Rebecca Bresnik je Nasina strokovnjakinja za vesoljsko pravo, pomočnica glavnega svetovalca za mednarodne zadeve v Nasinem Johnson Space Centru in profesorica prava na Univerzi v Houstonu. Sodeluje pri nekaterih ključnih Nasinih projektih, pri katerih premika meje možnega v pravu. Njeno življenje je povezano tudi s Slovenijo, saj je poročena z astronavtom slovenskega rodu Randyjem Bresnikom.
Rebecca Bresnik je bila pred kratkim na obisku v Sloveniji, kjer je v okviru Fulbrightovega programa svoje znanje in izkušnje z vesoljskim pravom delila s slovenskimi študenti in dijaki. Z njo smo se na N1 pogovarjali pred vrnitvijo v Teksas.
Govorila je o trenutnem stanju in pomanjkljivostih vesoljskega prava, o privatizaciji vesolja, tem, ali si lahko država ali podjetje lasti del vesolja ali vire, ki jih tam najde, o vesoljskem turizmu in hotelu v vesolju in življenju z astronavtom. In o tem, da naj bi v naslednjih nekaj letih na Luno spet stopila človeška noga. Tudi pri tem projektu ima kot pravnica pomembno vlogo.
Uroš Kokol/N1
Gospa Bresnik, v ameriški vesoljski agenciji Nasa delate že skoraj 20 let, trenutno ste med drugim pomočnica glavnega pravnega svetovalca za mednarodne zadeve v Nasinem Johnson Space Centru. Kako se počutite na tako pomembnem položaju na tem področju prava? Kateri projekt ali program vas najbolj vznemirja?
Strinjam se, obožujem svoje delo, veliko srečo imam, da ga lahko opravljam. Še posebej uživam v sodelovanju z mednarodnimi partnerji na področju vesolja. Rada sodelujem v vseh projektih, v katerih premikamo meje, se učimo in odkrivamo nove stvari ter iščemo nove načine sodelovanja pri uresničevanju teh prizadevanj.
Trenutno delate v Johnson Space Centru v Houstonu. Kakšna je vaša vloga v Nasi?
Moja glavna vloga je urejanje vseh mednarodnih pravnih vprašanj. Od tega, da sem svetovalka za Mednarodno vesoljsko postajo (ISS), do tega, da skrbim za pogajanja o sporazumih za novo lunarno postajo Gateway, ki bo krožila okoli Lune.
Pomagala sem tudi pri pripravi osnutkov sporazumov Artemis (Artemis Accords), na dnevni ravni pa v sodelovanju z mednarodnimi partnerji s pravnega vidika skrbim za nemoteno delovanje ISS in naših drugih mednarodnih aktivnosti.
Kakšna je trenutna usoda Mednarodne vesoljske postaje?
Upamo, da bo Mednarodna vesoljska postaja delovala vsaj do leta 2030. S partnerji iz Evrope, Japonske, Kanade in Rusije se še naprej pogovarjamo in podaljšujemo končni datum, a kot sem rekla, trenutno je za končni datum predvideno leto 2030.
Del ISS je tudi Rusija. Kako je vojna v Ukrajini vplivala na projekt Mednarodne vesoljske postaje? Kako zahtevno je mednarodno sodelovanje v času vojne v Ukrajini in sankcij?
Trenutno je proti Rusiji uvedenih veliko sankcij, vendar imamo na ISS še vedno člane posadke, ISS pa je več milijard dolarjev vreden projekt, zato seveda še naprej sodelujemo v dobro zdravja in dobrega počutja in varnosti vseh astronavtov na ISS.
ESA/NASA-T. Pesquet / Mednarodna vesoljska postaja
Dimitri Rogozin, vodja ruske vesoljske agencije Roscosmos, sicer že vse od začetka ukrajinsko-ruske vojne grozi, da se bo Rusija zaradi sankcij, ki so bile sprožene proti njej, umaknila iz projekta ISS. Pred dnevi naj bi za rusko televizijo dejal, da je bila odločitev o umiku že sprejeta in da se bo ruski vesoljski program držal predpisanega enoletnega odpovednega roka.
Ali nam lahko s pravnega vidika pojasnite, ali je denimo ameriški ali ruski astronavt, ko se odpravi na ISS, še vedno predstavnik svoje države, ali se njegov status v vesolju kakorkoli spremeni? Ali imamo lahko v vesolju še vedno predstavnike držav?
To je pravzaprav zelo dobro vprašanje, kajti če pogledate sporazum o reševanju in vračanju astronavtov ter pogodbo o vesolju, astronavte na mednarodni ravni označujemo kot odposlance človeštva. Vsi astronavti, ne glede na to, ali prihajajo iz Rusije, ZDA, Evrope, Japonske, Kanade ali drugih držav, so torej odposlanci celotnega človeštva. Seveda pa še vedno nosijo zastavo države, iz katere prihajajo, in predstavljajo svoje države in vesoljske agencije.
Kot ste povedali v enem od intervjujev, med drugim sodelujete pri kupovanju “vozovnic” za ruske Sojuze, da lahko ameriške astronavte pripeljete na Mednarodno vesoljsko postajo. Kako sta se komunikacija in proces sklepanja mednarodnih dogovorov z Rusi spremenila od ruskega napada na Ukrajino?
To je še eno zelo dobro vprašanje, saj so se zmogljivosti ZDA očitno spremenile. Že v času Space Shuttla smo leteli tudi z ruskimi vesoljskimi plovili Sojuz, po upokojitvi programa Space Shuttle pred več kot desetimi leti pa smo se za prevoz na Mednarodno vesoljsko postajo popolnoma in v celoti zanašali le na Ruse in njihove Sojuze. Z njimi smo imeli sklenjene pogodbe za prevoz naših članov posadke.
NASA/Smiley N. Pool
Izstrelitev raketoplana Atlantis na Mednarodno vesoljsko postajo 8. julija 2011 – to je bila zadnja misija Nasinega programa Space Shuttle.
To se je zdaj spremenilo. Sedaj imamo vesoljsko plovilo Dragon podjetja SpaceX, še vedno pa astronavti letijo tudi s Sojuzi. Zaradi zagotavljanja varnosti posadke je namreč ključno, da imamo rezervne zmogljivosti. Sojuz je torej rezervna zmogljivost za ZDA in druge države, Rusi pa bi po potrebi lahko uporabljali Dragon.
Trenutno se za prevoz na ISS torej uporablja le eno plovilo, ki je izdelano v ZDA, vendar čakamo tudi na Boeingov Starliner.
ESA–Manuel Pedoussaut, 2017
Izstrelitev ruskega Soyuza MS-05 na Mednarodno vesoljsko postajo – na tem letu je bil skupaj s še dvema astronavtoma tudi Randy Bresnik, mož Rebecce Bresnik. Med njegovim bivanjem na ISS se jima je rodila hčerka.
Vesoljska postaja Mir, predhodnica Mednarodne vesoljske postaje, je veljala za vrhunski primer mednarodnega sodelovanja po hladni vojni. Ali se doba miroljubnega sodelovanja v vesolju sedaj končuje?
Menim, da sta ISS in vesolje na splošno še vedno eden najbolj neverjetnih primerov mednarodnega sodelovanja. Če preberete pogodbo o vesolju, ta poziva k mednarodnemu sodelovanju, in vse, kar se v vesolju naredi, mora biti v korist vsega človeštva. Verjamem, da je ISS čudovit simbol mednarodnega sodelovanja, in upam, da se bo to nadaljevalo.
Ključni dokument na področju vesoljskega prava – pogodba o vesolju – je bil sprejet pred skoraj 60 leti, na začetku vesoljske dobe, zato ta pogodba očitno ne obravnava številnih pomembnih vprašanj, povezanih s hitrim napredkom tehnologij, ki so sledile. Mnogi strokovnjaki zato pravijo, da je pogodba polna lukenj. Kateri so nekateri ključni problemi prava v vesolju? Kaj še ni obravnavano?
Pogodba o vesolju iz leta 1967, ko je bila sprejeta, je bila sklenjena na podlagi soglasja. Da bi dosegli soglasje, je včasih treba sprejeti kompromis. Pogodba je zato na nekaterih mestih dvoumno napisana, različne države pa si jih interpretirajo po svoje.
Prepričana sem, da ste že slišali za eno od teh področij, in sicer črpanje in uporaba virov v vesolju. ZDA in nekatere druge države, kot sta Luksemburg ali Združeni arabski emirati, dovoljujejo lastništvo nad pridobljenimi viri. Medtem ko imajo druge države ali podpisnice pogodbe o Luni (pogodbo je ratificiralo 18 držav, med njimi ni velikih vesoljskih sil, kot so ZDA ali Rusija, op. a.) drugačno stališče – to je, da bi moral obstajati mednarodni režim, ki bi prevzel lastništvo teh virov v korist vseh ljudi. Kljub tem nejasnostim menim, da pogodbe o vesolju ni treba na novo napisati.
V 6. členu je tudi navedeno, da morajo nacionalne države skrbeti za odobritev in stalen nadzor za vse aktivnosti, ki se odvijajo v vesolju. Odobritev po navadi poteka v okviru nacionalnega postopka za pridobitev licence, stalen nadzor pa je odvisen od tega, kako si ga razlagamo.
Mislim, da je veliko tem, ki so v okviru pogodbe o vesolju še vedno nejasne in o katerih moramo vsekakor razpravljati na nacionalni in mednarodni ravni. Eno od naših največjih vprašanj pa so vesoljski odpadki in kako jih upravljati.
Uroš Kokol/N1
Vse več objektov v vesolju pomeni tudi vse več vesoljskih odpadkov ali vesoljskih smeti. Zdi se, da v pogodbi o vesolju ni nobene pravne obveznosti, ki bi to urejala. Prav tako ni pravila za testiranje protisatelitskega orožja ali za čiščenje nereda, ki ga države s tem povzročijo. Ker je to danes eno najpomembnejših vprašanj – zakaj ni predpisa, ki bi to urejal?
Vsekakor je to pomembno vprašanje. ZDA so prejšnji teden sporočile, da želijo prepovedati vse protisatelitske teste, in upajo, da se bo temu pridružila tudi mednarodna skupnost. Čeprav ne gre za pravno obveznost, upam, da je želja vseh, da bi bilo vesolje varno, uporabno in v korist vseh in da bodo tudi druge države sledile odločitvi ZDA.
Ali smo odgovorni za čiščenje vesolja? To je širše vprašanje o zmanjševanju količine vesoljskih odpadkov in o tem, kako jih očistiti, kdo je za to odgovoren, kdo to plača, kakšni so stroški čiščenja, kako naj bodo razdeljeni … Veliko se govori tudi o tem, ali bi bilo treba vesoljska plovila zgraditi tako, da se lahko, ko odslužijo svoj namen, umaknejo iz orbite, ne da bi povzročila večje količine vesoljskih odpadkov.
Nekaj smernic o zmanjševanju vesoljskih odpadkov, ki so bile sprejete v okviru Združenih narodov, že imamo, ZDA in Evropska vesoljska agencija imajo svoje smernice, in v okviru mednarodnih sodelovanj vesoljskih agencij jih upoštevamo.
Eden od pomembnih projektov, v katerega ste vključeni, je lunarna vesoljska postaja Gateway. Ta je ključna za dolgoročni uspeh programa Artemis, v okviru katerega želi Nasa na Luno ponovno poslati ljudi. Kakšna je vaša vloga v projektu?
Pravzaprav sem odvetnica za program Gateway, kar pomeni, da rešujem vsa pravna vprašanja, ki se pojavijo v okviru tega programa. Leto in pol ali dve sem bila del pogajalske ekipe, ki je pomagala pripraviti in izpogajati vse sporazume z našimi mednarodnimi partnerji – Evropsko vesoljsko agencijo, Japonsko in Kanado.
Where do you call home? @NASA_Gateway will be our home away from home among the stars as we plan our return to the lunar surface. Follow their new social media accounts and stay up to date on all of the latest #Artemis news. https://t.co/L1a7gl5AJf
Kako daleč je trenutno projekt Artemis? Sredi aprila smo namreč lahko prebrali, da je tretja generalka za izstrelitev rakete SLS (Space Launch System) brez dejanskega vzleta spodletela.
Raketa SLS z nameščenim vesoljskim plovilom Orion je trenutno v Kennedyjevem vesoljskem središču na Floridi. Izstrelitev pa nameravajo izvesti konec poletja ali v začetku jeseni. To bo prva izstrelitev brez človeške posadke v okviru programa Artemis, imenovana Artemis 1, s katero bodo preizkusili sistem in pridobili veliko podatkov pred drugo izstrelitvijo – Artemis 2, ki bo prva izstrelitev s človeško posadko.
Datumi so seveda odvisni od uspešnosti preizkusov tehnologije in zagotavljanja varnosti za posadko. Tako je torej Artemis 1 planirana za konec poletja ali v začetku jeseni, Artemis 2 v letu ali dveh po tem datumu, nato pa bodo, glede na to, kaj bo pokazala misija Artemis 2, v letu ali dveh izstrelili še Artemis 3. S to misijo naj bi na površje Lune dejansko ponovno poslali človeka.
NASA/Joel Kowsky
Nasina raketa SLS (Space Launch System) z vesoljskim plovilom Orion na krovu na izstrelitveni ploščadi v Kennedyjevem vesoljskem središču.
Ali menite, da je cilj, da bi do leta 2025 na Luno spet pripeljali človeka, realen? Zdi se neverjetno ambiciozen rok.
Glede teh datumov sem izjemno optimistična, vendar pa si kot nekdo, ki je poročen s članom posadke, želim, da bi bili ti sistemi varni. Zato vedno dajemo prednost varnosti posadke pred dogovorom o končnem datumu. Ko bomo testirali sisteme, bomo videli, kako varni so, in se prepričali, da ni težav. Upam, da se bo datum 2025 obdržal. Če pa se bo zaradi kakršnihkoli težav zamaknil, je, kot sem rekla, bolj pomembno to, da je naša posadka varna, kot pa da bi ujeli določen datum.
Zasebna vesoljska industrija, ki se pospešeno širi tako na Zemlji kot zunaj nje, prinaša s seboj tudi vrsto pravnih vprašanj … Ker je v ospredju dobiček, se lahko zgodi, da zanemarijo širši javni interes, bodisi na področju znanosti, varnosti ali okolja … Ali morajo tudi zasebni subjekti spoštovati zakone in pogodbo o vesolju?
Zagotovo, zasebni subjekti jo morajo spoštovati. Omenila sem, da morajo države poskrbeti, da podjetja ravnajo v skladu s predpisi, ker so odgovorne za dejavnosti komercialnih subjektov v vesolju. Če želi zasebno podjetje nekaj poslati v vesolje, mora ravnati v skladu z domačo vesoljsko zakonodajo. Tako pri nas kot tudi v Sloveniji, ki je pred kratkim sprejela zakon o vesoljskih dejavnostih, je treba pridobiti dovoljenje, preden karkoli pošljete v vesolje. Obstajajo zelo strogi licenčni postopki, ki zagotavljajo, da podjetja ravnajo pravilno in odgovorno. Nasine pogodbe s komercialnimi subjekti so zelo dolge in v njih je veliko zahtev.
Kot ste videli, smo pred kratkim imeli prvi v celoti komercialni polet na Mednarodno vesoljsko postajo, ki ga je izvedla družba Axiom Space (misija AX-1). Dobila sem veliko vprašanj, ali je prav, da izvajamo tovrstne aktivnosti. Pri teh zasebnih astronavtih sem videla, da želijo delati raziskave. Tam niso samo zato, da bi bili turisti, ampak ker želijo delati dobre stvari, o vesolju pripovedovati otrokom in to prenesti v izobraževalne sisteme in šole v državah, iz katerih prihajajo. Želijo najti način, kako uporabiti svoje zasebne astronavtske misije na različne pozitivne načine v svojih državah.
Videla sem, da na ISS opravljajo neverjetne raziskave, ki bi lahko celo pomagale Nasi. V enem od poskusov so uporabili virtualno resničnost, da so astronavti komunicirali z družinami. To jim omogoča popolnoma drugačno interakcijo, kot bi jo sicer družinski člani imeli s člani ISS. To bi bilo za članek posadke na dolgotrajnih misijah izjemno koristno.
Če nekoliko posplošim, na Mednarodno vesoljsko postajo, na Luno itd. pošiljamo najbolj kompetentne, disciplinirane, fizično in psihološko usposobljene ljudi, kar pa ne drži v primeru turističnih poletov v vesolje. Kmalu bo lahko v vesolje odpotoval praktično vsak, ki si bo to lahko privoščil. So kakšni pogoji, ki jih morajo ti zasebni astronavti izpolniti pred poletom v vesolje?
Kot dober primer bom uporabila misijo AX-1. Če želite, da gre zasebni astronavt na ISS, mora opraviti minimalno količino usposabljanja, ki je potrebna za bivanje na ISS – govorimo o osebnostih, zdravstvenih zahtevah … Vse te zahteve, ki so potrebne za odhod na ISS, veljajo tudi za zasebne astronavte. Temeljito so pregledani.
V primeru štiričlanske misije AX-1 je bil eden od članov posadke nekdanji astronavt. Zaradi tega in zaradi dodatnega usposabljanja, ki ga je imel pred misijo, je lahko drugim zasebnim astronavtom pomagal na ISS.
— International Space Station (@Space_Station) April 19, 2022
Nekateri pravijo, da je pred nami zlato obdobje vesoljskega turizma. Kakšen je vaš pogled na vesoljski turizem in turistične suborbitalne polete v vesolje, ki smo jim bili priča v zadnjem letu?
Mislim, da je to res odlična priložnost za ljudi, ki so si vedno želeli v vesolje, da gredo v vesolje in si ogledajo svet z druge perspektive. Ena od stvari, ki jih vedno znova slišite od astronavtov, je, da ko vidiš svet in krhkosti sveta z druge perspektive, iz vesolja, veliko bolj ceniš svet, v katerem živimo. Hkrati pa se tudi zaveš, kako zelo moramo skrbeti za ta svet, v katerem živimo.
Ne morem govoriti v njihovem imenu, ne vem. Vedno znova pa opažam, da prejšnji udeleženci vesoljskih poletov počnejo velike stvari. Nekateri od njih hodijo v šole in govorijo o svojih izkušnjah v vesolju. Videla sem veliko pozitivnih dejavnosti teh vesoljskih turistov.
Želela bi si, da bi vsi lahko videli naš svet z drugačne perspektive.
Kako realno pa je, da bomo nekoč v vesolju imeli tudi hotele? O tem se v zadnjih letih namreč precej govori.
Mislim, da jih bomo imeli. Morda ste slišali za Bigelow, ki izdeluje raztegljive, napihljive hotele, ki jih želi postaviti v vesolje. Torej, ali je to tehnološko mogoče? Vsekakor. Tudi družba Axion Space je oglaševala vesoljski hotel, v katerega želi pripeljati vesoljske turiste.
Kakšne so obveznosti in izzivi turističnih poletov v vesolje? Kdo je odgovoren, če se kaj zgodi?
Obstajajo različni vidiki poleta – usposabljanje za polet, polet do tja, polet nazaj in nato še sam kraj, kjer bivajo. Zadnji dve leti sem se posebej ukvarjala z misijo zasebnih astronavtov, ki so poleteli na Mednarodno vesoljsko postajo, in vzpostavljanjem pravnega okvira za to misijo. To je bilo nekaj zelo novega.
Pripravili smo nove določbe o odgovornosti, pa tudi zahtevo, da morajo zasebni astronavti skleniti zavarovanje, da bi s tem zagotovili zaščito sredstev in članov posadke na ISS. Posebne zahteve obstajajo tudi za vesoljska plovila, zato mora družba SpaceX pridobiti licenco in nato zagotoviti ustrezno zavarovanje za izstrelitev in pristanek.
Ne poznam pa določb, ki so v pogodbi med družbo SpaceX in podjetjem Axion Space, ki deluje kot posrednik. Axion Space je torej tisti, ki poskrbi za prevoz članov posadke, ki pripravi pogodbene dogovore s podjetjem SpaceX in nato tudi pogodbene dogovore ali sporazum z Naso za odhod na ISS. Glede na to, kakšna je škoda, kdo jo je povzročil in na kateri točki misije se je zgodila, bi se nato določila odgovornost.
Vprašanje, ki bo postajalo vse pomembnejše, ko bodo podjetja iskala dobiček zunaj zemeljske atmosfere, je, kdo je lastnik vesolja. Kdo je na primer lastnik Lune, kdo ima pravico do dostopa do nje ali njenega izkoriščanja?
Člen 2 pogodbe o vesolju izrecno določa, da si država ne more prisvojiti nebesnega telesa. Torej si nihče ne more lastiti dejanskega ozemlja. Kjer pogodba o vesolju ni jasna, pa je lastnina nad viri, ki jih od tam pridobijo. Različne države imajo na to različne poglede.
Veliko podjetij želi pridobivati vire na Luni, prevzeti lastništvo nad njimi in jih uporabljati. Tudi nekatere države želijo na Luni pridobivati vire, kot je voda, ki se lahko nato uporabi za raketno gorivo. Ali pa lunarni regolit, ki je na površini Lune in ki bi ga lahko uporabljali za tiskanje predmetov s 3D-tiskalnikom.
NASA/JPL/USGS
Imamo tudi sporazume Artemis – okvir pričakovanih načel in ravnanj pri raziskovanju Luninega površja in drugih območij. Sporazumi Artemis državam in podjetjem omogočajo črpanje in uporabo virov, vendar bo za vsako tako dejavnost verjetno treba pridobiti licenco. Kadarkoli bo torej zasebni subjekt želel iti na površje Lune ali Marsa in opravljati določeno dejavnost, bo moral zagotoviti, da je ta skladna ne le z domačimi zakoni, ampak tudi z mednarodnim režimom.
Torej lahko neka država ali pa podjetje vire, ki jih je pridobila na Luni, odnese domov in zahteva lastništvo nad njimi?
To je odvisno od subjekta, ki jim izda licenco, iz katere države so in ali ta država dovoljuje lastništvo ali ne.
Pred kratkim je denimo Nasa izbrala zasebne izvajalce, ki bodo pridobili lunarni material, nato pa lastništvo prenesli na Naso.
NASA
Člani posadke Apolla 14 so leta 1971 med srečanjem z novinarji pokazali nekaj največjih lunarnih kamnov, ki so jih prinesli s svoje misije na Luno.
Nekatera območja na Luni veljajo za dragocena. Zato bo država, ki bo prva na Luni, na primer ZDA, v prednosti. Kako si bo zagotovila, da druga država ne bo mogla sočasno črpati virov na istem ozemlju, če si ga ne sme lastiti?
Pomemben vidik sporazumov Artemis je vzpostavitev območij dekonfliktnosti ali z drugo besedo varnostnih območij. Čeprav si ozemlja ne morete lastiti, želite zagotoviti, da so vzpostavljena območja, na katerih lahko komercialni subjekti ali države vzpostavijo svoj raziskovalni modul ali proizvodno zmogljivost, ne da bi jih pri tem ovirala druga entiteta.
Ko na tem območju končate svojo dejavnost ali če niste izvajali tiste dejavnosti, za katero ste rekli, da jo boste, izgubite varnostno območje. Ne morete ga torej obdržati za nedoločen čas.
Kako bomo zagotovili, da bodo te dejavnosti, uporaba in črpanje Luninega površja, zmerne, smiselne, da ne bodo izkoriščane v zasebne namene, temveč bodo v korist vsega človeštva? In da ne bo šlo za izčrpavanje.
Vesolje bi primerjala z Antarktiko, in pogosto se oziramo prav na mednarodno pogodbo o Antarktiki iz leta 1959. Pravzaprav je iz te pogodbe povzetih veliko primerov in načel, ki so tudi v pogodbi o vesolju.
Menim, da je Antarktika poseben kraj, ki ga je treba ohraniti. In mislim, da smo sposobni enako storiti tudi z vesoljem – splošna načela za to so že vključena v pogodbi o vesolju in v sporazumih Artemis.
Ali lahko s trenutnim vesoljskim pravom vesolje ohranimo kot nekaj, kar je skupno dobro?
Mislim, da si je pomembno zapomniti, da morajo biti vse dejavnosti, ki jih izvajajo ZDA ali katerakoli velika vesoljska država, še vedno v skladu s pogodbo o vesolju, ki izrecno pravi, da morata biti raziskovanje in uporaba vesolja v korist vsega človeštva. Ne morete oditi na Luno in tam početi vse, kar si želite.
Ena pomembnih zahtev sporazumov Artemis je tudi, da je treba izsledke svojih raziskav deliti. Ta izmenjava informacij je koristna za tiste države, ki nikoli ne bodo dosegle površja Lune.
Druga pomembna zadeva pa je, ne glede na to, kakšna so odkritja – recimo, da na Luni odkrijete naravni vir, ki bi lahko bil pomemben energetski vir – če podjetje ta vir rudari ter ima od tega finančno korist in če ga nato prinese nazaj na Zemljo, ali ne bi bilo to potem morda v korist vsega človeštva.
V prihodnje ne bomo mogli nadzorovati vseh komercialnih dejavnosti v vesolju, a to je del komercializacije vesolja. Mislim, da je treba nekatere stvari regulirati, medtem ko bomo morali nekatere druge, ki so bile od nekdaj bolj strogo nadzorovane, nekoliko bolj sprostiti.
Vesoljsko pravo se bo razvilo skupaj z razvojem tehnologije. Zelo dober primer sta umetna inteligenca in uporaba umetne inteligence v vesolju. Zakoni, ki bi to urejali, se trenutno šele razvijajo.
Pomembno je, da zakoni rastejo skupaj s tehnologijami in da smo proaktivni, ne reaktivni. To je sicer včasih težko, ker ne poznamo zmogljivosti tehnologije, dokler se ta v polnosti ne razvije. Gre torej za ravnovesje med vnaprejšnjim sprejemanjem zakonov in pretirano regulacijo, ki včasih zmanjša inovacije.
Kaj je v človeški naravi in naravi držav tisto, česar bi se moralo vesolje bati?
To je zame res težko vprašanje, ker vedno mislim, da si ljudje prizadevajo biti najboljši, kot so lahko. Na žalost se lahko zgodi, da jih pri tem ovira pohlep ali želja po večji moči, vendar sem zelo optimistična o prihodnosti raziskovanja vesolja.
Uroš Kokol/N1
Ker ste sredi vseh teh vznemirljivih projektov, ste si kdaj želeli, da bi imeli priložnost poleteti v vesolje?
Z veseljem bi poletela v vesolje, vendar z možem. Morda bova z možem nekega dne lahko šla na zmenek v vesolje.
Vaš mož je Randy Bresnik, astronavt slovenskega rodu. Se z njim pogosto pogovarjate o vesolju, vesoljskih vprašanjih?
Vsekakor se pogovarjava o vesolju. Velikokrat se je zgodilo, zlasti v času covida, ko sva oba delala od doma, da je imel pravno vprašanje in je rekel: “Hej, kaj meniš o tem?” Bili so tudi primeri, ko sem mu med telekonferencami rekla: “Hej, ali tako delujejo zadeve na Mednarodni vesoljski postaji?”
Randyja sem opazovala tudi med usposabljanjem, zlasti v Rusiji, saj je na svoji zadnji misiji letel s plovilom Sojuz. Opazovanje tega celotnega procesa z osebne perspektive mi je pomagalo bolje razumeti, kaj mora biti del naših pogodb, kaj je del usposabljanja … Prav tako sem bolje razumela, kako stvari resnično potekajo na Mednarodni vesoljski postaji in kaj potrebujemo, da zagotovimo zaščito astronavtov. Vendar se trudiva, da ne bi ves čas govorila o vesolju. Imava tudi dva otroka, ki naju zelo zaposlujeta. Pred kratkim smo prevzeli tudi odgovornost za tretjega otroka, starega 20 let, ki je bil ukrajinska begunska sirota.
Katera je bila najboljša lekcija iz vesolja, ki vam jo je povedal mož?
Mislim, da je bila ena najboljših lekcij, o kateri je veliko govoril, z njegove prve vesoljske misije, kjer je videl nekaj najlepših prizorov z ISS. Med njegovo odsotnostjo se je rodila najina hčerka. In to je bil opomin za ljudi: čeprav je vesolje zelo lepo in čeprav je imel ta privilegij, da je lahko šel tja gor, so najlepše stvari pravzaprav tukaj na Zemlji. Rekel je, da je bila verjetno ena najlepših stvari po tem, ko je videl ženo, to, da je prvič videl hčerko.
Osebni arhiv R. Bresnik / Randy in Rebecca Bresnik
Gospa Bresnik, trenutno ste v Sloveniji. Kako pogosto obiskujete Slovenijo in kakšen je cilj vašega trenutnega obiska v Sloveniji?
To je pravzaprav moj drugi obisk v enem letu, sicer pa so obiski odvisni od tega, kdaj smo na voljo za potovanje ali kdaj lahko potujemo. V zadnjih petih letih sva bila tukaj verjetno nekajkrat, v času koronavirusa seveda ne tako pogosto. Tokrat sem v Slovenijo prišla v okviru Fulbrightovega programa, ki ga sponzorira ameriško zunanje ministrstvo, zato da obiščem različne univerze ter delim svoje znanje in izkušnje s študenti.
Študenti prava in tudi nekateri mlajši, srednješolci, so imeli zame veliko vprašanj. Toda, kot sem že rekla, tudi Slovenija postaja vse bolj prisotna na vesoljskem zemljevidu, pravkar ste sprejeli svoj zakon o vesoljskih dejavnostih, ste del Evropske vesoljske agencije (ESA), po mojem vedenju je nekaj Slovencev trenutno v izboru za nove astronavte, tukaj so tudi komercialni vidiki vesoljskih dejavnosti, v katere je vključena Slovenija. Vse to me zelo navdušuje in vesela sem, da lahko svoje izkušnje delim s Slovenijo.
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje