Po več kot letu in pol epidemije v Sloveniji te dni spet poslušamo upravičena svarila, da se lahko pri nas zgodi scenarij iz Bergama. Tokrat celo najbolj resna do zdaj. To veliko pove o vladnem upravljanju epidemije in naši (ne)sposobnosti kolektivnega ukrepanja, slovensko družbo pa razgalja v vse prej kot lepi luči.
Beseda ‘Bergamo’ ima v kontekstu epidemije covida-19 isti pomen kot beseda ‘Černobil’ pri razpravi o jedrski energiji. Označuje najbolj črn scenarij v spopadanju z epidemijo. V zadnjih tednih, ko se število okužb v Sloveniji vzpenja v še nevidene višave in ko bolnišnice znova pokajo po šivih, se spet povečuje tudi frekvenca omenjanja Bergama.
“Če smo na začetku epidemije s strahom gledali sosednjo Italijo, smo zaradi nizke precepljenosti na prelomni točki, ko se nam lahko zgodi scenarij iz Bergama,” je na novinarski konferenci konec oktobra opozarjal minister za zdravje Janez Poklukar.
Minister Poklukar včeraj v UKC Ljubljana; Twitter/UKC Ljubljana
Po isti primerjavi je pred dnevi, ko je opisoval stanje v bolnišnici, posegel tudi strokovni direktor mariborskega kliničnega centra Matjaž Vogrin. “Če bo ta vlak s takšno hitrostjo drvel naprej, se nam kaj lahko zgodi Bergamo.”
Bergamo kot sinonim za to, da zdravstveni sistem kmalu ne bo zmogel več.
Pri sklicevanju na Bergamo ne gre samo za mesto s tem imenom, ki je nekaj deset kilometrov oddaljeno od Milana, temveč istoimensko provinco s približno milijonom prebivalcev, ki poleg okolice mesta Bergamo obsega tudi več dolin na obronkih Dolomitov.
Lombardija je italijanska dežela, ki jo je epidemija najbolj prizadela. Provinca Bergamo pa je bila epicenter izbruha v Lombardiji. Samo v marcu 2020 je po analizi lokalnega časnika Eco di Bergamo zaradi covida-19 umrlo 4.500 ljudi. Osmrtnice, ki jih je bilo običajno za največ dve strani časopisa, so takrat zasedale po deset strani.
Un video semplice semplice per far capire la situazione: – il 9 febbraio sull’Eco di Bergamo i necrologi occupavano una pagina e mezza; – il 13 marzo i necrologi occupavano 10 pagine… DIECI!!!!!#iorestocasa#15marzo#COVIDー19pic.twitter.com/NSDUaHws3k
Smrtnost v tem obdobju je bila šestkrat večja od običajne. “V dobrih dveh tednih je umrla celotna generacija,” je za časnik Guardian takrat komentiral direktor največje regionalne pogrebne službe CFB Antonio Ricciardi.
Profimedia
Začasno skladišče za krste, ki so zaradi prezasedenosti lokalnega krematorija čakale na prevoz v druge kraje.
Uradne statistike so takrat zaradi omejenih kapacitet za testiranje zaznale manj kot polovico žrtev virusa. Številni starejši so umrli doma ali v domovih za starejše, ne da bi jim s testom potrdili okužbo. Kot vzrok smrti je bila navedena pljučnica.
Prebivalci, vključno z zdravstvenim osebjem, dolgo časa niso vedeli, kaj jih je zadelo. Že od sredine januarja so imeli opravka s primeri hudih pljučnic, ki pa so jih iz navade pripisovali sezonski gripi. Dolgo časa bolnikov niso testirali, ker naj bi bilo glede na protokol, ki ga je predpisala Svetovna zdravstvena organizacija, testiranje smiselno zgolj v primeru neposredne povezave bolnika s Kitajsko.
Prvi italijanski primer covida-19 so tako odkrili šele potem, ko je ena od zdravnic konec februarja namerno prekršila protokol in svojega bolnika dala testirati na prisotnost virusa. Takrat so se opogumili tudi drugi zdravniki. In kmalu je postalo jasno, da je virus povsod in da se že vsaj od sredine januarja nenadzorovano širi med prebivalstvom.
Profimedia
Blagoslavljanje svežih grobov na bergamskem pokopališču.
Bolnišnice kot gonilo epidemije
Bolnišnice so bile takrat v Bergamu leglo bolezni. Bolnikov niso izolirali, zato se je virus nenadzorovano širil. Tudi zdravniki so bili prenašalci, ki so virus raznašali med svoje bolnike in med seboj. Ko so se zavedeli razsežnosti problema, so se morali spoprijeti s pomanjkanjem zaščitne opreme.
Tudi ko je zdravnikom že postajalo jasno, da so na pragu katastrofe, so se ljudje, vključno s politiki, prepričevali, da že ni tako hudo. Da bo bolezen mogoče omejiti, obvladati.
Ko je direktor bolnišnice v kraju Alzano Lombardo, ki je v kasnejših analizah obveljala za eno od osrednjih žarišč prvega vala epidemije, po odkritju prvih pozitivnih primerov razglasil zaprtje, so ga regionalne oblasti že po nekaj urah preglasovale in naročile vnovično odprtje.
Profimedia
Bolnišnica Pesenti Fenaroli v kraju Alzano Lombardo, eno od glavnih žarišč katastrofe v provinci Bergamo.
Vlada je kljub zdravniškim opozorilom odlašala z razglasitvijo lockdowna, gospodarstvenikom se je ustavitev proizvodnje zdela nepredstavljiva. “Trenutno vladni predstavniki zatrjujejo, da je tveganje za okužbo majhno,” so konec februarja tuje partnerje prepričevali pri gospodarskem združenju Confindustria Bergamo.
“Danes se zdi sklep, da so pristojni predolgo čakali z uvedbo lockdowna, povsem logičen,” nam je povedal sociolog dr. Roberto Lusardi z Univerze v Bergamu. “A v tistem trenutku so bile to izjemno težke odločitve. Celotna politična garnitura se je prvič spoprijela s takšnimi razmerami, nismo imeli nikakršnega utečenega načrta za ravnanje. Zato menim, da nikogar ni mogoče kriviti za okoliščine, v katerih smo se znašli.”
“Prihajajo drug za drugim …”
Opozorila zdravnikov ter izpovedi o “vojnih” razmerah v Bergamu so kmalu o drastičnih ukrepih prepričala ne samo italijansko vlado, temveč tudi druge države.
“Drug za drugim prihajajo nesrečni reveži na urgenco,” je denimo v objavi na Facebooku, ki je odmevala po vsej Evropi, na začetku marca zapisal kirurg iz zasebne bolnišnice Humanitas Gavazzeni v Bergamu Daniele Macchini. “Znaki, ki jih imajo, niso v ničemer podobni zapletom gripe. Nehajmo že govoriti, da gre samo za malo hujšo gripo.”
Profimedia
Mural na pročelju bolnišnice Papeža Janeza XXIII. v Bergamu.
Zdravniki so se morali odločati, komu ponuditi možnost preživetja s priklopom na ventilator. Zdravstveni sistem je bil na robu. Nekatere bolnike je nezmožnost za ustrezno visoko raven medicinske oskrbe pahnila čez rob.
“Ostanite doma. Ostanite doma. To lahko ponavljam v nedogled. Na ulicah vidim preveč ljudi./…/ Ne predstavljate si, kaj se dogaja pri nas,” je v odmevnem intervjuju za časnik Corriere della Serra pozival anesteziolog Christian Salaroli iz bolnišnice papeža Janeza XXIII. v Bergamu.
Kolektivni spomin na vojaške tovornjake
Slovenija ima v teh dneh skoraj 2.000 aktivnih primerov okužbe na sto tisoč prebivalcev. Italija jih ima le dobrih sto. V desetmilijonski Lombardiji so ta teden prvič po dolgem času zaznali več kot tisoč dnevnih okužb. V dvomilijonski Sloveniji se dnevno število novih primerov okužb giblje okoli štiri tisoč.
Medtem ko je v Sloveniji polno cepljenih nekaj manj kot 54 odstotkov prebivalstva, se v Italiji delež bliža 74 odstotkom. V Lombardiji je še za nekaj odstotnih točk večji.
“Precepljenost je na splošno precej dobra,” je dejal Roberto Lusardi. “Rekel bi, da so dogodki v Bergamu na neki način vplivali na celotno državo. Fotografije vojaških tovornjakov, ki so prevažali krste v oddaljene krematorije, so se vtisnile v kolektivni spomin.”
Profimedia
Vojaški tovornjaki so čakali na odvoz krst v oddaljene krematorije.
Opaža tudi, da so ljudje v Bergamu in okolici bolj dosledni pri spoštovanju zaščitnih ukrepov. Večina prebivalcev še vedno zgledno uporablja zaščitne maske. “Seveda pa to ne pomeni, da vsi razmišljajo enako. Tudi v Bergamu smo imeli proteste proti pogoju PCT. A večino prebivalstva se je epidemija tudi osebno dotaknila, praktično vsako družino je vsaj oplazila, zato je težko najti ljudi, ki jim dogodki niso pustili vsaj kakšne ‘brazgotine’.”
Profimedia
Bergamski protest proti potrdilu PCT, ki mu v Italiji rečejo Green Pass, na zadnji dan letošnjega julija.
Analize uničujočega prvega vala v Bergamu so pokazale, da se je, glede na prisotnost protiteles v krvi, z virusom okužila več kot polovica prebivalcev.
Večina je okužbo prebolela, ne da bi se je dobro zavedala. Tako sklepa tudi naš sogovornik dr. Lusardi. “Okužbe mi niso nikoli potrdili, smo pa v pogovoru s prijatelji večinoma ugotavljali, da smo se v tistem času skoraj vsi počutili nekoliko čudno.”
“Pot proti Bergamu je pot k nezadostni obravnavi bolnikov”
V primerjavi z Bergamom, ki ga je takrat zajel še nepoznan virus, kjer niso vedeli, da se jim ta virus nenadzorovano širi, kjer zdravstvo, ljudje in politika nanj niso mogli biti pripravljeni in kjer cepivo še ni obstajalo, danes v Sloveniji zelo dobro vemo, s kakšnim virusom se spoprijemamo, kako se prenaša, koliko je razširjen in kako bi se ga lahko ubranili. Zaščitne opreme je dovolj, na voljo so učinkovita cepiva.
Žal pa je zaradi bistveno bolj nalezljive različice delta, prenizke precepljenosti, splošnega nezaupanja v odgovorne za obvladovanje epidemije, nezadostnih ukrepov in pandemične utrujenosti četrti val okužb pri nas segel višje od vseh dozdajšnjih. To, da danes v Sloveniji govorimo, da se nam lahko zgodi Bergamo, veliko pove o tem, kako katastrofalno naša država obvladuje epidemijo.
Aljaž Uršej/N1
Covidni oddelek v ljubljanskem Kliničnem centru.
“Po dveh letih pandemije se Bergamo res ne more ponoviti,” nam je ta teden dejal epidemiolog Mario Fafangel. “Bergamo je bil kaos – neznan virus, popolnoma nepripravljeno osebje. Primerjava z današnjim stanjem je s tega vidika neposrečena in izvzeta iz trenutnega konteksta. Dejstvo pa je, da se nam še vedno lahko zgodi kolaps zdravstvenega sistema, ki lahko pripelje do nujnosti lockdowna – zadnje zasilne zavore, ko nam ne preostane nič drugega.”
Če je Bergamo prvotno postal metafora za najbolj črn scenarij neobvladane epidemije neznane nalezljive bolezni, danes v kontekstu slovenske realnosti torej služi predvsem kot obsodba neodgovornega ravnanja in kot svarilo pred kolapsom zdravstvenega sistema, pred katastrofično medicino, ki zaradi prepolnih bolnišnic postaja vse bolj realna možnost.
Aljaž Uršej/N1
“Pot proti Bergamu je pot k nezadostni obravnavi bolnikov,” je opozoril imunolog dr. Alojz Ihan. “Ne verjamem, da se bo kdaj pri nas zgodilo, da bi kdo ostal brez kisika, se pa kaj hitro lahko zaostrijo razmere, ko bodo presežene kapacitete intenzivnih enot. Koga potem prednostno obravnavati, koga umetno ventilirati? Na ta način lahko hitro pridemo do poglavij iz vojne medicine, ko morajo zdravniki sprejemati odločitve, ki si jih res ne želijo. Zato vsi raje svarimo vnaprej, da tega ne bi bilo treba doživeti.”
V tem pomenu besede je ‘Bergamo’ že praktično pred vrati. A Slovenija ni Bergamo. Oni niso imeli izbire. Nam pa se bo morebiten kolaps zdravstva zgodil v popolnoma drugačnih okoliščinah in ob zavedanju, da smo imeli v preteklih mesecih vse vzvode, da bi lahko tak, najhujši scenarij preprečili.
“Nisem prepričan, da smo se kot družba res kaj naučili”
Medtem ko so se prebivalci Bergama zaradi uničujoče izkušnje lanske pomladi bistveno bolje spoprijeli s preostankom epidemije, pa sociolog dr. Roberto Lusardi dvomi, da se bo tudi na dolgi rok pri njih kaj spremenilo v dojemanju družbe in sveta.
“Bergamo na splošno danes ni po mojem mnenju nič drugačen kot katerokoli drugo mesto v zahodnih družbah. Nisem prepričan, da smo se kot družba res kaj naučili. Zdi se, da spet tečemo proti nekim družbenim in ekonomskim ciljem, nad katerimi nimamo nadzora. In nisem prepričan, da smo se pripravljeni zadovoljivo soočiti z dejstvom, da naš model napredka povečuje tveganje v naših življenjih.
Epidemija nas je ujela nepripravljene. Vprašanje je, koliko smo danes pripravljeni na naslednje podobne dogodke. Razmer, v katerih smo se znašli, ne bi smeli obravnavati kot nesrečo. Gre za sestavni del naše civilizacije. A naša vizija napredka je zakrila neprijetno dejstvo, da smo del večjega sistema, ki ga ne moramo nadzorovati in z njim manipulirati v nedogled.”
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje