O, morje: okno v svet, odprta pot in njiva, ki ima vedno kaj za jest

Nekdaj bilo si slovansko

Začetke "slovenskega" življenja z neskončno modrino najdemo na kraških pečinah severno od Trsta. V današnji Italiji, torej. "To je naša avtohtona slovenska obala. Tukaj se je rojevalo naše pomorstvo, tukaj je zibelka našega pomorstva," pripoveduje upokojeni ladijski inženir Franko Košuta, ki v Križu pri Trstu skrbi za Ribiški muzej tržaškega primorja. "Avtohtona slovenska obala" se je raztezala od Trsta do izliva reke Timave pod Tržičem.

Da tam na Krasu živijo neki Slovani, je prvič omenjeno v dokumentu z Rižanskega zbora romanskih Istranov in predstavnikov Karla Velikega leta 804. "Kras je poln kamenja in ima malo rodovitne zemlje. Kaj pa je morje? Morje je ogromna njiva, ki je ni treba niti orati niti sejati in vedno daje kaj za jesti," slikovito ponazori Košuta.

Tako so se naši predniki podali na morje in ustvarili prvo "slovensko" plovilo, čupo. Gre za deblak, dolg okoli 7 metrov in širok okoli 70 centimetrov iz debel bora, smreke ali bele jelke, ki zdržijo agresivno morsko vodo. Stabilnost čupe so izboljšali z dvema 6-metrskima vesloma, ki so ju namestili na prečni drog in ga utrdili z lesenim lokom. Čupo sta vozila dva ribiča. Prvi je stoje veslal zadaj, drugi pa je spredaj z manjšim veslom krmaril in polagal mrežo. "S takim plovilom so lahko ulovili največ 30 kilogramov rib," doda Košuta.

Ko po tebi hrastov brod, vozil je slovanski rod

Čupo so po njegovih besedah uporabljali več kot tisoč let. Pristani na tem območju dolgo časa niso bili zaščiteni pred jugozahodnim vetrom oziroma lebičem, ki bi plovila uničil. Ribiči so jih takrat potegnili na kopno, kar je največ 300-kilogramska čupa ob pomoči sanišča in primitivnega vitla omogočala. Ker so pristan v Nabrežini zavarovali šele leta 1953, so čupe ostale v uporabi še dolgo. Zadnja je v pokoj leta 1947 odšla čupa Marija, ki je danes razstavljena v etnografskem muzeju.

Slovenski ribiči so z varnimi pristani začeli kupovati večje lesene čolne in manjše ladje. Flota je na "slovenski avtohtoni obali" pred prvo svetovno vojno štela okoli 500 ribičev, ki so začeli dejavnost opuščati v desetletjih po drugi svetovni vojni in ob veliki modernizaciji ribolova.

Kot pravi Košuta, so pomembno vlogo imele tudi ženske "peškadorke", ki so prodajale ulov. "Spomnim se kot mulc, ko so prišle v Križ in klicale: 'Frišne ribe, kupujte frišne ribe!'," pove. Niso se ustavile samo v domačih vaseh. Pešačile so tudi po 9 kilometrov v Trst in na Kras, kjer so ribe prodale ali zamenjale za drugo blago. "To so bile neverjetno žilave ženske."

V teh krajih so lovili predvsem sardele, inčune in skuše. Prava posebnost pa je bil lov na tune. Kot pravi Košuta, so ribiči visoko na strmo obalo poslali tri izvidnike, ki so usmerjali ladjico tonero. Ko je prvi videl tune, je začel vpiti in ladja je odrinila proti odprtemu morju ter z mrežo skušala presekati pot tunom. Nato so začeli obkoljevati jato. "Če so morali v desno, so izvidniki kričali stegando, za levo pa premando," razloži Košuta. To so bili beneški izrazi, ki so imeli več samoglasnikov in so se na daleč bolje slišali. V zadnji fazi je morala tonera v največ 10 minutah dokončno obkoliti tune. "Najbolj žalosten vzklik, ki ga nihče ni hotel slišati, je bil 'torba'. To je pomenilo, da so tune pobegnile."

Tunolov se tu ni končal. V pristan so prišli vaščani, ki so mrežo in tune zvlekli na kopno. Za delo so bili poplačani s kosom tune, njenimi jetri in srcem. Ribiči s tonere so si medtem razdelili ulov in drobovino za ribje vampe. Veliko večino tunov so prodali v Trst, kakšen kos pa so pojedli tudi sami. "Naše mame so jih z oljčnim oljem in cvetom divjega koromača pekle v ponvah ali na žaru. Riba plava trikrat. Najprej v morju, potem v olju in na koncu v vinu," iskrivo sklene Franko Košuta.

Kaj pa se je dogajalo tam, kjer imamo svojo obalo danes? Tudi tu so bili že zgodaj prisotni ljudje. "Morje je odprta pot. Človek, ki je živel ob morju, je živel od morja," razlaga zgodovinarka in kustosinja Pomorskega muzeja Sergej Mašera Nadja Terčon. Tako kot v krajih nad Trstom so tudi tu najprej pluli z deblaki in nato presedlali na večja plovila. Velik pečat je današnjim slovenskim obalnim mestom od 13. stoletja do leta 1797 dala Beneška republika. Nato je prišlo avstrijsko cesarstvo, ki je močno širilo in krepilo Trst.

Ko ob tebi mesta bela, naših dedov so cvetela

Razvoj naših mest se po besedah Terčon ni ustavil, a so bila vedno nekoliko v senci Trsta. Piran je najbolj ohranil beneški pečat in bil znan po trgovskem prometu in solinarstvu. Za Izolo je bilo značilno ribištvo in ribja predelovalna industrija, ki se je začela okoli leta 1880 z ustanovitvijo predhodnic Delamarisa in Arga. Take tovarne so poleg ladjedelnice in razvitega pomorskega prometa imeli tudi v Kopru. To mesto je bilo hkrati tudi upravno središče območja, razlaga Terčon.

Med obalnimi mesti, kjer je bivalo večinoma italijansko govoreče prebivalstvo, in Trstom je potekala živahna trgovina. Trgovalo pa je tudi slovensko prebivalstvo iz zaledja. "Ženske iz notranjosti Istre so pridelke prinesle na obalo, se vkrcale na ladje in šle stvari prodat v Trst," pojasni zgodovinarka. Nazaj so prihajale z blagom, sukancem, kako knjigo. Meščanke tudi s klavirjem.

V tržaško pristanišče so namreč že prihajale trgovske čezoceanke. Lastniki teh velikih trgovskih ladij pa so bili tudi nekateri Slovenci. Kot pojasni Terčon, so kupovali cele ladje ali pa njihove deleže. "Najeli so kapitana in posadko ter si s solastniki dobiček delili." Nekateri, kot na primer Janez Kalister, doma iz Slavine, ter njegova naslednika Franc Kalister in Josip Gorup, so s pomorsko trgovino v Trstu obogateli.

Razvoj tržaškega pomorstva je ustavila prva svetovna vojna, nato pa je to območje pripadlo Italiji. Meja je po besedah sogovornice odrezala celinski del slovenskega ozemlja, ki se je usmeril na jugoslovansko obalo." Fantje, ki so želeli v šole ali na morje, so se zaposlovali na jugoslovanskih ladjah," pove.

Po drugi svetovni vojni in razrešitvi tržaškega vprašanja smo Slovenci dobili svojo "novo" obalo. Marsikaj se je spremenilo. Večina italijanskega prebivalstva v obalnih mestih se je iz različnih razlogov, ki niso vezani zgolj na povojno nasilje, odselila. V mesta na naši obali so se priseljevali ljudje iz notranjosti Slovenije in Jugoslavije. Tako se je s Krasa preselil tudi oče Nadje Terčon. "Ko je prišel, je rekel: 'Še svoje slike ne bi pustil tu.' Ti ljudje so se morali naučiti druge kulture, drugačnega načina življenja. Zanje je bil to kulturni šok," nam pripoveduje kustosinja.

Precej teh priseljencev se je po upokojitvi vrnilo v svoje rodne kraje. Na Obali pa so ostali njihovi otroci, ki so tu odraščali. Nova oblast je Kopru, Izoli in Piranu določila nove gospodarske usmeritve. Kot pravi Terčon, so za Piran izbrali turizem, za Izolo industrijo, za Koper pa pomorski promet.

Ko so jadra njih vojske še nosila njih ime

Čeprav je naše morje precej manjše kot nekoč, imamo svojo mornarico Slovenci tudi danes. Kot pravi poveljnik večnamenske ladje Triglav Luka Hočevar, moramo mornarico imeti že zaradi podpisa resolucije o pomorski usmeritvi Slovenije leta 1991. Še bolj pa za zaščito strateško pomembnega koprskega pristanišča. Če zaradi krize ali vojne ne bi delovalo, bi po poveljnikovih besedah posledice čutili tako v Sloveniji kot v državah, ki ga uporabljajo.

S Hočevarjem, ki ima čin poročnika bojne ladje, smo se pogovarjali na Triglavu. Ko je poveljnik prišel na ladjo, sta ga z žvižgom in dvigom trikotne zastavice pričakala dva mornarja. "To je neka pomorska tradicija. Ko se poveljnik vrne na ladjo, se sliši pisk in posadka dvigne plamenec. Če je ta dvignjen, pomeni, da je poveljnik na ladji," pojasni. Njegova ladja je konec januarja v ankaranski pristan priplula s petletne prenove v Trstu, Turčiji in Šibeniku. Poleg konkretne prenove motorjev, notranjosti in napeljav so zamenjali tudi prej večinoma ruske komunikacijske sisteme in oborožitev. Kot pravi poveljnik, bo ladja sedaj bolj interoperabilna z zavezniki iz Nata, ob rednem vzdrževanju pa bo delovala vsaj do leta 2040.

Kaj pa Triglav in njegovih 37 članov posadke sploh počne? Hočevar pojasni, da se lahko v miru aktivirajo ob onesnaženju morja ter iskalnih in reševalnih akcijah. Osnovna naloga pa je izvajanje usposabljanj in urjenje posadke. Vaje so včasih mednarodne, sodelovanje z drugimi državami, recimo z jadransko-jonskega območja v pobudi ADRION, pa pomembno.

"V krizi ali vojni pa je ladja Triglav namenjena za zaščito plovnih poti, koprskega pristanišča in trgovskih ladij," razloži poveljnik. Njegova ladja ni namenjena odprtemu boju z nasprotnikom. Triglav je bil trikrat tudi del mednarodnih mirovnih misij v Sredozemlju, v katerih praviloma skrbi za nadzor, izvidovanje in patruljiranje. Pomembno vlogo je odigral pri reševanju ljudi na morju.

Tako kot marsikateri pomorec tudi Luka Hočevar ni odraščal ob obali. Doma je iz Dolenjske, ob vstopu v vojsko pa je bil v pehoti. Po odločitvi za častniško kariero je pristal v mornarici in po kopici dolžnosti in izobraževanj leta 2023 postal poveljnik naše največje vojaške ladje. Morje mu je bilo v otroških letih všeč. "Ne morem pa reči, da sem si od nekdaj želel biti na vojaški ladji ali pa pomorščak. Splet okoliščin me je pripeljal do tu in ni mi žal," doda Kljub izkušnjam o morju govori spoštljivo. "Sredozemsko morje mogoče ni videti takšno, a je ogromno. Morje moraš spoštovati, je zelo nepredvidljivo in lahko zelo nevarno," sklene.

Tiho, tiho, morje, kam si djalo? Al brodove pokopalo?

Slovenci s svojimi barkačami nismo pluli le do gojišč, jat rib ali bližnjih mest. Naše ladje so plule tudi čez oceane na vse konce sveta. Imeli smo svojega ladjarja, ki je v floti imel 86 ladij. Splošno plovbo, ki je bila ustanovljena leta 1954, doživela vzpone, padce, prodajo in lani po likvidaciji prenehala obstajati. "Z ladjarji je tako. Nikoli ne veš, kaj te čaka jutri," nam pripoveduje upokojeni kapitan dolge plovbe Jože Utenkar, ki je zasedal tudi več vodstvenih položajev v Splošni plovbi. Na nedavne ideje o oživljanju slovenskega ladjarja ne da kaj veliko. Opozarja, da stanje na tržišču ni dobro, da so voznine nizke in da imajo težave tudi precej večji ladjarji.

Danes 86-letni Utenkar je na pomorsko srednjo šolo prišel iz Hrastnika. "Trenutna odločitev kratkohlačnika, ki je dobila podporo pri starših," opiše svojo odločitev. Po pripravništvu, višji pomorski šoli in več izpitih je postal kapitan Splošne plovbe. Prvič se je na morje še kot kadet pri 18 podal na krovu ladje Zelengora. "Na Reki smo vkrcali 9.000 ton avstrijskega umetnega gnojila za Indijo. Ko smo izpluli iz Sueškega prekopa, je začel pihati en čuden veter, ki je napravil kar precej morja, in takrat mi je bilo prvič slabo," se spominja prve plovbe. Zelengoro je Utenkar kot njen poveljnik kasneje pospremil tudi na zadnjo pot pred razrezom.

Iskriv sogovornik je poln zgodb. Kot pravi, ga na krovu ni bilo nikoli strah. Šele danes ugotavlja, da bi ga lahko bilo. Tudi takrat, ko bi se lahko z ladjo Piran med 13-mesečno plovbo potopil, če bi neurje vztrajalo še kako uro. Kot pripoveduje, je Piran sredi zime v Angliji naložil jekleno pločevino in odplul proti vzhodni obali ZDA. "Severni Atlantik je pozimi grozljiv. Nimaš miru, neprestano je slabo vreme," poudari Utenkar, ki je bil na ladji prvi oficir. Štiri dni pred prihodom v ZDA se je slabo vreme še okrepilo in ladjo so premetavali 10-metrski valovi. Utenkar je v svoji kabini zvečer začutil močan udarec v ladjo.

Zjutraj je v bolj mirnem vremenu in brez posebnosti prevzel stražo. "Gledal sem, kako je voda tekla s komandnega mosta in se nenavadno zbirala," pravi kapitan, ki je začutil, da nekaj ni v redu. Na premec je poslal krmarja, ki je hitro ugotovil razlog. Val je zlomil dva pontona in v skladišče na premcu je vdrla voda, ki je dosegla 5,5 metra višine. Voda je uničila pločevino, ki so jo prevažali, in naročniki so jih zato tožili. "Ladjar za dogodke v višji sili ne odgovarja, in tudi mi nismo. Smo pa morali vse dokazati," zaključi zgodbo.

Odnos, ki ga poveljnik stke z ladjo in posadko, je poseben. "Ob izkrcanju ne zapuščaš le ladje, ampak tudi ljudi, ki si jim bil mesece in mesece na neki način oče," razlaga Utenkar. Dober odnos se s posadko gradi tudi v kuhinji. "Pomembno je, da je hrana na ladjah v redu. To je 60 odstotkov dobrega vzdušja," pravi. K temu lahko prispeva tudi kakšna drobna pozornost. Med eno od plovb je ladjo sogovornika v Los Angelesu s hrano oskrboval neki Mehičan, ki je poveljnikom dajal provizije. Utenkar je ni hotel vzeti in se je z njim raje dogovoril, da je za ta denar pripeljal nekaj sladoleda. "Posadka ni nič vedela, ampak je potem v tropih dobila sladoled, ko je bilo vroče. To so take malenkosti, ki se ti obrestujejo," pravi.

To se je izkazalo med drugo plovbo proti Kanadi. Ker so mornarji v Vancouver tihotapili neko dalmatinsko rakijo, je moral Utenkar kot poveljnik ladje plačati 200 dolarjev kazni. Ko je to mimogrede omenil na kosilu, je že naslednji dan pod vrati kabine dobil kuverto z 200 dolarji, ki mu jih je posadka vrnila.

Morje ni jih pokopalo, ob peči jih ni razdjalo

Kako pa je kaj z našo njivo, ki "vedno da kaj za jest"? O težavah ribištva in upadu ribje populacije smo že precej pisali. Po svežih podatkih z Zavoda za ribištvo Slovenije smo imeli lani 130 registriranih ribiških plovil, od katerih je 76 aktivnih in so vsaj enkrat šla na ribolov. Večjih ladij z aktivnim ribolovnim orodjem, kot na primer vlečnimi mrežami, imamo v Sloveniji le kakih 8 ali 9. Po zadnjih podatkih iz leta 2024 je bila v morskem ribištvu zaposlena 101 oseba.

Predlanski 106-tonski ulov je še presegel vrednost milijona evrov. Lanski 90-tonski je dosegel 813.462 evrov. Naši ribiči so lani ujeli največ orad, listov in cipljev, leto prej tudi precej moškatne hobotnice in lignjev. Na zavodu za ribištvo opozarjajo, da številčnost rib v morju upada. "Še posebej je izrazit upad ulova mola, ki je bil še ne dolgo nazaj glavna zimska lovna vrsta," so izpostavili. Leta 2018 so ga ulovili za 28 ton, lani le še 1,5 tone.

Težave imajo tudi školjkarji, ki so jim pridelek v zadnjih nekaj letih zdesetkale orade. Mitja Petrič je pred tem na Debelem Rtiču, v Strunjanu in Sečovljah letno pridelal okoli 200 ton ladink, ostrig in klapavic. Zdaj letno pridela 8 ton, svoje podjetje pa je s 14 zaposlenih zmanjšal na 4. Orade, ki jih je zaradi toplejšega morja na Jadranu vedno več, jedo predvsem klapavice. Kot pravi Petrič, so mu jih na noč pojedle tudi tri tone. Ob vrnitvi z juga, kjer prezimijo, se rade vračajo k viru hrane.

Kljub temu je Petrič optimističen, saj so pred kratkim dobili vodne pravice za gojenje školjk na odprtem morju, kamor si orade ne upajo. Na gojiščih bližje obali bodo pustili ostrige, ki jih ribe doslej niso napadale. Tak ukrep se je po njegovih besedah že obrestoval Italijanom. Na odprto bodo lahko sicer šli le tisti školjkarji, ki imajo večje ladje. Po Petričevih besedah se pri nas z gojenjem školjk ukvarja 6 podjetij z okoli 14 ljudmi. Delo jim diktira vreme. Že nekoliko močnejši veter lahko školjkarja pusti na kopnem.

Gojišče sestavljajo 200 metrov dolge vrvi, ki so na obeh koncih zasidrane in jih na površju držijo boje. Nanje pozno jeseni ali zgodaj pozimi obesijo trakove, ki lovijo oplojene larve školjk. Te se ne razmnožujejo vedno ob istem času, tako da morajo pozorno spremljati, kdaj se bodo začele odrasle školjke razmnoževati. Kot pravi Petrič, ne smejo lovilcev v morje dati ne prezgodaj ne prepozno.

Iz larve na lovilcih začnejo rasti školjke, ki jih morajo po šestih mesecih prestaviti. Drugače bi se odtrgale in padle na morsko dno. Školjkarji gredo takrat z ladjo do gojišča, na krov potegnejo lovilce in školjke prestavijo v nove mrežice. Po Petričevih besedah na vrv v morju znova obesijo zamrežene petmetrske "klobase" školjk, ki rastejo še 5 ali 6 mesecev. Nato jih prodajo, če pa so premajhne, jih prestavijo v večjo mrežico. "Ves cikel od lovilcev do prodajne školjke, ki je velika 7 ali 8 centimetrov, traja približno dve leti," pravi Petrič, ki svoje školjke prodaja v Sloveniji, Italiji in na Hrvaškem.

Da jih videti ni več, tega kriv je ...

Pozornemu očesu bralca zagotovo ni ušlo, da so ga med branjem članka spremljali verzi iz pesmi Jadransko morje Simona Jenka. Morje je od nekdaj navdihovalo tudi poete. Če smo torej razpredali o tem, kako jemo iz morja, se po njem vozimo, trgujemo in ga branimo, zakaj ne bi koga vprašali še, kako se o morju pišejo pesmi. Najuspešnejšega tekstopisca z Melodij morja in sonca Draga Misleja Mefa, recimo.

"Veš, kaj ti povem. Najboljša pesem je že napisana. To je pesem More, Meri Cetinić jo je izvajala. Mi zdaj delamo samo približke," odgovori. Čeprav se morje tako ali drugače pojavlja v njegovih pesmih, zase pravi, da si prav o morju ni upal pisati. Izjema sta pesmi Tramontana, ki jo poje Tulio Furlanič in govori o občutku, ko ta veter prihaja. Druga pesem Morje ti povej, ki je nastala za Slavka Ivančiča, pa po njegovih besedah kaže odnos zaupanja med človekom z morja in morjem.

Za Mefa namreč obstajata dve vrsti ljudi. "Eni živijo z morjem, eni pa živijo morje," pravi. Med prve šteje vse tiste slovenske morske zanesenjake z barkami in vikendi, med druge pa tiste, ki ob morju živijo ves čas. Za te je morje dejstvo. "Če ga ne bi bilo, bi bilo grozno, ker pa je, je normalno," doda. Razlika med skupinama ljudi se kaže tudi v obalnih mestih. Ljudje s celine poleti pridejo v mesto, se imajo lepo in ga pozimi pustijo domačinom.

Obalna mesta danes dihajo drugače. "Včasih so bile ribiške družine in so bili z mestom. Bili so možje na ribiških barkah in so bile žene, ki so jih z okna gledale in čakale, in so bili klošarji na pomolu, ki so čakali, da bodo dobili kakšno ribo. Ta povezanost je bila velika," preteklo podobo oriše Mef. Izpostavi tudi svojevrstno praznjenje mest, v katerih hiše ne postajajo stalni domovi, ampak apartmaji za nekajmesečno nastanitev. "Če ni ljudi, ni mesta. Tako nam ga kradejo. Zdaj ga kradejo gradbinci, ki so očitno ugotovili, da smo eni osli, da nam piše MONA na glavi," je oster.

Tudi Mef se ni rodil ob morju. Doma je iz Postojne, a njegovo razmišljanje o morju potrjuje, da se je v letih življenja v Izoli otresel brezupnega romantičnega pogleda na morje, ki ga gojimo kontinentalci. "Morje nima nobene posebne mistike, razen da je zares veliko. Na morju je čisto vse drugo. Ko zapiha tramontana in si na barki sam ... če te takrat ni strah, si zanesljivo neumen ali pa mrtev," sklene.