V “dobri veri” kupljen nacistični plen

Kultura 15. Jan 202306:00
Goering in Hitler
Foto: Hitlerjevo darilo za Goeringa (Profimedia)

V Sloveniji pri raziskovanju usode umetnin, ki so med drugo svetovno vojno postale nacistični plen, krepko zaostajamo. Nekatera dela so Nemci odpeljali iz države, spet druga hranijo različni domači muzeji, pomanjkljiva dokumentacija pa onemogoča iskanje pravih lastnikov. Med vojno naj bi domnevno iz Maribora izginila tudi originalna Rembrandtova slika. Sicer pa je tudi drugod po Evropi skoraj 80 let po koncu druge svetovne vojne usoda številnih umetnin, ki so jih med svojim pregonom Judov in osvajalskimi pohodi zasegli nacisti, še vedno neznana. Od več kot 600 tisoč umetniških del in drugih predmetov kulturne dediščine, ki so jih v imenu rajha odvzeli lastnikom, jih je po ocenah še vedno pogrešanih več kot 100 tisoč. Tudi številne umetnine z znanimi usodami nikoli niso bile vrnjene prvotnim lastnikom ali njihovim dedičem, temveč jih hranijo javni muzeji in galerije ali pa so prek dražb postale del zasebnih zbirk.

V galeriji v Rohanski palači v Strasbourgu v Franciji si je mogoče do konca maja ogledati razstavo 27 umetniških del, ki imajo skupno točko – vsa še vedno čakajo, da se javijo njihovi zakoniti lastniki, po vojni pa so bila muzejem zaupana v začasno skrbništvo. Takih del je po francoskih muzejih še vedno okoli dva tisoč.

Organizatorji upajo, da bo razstava pomagala pri tem, da bo kdo od potomcev nekdanjih lastnikov prepoznal katero umetnino na stari družinski fotografiji.

razstava Strasbourg
Razstava v Rohanski palači v Strasbourgu (Profimedia)

Ugotavljanje izvora umetnin je bilo zaradi povojnega kaosa in dejstva, da so številna dela pripadala Judom, ki so jih pomorili v koncentracijskih taboriščih, vse prej kot preprosta naloga.

Čeprav je bilo nemško plenjenje umetnin praviloma zgledno dokumentirano in čeprav je ameriška vojska na osvobojena ozemlja poslala posebne enote za zaščito kulturne dediščine, znane kot “spomeniški možje” (angl. Monuments Men), se številni primeri vračanja rešujejo šele v današnjem času.

kip Marije iz Brugesa
Michelangelova Marija iz Brugesa je bila skrita v rudniku soli Altausee v Avstriji (Profimedia)

Ugotavljanje izvora posameznih umetniških del iz nacističnega vojnega plena je do neke mere olajšala digitalizacija zbirk in arhivov, otežuje pa ga časovna oddaljenost in netransparentnost trga z umetninami.

Marc Chagall - oče
Slika Marca Chagalla “Oče”, pripravljena na dražbo; oktober 2022 (Profimedia)

Slika Marca Chagalla (na fotografiji) je bila, kot je poročal Radio France International, pred vojno v lasti poljskega izdelovalca violin Davida Cenderja, ki so ga skupaj z ostalimi družinskimi člani deportirali v taborišče Auschwitz. Žena in hči taborišča nista preživeli, Cender pa se je po vojni naselil v Franciji in umrl leta 1966. Tudi Chagallova slika je po vojni našla pot v Francijo – neznano kje jo je kupil sam avtor. Kot je leta 1985 umrl, je postala del francoske nacionalne zbirke. Lani jo je dražbena hiša Phillips v imenu dedičev za 7 milijonov evrov prodala na dražbi v New Yorku.

1.500 slik v stanovanju v Münchnu

Dokazovanje izvora umetniških del, ki so bila odtujena med vojno, je zahtevno in pogosto mukotrpno delo. Z njim se ukvarjajo cele skupine strokovnjakov, številni primeri pa kljub temu ostajajo nerešeni.

Dobra ponazoritev tega je primer Gurlittove zbirke. Nemške oblasti so leta 2012 med preiskavo suma davčne utaje v münchenskem stanovanju 80-letnega upokojenca Corneliusa Gurlitta naletele na zbirko približno 1.500 slik, še več so jih nato našli na njegovi posesti v bližini Salzburga. Med njimi so bila dela Moneta, Picassa, Matissa …

Cornelius Gurlitt
Cornelius Gurlitt (Profimedia)

Izkazalo se je, da je temelje Gurlittove zbirke postavil njegov oče Hildebrand, eden najbolj vplivnih trgovcev z umetninami v času nacizma. Gurlitt je kljub temu sprva vztrajal, da je zakoniti lastnik zbirke, nato pa privolil, da izvor 1.280 del sumljivega izvora preveri ekipa strokovnjakov.

Preden bi jim uspelo dokončati delo, je Gurlitt leta 2014 umrl, umetnine pa zapustil Umetnostnemu muzeju v Bernu v Švici.

Preiskava izvora njegove zbirke se je kljub temu nadaljevala in se zaključila leta 2020. Rezultat je bil precej drugačen od pričakovanj. Zgolj za 14 umetniških del so strokovnjaki lahko dokazali, da so bili pridobljeni z nacističnim plenjenjem. Lani je bilo še zadnje od teh štirinajstih del vrnjeno potomcem lastnikov.

Gurlittova zbirka Bern
Kolaž reprodukcij slik iz Gurlittove zbirke na razstavi v bernskem muzeju, september 2022 (Profimedia)

Neuspešno zahtevala vrnitev lastnega portreta

Zapleta se lahko tudi pri vračanju umetnin, pri katerih je ugotavljanje izvora povsem preprosto, kot denimo v primeru, ki se odvija na Hrvaškem in o katerem je nedavno pisal tudi New York Times. Hrvaška judovska skupnost je pred vojno štela približno 25 tisoč ljudi. Le približno šest tisoč jih je preživelo holokavst.

Nemčiji zvesta ustaška Neodvisna država Hrvaška je med vojno zaplenila judovsko lastnino, pri čemer so umetnine večinoma podržavili in jih predali hrvaškim muzejem.

Med umetninami, ki so jih zaplenili, je tudi zbirka Roberta Deutscha Maceljskega, bogatega trgovca z lesom, ki so ga skupaj z ženo Julijo umorili v koncentracijskem taborišču. Zaplenjena dela še danes hranita Hrvaški muzej sodobne umetnosti in Strossmayerjeva galerija starih mojstrov v Zagrebu.

Spomenik hrvaškim žrtvam holokavsta
Spomenik hrvaški žrtvam holokavsta in NDH, ki so ga lani odkrili ob zagrebški železniški postaji (Profimedia)

Hči Vanja Deutsch Maceljski, ki je holokavst preživela, je že leta 1958 in 1967 neuspešno zahtevala vrnitev umetnin, čeprav o njihovem izvoru in zakoniti naslednici ni bilo nikakršnega dvoma. Ena od slik, ki jih hrani Hrvaški muzej svobodne umetnosti, je namreč dejansko njen portret, ki ga je po naročilu očeta naslikal bosansko srbski slikar Milivoj Uzelac.

Danes vrnitev slik v imenu pokojnice zahteva njena pastorka, ameriška odvetnica Beth Bird Pocker.

Hrvaška politika do vračanja teh umetnin naj bi se vendarle spremenila. Lani jeseni je bilo objavljeno prvo poročilo z naslovom Restitucija premične lastnine na Hrvaškem, ki naj bi pomenilo začetek postopka vračanja umetnin in ki naj bi po besedah hrvaške kulturne ministrice Nine Obuljen Koržinek dokazovalo željo vlade, da “preživelim v holokavstu in njihovim naslednikom omogoči dosego pravice”.

Spor dveh judovskih družin

Nekateri zahtevki za restitucijo pa niso povsem črno-beli oziroma enostavni. Kot je lani poročal New York Times, sta bili dve judovski družini v sodnem sporu zaradi slike impresionističnega slikarja Camilla Pissarra.

Pissarro slika
Camille Pissarro – L’Anse des Pilotes (dražbena hiša Christie’s)

Na eni strani so bili sorodniki zakoncev Kainer, ki sta pred nacističnim pregonom iz Nemčije pobegnila v Francijo, njuno lastnino pa so zasegli in prodali na dražbi. Kainerjeva nista imela otrok. Vrnitev slike so zahtevali otroci in vnuki njunih bratrancev in sestričen.

Na drugi strani je bila znana judovska družina Horowitz iz Atlante v ZDA. Gerald Horowitz jo je leta 1995 kupil od trgovca z umetninami, pri čemer je pred nakupom preveril bazo zaplenjenih judovskih umetnin. Družina je vztrajala, da je bila slika kupljena “v dobri veri”.

Primer je bil dodatno zanimiv, ker je družino Horowitz v sporu zastopa Stuart Eizenstat, sicer eden največjih zagovornikov vračanja odtujenih judovskih umetnin in svetovalec več ameriških predsednikov za področje holokavsta.

Stuart Eizenstat
Stuart Eizenstat (Profimedia)

Sorodnike Kainerjevih je zastopala družba Mondex Corporation, ki je specializirana za iskanje in pravno pridobivanje zaplenjenih judovskih umetnin. Njena storitev zelo pogosto vključuje tudi prodajo slike na dražbi, saj si številni dediči lahko le na ta način sliko “pravično razdelijo”.

Tudi v tem primeru se je končalo z dražbo. Aprila lani sta družini dosegli poravnavo, Pissarrovo sliko pa je dražbena hiša Christie’s maja lani prodala za nekaj manj kot milijon evrov.

Kot je pred leti zapisal britanski umetnostni zgodovinar Norman Rosenthal iz Royal Society of Arts, je v problematiki restitucije umetnin “zakopane veliko tržno usmerjene hinavščine”, češ da pri tem pogosto v prvi vrsti ni le poskus poprave krivic, temveč predvsem finančni interes dražbenih hiš in odvetniških družb.

Hitlerjev muzej

Za nacistično Nemčijo umetnine niso bile zgolj vojni plen. Odnos do umetnosti je bil pomemben del njene ideologije. S pregonom “degenerirane” umetnosti je že pred začetkom vojne ustvarjala sovražnost do političnih nasprotnikov. Prav pregon judovske umetnosti je bil eden temeljev njihove dehumanizacije, ki je omogočila kasnejše grozote.

Del zaseženih umetniških del so Nemci predali v hrambo muzejem, del so jih prodali na dražbah v nevtralnih državah in tako pomagali financirati svoj vojni stroj. Umetniška dela, ki so se jim zdela najpomembnejša, pa so namenili posebni zbirki, ki naj bi bila razstavljena v Führerjevem muzeju, ki ga je Hitler načrtoval v Linzu v Avstriji.

skldišče umetnin altaussee
Profimedia

Da bi preživele vojno vihro, so umetnine, namenjene muzeju, hranili v bližnjem rudniku soli Altaussee (na zgornji sliki).

Številne umetnine so si prisvojili nacistični veljaki. Najbolj znana je zbirka drugega človeka rajha, feldmaršala Hermanna Göringa (na naslovni fotografiji s Hitlerjem in darilom), ki je ob koncu vojne štela več kot 1.500 slik, kipov in drugih umetnin. Del njegove zbirke so bile tudi štiri slike, ki trenutno visijo na prej omenjeni razstavi v Strasbourgu.

Na zasedenih ozemljih so poleg tega z zaplembo in prerazporeditvijo umetniških del želeli po svoji viziji spremeniti kulturno podobo območja. Med drugim so bili posebej pozorni na umetniška dela, ki bi dokazovala “germanskost” zasedenega ozemlja in s tem predstavljala podlago za raznarodovalno politiko.

Kam je izginil Rembrandt?

Na slovenskem zasedenem ozemlju Spodnje Štajerske, katerega upravno središče je bil Maribor, je bila zaplemba umetnin najbolj sistematična izmed slovenskih pokrajin. Že kmalu po zasedbi leta 1941 so Nemci ustanovili podružnico “generalnega zaupnika za zavarovanje kulturne dediščine”.

Glede na nemško poročilo iz leta 1942 so na ozemlju “Spodnje Štajerske” zasegli 60 tisoč knjig, 7 tisoč kovancev, več kot 3 tisoč rokopisov dokumentov, kronik in ljudskih pesmi, 105 primerkov antičnega orožja ter 828 slik in drugih umetniških del.

Hitler v Mariboru
Obisk Adolfa Hitlerja v Mariboru aprila 1941 (vir: Wikimedia Commons, hrani Nemški zvezni arhiv)

Med njimi so bila tudi dela v lasti mariborskih judovskih družin, ki so jih po množičnih aretacijah in zaplembi premoženja praviloma izgnali na Hrvaško in v Srbijo, večina pa konca vojne ni dočakala.

Lastnika usnjarske tovarne v Mariboru Arnošta Kohnsteina so denimo po nemški zasedbi Maribora z družino izgnali na Hrvaško in mu zaplenili premoženje, pri čemer je, kot je ugotovila dr. Anja Iskra z ZRC SAZU, 13 oljnih slik še istega leta prevzel mariborski Mestni muzej. Ker opisa motivov na slikah ni bilo v popisu, usoda teh umetnin ni znana, najverjetneje pa so, kot v svojem doktoratu ugotavlja Iskra, še vedno v muzeju.

Kohnstein in njegova žena sta bila umorjena v koncentracijskih taboriščih. Po koncu vojne je sicer Kohnsteinov svak Drago Singer vložil prijavo vojne škode, v kateri trdi, da je imela družina Kohnstein v svoji zbirki 14 slik, med njimi originalno Rembrandtovo delo. Dr. Anja Iskra z dostopnimi podatki tega ni mogla potrditi.

Slovenija zaostaja pri raziskovanju

Slovenski raziskovalci so se z vprašanjem vračanja umetnin, odtujenih v času nacizma, začeli ukvarjati šele nedavno, v okviru evropskega projekta raziskovanja usod judovskih umetnin v alpsko-jadranski regiji, ki je potekal v letih 2016–2019.

“Takrat smo se v Sloveniji prvič resno raziskovalno poglobili v problematiko restitucije umetnin,” nam je povedala dr. Barbara Vodopivec z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta pri ZRC SAZU. “Pri nas je bilo predmetov judovske provenience razmeroma malo, smo pa prek raziskovanja dobili uvid, kako so procesi restitucije po vojni potekali, kdo so bili glavni protagonisti in kakšno vlogo je igrala politika.”

restitucijski zahtevki arhiv Jugoslavije
Restitucijski zahtevki v arhivu Jugoslavije (foto: Barbara Vodopivec)

Po njenih besedah v Sloveniji v primerjavi z nekaterimi drugimi državami, predvsem Nemčijo in Avstrijo, pa tudi Hrvaško, zaostajamo že pri raziskavah izvirnega arhivskega gradiva, kaj šele pri preiskavah posameznih primerov in razumevanju procesov restitucije.

Avstrija vrnila manj kot desetino odpeljane lastnine z območja Slovenije

Pri svojem raziskovanju se je dr. Vodopivec osredotočila na restitucijo iz Avstrije v Jugoslavijo po letu 1945. Po njeni oceni se je manj kot deset odstotkov vseh zahtevkov končalo z vrnitvijo odtujene lastnine.

“Restitucijski zahtevki, ki jih je po vojni vložila Jugoslavija proti Avstriji, so bili in so še vedno v velikem delu pomanjkljivi. Veliko jih ne vsebuje niti natančnega opisa odtujenih predmetov, kaj šele fotografij. Tudi zaradi pomanjkljivih podatkov v zahtevkih je realizacija restitucije predmetov kulturne dediščine iz Avstrije v Slovenijo tako majhna.”

Ob padcu nacističnega režima so zavezniki umetnine in knjige iz skladišč, ki so jih našli, vozili v zbirne centre. Predmete, pri katerih so lahko ugotovili njihov izvor, so vračali lastnikom. Kjer natančnega izvora niso mogli ugotoviti, pa so predmete vračali javnim ustanovam in muzejem.

Kot opozarja dr. Vodopivec, je v prvem obdobju po prihodu zaveznikov, ko na ozemlju Avstrije še ni bilo vzpostavljene infrastrukture nove oblasti, precej predmetov odšlo tudi na drugo stran Atlantika. “Dejansko bi se bilo treba zakopati npr. v Washingtonske arhive, da bi ugotovili usodo številnih predmetov.”

Nenaklonjenost zaveznikov in nezavzetost države

Prav tako iskanje ukradenih predmetov ni bilo vedno tako zavzeto, kot bi pričakovali. “Za britansko okupacijsko cono, za katero je ocenjeno, da je bilo v njej približno 60 odstotkov premoženja, ki je bilo iz Slovenije odpeljanega v Avstrijo, iz poročil restitucijske delegacije izhajajo indici, da za iskanje predmetov Britanci niti niso imeli interesa, ker niso želeli konfrontacije z avstrijskimi organi, skrbelo pa jih je tudi javno mnenje, ki vračanju seveda ni bilo naklonjeno.”

Sprejeli so tudi argument, da so ljudje umetnine, ki so jih pridobili prek prekupčevalcev, kupili “v dobri veri”, da torej niso vedeli, da kupujejo ukradeno blago, zanj pa so plačali pošteno ceno. “Tudi mednarodni protokoli so vključevali določbo, da umetnine, kupljene v dobri veri, niso predmet restitucije.”

Različna območja Avstrije so nadzirale štiri zavezniške velesile in vsaka je imela svojo politiko restitucije, svoje zahtevke, svoj način iskanja, tudi svojo logiko. “Francija denimo Jugoslaviji ni želela vrniti ničesar, ker je zahtevala načelo recipročnosti, češ da naj tudi Jugoslavija vrne predmete, ki so včasih pripadali Franciji. Ker je Jugoslavija to zavrnila, je ta diplomatsko-politični spor ustavil vračanje umetnin.”

Smo si pa do neke mere za majhno uspešnost pri vračanju ukradene lastnine krivi tudi sami oziroma naša takratna politična usmeritev. “Jugoslavija se je po vojni kot država vzpostavljala po sovjetskem vzoru, pozornost je bila usmerjena v zagon industrije in gospodarski napredek. Prva leta po vojni je dajala prednost restituciji surovin, strojev, težke mehanizacije. Kulturna dediščina vsaj do leta 1949 nikakor ni bila v ospredju političnih in diplomatskih prizadevanj za vrnitev odtujenega.”

Izginula pečata in dragoceni germanik

Tudi ko nam je Avstrija vrnila ukradene predmete, se je pogosto kje zalomilo. Dr. Barbara Vodopivec je navedla primer vračanja dveh pečatov mesta Kranj iz 14. stoletja.

“Našla sem dokumente, po katerih sta bila ta pečata dejansko restituirana in bila nato prek Reparacijske komisije FLRJ predana zbirnemu centru Ministrstva prosvete LRS v Ljubljani. Obstaja celo dokument, da je kustos iz Kranjskega muzeja prišel in prevzel ta pečata. V muzeju pa ju po dosedanjih poizvedovanjih ni. Kaže, da sta izginila med Ljubljano in Kranjem.”

arhivski dokument Kranjska pečata
Dokument o predaji pečatov ministrstvu za prosveto LRS (foto: Barbara Vodopivec, hrani arhiv RS)

Še en primer zapletov po vrnitvi predmeta iz Avstrije je doprsni kip germanika, ki ga danes hrani Narodni muzej Slovenije. Primer je raziskal umetnostni zgodovinar dr. Franci Lazarini z ZRC SAZU, opisan pa je v knjigi Contested Spaces – Contested Heritage, ki je bila rezultat že omenjenega evropskega projekta.

Bronasti kip germanika je v okolici Šentjurja pri Celju leta 1921 našel lokalni kmet in ga takoj prodal zbiratelju in lokalnemu veljaku Herbertu Kartinu.

Ta je vse do začetka druge svetovne vojne skušal kip prodati v tujino, a je bil leta 1941 še vedno v njegovi posesti, ko so ga Nemci kot pripadnika jugoslovanske vojske zajeli in zaprli, njegovo premoženje pa zaplenili.

kip germanika
kip germanika hrani Narodni muzej Slovenije (foto: Tomaž Lauko)

Kip je končal v muzeju Joanneum v Gradcu. Ko so ga po vojni leta 1946 vrnili v Slovenijo, so ga kljub Kartinovi zahtevi po vrnitvi zaupali v hrambo narodnemu muzeju, češ da mora tako pomemben artefakt ostati v Sloveniji in biti na voljo javnosti. V več desetletij trajajočem sodnem sporu Kartinu ni uspelo doseči vrnitve germanika v njegovo posest. Je pa dobil denarno odškodnino.

“Ogromno odprtih vprašanj”

Kot opozarja dr. Barbara Vodopivec, je vprašanje restitucije umetnin po vojni v Sloveniji še vedno večinoma neraziskano področje. Prepričana je, da bi tudi Slovenija pri tem potrebovala ekipo strokovnjakov, ki pri svojem delu ne bi bili odvisni od evropskih projektov. “Ogromno je še odprtih vprašanj z Italijo, Nemčijo, z vidika nekdanje Jugoslavije, pa tudi z Bolgarijo, Madžarsko. S tem bi se bilo treba ukvarjati sistematično.”

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.

Komentari

Vaš komentar