"Še kakšnih 20 let bomo uživali jadranske ribe, za naše otroke pa jih več ne bo," opozarja organizacija WWF Adria. Tudi slovenski ribiči tarnajo nad praznimi mrežami, še več: statistični podatki kažejo, da je količina letnega gospodarskega ulova iz leta v leto manjša. Leta 2011 so ujeli za 719 ton rib, mehkužcev in rakov v vrednosti več kot dveh milijonov evrov, pred dvema letoma le še 106 ton. Vrednost ni dosegla niti milijona evrov. Je v našem morju sploh še kaj rib?
Beleženje populacij pridnenih, torej belih rib se je v Jadranu začelo v prvi polovici prejšnjega stoletja, ko je zaživel Inštitut za oceanografijo in ribištvo v Splitu.
Patrik Krstinić iz organizacije WWF Adria je za N1 pojasnil, da so analize podatkov, ki so jih zbirali več desetletij, pokazale izrazito negativne spremembe na ribjih populacijah. Negativni trendi se odražajo v splošnem zmanjšanju števila rib, še izrazitejše spremembe pa so vidne pri posameznih skupinah.
“Največji upad smo opazili pri velikih plenilskih vrstah, kot so morski psi in skati. Mnogim od teh vrst grozi izumrtje. Med kritično ogroženimi vrstami so navadni sklat, morski pes vrste mako in kljunata raža. Nekatere vrste v Jadranu že nekaj časa veljajo za izumrle, kot so jeseter, pegasti sklat in hama. V slabem stanju so tudi populacije gospodarsko zanimivih rib, denimo osliča in sardele.”
Kakšno pa je stanje v slovenskem morju? Zakaj so mreže slovenskih gospodarskih ribičev prazne? Leta 2011 so po podatkih statističnega urada na letni ravni ujeli za 719 ton rib, mehkužcev in rakov v vrednosti več kot dveh milijonov evrov, pred dvema letoma le še 106 ton. Vrednost ni dosegla niti milijona evrov. Več v reportaži s slovenskimi ribiči in strokovnjaki na vrhu članka.
Po Krstinićevih besedah je glavni razlog za to prekomerni ribolov. Pritisk na Jadransko morje je prevelik, leta 2017 je Znanstveni, tehnični in gospodarski odbor za ribištvo pri Evropski komisiji objavil poročilo z ugotovitvami, da je 93 odstotkov vseh ribjih populacij v Sredozemlju prekomerno izkoriščenih.
Že tako slabo stanje poslabšujejo še podnebne spremembe. “Mediteransko morje in Jadran kot del njega se segrevata za 20 odstotkov hitreje od svetovnega povprečja. Tropikalizacija vzhodnega dela Sredozemskega morja je že vidna in nam daje vpogled, kaj se bo v prihodnosti dogajalo v Jadranu. Tropske vrste, ki se selijo skozi Sueški prekop, so že zasedle ekološke niše v vzhodnem Sredozemlju. Predvsem zaradi invazivnih vrst rastlinojedih rib, ki uničujejo avtohtone alge, so ta območja močno osiromašena. Ker alge skladiščijo ogljik, glavni toplogredni plin, ki poganja podnebne spremembe, posledično z algami izgubljamo tudi njihovo zmogljivost upočasnjevanja podnebnih sprememb.”
Na črno prihodnost je pred časom opozorila tudi predsednica WWF Adria Nataša Kalauz: “Torej, imamo le še kakšnih 20 let časa, da uživamo jadranske ribe, za naše otroke pa jih več ne bo. Vsaj ne teh vrst rib, ki jih poznamo danes.”
Krstinić je dodal, da je posledica segrevanja Jadranskega morja tudi njegova večja slanost, ki se ji vse vrste ne bodo mogle prilagoditi. Še posebej je izpostavil korale, med njimi so najbolj ogrožene tako imenovane mehke korale, denimo gorgonije. “Slednje ne le, da pritegnejo pozornost prav vsakega potapljača, gorgonije gradijo podvodne ‘gozdove’, kjer se drsti, raste in prehranjuje cela vrsta drugih živali.”
“Morski rezervati so lahko zatočišče, kjer se ribji fond krepi”
A po Krstinićevem mnenju ni vse tako črno, kot se zdi. Poudaril je, da v Jadranskem morju obstajajo primeri dobrih praks, ki dokazujejo, da je trend upadanja populacij mogoče obrniti. “S skupnimi napori znanstvenikov, ribičev in nevladnikov sta Italija in Hrvaška leta 2015 Jabuško kotlino v odprtem morju razglasili za zaščiteno območje. Na populacijah številnih vrst, denimo osliča, škampov, kozic, kovača, morske žabe, skatov in morskih psov, so vidne občutne pozitivne spremembe.”
Z njimi so zadovoljni tudi ribiči, ki lovijo okoli zaščitenega območja, saj so se njihovi ulovi “dramatično povečali”. Krstinić je izpostavil, da bi se lahko zgledovali prav po Jabuški kotlini in na enak način zaščitili še druge dele Jadranskega morja. Pojasnil je, da znanstvene ocene kažejo, da bi si morje opomoglo že, če bi zaščitili le 30 odstotkov ključnih priobalnih območij in tistih na odprtem morju.
Strokovnjaku iz WWF Adrie prikimava tudi direktor Krajinskega parka Strunjan Marko Starman. Dodal je, da vrsta raziskav dokazuje, da so morski rezervati pomembni ne le za zavarovanje biodiverzitete, temveč tudi za okrepitev in regeneracijo morskega ribjega fonda, ki je namenjen prehrani. “Morski rezervati so hkrati tudi zatočišče, kjer se ribji fond lahko krepi, če ga dosledno spoštuješ in varuješ. To smo videli v mnogih italijanskih zavarovanih območjih, denimo v bližnjem Miramaru v Trstu. V teh conah, ki mejijo na zavarovano območje, je ribolov bistveno bogatejši in predvidljiv, ribe pa so večje.”
Morski del Krajinskega parka Strunjan je biotsko najbolj raznolik del slovenskega morja, saj je bilo v njem zabeleženih 83 vrst morskih rib, kar predstavlja 45 odstotkov vseh ugotovljenih vrst v slovenskem morju.
Od leta 2020 imajo v krajinskem parku z ribiči sklenjene posebne dogovore, ki jim dovoljujejo ribolov tudi znotraj zavarovanega območja. Loviti morajo pod točno določenimi pogoji in z določenimi ribiškimi pripomočki. Trenutno ima to “ekskluzivo” devet ribičev. Več o tem v spodnji izjavi razlaga direktor parka.
V zameno v krajinskem parku pričakujejo, da jim ribiči natančno poročajo, koliko in katere ribe so ujeli. Tako lahko namreč zbirajo informacije, kaj se s populacijami rib v tem delu morja dogaja. “Podatkov, da bi lahko z gotovostjo prišli do nekega zaključka, še nimamo dovolj. Imamo pa vsi skupaj občutek, da s tem sodelovanjem pomagamo morju,” je povedal Starman.
Vodstvo parka je sicer razmišljalo tudi, da bi morski del krajinskega parka za nekaj let popolnoma zaprli za ribolov, ribiči pa bi v tem času prejemali ustrezno nadomestilo. “A kmetijsko ministrstvo zelene luči ni prižgalo,” je dejal Starman.
Po njegovih besedah bi šlo za administrativno zelo zapleten in finančno zahteven projekt. “Menim, da strošek nadomestil ne bi bil tako visok v primerjavi s stroškom nadzora. Če bi prepovedali ribolov, bi namreč to območje verjetno postalo zelo bogato z ribami in drugimi morskimi organizmi, ki imajo komercialno vrednost. In v teh primerih se vedno najdejo takšni in drugačni oportunisti,” je opozoril.
Ribiči bi zato po njegovem mnenju morali strogo nadzirati spoštovanje pravil in pa – še bolj kot zdaj – bdeti nad morebitnimi krivolovci.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje