Virologinja Avšič Županc: Virus je verjetno že dosegel maksimalno nalezljivost

Intervjuji 30. Okt. 202106:008 komentarjev
Delite:

Prof. dr. Tatjana Avšič Županc je naša največja strokovnjakinja za viruse. Je vodja laboratorija za diagnostiko zoonoz (bolezni, ki se prenašajo z živali na človeka) na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo in profesorica na ljubljanski Medicinski fakulteti. Je članica SAZU in edina Slovenka, ki je dobila priložnost poimenovati nov virus, ki ga je odkrila. Prav v njenem laboratoriju so 4. marca 2020 potrdili prvi slovenski primer covida-19, od takrat pa s pomočjo PCR-testov v vzorcih, odvzetih bolnikom, redno iščejo sledi virusa. In od takrat je njeno življenje bolj ali manj odvisno od intenzivnosti kroženja virusa med prebivalstvom. V preteklem tednu se je skupaj s sodelavci spet znašla sredi viharja.

Kakšni občutki vas spreletavajo ob vnovičnih visokih številkah dnevnih okužb in rekordnih deležih pozitivnih PCR-testov, ki smo jim priča v teh dneh?

Vsak dan večje število vzorcev, ki prihajajo na testiranje, in ob tem vedno večji delež pozitivnih mi povzročata kurjo polt. Zelo dobro se zavedam, kaj to pomeni. Ne le da se polnijo bolnišnice, vedno več je tudi ponovnih okužb, saj so ljudje, ki so okužbo preboleli lani ali letos zgodaj spomladi in niso cepljeni, vedno bolj dovzetni za vnovično okužbo. Teh je gotovo več od uradnih podatkov.

Tudi med polno cepljenimi je kar nekaj okuženih, verjamem pa, da ti prebolevajo blažjo obliko bolezni. Žal nam virus SARS-CoV-2 kaže vse svoje črne plati.

Pomembno se je zavedati dejstva, da prebolelost ne pomeni trajne imunosti. Trajne imunosti ne poznamo pri nobenem od respiratornih virusov. Po določenem času je vsak spet dovzeten za okužbo, če se ne cepi in ne upošteva ukrepov.

Tatjana Avšič Županc
Foto : Aljaž Uršej/N1

Dr. Alojz Ihan je v intervjuju za N1 napovedal, da nas najverjetneje čaka zadnja težka zima z virusom, saj se bodo v prihajajočih mesecih verjetno okužili praktično vsi, ki še niso cepljeni, s čimer bo začetno spoznavanje z virusom zaključeno. Ste strinjate z njegovo napovedjo?

Njegova napoved je precej logična, glede na milijone ljudi, ki so se že okužili, in milijarde odmerkov cepiv, ki smo jih že porabili.

Trenutno je človek edini gostitelj virusa. Manj kot mu dajemo možnosti za razmnoževanje, prej se ga bomo na tak ali drugačen način znebili. Bolj kot bomo postajali imuni, prej se nas bo virus naveličal. In takrat se bo bodisi moral spremeniti po vzoru drugih prehladnih koronavirusov in ostati z nami ali pa nas bo morda celo zapustil, kar bi bilo sicer najbolj optimalno, je pa tudi najmanj verjetno.

Bo pa prihajajoča zima vse prej kot enostavna. In to ne samo zaradi virusa SARS-CoV-2, proti kateremu je precepljenost v Sloveniji odločno prenizka.

Zavedati se moramo, da smo bili sezono in pol brez kakršnihkoli drugih respiratornih virusov. In zdaj, ko se življenje do neke mere normalizira, ko je spoštovanje zaščitnih ukrepov vse manj zgledno, so se nekateri že vrnili. Že od avgusta smo priča številnim okužbam z respiratornim sincicijskim virusom pri mlajših otrocih.

Kako realna je po vašem mnenju skrb o morebitni hujši epidemiji katerega od drugih respiratornih virusov? Nas lahko recimo gripa, ki se je v zadnjem letu “potuhnila”, napade iz zasede?

Vsekakor smo se na Inštitutu pripravili na morebitni naval drugih respiratornih virusov. Njihovo prepoznavanje in ločevanje zahteva v trenutnih razmerah drugačne diagnostične pristope. Poiskati smo morali optimalno kombinacijo testov, da bomo lahko zdravniku v nujnih primerih že v eni uri po prejemu vzorca sporočili, za kakšno okužbo gre.

Za RSV in nekatere druge viruse ne pričakujem, da bi se vrnili močnejši. Drugo vprašanje pa je res, kaj se bo zgodilo z virusi gripe. Nekateri podtipi virusa so dejansko izginili. Drugi se bodo zagotovo vrnili, ne moremo pa vedeti, ali se bodo vmes odločilno spremenili v kakšno bolj nevarno obliko. Vsekakor pa bomo zaradi premora pri prekuževanju ljudje, sploh tisti, ki se zadnjih nekaj sezon niso cepili, bolj dojemljivi za okužbo z gripo.

Kaj pa je po vašem mnenju največja nevarnost v zvezi z epidemijo covida-19? Kaj vas trenutno najbolj skrbi?

Predvsem me skrbi morebitni prihod kakšne nove različice, takšne, ki bi bila učinkovitejša v izmikanju imunosti, ki se je zaradi dozdajšnjih okužb in cepljenja že ustvarila v populaciji. Hkrati pa skoraj ne vidim več možnosti, da bi se virus širil še lažje, še hitreje, kot se širi trenutna različica delta. Morda bi lahko že rekli, da je s tega vidika virus dosegel svoj maksimum.

Je pa direktor NIJZ Milan Krek nedavno omenjal, da naj bi se “rojevala nova različica, ki je še za 20 odstotkov bolj kužna od delte”. Lahko vi o tem poveste kaj več?

Različica delta ima že približno 30 različnih podtipov. Govorimo o različnih skupkih in kombinacijah skupkov mutacij. Večinoma nas zanimajo tiste, ki vplivajo na virusno beljakovino bodice S, ne smemo pa zanemariti niti drugih delov genoma. Genski zapis za beljakovino bodice S predstavlja le deset odstotkov virusnega genoma.

Pri “novi različici”, ki jo omenja dr. Krek, gre torej za podtip različice delta z dvema dodatnima mutacijama na beljakovini bodice S, vendar za zdaj ne vemo, ali ima virus zaradi tega kakšne posebne lastnosti, posebne prednosti. Podatka, da je podtip različice Delta AY.4.2. še za 20 odstotkov bolj nalezljiv, do danes še ni mogoče zaslediti v strokovno-znanstveni literaturi. Vsekakor pa je pod drobnogledom. V Sloveniji smo ga do zdaj zaznali v treh primerih.

Mislim, da bi morali biti določeni ljudje bolj kritični do svojih sposobnosti za interpretacijo znanosti. Ta komunikacija je včasih pri nas res na nizki ravni. Jaz se z virusi ukvarjam že skoraj 40 let, pa se mi še vedno zdijo bolj nepopisana kot popisana knjiga. Nov virus, s katerim imamo opravka zdaj, še toliko bolj.

Kako velik problem je z vidika nastajanja novih, nevarnejših različic lahko neenakomerna dostopnost cepiv po svetu …?

To zagotovo ni dobro. Kot sem že rekla, najbolj se bojimo kakšne nove različice, ki bi se bila sposobna še bolje izogniti našemu imunskemu odgovoru. Južnoafriška različica (beta) je bila prvi tak primer različice, ki se je bila do neke mere sposobna izogniti imunskemu odgovoru. Na srečo se ni ohranila v velikem obsegu. Izrinila jo je različica delta, ki se bistveno bolj učinkovito širi in se še ni močno izmaknila imunskemu odzivu.

Nove različice virusa res pogosto nastajajo na območjih, kjer je veliko kroženja virusa, in s tega vidika so velike populacije nezaščitenih ljudi na nekaterih območjih sveta zagotovo slaba stvar.

O možnosti za nastajanje različic, ki bi se lahko izognile imunskemu odzivu, pa med strokovnjaki prevladuje mnenje, da so glavno gojišče v teh primerih kronični bolniki. Ti se namreč zaradi svojih osnovnih bolezni dolgo časa ne morejo otresti virusa, s tem mu omogočijo nešteto generacij razmnoževanja in posledično večjo verjetnost za koristne mutacije.

Prav tako obstaja možnost, da selekcijski pritisk na virus, ki sproži nastanek novih različic, sprožimo z zdravili – monoklonskimi protitelesi, s katerimi zdravijo bolnike s težjim potekom covida-19.

Med ljudmi se še vedno pojavljajo dvomi o obstoju virusa. Vi ste verjetno najbolj primerna oseba, ki jim lahko ponudi dokaze.

Virus vsekakor obstaja. Trenutno imamo na inštitutu 60 izolatov virusa SARS-CoV-2, ki nam jih je uspelo osamiti iz različnih kliničnih vzorcev bolnikov ali umrlih zaradi covida-19 v Sloveniji. Izolirali smo tudi vse pomembne genetske različice virusa. S pomočjo elektronskega mikroskopa lahko virus SARS-CoV-2 vidimo tudi neposredno, denimo v pljučnem tkivu umrlih bolnikov. Tam ga je res veliko.

SARS-CoV2 pod elektronskim mikroskopom
Foto : IMI

Ste svetovno najbolj znana in uveljavljena slovenska virologinja. Zakaj se niste bolj javno izpostavili pri obvladovanju epidemije? Dr. Christian Drosten, ki je glavni nemški znanstveni razlagalec epidemije, je denimo virolog.

Verjetno je težko primerjati družbenopolitično urejenost Nemčije in Slovenije. Kolega Drosten ima seveda popolnoma drugačne pogoje za delo od mene. Ni se mu denimo treba ukvarjati s podpisovanjem več tisoč izvidov med dežurstvom, ker mu ni treba dežurati v laboratoriju. Torej, večino časa lahko dela tisto, kar najbolj obvlada.

Občasno so nas pristojni za obvladovanje epidemije sicer vprašali za mnenje, a jim naši odgovori večkrat niso bili pogodu. In ker našega mnenja praviloma niso upoštevali, smo se sprijaznili z ignoranco in se posvetili svojemu osnovnemu delu in poslanstvu med epidemijo. Morda to res ni optimalno, a ko ste nekajkrat zapored preslišani, ko pristojni storijo celo ravno nasprotno od vaših predlogov ali pa izrabijo nasvet za neki drug namen, je umik logičen.

Prav tako se mi zdi, da so v Sloveniji javni prostor precej učinkovito zasedli nastopanja željni ‘dežurni intelektualci’, ki so sposobni v petih minutah interpretirati najnovejše objavljene raziskave.

Ali menite, da bi vaša večja vključenost pomagala k bolj uspešnemu spopadanju z epidemijo?

Ne vem. Za nazaj je lahko biti pameten, po vojni so vsi generali. Vsekakor pa se mi zdi sporno, da smo bili v Sloveniji v najbolj kritičnih trenutkih priča številnim menjavam ljudi na najbolj odgovornih položajih. V kriznih situacijah so potrebni kontinuiteta, integriteta, ljudje z izkušnjami.

Spomnim se intervjuja na POP TV na začetku marca 2020, ko sem politike pozvala, naj pozabijo na zamere, politična nasprotovanja in naj raje stopijo skupaj, saj smo prihajali v okoliščine, ko bi morale biti prioritete popolnoma drugod. Žal pa pri nas stvari večkrat potekajo zame povsem nerazumno in nesprejemljivo.

Verjetno se večini ljudi zdi sporno, da si zjutraj seznanjen s slabo razumljivim novim ukrepom, že popoldne pa so informacije popolnoma drugačne. Komunikacijski vidik obvladovanja epidemije je res porazen, čeprav je to eden od zelo pomembnih dejavnikov pri obvladovanju kakršnekoli krizne situacije.

Tatjana Avšič Županc
Foto : Aljaž Uršej/N1

Kako gledate na velik delež necepljenih, na proteste proti pogoju PCT?

Z žalostjo. Razočarana sem. Pred nekaj dnevi sem se pogovarjala z mladim specializantom iz Portugalske, ki je pri nas na izmenjavi. Pri njih so odgovorni ljudje v državi stopili pred kamere in povedali, da so majhen narod brez velikih zalog premoženja, ki se mora, če se želi obdržati, odločiti za cepljenje in se na ta način izogniti nadaljevanju krize. In ljudje so jih poslušali. Hkrati se tudi skrbno držijo vseh nemedicinskih ukrepov, ki jih stroka predlaga.

Razumem, da je kriza, razumem, da so ljudje jezni zaradi komunikacije oblasti. Razumem, da ostajajo brez služb, razumem, da so ljudje nezadovoljni z vlado, s političnim stanjem v državi, z ekonomskim stanjem, ki bo vsak dan slabše. Ljudje si ne bi smeli delati utvar – prava kriza se bo v ekonomskem smislu pokazala šele čez nekaj let.

Ampak iz nezadovoljstva z vlado in trenutno politično situacijo v Sloveniji potegniti sklep, da se zaradi tega ne boste cepili in da boste nasprotovali pogoju PCT, pa se mi res ne zdi logično.

Kadar govorimo o virusu, ki ima samo enega gostitelja – v primeru SARS-CoV-2 smo to mi – je cepivo idealna obramba. Seveda pa zaščita ni popolna, nič ni 100-odstotno.

Med ljudmi je pandemična utrujenost, ki se je začela pojavljati že lani, vse bolj izrazita. Kaj pa pri vas? Ste že zelo naveličani epidemije?

Vedno bolj. Respiratorni virusi nikoli niso spadali v moje ožje področje, a ker je SARS-Cov-2 hkrati tudi zoonoza, je bilo logično, da je diagnostika izšla iz laboratorija za diagnostiko zoonoz, ki ga vodim. Še vedno smo ponosni, da nam je uspelo na inštitutu zelo hitro vpeljati diagnostični PCR-test. Ob prvih pozitivnih rezultatih testov smo bili kar malo vzhičeni, seveda pa se je razpoloženje kmalu nato obrnilo v drugo smer.

In po več kot letu in pol dela, ki močno odstopa od normalnega, sem res že naveličana in utrujena. Kolega iz Berlina, s katerim se občasno slišiva, mi je dejal, da je res že sit tega virusa, in lahko rečem, da ga zelo razumem.

Seveda so vmes tudi zanimivi trenutki, ki te napolnijo z adrenalinom, a se neprestano izmenjujejo z občutki utrujenosti. Dejansko pa pri sebi čutim praznjenje baterije – opozorilna lučka se počasi spreminja v rdečo barvo. A se hkrati zavedam svoje dolžnosti in odgovornosti do svojega poklica, ustanove in družbe.

Delo laboratorija je skrito očem javnosti. Ljudje vidijo le množico kontejnerjev in šotorov, kjer lahko oddajo bris, pravi diagnostični laboratoriji pa ostajajo nevidni, tudi zdravnikom. Smo servis, ki mora biti neprestano na voljo, nikogar pa ne zanima, kaj vse se dogaja v ozadju, da lahko svoje naloge tudi verodostojno opravljamo.

testiranje koronavirus
Foto : N1

Točka za jemanje brisov pred zdravstvenim domom na Metelkovi v Ljubljani ta teden.

Rekli ste, da ste bili ob prvih pozitivnih testih lani spomladi vzhičeni. V kakšnem smislu?

V smislu strokovnega izziva, potrditve, da smo vse postopke izvedli ustrezno, da smo se dobro pripravili. V našem laboratoriju smo zahvaljujoč dobrim povezavam z virusnim laboratorijem berlinske bolnišnice Charite diagnostični PCR-test vpeljali zelo zgodaj, nato pa smo dolgo čakali na prvi pozitiven primer. Povsod okoli nas se je že dogajalo, mi pa smo še kar čakali. Vmes sem se že spraševala, ali smo Slovenci morda posebno higieničen in previden narod. Seveda smo potem kmalu ugotovili, da to ne drži, in nato čedalje bolj ugotavljali, da je prej nasprotno.

Hkrati je bil na začetku poleg adrenalina vseskozi prisoten tudi nekakšen previden strah. Nihče od virologov si ni jasno predstavljal, kaj nas čaka. Še danes, z izjemo ‘dežurnih intelektualcev’, nihče ne more natančno predvidevati, kako se bodo stvari odvijale.

Lani ste bili zelo prepričani, da virus zagotovo ne izvira iz laboratorija. Vmes so se pojavili resni dvomi o zgodbi o naravnem prenosu z živali. Kaj menite danes?

Mnenja nisem spremenila. Kot veste, je posebna skupina strokovnjakov WHO odšla v Vuhan, kjer so, kolikor so jim kitajske oblasti seveda dopustile, raziskali vse okoliščine pojava virusa. Njihov zaključek je bil, da je šlo z veliko verjetnostjo za naravni prenos virusa z netopirjev na človeka prek še neznane vmesne vrste živalske vrste. Za netopirje vemo, da so osnovni gostitelji koronavirusov. Mogoče je tudi, da je virus na ljudi preskočil (angl. spillover) neposredno z netopirjev. Zelo majhno verjetnost pa so raziskovalci WHO pripisali možnosti, da bi šlo za nenameren “pobeg” virusa iz laboratorija.

Delegacija WHO v Wuhanu
Foto : Profimedia

Obisk delegacije WHO na Inštitutu za virologijo v Vuhanu

V poplavi znanstvenih člankov se je zelo pomembno zanašati na avtorje, ki imajo s področja virologije največ izkušenj. Še sama imam kdaj težave pri razločevanju relevantnih člankov od tistih z vprašljivo vsebino.

Nedavno so res ugledni raziskovalci, med katerimi nekatere štejem za svetovne guruje evolucijske biologije virusov, v reviji Cell objavili pregledni članek o izvoru virusa, v katerem na podlagi številnih raziskav zaključujejo, da za karkoli drugega kot naravni prenos z živali na človeka ni dokazov.

Sume med drugim vzbuja dejstvo, da znanstvenikom še vedno ni uspelo najti živali, prek katere naj bi se virus prenesel z netopirja na ljudi. Pri koronavirusu SARS je bilo precej hitro jasno, da se je prenesel prek cibetovk, pri virusu MERS so kot vmesnega gostitelja dokaj hitro določili enogrbe kamele. Tukaj pa še vedno tavajo v temi. In to seveda ustvarja plodna tla za raznorazne teorije.

Špekulacije so pri ljudeh vedno bile in bodo. Sploh v času koronakrize, ko je veliko ljudi ostalo doma in so imeli posledično več prostega časa, ki so ga pogosto preživeli na družbenih omrežjih, od koder izvira večina divjih teorij. Tem se v primeru vprašanja o izvoru virusa hitro pridružijo še mednarodni politični interesi.

Testiranje kamel za virus MERS
Foto : Profimedia

Testiranje kamel na prisotnost virusa MERS v Keniji

Zame osebno ne bi bilo nič presenetljivega, če vmesnega gostitelja sploh ne bi bilo in je virus na ljudi preskočil neposredno z netopirjev, nato pa se nekaj časa potuhnjeno razvijal v bolj nalezljivo obliko. Živalska tržnica v Vuhanu je v tem primeru služila zgolj kot priložnost za prvi večji izbruh.

Iskanje vmesnih živalskih gostiteljev novih, porajajočih se virusov je vse prej kot enostavno in hitro.

Sploh pa se mi v tem trenutku niti ne zdi pomembno, kako se je virus prenesel na človeka. Zdaj smo soočeni z njim in imamo pomembnejše skrbi.

Sume dodatno poganja dejstvo, da naj bi na Virološkem inštitutu v Vuhanu izvajali tudi poskuse, v katerih so pri živalskih virusih načrtno skušali povečati nalezljivost za človeka.

Na vuhanskem inštitutu se ukvarjajo z ogromno različnimi virusi. Eni od pomembnih so tudi koronavirusi, s katerimi se ukvarjajo že vrsto let, podobno kot v več ameriških laboratorijih, pa denimo v Berlinu itd. Zanimivo dejstvo, ki ga navaja zgoraj omenjeni članek, je, da nobenega od virusov, podobnih SARS-CoV-2, niso nikoli izolirali v celičnih linijah. Virusa, ki je po genomu najbližje SARS-CoV-2, v laboratoriju sploh nikoli niso gojili, obstaja zgolj gensko zaporedje.

Sicer predavam predmet ‘mikrobi kot biološko orožje’ in poznam nekaj zgodovine uporabe biološkega orožja. Ljudje se še danes ne zavedajo, da je najhujše biološko orožje praviloma tisto, ki nam ga servira narava sama. Virusi se sami spreminjajo v bolj nevarne oblike, ljudje pa jim z uničevanjem okolja in nespoštljivim odnosom do narave in živali izdatno pomagamo.

V senci epidemije covida-19 se letos dogaja tudi precej obsežna epidemija mišje mrzlice.

Pravzaprav je rekordna. Prvi znaki, da grozi epidemija mišje mrzlice, ki jo povzročajo hantavirusi, so bili vidni že konec lanskega leta. A sem pričakovala, tudi stavila, da bo epidemija zmerna, da bomo imeli opravka z manj kot sto primeri.

Stavo sem, žal, izgubila. Letos smo potrdili že 565 primerov okužb.

Do zdaj največjo epidemijo smo imeli leta 2019, ko je bilo 286 primerov. Torej imamo letos opravka z daleč največjo epidemijo mišje mrzlice v skoraj 40 letih, kolikor časa pri nas poznamo in spremljamo to bolezen.

Prav tako imamo hkrati opravka z daleč največjo epidemijo zajčje mrzlice, tularemije, ki jo povzroča bakterijska okužba. V našem laboratoriju smo bili res “počaščeni”, da smo lahko hkrati z epidemijo covida-19 izkusili še dve rekordni epidemiji nevarnih bolezni.

Prepoznavanje teh bolezni je za zdravnike v trenutnih okoliščinah vse prej kot lahka naloga. Praktično vse nalezljive bolezni se začnejo nenadno in z zelo podobnimi simptomi. Jasno, da so pri vsakem bolniku najprej pomislili za SARS-CoV-2.

Med vašimi raziskovalnimi dosežki izstopa odkritje povsem nove vrste hantavirusa, ki ste ga poimenovali ‘Dobrava’. Ali je ta virus glavni krivec za epidemijo mišje mrzlice?

Med okuženimi bolniki z mišjo mrzlico prevladuje virus ‘Puumala’, katerega naravne gostiteljice so gozdne voluharice, in povzroča nekoliko blažjo obliko bolezni. Virus Dobrava, katerega naravni gostitelj so rumenogrle miši, pa je bil v letošnji epidemiji povzročitelj pri zgolj petih primerih mišje mrzlice.

Virus Dobrava
Foto : IMI

Med vsemi letošnjimi bolniki z mišjo mrzlico je umrl le eden – okužen pa je bil z virusom Dobrava. To pomeni, da se pri tem virusu pogovarjamo o 20-odstotni smrtnosti. To je pravilo zadnjih 30 let – prevladuje virus Puumala, virusa Dobrava je le za “okras”, a je mnogo bolj smrtonosen.

 

Komentari

Vaš komentar