Železniška postaja in Trg Evrope; leta 2025 in po letu 1947 (Foto: Borut Živulović/BOBO & Erpac – Fototeca dei Musei Provinciali di Gorizia) [Fotomontaža: N1]
Pred Novo Gorico in Gorico je pomembno leto, saj bosta mesti prva čezmejna evropska prestolnica kulture. Ta bo domovala na območju, ki nosi trpke zgodbe boleče delitve skupnosti, ločitve družin in bodeče žice, ki je rezala grobove na dvoje. Zgodbe o pogumu, ki dvigne zapornico in gre čez mejo, o rojstvu novega mesta na praznem polju in o iznajdljivosti človeka. Vesele zgodbe o ponovni združitvi ljudi, ki drugače kot z roko v roki ne morejo naprej. Pa čeprav se jim na pot včasih znova postavijo visoke ograje in možje v modrem. Te zgodbe so tisti, ki so jih živeli, povedali novinarju N1 Jakobu Murovcu. Pripovedujejo pa jih tudi dragocene fotografije v njegovem članku.
“Zelo težko je bilo. Kakor da bi nas prerezali,” se leta 1947, ko je na Goriško prišla meja, spominja 92-letna Marica Pavlin iz Mirna. Dobri dve leti so zmagovalke druge svetovne vojne potrebovale, da so na območju med Mangartom ter Devinom potegnile mejo med Italijo in Jugoslavijo. Kompromisna delitev je bila po mnenju obojih krivična, Slovence pa je še posebej bolela izguba Gorice, ki je s številnimi vasmi ostala na italijanski strani. “Gorica je bila naša, stari ljudje so jo imeli za sveto stvar. Bolelo je zelo,” občutke ob dogodkih pred 78 leti strne Marica Pavlin.
Mesto, ki ga prvič z imenom Gorica omenijo leta 1001, je bilo vseskozi slovensko. To velja tako za 500-letno obdobje oblasti oglejskih patriarhov in goriških grofov kot tudi za dobrih 400 let habsburške nadoblasti, ki sta jo zmotili kratki epizodi beneške in Napoleonove okupacije. V Gorici in njeni okolici so bili ves čas doma Italijani, Avstrijci, Slovenci in Furlani. O kakšni hudi nesložnosti med njimi do začetka prve svetovne vojne ne moremo govoriti. Z začetkom “vojne vseh vojn” in vstopom Italije vanjo leta 1915 se je to seveda spremenilo.
Ležerni Gorici, ki so ji nadeli ime avstrijska Nica, se je približevala fronta. Na lično mesto, v katerem so premožni ljudje uživali v milem podnebju, so začele padati granate, fante in može so klicali na fronte, preostale v begunstvo. Avstrijska Gorica je po srditih bojih in ogromnih žrtvah padla v noči med 8. in 9. avgustom 1916 in prvič postala italijanska. Avstrijska vojska se je po čudežu pri Kobaridu začasno vrnila, a po kapitulaciji je skupaj z zajetnim kosom slovenskega etničnega ozemlja pripadla Italiji.
Razdejanje v Gorici po prvi svetovni vojni (Foto: Erpac – Fototeca dei Musei Provinciali di Gorizia)
Z vzponom fašizma se je za slovensko prebivalstvo v Italiji začelo težko obdobje poitalijančevanja in nasilnega zatiranja. Med najbolj znanimi žrtvami je na Goriškem skladatelj in zborovodja Lojze Bratuž, ki so ga fašisti decembra 1936 po maši v Podgori, vasi tik ob Gorici, prisilili v pitje motornega olja in bencina. Bratuž je v mukah umrl dva meseca kasneje. Fašistično in kasneje nacistično nasilje se je nadaljevalo tudi v obdobje druge svetovne vojne, ki se je v Gorici končala 1. maja 1945 s prihodom partizanov v mesto. Tako kot drugod po Primorskem so se začele deportacije ljudi, povezanih s fašizmom, ki so jih zavezniki po 40 dneh ustavili s postavitvijo “Morganove črte” in delitvijo na cono A in cono B. Gorica in okolica sta pristali pod upravo angloameriške vojske.
Začelo se je določanje meje. Na Goriško so zmagovalke vojne poslale mešano komisijo, ki je italijanskost in slovenskost v Gorici preverjala vsega en dan. Komisija je pripravila štiri predloge razmejitve, na Pariški mirovni konferenci pa so podprli francoski predlog. Črto na zemljevidu so ob protestih domačinov začeli na terenu količiti zavezniški vojaki in 15. septembra 1947 je stala začasna meja med Italijo in Jugoslavijo. Ta je čez slabih 30 let in nekaj manjših popravkih s podpisom Osimskih sporazumov postala stalna.
Meja je boleče zarezala v življenje ljudi širšega goriškega prostora. Razdelila je vasi, ločila družine, kmetom odsekala kos zemlje. Krivična delitev se je na najbolj krut način pokazala na pokopališču v Mirnu, ki ga je meja presekala na dva dela. Mejna črta, ki jo je v praksi kazala bodeča žica, je potekala kar čez grobove. “Moj oče je imel noge v Jugoslaviji, ostalo je bilo v Italiji,” mi med pletenjem pove 90-letna Anica Uršič iz Mirna, ki je očeta izgubila pri petih mesecih. Tudi ona sedaj stanuje v novogoriškem domu upokojencev. “Meja je rezala grobove. Koliko časa nismo mogli pristati na to. Meja je šla čez naše pokojne,” dodaja njena sovaščanka Marica Pavlin.
Obe pripovedujeta, da se grobov ni dalo obiskovati, ena redkih priložnosti za to pa je bil prvi november. “Ko smo bili na pokopališču, so bili na drugi strani naši sorodniki in prijatelji. Nisi smel niti govoriti. Ob žici so bili med grobovi vojaki,” se spominja Anica Uršič. Nekateri so kljub strogosti s svojci le rekli kakšno besedo ali pa čez žico “prešvercali” kakšno malenkost. Gnečo je kdo izkoristil tudi za pobeg na Zahod.
Po nekaj zabavah je meja grofico zaobšla
Čeprav je meja marsikje presekala posestva in celo ločila hiše od hlevov, so nekateri dosegli, da je žica okoli njihovega posestva zavila. Kustos v Goriškem muzeju David Kožuh tako izpostavi znan primer vplivne grofice Liduške de Nordis Hornik, ki je s prirejanjem zabav prepričala zaveznike, da je meja njeno vilo na Solkanskem polju zaobšla in jo pustila v Italiji. Kmetje v Goriških brdih pa so postavljene mejne količke premikali in jih zabijali okoli hlevov. Mirenka Anica Uršič se spominja, da so v dneh pred priključitvijo pri sosedih, ki so imeli tovarno, vso noč vozili tovornjaki. “Nismo vedeli, zakaj. Oni so vedeli, da bo meja in nacionalizacija, in so vse preselili v Italijo,” pove.
Zavezniški vojaki na pokopališču določajo mejo med Italijo in Jugoslavijo (Foto: PROFIMEDIA)
Tudi sicer je bilo srečevanje ljudi, ki jih je meja prisilno ločila, v prvih letih po razmejitvi skorajda nemogoče. Sestra Anice Uršič je v Italiji ostala zaradi bolezni, saj se je dve leti zdravila v goriški bolnišnici. “Hoteli sva se videti in sva se dobili ob cesti proti Sovodnjam. Jaz na jugoslovanski, ona na italijanski strani. Čez žico sva klepetali. Pa je prišel en vojak s puško in me je peljal v karavlo na zaslišanje,” pove. Imela je okoli 13 let in zaradi strahu je začela jokati ter klicati mamo. Vojaki so jo čez nekaj časa le odšli iskat in po pojasnilu so obe izpustili. “Pa sem vseeno bila tam kakih pet ur,” mi nekoliko jezno pripoveduje.
Med prvimi, ki so novo mejo lahko v omejenem obsegu prečkali, so bili dvolastniki, torej ljudje, ki jim je meja posestvo prestavila v Italijo. Mednje je sodila družina Marice Pavlin, ki pravi, da se je sestra zaradi polja, ki je ostalo v Italiji, lahko tudi poročila. Sestrin fant je bil namreč doma na italijanski strani. “Videvala sta se zelo težko. Ona je hodila na polje in on se je prihajal tja ‘ženit’,” pove s hudomušnim nasmeškom. Čez nekaj časa sta se poročila, le da sestra in njena “bala”, kot na Goriškem rečemo doti, nista šli v Italijo čez polje, ampak prek mejnega prehoda v Rožni dolini.
Do podpisa Videmskega sporazuma leta 1955 med Italijo in Jugoslavijo so mejo lahko prečkali le dvolastniki in redki imetniki potnih listov ter vizumov. S podpisom pa so ljudje v 10-kilometrskem pasu na obeh straneh meje dobili prepustnice in možnost prehajanja meje 4-krat mesečno. Pot v Gorico in okoliške italijanske kraje se je za velik del ljudi spet odprla. “Ko smo lahko šli spet tja, je bila nepopisna sreča. Spomnim se svojega tatu, kako je bil vesel. Bil je doma iz Peči (vas pri Mirnu, ki je ostala v Italiji, op. a.) in končno je lahko šel spet obiskat sorodnike,” se prihoda prepustnic spominja Marica Pavlin.
Količki z bodečo žico, ki deli pokopališče v Mirnu leta 1962 (Foto: Fototeka Goriškega muzeja)
Zarisana črta, po kateri je na mirnskem pokopališču potekala meja (Foto: Denis Sadiković/N1)
Italijanski karabinjerji salutirajo odhajajočim zavezniškim vojakom, ki zapuščajo novo mejno črto na Goriškem (Foto: PROFIMEDIA)
Meščani si le nekaj dni po razmejitvi podajajo dobrine čez mejno bodečo žico (Foto: PROFIMEDIA)
Meja med Italijo in Jugoslavijo na Pristavi, ki teče med hlevi (Foto: Erpac – Fototeca dei Musei Provinciali di Gorizia)
Meja na Pristavi okoli leta 1950 (Foto: Fototeka Goriškega muzeja)
Meja ob železniški postaji v Novi Gorici (Foto: Erpac – Fototeca dei Musei Provinciali di Gorizia)
Carinik pregleduje dokumente na mednarodnem mejnem prehodu v Rožni dolini leta 1958 (Foto: Fototeka Goriškega muzeja)
Maloobmejni prehod v Solkanu leta 1959 (Foto: Fototeka Goriškega muzeja)
Pogled na Rožno dolino in Gorico iz zraka. Mejna črta poteka ob železniških tirih (Foto: Denis Sadiković/N1)
Mejo so na mejnih prehodih varovali cariniki in miličniki, odprte predele ob žici pa jugoslovanski vojaki s psi. Na vse, ki so poskušali nezakonito prestopiti mejo, so po nekaj opozorilih lahko streljali. Po besedah kustosa Davida Kožuha točnega števila vseh žrtev nimamo, verjetno pa govorimo o več kot sto umrlih. Vojaki, ki so jim domačini na obeh straneh meje pravili “družeti”, so bili mladi, neizkušeni fantje, pretežno iz drugih jugoslovanskih republik.
Tak je bil tudi “druže”, ki je mejo stražil v Šempetru pri Gorici, tik ob hiši danes 90-letnega Antona Mihelja, energičnega in odločnega gospoda, s katerim sem se pogovarjal v njegovi sobi v domu upokojencev v Novi Gorici. “Nekega dne je ‘druže’ zaspal in pride tast do mene z njegovo puško. Sem rekel: ‘Poldo, kje si to našel.’ ‘Tam, unemu sem vzel, ki spi,’ mi je odgovoril.” Mihelj je tasta prepričeval, naj puško hitro vrne vojaku, a se Poldo ni dal, saj da ‘bomo puško še nucali’. “Spet sem mu rekel, naj jo vrne. ‘Poldo, ma kaj delaš. Vidiš, da je otrok na straži,’ sem mu rekel. Ubogal me je, vojak pa se mi je nato prišel zahvalit. Bili so mularija, stari 19, 20 let,” zgodbo zaključi sogovornik.
Nedelja sirkovih metel, ko zapornica ni zadržala ljudi
Čeprav je skrbno varovano mejo pred prihodom prepustnic lahko prečkalo bolj malo ljudi, je človeška trma poskrbela za prav poseben dogodek. Kot pove kustos v Goriškem muzeju David Kožuh, sta se Jugoslavija in Italija leta 1950 dogovorili, da se bodo ob nedeljah lahko ljudje z obeh strani meje ob prijavi srečali na nikogaršnji zemlji. Po prvem srečanju pa se je razširila lažna novica, da bo naslednjo nedeljo mogoče iti v Gorico. Tako na mejni prehod ni prišlo nekaj deset, ampak več tisoč ljudi. “Ti so tam čakali, rampa se ni dvignila. So se razjezili, dvignili rampo in odšli v Gorico. Nihče jih ni ustavil ali legitimiral,” dogajanje opiše Kožuh.
Ljudje so se razpršili po Gorici in šli po nakupih, k sorodnikom, v restavracije ali na kavo. Ko so se zvečer vračali čez mejo v Jugoslavijo, pa so ženske na ramenih nosile metle. “Kupljene drobnarije so spravile v torbice in košare, metle pa so dale na rame. Zato je ta dogodek šel v zgodovino kot nedelja sirkovih metel ali pohod metel,” doda kustos.
Foto: Denis Sadiković/N1
S prihodom prepustnic se je zgodi tudi razmah tihotapljenja oziroma šverca, ki so ga že od leta 1947 redno prakticirali dvolastniki. Čez mejo je bil namreč dovoljen prenos omejenih količin blaga, za kaj več pa je bilo treba plačati carino ali pa blago pretihotapiti. Kot razloži kustos Goriškega muzeja Rok Bavčar, so ljudje v prvih letih švercali najbolj osnovne stvari, ki so jih skrili kar na voz ali pod obleko. Med temi so bila zdravila, ki se v Jugoslaviji niso dobila ali pa niso bila taka, kot so jih bili vajeni domačini. “S prepustnicami se je šverc povečal. V Italijo se je hodilo iskat vse, kar se v Jugoslaviji ni našlo ali pa je bilo tam bolj kakovostno,” pove Bavčar.
Sčasoma je šverc postal nacionalni šport in živahna “prikrita” menjava blaga je stekla v obe smeri. Slovenci so čez mejo odnašali in prodajali meso, maslo, mleko in žganje. Kot pove Anica Uršič, so meso najprej ponujali na trgu, sčasoma pa so se z Goričani dogovorili in jim na domove prinašali v Jugoslaviji kupljeno meso. “Zgodilo se je tudi, da ga nihče ni vzel in smo ga prinesli nazaj. Ena prijateljica je rekla, da ga je iz vse jeze raje vrgla v Sočo, kot pa nosila domov,” pripoveduje 90-letnica. Z denarjem so nato kupili gradbeni material, kavbojke, cigarete, žgane pijače, riž, sadje, kolesa, kavo … Ta se je po Bavčarjevih besedah v Jugoslaviji uporabljala tudi kot valuta. “Nekdo je pravil, da je s 30 kilogrami kave plačal poročno kosilo, drugi je s kavo plačal avto,” zgodbe povzame kustos.
Tihotapskih trikov je bilo ogromno. V Goriškem muzeju imajo v vitrini razstavljene čevlje z dvojnim podplatom, pas s skritim predelom in celo nedrček z všitim žepkom za denar. Kot pravi Bavčar, večina ni komplicirala in je denar ali blago skrila kar pod avtomobilske sedeže ali v žepe. Marica Pavlin je tako čez mejo prešvercala poročno obleko, ki si jo je nadela kar pod vsakdanja oblačila. “Spomnim se, da mi je prodajalka rekla: ‘Ma boga vi.’ ‘Kaj boga, če bom novica (nevesta, op. a.) in krilo je lepo,’ sem ji odvrnila,” mi s smehom pove energična Mirnčanka. Njena sokrajanka Anica Uršič se spominja, kako so si kos mesa ob prehodu čez mejo privezali na telo. “Bogi Italijani. Še dobro, da se niso okužili.”
Modrček z všitim žepkom za skrivanje denarja (Foto: Denis Sadiković/N1)
Vendar so se šverca oprijeli tudi Italijani, ki so čez mejo tihotapili stvari, ki jih niso mogli dobiti doma. Bavčar izpostavi cigare, rum in vinilke glasbenih zasedb iz vzhodnega bloka. So pa Italijani hodili kupovat stvari tudi po legalni poti. “Andiamo in Yugo smo rekli,” se odhodov čez mejo po bencin, mleko, meso in na cenejša kosila spominja 71-letna Patrizia, ki sem jo srečal na glavni ulici v Gorici. Je prava Goričanka iz mešane družine, po rodu tudi “malček Slovenka”. Če jo pozorno poslušaš, v njeni govorici slišiš pristno goriško narečje.
Grdih spominov na mejo nima. “Ko sem bila majhna, me je oče peljal na Trg Transalpina, kjer je bila ograja, gledati vojake. Klicali smo jih ‘druži’,” mi prizor z danes združenega goriškega trga oriše Patrizia. V pogovoru hitro poudari nasvet očeta, da je treba biti do carinikov spoštljiv. “Zadostovalo je, če si bil vljuden in nisi bil vzvišen, kar so Slovenci sovražili in imeli so prav,” pove Goričanka. Nekaj njenih prijateljev, ki se tega niso držali, je na mejnem prehodu hitro dobilo lekcijo. “Razstavili so jim avtomobil in ga pregledali, na meji pa so stali štiri ure,” mi tik pred prihodom mestnega avtobusa, na katerega čaka, pove Patrizia.
Trg Evrope, ko je čezenj še tekla mejna žica in so ga varovali vojaki (Foto: Fototeka Goriškega muzeja)
Kako gladko je potekal prehod meje, je bilo v večini odvisno od volje carinikov. Kot pravi kustos Bavčar, so upokojeni cariniki kasneje priznali, da so za šverc vedeli in včasih koga kljub sumom spustili mimo. “Poskušali so ustavljati velike tihotapce, ki pa so jim nastavljali vabe. Na prehod so najprej poslali avto, ki je očitno nekaj tihotapil. Medtem ko so se ukvarjali z njim, so za njim prišli avti, polni blaga, ki so jih zaposleni cariniki poslali naprej,” opiše boj med tihotapci in cariniki, ki pretežno niso bili domačini. Kljub temu je lokalno prebivalstvo hitro spoznalo njihove navade in stopnjo strogost pri pregledih ter to spretno izkoriščalo. Tako so se med seboj tudi obveščali, kdaj je pravi čas za šverc blaga čez mejo.
Grajenje nečesa, “kar bi sijalo preko meje”
Z določitvijo meje in dodelitvijo Gorice Italiji so Posočje, Vipavska dolina, Goriška brda, Trnovska planota in drugi kraji ostali brez upravnega središča. V Jugoslaviji so že pred zakoličenjem meje snovali idejo o “novi Gorici”. Za uresničitev ideje so izbrali večinoma nepozidano območje med Solkanom in Šempetrom pri Gorici. Tam je bilo le opuščeno goriško pokopališče, frnaža oziroma opekarna in nekaj kmetij. Tik ob meji je bila tudi železniška postaja, ki so ji kmalu po priključitvi na streho nadeli veliko rdečo zvezdo.
Mladinske delovne brigade so decembra 1947 najprej v strugo spravile potok Koren, kmalu za tem pa so začele graditi ruske bloke, prva stanovanja v Novi Gorici. Po besedah kustosa Davida Kožuha so jih zgradili le šest od 12 načrtovanih. Njihovo poimenovanje še danes ostaja neznanka. “Mi rdeči barvi rečemo ‘rusa’ barva, tako da je mogoče poimenovanje sčasoma postalo ruski bloki. Druga, manj verjetna razlaga pa je, da so se naslonili na sovjetsko arhitekturo,” razloži kustos. Med prvimi v mestu je bila tudi občinska stavba, ki je poleg ruskih blokov in magistrale skup objektov, zgrajenih po načrtu snovalca mesta Edvarda Ravnikarja. Zaradi različnih razlogov je novo mesto v dolgem procesu gradnje odstopilo od njegove zasnove in številne Ravnikarjeve ideje so ostale neuresničene.
Postavljanje cevi za potok Koren na Erjavčevi ulici v 60. letih (Foto: Fototeka Goriškega muzeja)
Brigadirji korakajo proti frnaži (Foto: Fototeka Goriškega muzeja)
Letalski posnetek Nove Gorice iz 60. let 20. stoletja (Foto: Fototeka Goriškega muzeja)
Citat "očeta" Nove Gorice Edvarda Ravnikarja kaže na njegovo razočaranje, da se njegovi načrti v mestu niso uresničili v celoti (Foro: Egon Parteli/N1)
Pogled na Novo Gorico s terase Gostilne Kekec na Sveti Katarini v 60. letih (Foto: Fototeka Goriškega muzeja)
Otroci in vzgojiteljici pred vrtcem v ruskem bloku leta 1958 (Foto: Fototeka Goriškega muzeja)
Trgovina v frnaži leta 1957, ki je bila tudi prva trgovina v Novi Gorici (Foto: Fototeka Goriškega muzeja)
Bencinska črpalka v Solkanu leta 1957 (Foto: Fototeka Goriškega muzeja)
Rdeča zvezda z vrha novogoriške železniške postaje (Foto: Denis Sadiković/N1)
Maketa frnaže v Goriškem muzeju (Foto: Denis Sadiković/N1)
Letalski posnetek Nove Gorice, 50. leta 20. stoletja (Foto: Fototeka Goriškega muzeja)
Ob rojevanju mesta je bila izjemno pomembna frnaža. Kot pravi Kožuh, je bila mesto v malem, saj so tam bili brivci, frizerji, stanovanja za graditelje mesta, knjižnica, prva trgovina in prostor za druženje, kjer so vsak večer razglasili najboljše brigadirske trojke tistega dne. Mesto se je namreč gradilo ročno, delovnih strojev ni bilo veliko. Frnažo so kasneje porušili, podiranje njenega visokega dimnika pa spremlja zanimiva zgodba. Po mestu so iskali nekoga, ki bi splezal na dimnik in previdno začel odstranjevati njegove zidake. “Naposled so le našli zidarja Ibra, ki je za nagrado dobil polovico zidakov podrtega dimnika in si z njimi v Solkanu zgradil hišo,” pripoveduje Kožuh. Drugo polovico zidakov je dobilo planinsko društvo, ki je na Sveti Katarini nad Novo Gorico zgradilo gostilno Kekec.
Vrtec v bloku, šola v barakah, bazen pa v tovarni
Prebivalci v novorojenem mestu so morali biti na začetku precej iznajdljivi. Prvi vrtec v mestu je bil kar v enem od stanovanj v ruskem bloku št. 6. “Šolarji so v šolo hodili v barake, zgrajene za zidarje in vodje del pri gradnji Nove Gorice,” doda Kožuh. Pri športni vzgoji so tudi oni pomagali graditi mesto. Tako so s ‘karjolami’ na nastajajoči stadion vozili soške prodnike. Otrokom in mladini pa se je v spomin še posebej vtisnil protipožarni bazen za tovarno pohištva Meblo, ki je postal mestno kopališče. “Čeprav je bila voda polna primesi, ki so šle v zrak iz tovarne, se domačini spominjajo marsikaterih prigod, ki so jih ušpičili učiteljicam in profesoricam, ki so tudi hodile tja,” pove kustos.
Bazen ob podjetju Meblo v Novi Gorici (Foto: Fototeka Goriškega muzeja)
Zakaj na Goriškem ni bilo berlinskega zidu in železne zavese?
Težko in zapleteno povojno življenje ter usodo Gorice in Nove Gorice so nekateri mediji večkrat primerjali z usodo Berlina, bodečo žico in ograjo med mestoma pa z berlinskim zidom. Take primerjave so bile še posebej pogoste ob vstopu Slovenije v EU, podobni zdrsi pa so se pojavljali tudi pred odprtjem evropske prestolnice kulture. Kot pove zgodovinarka dr. Kaja Širok, so mediji želeli nakazati, da se bo z vstopom v EU ta prostor skupaj znova povezal in združil v eno mesto, kar pa je napačno.
“Berlinski zid je bil zelo tipičen za Berlin zaradi načina nastanka in kompozicije, medtem ko je med obema Goricama meja obstajala že pred nastankom Nove Gorice. Konstrukcija ‘malega Berlina’ je nekaj všečnega, turistično zanimivega, ampak s historičnega vidika popolno zmotnega,” pojasni Širok, ki v okviru evropske prestolnice kulture vodi Evropsko platformo za interpretacijo 20. stoletja EPIC.
Kot izpostavi, je meja na tem območju razdelila skupnost in družine. “Večina mešanih družin se je morala v letu 1947 odločiti, na kateri strani živeti. In ta tragedija, imeti vojno znotraj lastne družine, odločati se, kje boš živel, je bila na tem območju še kako aktualna,” pove zgodovinarka, ki je kritična tudi do izjav, da je med mestoma visela železna zavesa. Po njenih besedah se je prostor v prvih letih res zaprl, vendar je to z Videmskimi sporazumi začela postajati ena najbolj odprtih mej v Evropi. Ob tem izpostavi tudi, da leta 1946, ko je Winston Churchill “začrtal” železno zaveso, meje na Goriškem še ni.
Po besedah Kaje Širok je omenjene ‘mite’ treba zavračati, pri čemer pa ne gre le za spoštovanje zgodovine in dejavnikov, ki so vplivali na življenje. “Gre tudi za napore ljudi, ki so se kljub koncu vojne in nastanku nove meje zavedali, da je bilo na tem območju ogromno bolečine in sovraštva, in vseeno v naslednjih desetletjih z različnimi postopki poskušali združevati,” pojasni. Ob tem našteje župane in lokalne politike z obeh strani ter številne aktivnosti in prizadevanja, da bi se “ljudje na eni in drugi strani začeli gledati na drugačen način”.
Mejna žica med Gorico in Novo Gorico. Fotografija je nastala med letoma 1947 in 1950 (Foto: Erpac – Fototeca dei Musei Provinciali di Gorizia)
Bolečina in delitev, ki jo je prinesla meja, je sčasoma zbledela. S prepustnicami se je dalo mejo kmalu prehajati dnevno, žico na mirenskem pokopališču so odstranili in ga v celoti prepustili Jugoslaviji. Rdeča socialistična zvezda na vrhu železniške postaje je v dneh po plebiscitu leta 1990 postala rumena repatica, “družeti” pa so z osamosvojitvijo izginili s skupnega trga obeh Goric. Slovenija je v Evropsko unijo vstopila prav tam, na trgu, ki ga mi poznamo kot Trg Evrope, sosedje pa kot Piazza Transalpina. Mesti sta zadihali skupaj. Po oceni zgodovinarke Širok se stvari na obmejnem območju ob vseh zgodbah bolečin in delitev z novimi generacijami spreminjajo. “Opazili boste, da se generacije med sabo pogovarjajo angleško in pri tem ne bodo čutile nobenega substrata ali nadstrata nacionalnosti. 100 let kasneje prehajajo v nov jezik, ki ni jezik tega območja,” spremembe opiše Širok.
Kljub sožitju in priljubljeni nalepki brezmejnosti pa meja tu še ni povsem izginila. Ob prisotnosti policije na mejnih prehodih, ki se je tja vrnila zaradi “spremenjenih razmer v Evropi in na Bližnjem vzhodu”, bo namreč minila vsaj prva polovica letošnje evropske prestolnice kulture. Še vedno je živ tudi spomin na pandemsko obdobje. Kustosa Goriškega muzeja David Kožuh in Rok Bavčar zaprtje meje v koronavirusni pomladi 2020 primerjata s stanjem pred letom 1955 in prihodom prepustnic. “Na Trgu Evrope je bila v prvem valu pandemije postavljena višja ograja, kot je bila pred vstopom v EU,” slikovito ponazori Kožuh. Bavčar pa izpostavi iznajdljivost ljudi iz obeh mest, ki so se ob meji dobivali na klepetu, si izmenjevali stvari, se obdarovali in si čez ograjo celo podajali otroke v varstvo. “Spomini so prišli ven,” doda.
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!