Premier Janez Janša se v zadnjem času čudi nezaupanju ljudi v znanost. Še nedolgo nazaj je njegova stranka to nezaupanje podpihovala.
“Govorjenje o segrevanju Zemlje je velika laž. Sem geolog in vem, da ni tako. Zemlja se v resnici ohlaja. Črni panter, simbol Karantanije, je izumrl, ker se podnebje v Evropi ohlaja, saj je bil navajen na bolj toplo podnebje.” S tem argumentom je Branko Grims, vidni poslanec stranke SDS, leta 2018 na okrogli mizi o migracijah v Kranju zavrnil trditev o podnebnih beguncih, o tem, da se število migracij povečuje tudi zaradi posledic podnebnih sprememb.
Ni šlo za enkraten dogodek. Enaka stališča do po njegovem neobstoječega človekovega vpliva na segrevanje ozračja je ponavljal znova in znova. “Prvo in osnovno, kdor ima kaj pojma o znanosti, ve, da se na dolgi rok Zemlja ohlaja, kdor ima kaj pojma o znanosti, tudi ve, da od človeka povzročeno globalno segrevanje sploh ne obstaja,” je razlagal leta 2019 v državnem zboru. “Seveda se Zemlji podnebje spreminja. Malo prej je bil sonček, zdajle bo nevihta, ampak to so naravne stvari. To s človekom zveze nima.”
Grims je s takšnimi stališči leta 2019 zastopal stranko SDS celo na uradnem posvetu o podnebnih spremembah pri predsedniku republike Borutu Pahorju, svoje grafe je razkazoval tudi v televizijskih oddajah.
Posnetek zaslona/UP-RS
Občasno se mu je pri sejanju dvoma o človeškem vplivu na podnebne spremembe z nekoliko bolj zmernim stališčem pridružil tudi predsednik SDS Janez Janša. “Dejstvo je, da vplivamo. Dejstvo je, da onesnaževanje okolja seveda vpliva delno tudi na podnebje. Mislim pa, da to vplivamo bistveno manj kot spremembe na Soncu oziroma stvari, na katere človek ne more vplivati,” je konec leta 2019 povedal v intervjuju na Nova24TV.
Podobno misel je še na začetku leta 2020, le malo pred prevzemom vlade, objavil tudi na Twitterju.
Podnebne spremembe so stalnica od začetka vesolja, vendar nanje ne vpliva (samo) človek. Glavni dejavnik našega osončja je seveda – sonce.
Grims se je torej izkazal za popolnega zanikovalca znanosti o podnebnih spremembah, Janša pa je zgolj izražal dvom, skepso. “Janševo zanikanje dejstev je vsaj malo bolj argumentirano od očitnih laži Branka Grimsa o prihajajočih ohladitvah,” je lani za Mladino zapisal dr. Jonas Sonnenschein, okoljski ekonomist iz Nemčije, ki že nekaj let živi v Sloveniji, kjer sodeluje z okoljevarstveno organizacijo Umanotera.
Aljaž Uršej/N1
“Na lestvici zanikanja od ena do pet, ki so jo oblikovali pri časniku Guardian, Grims sodi na prvo stopnjo, ker popolnoma zanika podnebne spremembe in globalno segrevanje zaradi človeka. Janša pa je nekje med drugo (zanika, da smo glavni krivci) in tretjo stopnjo (zanika, da segrevanje pomeni težave),” je takrat komentiral Sonnenschein.
Kakšen je vpliv Sonca?
Sonce vsekakor lahko vpliva na podnebje na Zemlji, ni pa odgovorno za naraščanje svetovnih temperatur, ki smo jim priča v preteklih desetletjih, pojasnjujejo pri ameriški vesoljski agenciji Nasa. “Vemo, da so malenkostne spremembe v orbiti Zemlje okoli Sonca odgovorne za prihode in odhode ledenih dob. A segrevanje, ki ga opažamo v zadnjih desetletjih, je prehitro, da bi ga lahko pripisali spremembam v Zemljini orbiti, in preobsežno, da bi ga lahko povzročile spremembe v aktivnosti Sonca.”
Količina energije, ki jo je Zemlja v prejšnjih desetletjih prejela od Sonca, se je sicer, kot je razvidno iz spodnjega grafa, malenkostno povečevala in zmanjševala v skladu z 11-letnimi cikli, a je vse od polovice prejšnjega stoletja v povprečju ostala na približno enaki ravni. Povprečna temperatura Zemljinega ozračja je med tem neprekinjeno naraščala.
N1
Če bi bilo Sonce ključni dejavnik globalnega segrevanja, bi se morale hkrati ogrevati vse plasti ozračja, pojasnjujejo pri Nasi. “Dejansko pa opažamo segrevanje v nižjih plasteh ozračja, blizu površja Zemlje, in ohlajanje stratosfere. To se sklada z razlago, da segrevanje povzročajo toplogredni plini, ki se kopičijo v nižjih plasteh ozračja, ne pa bolj ‘vroče’ Sonce.”
Sprememba po prihodu na oblast
Potem ko je SDS marca lani prevzela vodenje vlade, je njena skepsa v zvezi s podnebnimi spremembami potihnila. Deloma seveda zato, ker je podnebno krizo vsaj začasno zasenčila pandemija, deloma pa verjetno zato, ker odkrito zanikanje podnebne znanosti ni bilo več politično modro.
Tako Branku Grimsu kot kabinetu predsednika vlade smo poslali vprašanja v zvezi z opaženo spremembo v nastopanju in prošnjo za pojasnilo, a odgovorov (še) nismo prejeli.
Koalicijska pogodba trenutne vlade izraza “podnebne spremembe” sicer ne vsebuje, potrebo po prehodu v nizkoogljično družbo omenja zgolj v kontekstu energetike.
V veljavnem programu SDS pa je dejansko zapisano, da so “podnebne spremembe ena od največjih in najbolj kompleksnih groženj človeštvu in okolju”.
A bolj pogosto je premier Janša problematiko podnebnih sprememb začel omenjati šele v zadnjih mesecih, po prevzemu predsedovanja EU in ob pripravah na podnebno konferenco v Glasgowu.
Ko je prejšnji mesec sodeloval na mednarodni konferenci “Vlada po okrevanju”, je v svojem nastopu glede podnebnih sprememb nekoliko omilil svoje prejšnje trditve o vlogi Sonca. Podnebne spremembe, je ponovil, se dogajajo že od nekdaj. “Glavno vprašanje pri tem je, kako sodobna civilizacija prispeva k temu procesu. Mnenja so različna, znanost pa je prepričana, da ima človeštvo 90-odstotni strateški vpliv na podnebne spremembe, zato se lahko z njimi spoprijemamo samo na globalni ravni.”
Politično korekten nastop v Glasgowu
Premierju Janši je ta teden v vlogi predsedujočega Svetu EU pripadla čast, da zastopa Evropsko unijo in njeno zavezo za 55-odstotno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov do leta 2030 na podnebni konferenci Združenih narodov, ki poteka v Glasgowu.
V govoru se je osredotočil predvsem na potrebo po izoblikovanju “stvarne poti” do cilja, omejitve segrevanja na 1,5 stopinje Celzija v primerjavi s predindustrijsko dobo. “Slovenija v vlogi predsedujoče države Svetu EU si z našimi evropskimi partnerji prizadeva v tej smeri, vendar EU z zgolj osem odstotkov svetovnih izpustov ogljikovega dioksida tega problema ne more sama rešiti.”
Profimedia
Ob tem je izrazil razumevanje, da nekatere države pri prehodu v nizkoogljično družbo oklevajo. “Zeleni prehod mora biti pozoren na svoje zunanje učinke. Naša prizadevanja ne smejo ogroziti socialne kohezije in gospodarskega razvoja. Pravzaprav so nujen pogoj za uspešno zmanjšanje izpustov. Menim, da nam bodo tehnološke in politične inovacije omogočile, da najdemo nove poti za uresničevanje vseh treh ciljev.”
Kot eno od rešitev je navedel nadomestitev fosilnih goriv, predvsem premoga in nafte, z jedrsko energijo.
“Lepo zveneče floskule”
Dr. Jonasa Sonnenscheina Janšev nastop ni prepričal. “V celotnem obdobju njegove vlade praktično ni omenjal podnebnih sprememb, zato me dejansko preseneča, da je odšel v Glasgow. So pa njegov nastop zaznamovale predvsem lepo zveneče floskule o skupni odgovornosti, o zavezanosti Slovenije k ogljični nevtralnosti in o novih tehnologijah, ki bodo namesto nas rešile problem.”
Janša po njegovih besedah res ni več odkrito skeptičen do podnebnih sprememb. “Sta pa njegova popolna neaktivnost in pomanjkanje vodenja na državni in mednarodni ravni v zvezi s to problematiko skoraj hujša, saj nam na površinsko prijazen način sporoča, da ga ne zanima.”
Hkrati pa se ta odnos, je dodal Sonnenschein, prepleta s podnebnim oportunizmom. “Na podnebne spremembe se Janša sklicuje le takrat, ko se skladajo z njegovo politično agendo, denimo v primeru podpore jedrski energiji.”
Nasprotovanje podnebni politiki kot priložnost za napad na “elite”
Nasprotovanje zelenim politikam, ko si v opoziciji, je sicer tipična taktika evropskega desnega populizma. “Z nasprotovanjem podnebnim politikam se je mogoče predstavljati kot nekdo, ki zagovarja interese navadnih ljudi, in hkrati napadati odtujene in kozmopolitske elite,” nam je povedal sociolog dr. Bernhard Forchtner z Univerze v Liecestru, ki se raziskovalno ukvarja prav z odnosom desnih populistov in skrajne desnice do podnebnih sprememb.
University of Leicester
Izjave Branka Grimsa v državnem zboru leta 2019, češ da se opozarjanje na podnebne spremembe v resnici “samo uporablja za molžo naivnega naroda, ki zato slabše živi, medtem ko eni fino služijo s tem”, zelo dobro ustrezajo tej taktiki.
“Politične nasprotnike, ki zagovarjajo ambiciozno ukrepanje, je mogoče označiti za vernike, za sekto, za histerične,” je opisovanje možnosti, ki jih ponuja nasprotovanje podnebnim politikam, nadaljeval Forchtner. “Lahko tudi opozarjate pred izgubo nacionalne suverenosti.”
Pri tem se je po njegovih besedah pomembno zavedati, da obstaja več različic podnebnega skepticizma. Lahko gre za popolno zanikanje dokazov o obstoju človekovega vpliva na podnebne spremembe, lahko pa gre zgolj za kritiko ‘histerije’ in ‘alarmizma’ ali pa opozarjanje na ekonomsko škodo, ki jo bodo povzročili stroški ukrepanja. “Torej, medtem ko lahko politiki govorijo o vlogi Sonca in zanikajo dokaze o človeškem vplivu, ko so v opoziciji, se lahko na oblasti osredotočijo na druge navedene možnosti,” je za N1 še dodal Forchtner.
“Preveč pomembna tema, da bi jo prepustili levičarjem”
Sodelovanje v vladi zmanjša vlogo podnebnega populizma v diskurzu desnih strank, v letošnjem članku v European Journal of Public Policy ugotavljajo strokovnjaki za politične vede iz več evropskih držav.
Poljska stranka Zakon in pravičnost je denimo v opoziciji evropsko podnebno politiko razglašala za največjo oviro na področju proizvodnje elektrike in napovedovala izvzetje Poljske iz skupne evropske podnebne in energetske politike, po prihodu na oblast leta 2019 pa je obrnila ploščo.
Madžarska vlada pod vodstvom Viktorja Orbana pa je ploščo obrnila kar sredi mandata. Orban je sčasoma, kot je za AFP dejal madžarski politični analitik Agoston Mraz, ugotovil, da so podnebne spremembe postale preveč pomembna tema, da bi jo lahko prepuščali nasprotnikom. “Orban noče, da bi bile podnebne spremembe zgolj levičarska tema, ne na Madžarskem ne v Evropi.”
Profimedia
Še posebej mu je to postalo jasno, potem ko je kandidata njegove stranke Fidesz na volitvah za župana Budimpešte jeseni leta 2019 porazil kandidat zelene stranke Gergely Karácsony.
Na začetku leta 2020 je tako madžarska vlada predstavila načrt za podnebno ukrepanje, ki temelji na izrabi sončne in jedrske energije. Kot je takrat zatrdil Orban, gre za strategijo, ki temelji na krščanski demokraciji. “Ohranjanje narave za naše otroke in vnuke si lahko predstavljamo kot ohranjanje nečesa, kar je ustvaril Bog,” je takrat pojasnil Orbanov minister za okolje Peter Kaderjak.
Pri tem sicer Madžarska pričakuje, da bodo večino stroškov zelenega prehoda krili drugi. “Vemo, da so podnebne spremembe velik problem, boj proti njim pa velikanski projekt, ki zahteva ogromne vsote denarja,” je leta 2019 pred podnebnim vrhom voditeljev EU opozarjal Orban. Potrebujemo jasne finančne garancije, v pogovorih pa se bomo posvetili podrobnostim.”
“Za Orbana se podnebne spremembe vrtijo okoli denarja,” je za AFP komentiral nekdanji evropski poslanec Zelenih Benedek Javor.
Ukrepanje zaradi podnebnih sprememb pa predstavlja tudi priložnost za preoblikovanje energetskega sektorja v skladu z interesi vladajočih. “Na papirju se Madžarska s podnebno politiko trudi izpolnjevati evropske zaveze in regulative,” je za spletno stran Open Democracy dejala podnebna aktivistka Jutka Bari. “V praksi pa gre za reorganizacijo lastništva v energetskem sektorju, ki praviloma služi vladajoči stranki in njenim oligarhom.”
Spogledovanje s proticepilstvom
Premier Janša je na že omenjeni oktobrski konferenci “Vlada po okrevanju” dejal, da ga je med pandemijo negativno presenetilo nezaupanje v znanost. “Na zahodu je zaupanje v znanost in znanje višje kakor v srednji ali vzhodni Evropi. To je bilo zame nekaj novega, saj tega nisem pričakoval. Nezaupanje v znanost namreč lahko vodi v še druge težave.”
Pri tem je ciljal predvsem na aktualno nezaupanje v cepiva in cepljenje. A v preteklosti so se tudi v stranki SDS že zatekali k proticepilskemu sentimentu. Iz poslanskih vrst SDS je leta 2013 denimo prišlo poslansko vprašanje, zakaj “kljub vse več dokazom o škodljivih cepivih in pomanjkanju dokazov o njihovi dejanski učinkovitosti cepljenje otrok proti nalezljivim boleznim v Sloveniji ostaja obvezno”.
Ko so poslanci takrat največje vladne stranke SMC ob iztekanju vladavine Mira Cerarja leta 2018 predlagali zakon, s katerim bi cepljenje postalo pogoj za vpis otrok v javne vrtce, je SDS temu ostro nasprotovala. “Zakon je fašističen, pravijo številne slovenske matere. V največji opozicijski stranki SDS pa, da gre za neustavno rešitev,” so takrat poročali na Nova24TV.
V studiu so takrat celo gostili slovensko doktorico proticepilstva Matejo Černič, sociologinjo, ki je na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici doktorirala s temo “Ideološki konstrukti o cepljenju”, zbirko neznanstvenih in zavajajočih trditev o nevarnosti in neučinkovitosti cepiv.
Posnetek zaslona/YouTube
Le dobri dve leti zatem, jeseni 2020, pa so poslanci SDS in SMC, tokrat skupaj v koaliciji, potrdili spremembo zakona o nalezljivih boleznih, ki cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam predpisuje kot pogoj za vpis otrok v vrtce.
Mnogim politikom torej znanost pride prav predvsem takrat, ko se sklada z njihovimi cilji in stališči. Sicer pa so jo sposobni zelo hitro postaviti na stranski tir. Pred evropskimi volitvami je veliko zgražanja požela Violeta Tomić iz Levice, ki je v vprašalniku Politica odgovorila, da ne podpira obveznega cepljenja otrok. SD pa je denimo postala “zelena” šele potem, ko je bil TEŠ6 že zgrajen.
