Jaka Jakopič je nekdanji profesionalni nogometaš, ki je življenje podredil športu in zdravemu načinu življenja. Pri 24 letih mu je diagnoza rak za vedno spremenila življenje. Danes je oče treh deklet, nogometni agent in eden od ustanoviteljev onkološkega društva za moške OnkoMan, ki moške ozavešča o zdravju in preventivi raka. November je namreč že vrsto let tudi movember, namenjen ozaveščanju o zdravju moških, predvsem opozarjanju o raku prostate, ki je najpogostejši rak pri moških, in raku mod, ki je najpogostejši rak pri mladih moških.
Pred movembrom smo se tako pogovarjali z danes 43-letnim Jako Jakopičem, podpredsednikom društva OnkoMan, ki zelo iskreno govori o svoji izkušnji z boleznijo, o najpogostejših rakih med moškimi, samopregledovanju mod in problemih slovenskega zdravstva.
Moški za rakom obolevajo pogosteje kot ženske. Tudi umirajo za rakom pogosteje, med drugim zato, ker se težje odločijo za pregled pri zdravniku in se slabše odzivajo na presejalni program Svit za zgodnje odkrivanje raka debelega črevesa in danke. Družben pritisk predstav, kaj naj bi bil “pravi” moški in kaj “pravo moško” vedenje, tudi tu terja velik davek. Ozaveščanje o preventivi je zato ključnega pomena, opozarja Jakopič.
Kdaj ste zboleli za rakom? Kakšni so bili simptomi in kdaj ste poiskali pomoč?
Star sem bil 24 let, kot profesionalni nogometaš sem igral za klub … in kot športnik od nekdaj skrbel za zdrav način življenja. Moj vzor je bil oče, ki nikoli ni pil ali kadil, in tak je bil tudi moj cilj. Vedno se mi je zdelo, da si večji frajer, če v družbi rečeš, da ne boš pil, kot pa da boš.
Pozno jeseni 2001 sem na vratu začutil bule, a temu takrat nisem posvečal pozornosti. Nato so se mi začela mašiti ušesa, a sem se tolažil, da imam verjetno maslo v ušesih, ponoči sem se začel potiti, a sem razlog pripisal pretiranemu gretju v spalnici, srbečico na koži pa je imelo pol ekipe, ker so nam v klubu prali perilo. Na prsih se mi je nato pojavila bula, ki je počasi rasla, a so jo v klubu tudi fizioterapevti in zdravniki tretirali kot posledico udarca v rebra.
osebni arhiv J. Jakopiča
Jaka Jakopič pred boleznijo.
Pozimi 2002 je bil pritisk v ušesih že tako moteč, da sem se odpravil k zdravniku, da mi očisti maslo, ki pa ga zdravnica ni zaznala. Med pregledom mi je v glavi odzvanjal glas moje punce, ki mi je zagrozila, da me bo pustila, če zdravnici ne bom pokazal tudi bul. Tega kot moški, mačo, nisem želel pokazati, da ne bi izpadel kot mevža, ki kaže bulice na vratu, a sem kljub temu to storil. Zdravnica mi je takoj dala napotnico za onkološki inštitut in mi s tem rešila življenje.
Takrat še nisem vedel, kaj je onkološki inštitut. Rak je bil namreč leta 2002 velika tabu tema, vsak, ki je imel raka, je v naših predstavah umrl. Ni bilo spleta, kjer bi poiskali informacije, tudi knjig je bilo malo, vse, kar si o tem lahko prebral, pa te je le še dodatno prestrašilo.
Kdaj ste se zavedali, da je stvar resna?
Po obisku zdravnice se je vse začelo odvijati zelo hitro. Ko so mi s punkcijo odvzemali vzorce tkiva, je prišlo šest študentk, ki niso prišle gledat mojih “six packov”, temveč bulo. Takrat sem videl, da je vrag vzel šalo, in začel sem se zavedati, da se nekaj dogaja.
Ko je zdravnica povedala, da sumijo na Hodgkinov limfom, sem si mislil: “Še dobro, da ni rak.” Ko pa je pojasnila, da je to pravzaprav rak bezgavk, se je mama, ki je bila z mano, sesedla. Meni pa se je v tistem trenutku spremenil fokus.
Do takrat sem mislil, da ne bi mogel živeti brez nogometa, da mi ta pomeni vse. Ko sem izvedel za bolezen, pa se je zdelo, da nogomet sploh ne obstaja. Začelo se je novo življenje z novim ciljem – ozdraveti.
Sledile so enomesečne preiskave, da so potrdili diagnozo, ki jo je napovedala že zdravnica. Imel sem Hodgkinov limfom, ki je bolezen mladih, saj za to boleznijo zbolijo mladi do 30. leta. Našli so 13 metastaz na bezgavkah med drugim in tretjim stadijem bolezni, ker se rak še ni prelival v trebušno votlino, kar bi bil tretji stadij.
Edina možna oblika zdravljenja pri tej bolezni je bila kemoterapija. V slabem letu je nato sledilo 15 kemoterapij in 32 obsevanj. Gre za zelo agresivno zdravljenje, ki pa pomaga, saj kemoterapija tumorje na neki način stopi. Takrat je bila ozdravljivost okoli 60- do 70-odstotna, danes je že več kot 90-odstotna.
Medicina je res napredovala in ji zaupam, že takrat sem ji. To sem prenesel že iz športa, kjer zaupaš trenerju in po njegovih navodilih izvajaš najbolje, kar lahko. Vseskozi pa sem si zapisoval vse, kar me je zmotilo ali begalo, in nato spraševal zdravnico. Z njeno pomočjo sem dobil odgovore na vsa vprašanja.
Kako ste kot mlad, perspektiven nogometaš, aktiven športnik, doživeli diagnozo?
Če se zapreš, je težje, jaz sem bil vedno odprt in optimističen. Pri kemoterapiji so mi izpadli lasje, obrvi, kar sem vzel kot dokaz, da terapija deluje. Če tega ne bi bilo, če ne bi bilo slabosti, bi mi morda bilo težje, ker bi mislil, da ne deluje.
Zdravnica mi je zelo plastično razložila, da lahko ista diagnoza in isto zdravljenje pri dveh bolnikih potekata popolnoma različno. Ženske se tipično bolj zatekajo k pogovoru, pomoči, moški se bolj zapirajo. Čudo onkološkega inštituta pa je ta, da maske, ko si v bolnišnici, padejo. Si bolj odprt, odkrit, vse si poveš, saj vidiš, da nisi sam, da tudi drugi preživljajo podobno ali še težje.
osebni arhiv J. Jakopiča
“Pri kemoterapiji so mi izpadli lasje, obrvi, kar sem vzel kot dokaz, da terapija deluje,” je povedal Jaka Jakopič.
Kako pa so bolezen sprejeli vaši vrstniki, prijatelji? So vam stali ob strani?
Izkazalo se je, da so prijatelji, ki jih imam, res pravi. Včasih so sicer mojo bolezen izkoriščali kot priročen izgovor za to, da so lahko ostali dlje časa zunaj. Ko so jih starši vprašali, kje so bili, so dejali, da z Jako, in starši se niso jezili. (smeh, op. a.)
Po kolikem času ste potem spet začeli igrati nogomet?
Klub mi je ves čas stal ob strani, že med zdravljenjem so mi sami podaljšali pogodbo za eno leto in mi s tem omogočili, da sem gledal njihove treninge, z njimi doživljal uspehe, da sem ostal normalen.
Po zdravljenju sem se začel ponovno razgibavati in trenirati ter se nato po dveh letih od diagnoze vrnil v poklicni šport. Postal sem prvi Slovenec, ki je po raku ponovno postal poklicni nogometaš. Ljudi sem z zgledom začel ozaveščati, da je po bolezni mogoče normalno živeti, da lahko treniraš in igraš tudi profesionalni šport.
osebni arhiv J. Jakopiča
Jaka Jakopič je po preboleli bolezni začel trenirati in po dveh letih od diagnoze ponovno postal profesionalni nogometaš.
Kaj se je z boleznijo najbolj spremenilo?
Z boleznijo sem dobil vse, po čemur sem prej kot profesionalni športnik hrepenel – druženje s prijatelji, dopust na morju, branje knjig.
Do bolezni sem živel tako, kot hočejo drugi, po bolezni pa tako, kot hočem sam. Ne gre za to, da sem postal sebičen, a razumel sem, da mi bo, če po kemoterapiji ne bom počival, slabo. In to so sprejeli tudi prijatelji in bližnji. Ugotovil sem, da se, če živim, kot hočem, nič okoli mene ne spremeni, le meni je lažje.
Včasih rečem, da sem hvaležen, da sem za rakom zbolel tako zgodaj, da sem prišel do tega spoznanja. Vem, da je to kruta izjava, a ta izkušnja mi je res pomagala. Tudi če bi takrat umrl, bi ta izkušnja gotovo okrepila odnose v družini in širše. So tudi pozitivne stvari, ki pridejo s to boleznijo.
osebni arhiv J. Jakopiča
Ste veliko razmišljali o smrti?
Seveda, saj ne veš, kako se bo telo odzivalo na terapijo. Tudi svojim otrokom danes povem, da je smrt sestavni del življenja, ki te lahko doleti kjerkoli, a ne zato, da bi se je bali, temveč da bi se je zavedali, jo sprejeli. Bolj kot se zavedaš smrti, bolje živiš.
Moški za rakom obolevajo pogosteje kot ženske in tudi umirajo pogosteje kot ženske, moški tudi kasneje obiščejo zdravnika ob pojavu zdravstvenih težav. Kaj kažejo podatki in kakšni so po mnenju onkologov, s katerimi ste v stiku, vzroki za tem?
Prevečkrat pridejo prepozno. Razlog za to pa je lahko nepoznavanje, nezanimanje, podcenjevanje, mačizem. Tudi ko se v društvu OnkoMan s fanti pogovarjamo o svojih izkušnjah z rakom, vidimo, da nihče od nas do zdravnika ni pristopil pravočasno, vedno nas je nekdo k temu spodbudil.
V Ameriki se je v zadnjih petih letih uveljavilo ozaveščanje žensk o moških boleznih, saj so ravno one pogosto tiste, ki moške prepričajo o obisku zdravnika. V mojem primeru je bila to partnerica, ki je danes moja žena.
Moški pogosto iščemo izgovore, da ne bi šli k zdravniku, da ne bi pokazali svojih slabosti. Naš član je povedal, da smo moški kot rak, zunaj imamo trd oklep, znotraj pa smo mehki. Ta oklep moramo skrhati, ne le v Sloveniji, tudi v drugih evropskih težavah se spoprijemajo s podobnimi težavami.
N1
Kdaj ste se začeli bolj aktivno posvečati ozavščanju o raku?
Tudi v času mojega zdravljenja me je zelo motilo, da je bila bolezen tabu tema. Takrat si se moral več ukvarjati z mamo in okolico kot pa sam s sabo, ter jim dokazovati, da je z mano vse v redu. In takrat sem se začel ukvarjati z ozaveščanjem o raku.
Danes ste član društva OnkoMan, kdaj in s kakšnim namenom je bilo društvo ustanovljeno?
Po ozdravitvi sem si močno želel aktivno vključitev v društvo Onkoloških bolnikov Slovenije, organizirati dobrodelne tekme, a mi je moja zdravnica dejala, da se šele pet let po končani bolezni lahko aktivno priključim društvu, naj se najprej posvetim sebi in najdem svoj namen.
Po petih letih sta evforija in želja po tem, da bi aktivno pomagal, ostali, in postal sem član društva, v okviru katerega smo ustanovili tudi moško skupino za samopomoč. Že takrat smo s to skupino želeli ozaveščati na drugačen način. Začeli smo akcijo Kolo življenja, v okviru katere smo v tednu dni obiskali 13 bolnišnic in prekolesarili 700 kilometrov.
Kasneje smo izvedli tudi 24-urno kolesarjenje okoli Ljubljane, pa kolesarjenje od Goričkega do Pirana, imeli smo tudi akcije na drugih športnih področjih, od nogometa, košarke do rokometa. Vse to, da bi pokazali, da je po bolezni mogoče aktivno živeti.
Po dobrih 10 letih v društvu Onkoloških bolnikov Slovenije smo se odločili, da gremo na svoje, da bi lažje ubirali drznejše poti ozaveščanja. Leta 2016 smo Gregor Pirc, Matej Pečovnik in jaz ustanovil društvo OnkoMan, a ne zato, da bi pridobivali člane, temveč da bi na provokativen način ozaveščali in mlade spodbujali, da se pregledujejo.
osebni arhiv J. Jakopiča
Akcija Kolo življenja društva OnkoMan, s katero so želeli pokazati, de se je tudi po raku mogoče aktivno ukvarjati s športom.
Kaj je cilj društva OnkoMan?
Cilj društva OnkoMan je, da se pojavljamo z zelo izzivalnimi temami, drugačnimi, v drugačnih okoljih, predvsem skozi športne aktivnosti in prek zabave. Nimamo stojnic, temveč delujemo na Facebooku, Instagramu, YouTubu, organiziramo stand upe in drugačne načine zbiranja denarja in ozaveščanja.
Osredotočili smo se na vse moške in ne le na določen tip raka, saj takšna društva že obstajajo. Želimo jih ozaveščati drugače, nato pa jih usmerimo tudi k društvom, ki se ukvarjajo prav s tistim tipom raka, ki ga imajo.
Kako z društvom OnkoMan sodelujejo/pomagajo zdravniki?
Vsako društvo mora imeti strokovno komisijo. V naši sodelujejo onkologinja doc. dr. Mirjana Rajer, ginekologinja prim. Darja Strah in urolog dr. Sebastian Jeršinovič, ki nas usmerjajo in nam svetujejo.
osebni arhiv J. Jakopiča
Jaka Jakopič z družino.
Se povezujete tudi z drugimi podobnimi društvi?
Med drugim sodelujemo v Svetu pacientov Onkološkega inštituta Ljubljana, v Združenju slovenskih organizacij bolnikov z rakom Onkonet, zelo aktivno sodelujemo z Europo Donno, s katero organiziramo skupna predavanja itd.
Vključeni smo v vse večje aktivnosti, ki združujejo različna društva. Konec koncev lahko samo skupaj naredimo nekaj velikega.
Katera je po uradnih podatkih najpogostejša diagnosticirana oblika raka pri moških?
Med najpogostejšimi so rak prostate, rak kože, rak pljuč in rak debelega črevesa in danke. Največ moških umre za rakom pljuč in rakom prostate.
November je tradicionalno posvečen ozaveščanju o moškem zdravju in raku med moškimi. Akciji se vsako leto pridružujete tudi v društvu OnkoMan. Lani ste v ospredje tega tradicionalno “moškega” meseca postavili opozarjanje na problematiko pljučnega raka. Čemu se boste posvetili letos?
Letos je tema rak mod, preventiva in samopregledovanje, saj so ravno pri zgodnjem odkrivanju tega raka moški prepozni. Akcija bo spet provokativna, drugačna, odmevna. Samopregled bomo spremenili v mersko enoto.
Ob ogledu filma v kinu boste recimo izvedeli, da ogled filma traja 26 samopregledov mod, ogled nogometne tekme 46 samopregledov mod, vožnja od Ljubljane do Maribora traja 130 pregledov ipd. Povsod, kamorkoli se boste obrnili, se bo slišalo o samopregledih.
Tumor mod sicer spada med redke vrste raka, predstavlja le približno dva odstotka vseh rakov pri moških, vendar je med mlajšimi moškimi od 18 do 35 let to najpogostejša vrsta raka. Seminomski tip raka mod pa se nekoliko pogosteje ponovno pojavlja tudi v starosti od 45 do 55 let.
Pojavnost se v razvitem svetu in tudi v Sloveniji veča. Leta 2018, zadnje leto, za katero so na voljo uradni podatki, je bilo v Sloveniji 86 novoodkritih bolnikov z rakom mod.
Bolniki s to boleznijo imajo ob zgodnjem odkritju zelo dobro prognozo za preživetje. Za zgodnje odkrivanje raka mod je zelo pomembno samopregledovanje, ki ga priporočajo vsaj enkrat na mesec.
Kako pogost je sicer rak mod v Sloveniji in svetu?
Rak mod zelo niha in nihče ne ve, zakaj. Med letoma 2014 in 2018 je za rakom mod v Sloveniji povprečno zbolelo 115, umrlo pa šest moških. Zbolevajo predvsem moški med 18. in 50. letom starosti, največji odstotek zbolelih pa je med 18. in 35. letom.
Gre za bolezen mladih, zato je še toliko bolj pomembno, da se jo spremlja in pravočasno odkrije, saj je ozdravljivost ob zgodnjem odkritju zelo visoka.
Za večjo ozdravljivost je pomembno odkrivanje zgodnjih oblik raka, pri čemer je samopregledovanje ključno. Medtem ko smo o ženskem pregledovanju dojk v zadnjih letih slišali že veliko, a še vedno premalo, o moškem samopregledovanju slišimo še manj. Zakaj?
Moški neradi slišijo o tem, neradi govorijo o tem, statistika pa kaže, da tudi pozno obiščejo zdravnika. Mi smo tu, da jih spodbudimo k samopregledovanju in da jim povemo, na kakšen način naj to poteka.
To je ključnega pomena – preventiva, samopregledovanje. Problem pa je, da sistem tega ne zdrži. Po tem, ko že dobiš diagnozo, sistem deluje dobro, pot do diagnoze pa je, če nisi “tečen” in vztrajen, lahko zaradi pomanjkanja kadra zelo dolga. Tudi na tem področju se z združenjem pacientov borimo, da bi bilo drugače.
Leta 2019 so v društvu OnkoMan naredili provokativno akcijo z videom, ki je Slovence spodbujal k rednemu pregledovanju mod in opozarjal na prve simptome raka mod. Za društvo ga je posnela model in blogerka Anja Jenko. Ko je pridobila pozornost, je na modelu mod pokazala, kako poteka samopregledovanje.
Kaj bi moškim položili na srce? Kaj in kako naj delajo, da bi čim prej zaznali simptome bolezni?
Imeti se morajo radi, ne smejo se bati lastnega telesa in morajo ga pregledovati. Enkrat na mesec naj si ob tuširanju vzamejo približno 30 sekund za pregled mod – pritisk mora biti s tremi prsti, iščejo naj trde tvorbe, podobno, kot bi zatipali lešnik ali arašid.
Rak v Sloveniji v mnogih primerih postaja dobro obvladovana kronična bolezen, tudi zaradi učinkovitih presejanih programov, kot so Svit, Zora in Dora. Kje v zdravstvu so po vašem mnenju in izkušnjah pacientov še vedno težave? Kaj bi bilo treba spremeniti?
Ena od težav je, da zdravstveni sistem ni poenoten, zato je med različnimi institucijami premalo pretoka informacij. V kliničnem centru si voden pod neko številko, pri svojem zdravniku pod drugo, na onkološkem inštitutu pod tretjo.
Če bi me vprašali, proti čemu sem bil cepljen v otroštvu, ne bi vedel, in do te informacije ne morem priti, dokler splošni zdravnik ne pošlje kartoteke.
Ogromno časa se torej izgubi že s tem, da pridobiš podatke. To je sicer majhna stvar, ki pa zavira celoten sistem. Upam, da pri dveh milijonih prebivalcev tega poenotenja sistema ne bo problem narediti.
Poleg tega so naši zdravniki preobremenjeni. Onkolog v Avstriji ali Nemčiji ima na dan deset pacientov, pri nas je standard od 20 do 30 na dan, zato se vsem ne morejo posvetiti. Bolnikom zato svetujemo, da si zapisujejo vprašanja, ki jih ob obisku zastavijo zdravniku.
Kakorkoli pogledamo, pa je posel mnogih zdravnikov in medicinskih sester premalo cenjen in plačan, zato bežijo drugam, v zasebni sektor. In tega ne bi smeli dopustiti, saj je kader vrhunski.
Uroš Kokol/N1
Pandemija je močno prizadela področje zdravstva, mnoge stvari so zastale. Kako je bilo po vašem opažanju, po pogovorih z zdravniki in pacienti, v tem času poskrbljeno za bolnike z rakom in za zgodnje odkrivanje raka?
Pri pacientih, ki so že bili v postopku zdravljenja, se ni poznalo. To je namreč prednostna skupina. Bolj so trpeli presejalni programi za zgodnje odkrivanje raka.
Presejalni programi, v okviru katerih se odkrije največ rakov, so bili namreč v prvem valu epidemije začasno ukinjeni, in takrat je odkrivanje raka upadlo za 30 odstotkov.
V epidemiji pa je bilo oteženo tudi prepoznavanje atipičnih znakov bolezni, ki so pomembni za odkrivanje raka. Če bi zdravniku med epidemijo rekel, da me srbi koža, bi verjetno rekel, naj zamenjam prašek in počakam. Koliko je teh, ki do zdravnika sploh niso prišli, ne vemo.
Kaj bi kot društvo in kot nekdo, ki je prebolel raka, državi položil na srce, naj izboljša?
Naj se zavedo, da so nesposobni, če ne morejo zagotoviti kakovostnega zdravljenja in pregledovanja v doglednem času za katerokoli bolezen ali poškodbo.
Za državo je sramotno, da moramo društva zbirati sredstva za aparate za zdravljenje in pregledovanje, za obnovo sob in druge stvari, da moramo “bremzati” akcije samopregledovanj zato, da naval ne bi bil prevelik, saj ga sistem ne bo vzdržal. To so stvari, ki si jih v tako majhni državi ne bi smeli privoščiti.
Vse to gotovo dodatno prispeva k temu, da se nekateri bolniki obračajo k alternativnim oblikam zdravljenja, zdravilcem, ki imajo mnogokrat zelo vprašljivo znanje in sposobnosti za spopadanje s tako težko boleznijo, in celo opuščajo zdravljenje v bolnišnici. Kakšno je vaše stališče do tega?
Sam sem zelo zaupal uradni medicini in se tudi odločil za zdravljenje na onkološkem inštitutu. A ko zboliš, se okoli tebe zgrinjajo ljudje z nasveti in izdelki, ki naj bi pomagali. Zdravnica mi je dejala, da se lahko odločim tudi za alternative, a naj pazim, da mi ne bodo vzeli preveč denarja, karkoli bom konzumiral, pa naj ji sporočim.
Nekatere alternativne stvari so lahko namreč koristne, a verjemite mi, da vse te uradna medicina že pozna in uporablja ali pa razume njihove negativne učinke. Če med kemoterapijo od soseda vzameš nekaj, kar naj bi ti pomagalo blažiti slabost, pa tega ne poveš zdravniku, lahko s tem nevede izničiš primarno zdravljenje in si s tem škoduješ.
Kaj sporočate vsem, ki so zdravi, in kaj vsem, ki se prav v tem trenutku zdravijo za rakom?
Ti, ki se zdravijo, naj sebe postavijo na prvo mesto in naj zaupajo obliki zdravljenja, za katero so se odločili. Zapisujejo naj si vsa vprašanja, ki se jim ob zdravljenju porajajo, in vztrajajo, da dobijo odgovore.
Zdravim pa svetujem, naj živijo zdravo, raznoliko, naj v ničemer ne grejo v ekstreme, saj je ravno nezdrav način življenja pomemben vzrok za nastanek raka. Če se temu znaš izogniti, si naredil ogromno.
Čeprav sem sam živel zelo zdravo, je bila težava v tem, da se nisem znal spočiti. Zdrav način življenja je tudi to, da znaš reči ne, tako šefu v službi kot alkoholu, cigaretam, nezdravi hrani, da sebe postaviš na prvo mesto in da večkrat uporabiš besedo ne. Vsaj enkrat na mesec naj se tudi pregledajo in naj se ne bojijo obiskati zdravnika, če začutijo kakšno spremembo.
N1
Vse več raka
V Evropi in drugod po svetu so rakave bolezni iz leta v leto vse večji javnozdravstveni problem. Po podatkih Mednarodne zveze za boj proti raku za to boleznijo vsako leto zboli približno 13 milijonov ljudi. V EU jih je bilo lani 2,7 milijona, dodatnih 1,3 milijona ljudi pa je bitko s to boleznijo izgubilo.
V prihodnje je predvsem zaradi starajoče se populacije pričakovati, da bo število na novo obolelih le še naraščalo. Brez odločnih ukrepov naj bi se število rakov do leta 2035 povečalo za skoraj četrtino, s čimer bi to postal glavni vzrok smrti v EU. Med rojenimi leta 2018 bosta do svojega 75. leta starosti za rakom predvidoma zbolel vsak drugi moški in vsaka tretja ženska.
Register raka Republike Slovenije
Po podatkih Registra raka v Sloveniji vsako leto za rakom zboli 15.000 ljudi, na leto pa zaradi raka umre okoli 6.500 ljudi. Med nami živi že več kot 110.000 ljudi, ki so kadarkoli zboleli zaradi ene od rakavih bolezni. Rak je vodilni vzrok smrti pri moških, pri ženskah je na drugem mestu.
Najpogostejši raki pri nas (kože, prostate, pljuč, dojke ter debelega črevesa in danke) so leta 2018 predstavljali 61 odstotkov vseh ugotovljenih rakov. Ti raki so pogosto povezani z nezdravim življenjskim slogom, čezmernim sončenjem, nepravilno prehrano, kajenjem in čezmernim pitjem alkoholnih pijač.
Kar tretjino rakavih obolenj bi po mnenju strokovnjakov lahko preprečili z zdravim prehranjevanjem, redno telesno aktivnostjo, vzdrževanjem primerne telesne teže ter udeležbo v presejalnih programih.
Rak med epidemijo
Oktobra je zaživela nova platforma onKOvid za spremljanje bremena raka med epidemijo covida-19 v Sloveniji, ki omogoča ažurno in sprotno spremljanje razmer na področju onkologije.
Onkovid
Epidemija je namreč močno vplivala na onkologijo in zakasnjeno diagnostiko raka. Največji padec novih diagnoz so zabeležili v aprilu 2020, ko je bilo novih diagnoz za 30 odstotkov manj kot leto pred epidemijo, je 22. oktobra na virtualnem srečanju Čas je za ukrepanje povedala dr.Vesna Zadnik, vodja epidemiologije in registra raka na onkološkem inštitutu, v okviru katerega deluje onKOvid.
Število diagnoz se je poleti 2020 izboljšalo, jeseni in pozimi ter spomladi 2021 pa so ponovno opazili 10-odstotni padec števila novih primerov raka. “Skrbijo nas možne dolgoročne posledice, da vsega kar smo zamudili, ne bomo mogli nadoknaditi,” je dejala.
Minister za zdravje Janez Poklukar je ob slabšanju epidemiološkega stanja v državi v sredo napovedal omejevanje izvajanja vseh nenujnih programov v bolnišnicah. Vodja presejalnega programa Zora dr. Urška Ivanuš je ob tem za N1 pojasnila, da omejevanje ali ukinjanje presejalnih programov za raka tokrat ni v načrtu, in da programi že vse od ponovnega zagona v prvem valu epidemije delujejo neprekinjeno. Ljudi je še spodbudila k skrbi za svoje zdravje, kamor spada tudi udeležba v programih presejanja.
Rožnati oktober
Profimedia
Medtem ko so novembra tradicionalno v ospredju moški, je oktober v znamenju žensk. Oktober je namreč mednarodni mesec ozaveščanja o raku dojk, ki je, podobno kot v večini razvitih držav, tudi v Sloveniji najpogostejši rak pri ženskah. Med obolelimi pa sta tudi eden do dva odstotka moških. Po podatkih Registra raka za Slovenijo je v letu 2018 za rakom dojk zbolelo 1.527 oseb, od tega 11 moških, umrlo pa 473 žensk in pet moških.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje