog zakona ključnih težav – kadrovskih normativov in prenizkih plač – ne rešuje.
"Če delovna mesta ne bodo privlačna za iskalce zaposlitev – in to velja tako za pogoje dela kot nagrajevanje – delavcev preprosto ne bomo dobili, ne glede na druge ukrepe," je opozoril sekretar Skupnosti socialnih zavodov Denis Sahernik.
"Če lahko v drugih panogah dobijo več, in to celo pri boljših delovnih pogojih, je jasno, da jih v domove ne bomo pritegnili. Veliko zaposlenih že kar nekaj časa dela na etični pogon, ker imajo to delo radi, ker jih osebno izpolnjuje in ker se zavedajo svoje odgovornosti, a to ne more delovati v nedogled."
Enako opozarjajo v zavodih za pomoč na domu. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da so socialne oskrbovalke, kot je pokazala analiza Inštituta za socialno varstvo, vse starejše. Leta 2023 je bila povprečna starost 47,5 let, pri čemer se skozi leta veča delež oskrbovalk v starosti od 50 do 64 let.
"Iztrošiš se"
Omenjena analiza je pokazala tudi, da socialna oskrbovalka v povprečju oskrbuje osem različnih ljudi na mesec, vsakega v povprečju obišče sedemkrat. Za en obisk porabi 46 minut.
Efektivni čas v letu 2022 v povprečju znaša 96 ur na mesec, kar pomeni, da oskrbovalke v povprečju ne dosegajo normativa storitve, ki predvideva 110 ur efektivnega dela na mesec. Izvajalci opozarjajo, da gre za nerealen normativ, ki bi ga bilo treba ukiniti oziroma posodobiti.
Srdjan Zivulovic/BOBO
"To je delo, ki je fizično in psihično zelo naporno," je poudarila Laura Perko. "Oskrbovalka vstopa v zelo različne situacije, vsak uporabnik ima drugačne potrebe, drugačna pravila. Na njihovih domovih je priča marsičemu, veliko je tudi revščine."
Perko pravi, da je to delo, ki ga težko opravljaš vse življenje. "Iztrošiš se," opozarja. Pojavijo se mišično-skeletna obolenja, ki so po njenih besedah pogosto razlog za bolniške in za invalidske upokojitve.
Medtem pa plače komaj zadostujejo za preživetje – ali pa še to ne, pravijo sogovorniki. Oskrbovalke se zato včasih odločajo za dodatno delo na črno, pogosto pa so za to preutrujene.
Kako bo po 1. juliju 2025?
Kako bodo torej izvajalci po 1. juliju 2025, ko se bo začela izvajati pravica do dolgotrajne oskrbe na domu, lahko zagotovili oskrbo še večjemu krogu uporabnikov, če povpraševanje že zdaj krepko presega ponudbo storitev?
Izvajalci naj bi po tem datumu zagotavljali ne samo storitve dolgotrajne oskrbe na domu, ampak še vedno tudi pomoč na domu. To bodo lahko prejeli tako uporabniki dolgotrajne oskrbe na domu, ki bodo želeli še več storitev, kot tudi tisti, ki do dolgotrajne oskrbe ne bodo upravičeni.
Izvajalci ne vedo, kako bo izvajanje takšnega dvotirnega sistema potekalo v praksi. "Ločnica med izvajanjem dolgotrajne oskrbe in pomoči na domu po našem mnenju ni izpeljana," je opozorila Barbara Žgajner.
Barbara Žgajner (foto: https://pomocnadomu.eu/)
Po novem zakonu bodo morali imeti izvajalci tudi druge strokovnjake, zdravstvene tehnike, fizioterapevte, delovne terapevte, vendar še ne vedo, koliko novih zaposlitev jim bo pripadlo. Prav tako še ni zakonske podlage, da bi te kadre sploh lahko zaposlovali.
Zakon določa, da bodo stroške zagotavljanja javne mreže na področju dolgotrajne oskrbe na domu nosile občine, a dodaten denar za občine ni predviden, opozarja generalna sekretarka Skupnosti občin Jasmina Vidmar.
Vidmar tudi opozarja, da vsi obstoječi izvajalci pomoči na domu ne nameravajo zagotavljati tudi storitev dolgotrajne oskrbe, zato bo v nekaterih občinah potrebno ustanoviti nove javne zavode.
Teoretično pa bi se lahko zgodilo tudi obratno: da bi se izvajalci v nekaterih občinah lahko usmerili zgolj v izvajanje dolgotrajne oskrbe na domu, s čimer bi se dostopnost pomoči na domu za tiste, ki bodo upravičeni le do teh storitev, še dodatno poslabšala. Na ministrstvu na ta pomislek niso odgovorili.
Če storitve ne bodo dostopne, bo breme na svojcih
Premik fokusa iz oskrbe v institucijah k oskrbi na domu je vsekakor dragocen, se strinjajo sogovorniki, zato bi morali vso energijo v prvi vrsti vložiti v iskanje rešitev za kadrovske težave. Del tega bi moral biti – poleg reforme plačnega sistema in posodobitve normativov – tudi krepitev ugleda zaposlenih v socialnem varstvu oziroma na področju dolgotrajne oskrbe.
Če se namreč pravice iz zakona zaradi kadrovske stiske ne bodo ustrezno izvajale, se lahko zgodi, da bo breme oskrbe bolnih in obnemoglih v celoti padlo na svojce. Čeprav velja, da mora neformalna oskrba ostati odločitev, je v praksi pogosto tako, da druge možnosti ni in da se nimaš med čim odločati, je minuli teden opozorila ena od naših sogovornic, o čemer smo poglobljeno pisali v članku o pravici do oskrbovalca družinskega člana.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje