Pooblaščenec predsednice: Želim, da imamo slovensko zelenjavo na voljo vse leto

Foto: Denis Sadiković/N1

Pogovor z Igorjem Mervičem, nekdanjim dolgoletnim direktorjem Spara, danes pa posebnim pooblaščencem predsednice države za gospodarske zadeve. Njegova misija v uradu predsednice je spodbuditi ukrepanje za zagotovitev prehranske suverenosti Slovenije.

Igor Mervič je eden najbolj uglednih slovenskih menedžerjev, tudi nagrajenec Združenja Manager za življenjsko delo za leto 2021. 28 let je vodil trgovsko podjetje Spar Slovenija, konec leta 2020 pa je posle predal nasledniku in postal član nadzornega sveta, kar ostaja še danes. Je pa v začetku leta sprejel izziv predsednice republike Nataše Pirc Musar in postal njen posebni pooblaščenec za gospodarstvo z zelo specifično nalogo: spodbuditi ukrepanje za zagotovitev prehranske suverenosti Slovenije, v prvi vrsti z izboljšanjem samooskrbe. Prejšnji teden se je na to temo na Brdu pri Kranju odvil tudi predsedničin forum “Trajnostne preobrazbe prehranskih sistemov in doseganje prehranske suverenosti”, na katerem so svoje predloge rešitev predstavili vsi igralci, na katere se mora pri reševanju problema opreti država.

Gospod Mervič, kako ste se znašli na položaju posebnega pooblaščenca predsednice za gospodarstvo?

Zgodilo se je čisto preprosto. Predsednica me je poklicala in mi ponudila, če bi prevzel to nalogo. Odločitev ni bila lahka. Dolgo sem premišljeval, ali naj sprejmem povabilo, ker se zadev ne želim lotevati polovičarsko, vprašanje prehranske suverenosti pa je precej zahtevno in široko področje. Lahko rečem, da sem v letošnjem letu spoznal ogromno novih stvari. Sem specialist za trgovino, v podrobnosti delovanja kmetijstva pa sem se moral zelo poglobiti. Mislim, da sem imel o tem v letošnjem letu več kot 80 temeljitih pogovorov.

Kaj razumete kot svojo osrednjo nalogo na tem položaju?

Moja naloga je spodbuditi izboljšave na področju prehranske samooskrbe. Iz vseh razprav in pogovorov bomo v uradu pripravili seznam predlogov za ukrepe, ki jih bomo posredovali vladi. Nihče ne more politike delati sam, potrebno je sodelovanje in povezovanje.

Nezaupnica kmetijskemu ministrstvu? “Ravno nasprotno.”

Vaše aktivnosti bi kdo lahko razumel tudi kot nezaupnico kmetijskemu ministrstvu.

Ravno nasprotno. Gre za vzpostavljanje zaupanja za boljše sodelovanje. V Sloveniji tega manjka, zelo dobri pa smo v izključevanju. Z mano tega ne boste doživeli.

V naslovu predsedničinega foruma sicer ni bila omenjena samooskrba, temveč “prehranska suverenost” …

Vsekakor je samooskrba ključen sestavni del in moja ključna usmeritev. Slaba samooskrbnost slabi prehransko suverenost. In ta suverenost je del nacionalne varnosti. Po svetu se dogajajo marsikatere stvari in velika odvisnost od uvoza hrane predstavlja veliko tveganje.

Na področju samooskrbe smo namreč slabi. Samooskrbni smo zgolj pri govejem in piščančjem mesu ter jajcih in mleku, kar se tiče rastlinske pridelave, pa smo praktično na vseh področjih odvisni od uvoza. Poudariti moram, da cilj, kot ga vidim sam, ni 100-odstotna samooskrbnost. Na nekaterih področjih to preprosto ni racionalno. Kmetje in kmetijske organizacije morajo s svojo pridelavo tudi zaslužiti, ne morejo ustvarjati izgube v imenu samooskrbe.

Graf dodana vrednost v kmetijstvu — Vir: Predstavitev dr. Aleša Kuharja

Na predsedničinem forumu me je šokiral podatek, ki ga je predstavil agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar, po katerem imamo v Sloveniji najnižjo dodano vrednost na zaposlenega v kmetijstvu v celotni EU (na zgornjem grafu; op. a.). Na kmetijskem ministrstvu bi morali ob tem zvoniti vsi alarmi. V Sloveniji premoremo manj kot polovico njivskih površin na prebivalca v primerjavi s povprečjem EU. Zato moramo biti na tej omejeni kmetijski zemlji maksimalno učinkoviti in produktivni.

… Veliko, če bo vlada učinkovita …

Glede na to, da se zdaj že skoraj eno leto intenzivno ukvarjate z vprašanjem povečanja prehranske samooskrbe: kaj je po vašem mnenju realno dosegljivo v razumnem roku?

Veliko, če bo vlada učinkovita. V prvi vrsti sem se osredotočil na štiri ukrepe. Kot prvo je nujno treba razširiti dostopnost namakanja. Pri namakanju je Slovenija spet na repu EU, pa za to ni nobenega pametnega razloga, saj imamo odlične naravne danosti. Večina njivskih površin leži v bližini vodotokov. Tisti, ki svoje pridelke že namakajo, imajo dobre rezultate. Z namakanjem se lahko pridelek bistveno poveča. Poleg tega so vse bolj pogoste katastrofalne suše, mi pa še kar čakamo. Vse dozdajšnje kmetijske ministre sem poznal. Ni mi jasno, zakaj se na področju namakanja ni nič premaknilo.

Vir: Predstavitev dr. Marine Pintar

Dr. Marina Pintar z ljubljanske Biotehniške fakultete je na predsedničinem forumu predstavila idejni projekt namakanja Pomurja.

Kaj pa preostali trije ključni ukrepi?

Druga takšna stvar je pospešitev postavljanja rastlinjakov. To so zavarovani prostori, ki so se ob vremenskih ujmah zelo izkazali. Rastlinjaki so še ena izjemna rešitev in pomemben del samooskrbe, a je njihovo postavljanje pri nas zelo stihijsko. Tukaj je nujno ukrepanje države, da olajša postavljanje rastlinjakov in izboljša njihovo rentabilnost. Pod trenutnimi pogoji se naložba v rastlinjak povrne v 18 letih, kar je odločno predolga doba.

Državne subvencije na tem področju so nujne. Pri tem ne bi bili nobena izjema, to počnejo tudi druge države EU. Kot direktor trgovske verige sem se pri slovenskih dobaviteljih neprestano srečeval z istim problemom – zelenjavo so nam lahko dostavili zgolj v sezoni, v preostalem delu leta pa smo jo morali iskati po rastlinjakih v tujini. Želel bi si, da bi imeli tudi v Sloveniji zelenjavo na voljo vse leto.

Tretja in četrta stvar, ki se ju moramo lotiti, pa sta preprečevanje pozeb z oroševanjem in zaščita pred točo s protitočnimi mrežami.

Zaradi dolgotrajnih birokratskih postopkov ljudje izgubljajo motivacijo za naložbe

Direktor družbe Panvita Toni Balažič je na predsedničinem forumu opozoril, da bi v Sloveniji za celoletno samooskrbo s solato potrebovali le 20 hektarjev rastlinjakov. Je pa tudi opozoril, da je to nekaj deset milijonska investicija, pri kateri bi morala nujno pomagati država.

Gospoda Balažič je imel odlično predstavitev. Vsekakor, država mora pomagati pri tovrstnih naložbah. To ni nič novega. Tudi rastlinjak, v katerem pridelujejo paradižnik Lušt, je dobil državno podporo. V drugih državah je to stalnica. In to ni miloščina, ampak naložba v prehransko varnost. In to je nujen ukrep. Iz privatnega žepa pač ne boste dobili denarja, če se naložba povrne po 18 letih.

Še en problem so sodelujoči na forumu veliko omenjali – težavnost pri pridobivanju gradbenih dovoljenj. Zaradi dolgotrajnih birokratskih postopkov ljudje izgubljajo motivacijo za naložbe. V sosednji Avstriji imajo pristojne službe zakonsko določen rok, v katerem morajo rešiti vlogo. Pri nas pa se lahko postopek vleče nedopustno dolgo.

Kmetijski strokovnjaki opozarjajo, da je problem Slovenije tudi majhnost kmetij in s tem nezmožnost izkoriščanja ekonomije obsega.

Res je, povprečna slovenska kmetija obdeluje zgolj sedem hektarjev kmetijskih površin. Na sedmih hektarjih je težko biti uspešen. Na tem področju bi bilo smiselno spodbujati združevanje kmetijskih zemljišč in povečevanje kmetij. Več bi morali narediti tudi na področju ponovne aktivacije zaraščenih kmetijskih zemljišč.

Večina slovenskih kmetij nima omembe vredne tržne pridelave, za številne so glavni prihodek kmetijske subvencije. Kot pravi agrarni ekonomist Emil Erjavec, lahko od kmetijstva resno živi nekaj tisoč kmetov, prevladuje pa s subvencijami podprto ekstenzivno kmetovanje in ohranjanje kmetijskih površin, namenjeno predvsem ohranjanju krajine in socialne strukture podeželja. Ali si v prehransko suvereni Sloveniji še lahko privoščimo subvencioniranje kmetov zgolj za ohranjanje “podeželske kulise”?

Zaradi ohranjanja socialne strukture podeželja in krajine bomo verjetno v to do neke mere prisiljeni. Po podatkih, ki sem jih pridobil, je v Sloveniji od 69 tisoč kmetij 20 tisoč takšnih, ki so s pridelavo za trg sposobne prispevati k večji samooskrbi. In te je treba dodatno, ciljno podpreti za povečanje obsega rastlinske pridelave.

kombajn koruza — Foto: Aljaž Novak/Sobotainfo/BOBO

Enega, z vidika prehranske varnosti pomembnega vprašanja, pa na forumu niste naslovili: vprašanja preskrbe s semeni. V Sloveniji smo namreč po podatkih kmetijskega ministrstva na tem področju vse slabši. Leta 2000 smo semena pridelovali na 2.500 hektarjih, leta 2021 pa je površina, namenjena semenski pridelavi, prvič padla pod tisoč hektarjev.

Strinjam se, da je to kritičnega pomena za samooskrbo, priznam pa, da glede tega nimam rešitve. Ta problem bodo morali reševati drugi.

Ljudje so za slovenske izdelke pripravljeni plačati nekoliko višjo ceno

Kakšna pa je vloga trgovskih verig pri zagotavljanju prehranske suverenosti?

Ogromna. Pričakoval bi sicer, da bodo kupci slovenskih prehranskih izdelkov v večji meri tudi javni zavodi, restavracije in hoteli. Tukaj potrebujemo “nacionalno osveščene” potrošnike, ki bodo povsod zahtevali slovensko hrano. Po mojem mnenju nismo daleč od tega, te zahteve prihajajo vedno bolj do izraza. Iz lastnih izkušenj vam povem, da so ljudje za slovenske izdelke pripravljeni plačati celo nekoliko višjo ceno. Pribitek sicer ne sme biti previsok, a številni posežejo po slovenskem izdelku, tudi če je cena nekoliko višja. Res pa je, da obstaja tudi segment kupcev, ki jim je pomembna izključno cena.

Če kupujemo lokalno, poleg tega pomembno pripomoremo k zmanjšanju ogljičnega odtisa svoje hrane. Ankete kažejo, da so predvsem mladi na to vse bolj občutljivi.

Pa bi smeli od trgovcev pričakovati, da bodo aktivno pomagali pri vzpostavljanju prehranske suverenosti s favoriziranjem domačih dobaviteljev?

Sami od sebe tega niso dolžni početi, kupci morajo to zahtevati. Je pa usmeritev določenih trgovskih verig takšna, da imajo na policah čim več slovenskih proizvodov, medtem ko nekateri drugi stavijo predvsem na uvoz in velike količine.

Slovenija naj bi bila med vodilnimi v Evropi, kar se tiče trgovskih površin na prebivalca. Ali menite, da je trg že zasičen z živilskimi trgovinami?

Pogosto slišim celo trditev, da je Slovenija prva po trgovskih površinah na prebivalca, kar nikakor ne drži. Ni mi jasno, kako je ta podatek začel krožiti, nobenemu pa se ne zdi pomembno, da bi ga preveril. Najprej je treba ločiti med celotnimi prodajnimi površinami in prodajnimi površinami živilskih trgovin. Po podatkih, ki jim imam jaz in ki jih je zbrala družba Nielsen, smo po obsegu površine živilskih trgovin na prebivalca v Evropi na petem mestu. Pred nami so Norveška, Danska, Avstrija in Švedska.

Je torej trg živilskih trgovin pri nas že zrel in nasičen?

Vsekakor je to zelo zrel trg, ne morem pa reči, da je že nasičen. Se pa že dogaja, da se ob odpiranju novih trgovin nekatere starejše tudi zapirajo in da se lokacije nameni za povsem drugo dejavnost. Trg se sproti čisti.

Družbena odgovornost trgovcev?

Ali bi lahko od trgovcev pričakovali večjo družbeno odgovornost v smislu vzgoje potrošnikov. Denimo da bi samoiniciativno zmanjšali ponudbo mesa, ki ga povprečen Slovenec po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje poje preveč, ali pa denimo škodljivih sladkih pijač?

To bi bila velika napaka. Trgovec ne more določati, s čim se bo potrošnik prehranjeval. Lahko sicer deloma prevzame aktivno vlogo – mnogi trgovci so denimo zelo povečali ponudbo vegetarijanskih in veganskih izdelkov. Da bi hkrati krčili ponudbo mesa, pa ne bi bilo pametno. Kaj bi se zgodilo? Preprosto, kupci bi se odpravili čez mejo. To bi bila velika napaka, nobeni trgovini ne bi svetoval takšnega pristopa.

trgovina mesni izdelki — Foto: Bor Slana/BOBO

Bi se trgovske verige lahko odrekle prodaji hrane, ki je prepotovala pol sveta?

Lahko bi se, a prvi pogoj za to je, da je izdelek mogoče dobiti v Sloveniji in to po normalni ceni. Že denimo ekološko pridelana živila, ki jim dajem velik pomen, je v Sloveniji praktično nemogoče dobiti v zadostnih količinah. In potem pač trgovci izdelke uvažajo iz Italije in jih prodajajo pod lastno blagovno znamko. Večkrat sem poznavalce vprašal, zakaj v Sloveniji tega segmenta nismo sposobni pokriti sami. Nisem dobil prepričljivega odgovora.

Velikokrat slišim, da imamo v Sloveniji premalo znanja. Mislim, da imamo predvsem premalo organizacijskega znanja in volje po povezovanju. Slovenske zadruge zelo spoštujem, a menim, da bi se morale poskušati reorganizirati in povezati pridelovalce zelenjave, povezati pridelovalce sadja. S tem bi namreč dobili tržno moč, pa še znanje ne bi bilo razpršeno, temveč skoncentrirano na enem mestu.

Vladni ukrep spremljanja in primerjanja cen osnovne košarice živil? “To je predstava, šov za kupce.”

V zadnjem času imamo povečano frekvenco obvestil o ostankih pesticidov in težkih kovin v sadju in zelenjavi. Veliko ljudi se ob tem sprašuje, kaj sploh še lahko jedo in kako lahko zaupajo, da je hrana varna in kakovostna.

Po vsej Evropi se dogaja enako. Mi nismo nobena izjema. Stoodstotne varnosti ni, to je iluzija. Se mi pa tudi s tega vidika zdi smiselno, da se trudimo za čim več slovenskih izdelkov. Kljub vsem težavam je naš sistem nadzora dober, ni treba, da vse kritiziramo. Pri porabi pesticidov in njihovih ostankov v hrani smo v Sloveniji zelo zgledni, ravno tako pri uporabi antibiotikov v živinoreji. Ostanke pesticidov v tujem sadju odkrivamo zato, ker tega sadja v Sloveniji ni mogoče dobiti.

Na predsedničinem forumu je bilo slišati kar nekaj opozoril predstavnikov kmetov, da povzroča vladni ukrep spremljanja in primerjanja cen osnovne košarice živil pri trgovcih več škode kot koristi.

To je predstava, šov za kupce. Nekih konkretnih koristi pa to ne prinaša. S spremljanjem cen košarice živil želijo vladajoči prikazati, da so se cene hrane znižale. Pa se na splošno niso. Trgovci pač točno vedo, kateri izdelki so zajeti v košarici, in zelo pazijo, kakšne so cene teh izdelkov, zato jih prodajajo tudi s 50 ali 60 odstotnim popustom, pogosto celo pod nabavno ceno. To vsekakor ni v redu in kmetje imajo tukaj prav. Upam, da bo ta primerjava cen v košarici kmalu ukinjena.

Slovenske trgovine z živili sicer zelo dobro služijo ljudem. To se pokaže predvsem takrat, ko nastopi kriza. Epidemija covida-19 je bila zato zame nekakšen test, ki so ga trgovine prestale z odliko. Vse prodajalne so normalno obratovale, prodajalke so delale v pogojih, v kakršnih ni delal praktično nihče drug. Fantastično so se izkazale. Lahko rečem, da je ta kriza tudi okrepila sodelovanje trgovcev s slovenskimi dobavitelji. Kot rečeno, potrošniki praktično niste občutili pomanjkanja izdelkov.

Zmanjkovalo je WC papirja …

Res ne vem, kakšne načrte ste imeli potrošniki s takšnimi količinami toaletnega papirja (smeh). A povpraševanje je bilo preprosto tolikšno, da zaposleni novih zavojev niso uspeli sproti in pravočasno dostavljati iz skladišč na police. Veliko zaposlenih je bilo bolnih, covid je zdesetkal marsikatero ekipo. Resnega pomanjkanja dobrin pa ni bilo.

Kakšen učinek je imel prihod diskontnih trgovcev na slovenski živilski trg? Kaj se je spremenilo?

Spremenilo se je to, da so trgovine s polnim asortimanom začele uvajati izdelke po diskontnih cenah, diskontni trgovci pa so začeli uvajati izdelke blagovnih znamk. Vedno bolj podobni si postajajo. Preferenca potrošnika pa je, kakršna pač je.

“Nismo v pravljici”

Kako pomembna bi bila z vidika izboljšanja slovenske prehranske suverenosti okrepitev slovenskega dela slovenske živilsko-predelovalne industrije?

Stanje je, kakršno je. Nismo v pravljici. Trg je naredil svoje. Večina slovenske živilsko-predelovalne industrije je sicer še vedno v domači lasti. Po podatkih, ki sem jih zbral, ima tuje ali mešano lastništvo 17 odstotkov podjetij v panogi. Ta podjetja imajo 37 odstotkov vseh zaposlenih in predstavljajo 42 odstotkov prihodkov v branži. Iz prakse vam lahko povem, da tuje lastništvo še nikoli ni predstavljalo kakršnega koli problema. Te tovarne so tukaj, so slovenske. Samo lastniki so tujci.

Mlekarne — Ljubljanske mlekarne so v lasti multinacionalke Lactalis (Foto: Borut Živulović /Bobo)

Institucije kar tekmujejo, katera bo bolj zgrešila pri napovedih gospodarske rasti in inflacije

Kako pa komentirate aktualno novico, da hrvaška skupina Fortenova, lastnica Mercatorja, prevzema trgovca Tuš?

Gre za svobodno tržno odločitev. Dejstvo je, da trenutno obe družbi, tako Mercator kot Tuš, ustvarjata izgubo. Namen povezovanja je tako v prvi vrsti iskanje sinergij in racionalizacija poslovanja. Sinergije, denimo pri logistiki in podpornih službah, lahko prinesejo milijonske prihranke. Pričakovati pa je tudi, da bodo skušali na novo pridobljeni boljši tržni položaj izkoristiti v pogajanjih z dobavitelji za boljše pogoje. Tu bo morala svoje povedati tudi Agencija za varstvo konkurence, ne želim pa špekulirati, kako se bodo odločili. Na podlagi podatkov lahko sicer povem, da Mercator in Tuš tudi skupaj ne dosegata 40-odstotnega tržnega deleža.

Glede na to, da je vaš uradni naziv posebni pooblaščenec za gospodarstvo, me zanima tudi, kako s širše perspektive gledate na kondicijo slovenskega gospodarstva?

Za to temo bi skoraj morala narediti celoten nov intervju. V tem trenutku se morda premalo zavedamo, da moramo težave aktivno reševati. Vsi ukrepi bi morali iti v smeri koristi za gospodarstvo. Saj veste, če začne šepati gospodarstvo, bo hitro začelo šepati tudi zdravstvo, šolstvo in tako dalje. Razmere so precej negotove. Institucije kar tekmujejo, katera bo bolj zgrešila pri napovedih, bodisi gospodarske rasti bodisi inflacije. Morebitne težave v večjih evropskih državah pa se bodo hitro poznale tudi v našem izvozno usmerjenem gospodarstvu.

Potrebujemo manj birokracije in več predvidljivosti

Kaj je za vas ključna usmeritev v tem času?

Najbolj pogrešam stvar, o kateri govorim že 30 let – predvidljivo poslovno okolje. Tuji investitorji se ob neprestanih spremembah zakonodaje sprašujejo, kaj se dogaja in zakaj ne morejo ničesar z zanesljivostjo načrtovati za vsaj nekaj let vnaprej. Skratka, potrebujemo manj birokracije in več predvidljivosti.