Kaj brati v času, ko nam zmanjkuje potrpljenja? Kaj naj berejo otroci, da bodo gradili svet, ki bo boljši od zdajšnjega? Zakaj moč satire upada, in če je humor rešitev, zakaj smo postali tako občutljivi? Iz česa se še lahko šalimo? V oddaji N1 STUDIO tokrat krotilec besed Boštjan Gorenc - Pižama.
Ko je prevajal knjigo Dobra znamenja, je Boštjan Gorenc – Pižama med drugim bolj podrobno študiral tudi staro slovenščino. Naučil se je brati bohoričico, bral je Dalmatinovo Biblijo, časnike iz 19. stoletja … Na vprašanje, kako bi takratni časniki pisali o trenutnih razmerah pri nas, Pižama odvrne, da bi bili verjetno rahlo zmedeni, predvsem kar zadeva določene znanstvene vidike epidemije. “Kaj smo storili, da je nad nas ta šiba božja prišla ter se črna smrt skozi naše kraje sprehaja? Verjetno kaj takega, glede na to, da se je v slovenskem časopisju v tej periodiki vsaj proti koncu 19. stoletja že znašel neki močen in jasen razkol na dva pola, pa je vprašanje, koliko bi se pisanje tudi dejansko razlikovalo od današnje podobe,” odvrne pisatelj, prevajalec in komik.
Odnos te vlade do kulture je precej pod drobnogledom javnosti. Predsednik vlade Janez Janša pod vprašaj postavlja delo nevladnih organizacij in kulturnih društev. Trenutni minister za kulturo Vasko Simoniti pa medijem ne želi dajati izjav. Na vprašanje, kakšnega ministra si želi sam in kakšna bi morala biti njegova prva zadolžitev, Pižama odvrne, da področje kulture potrebuje predvsem nekoga, ki ga bo kultura v celoti skrbela. “Nekoga, ki se bo lahko v celoti posvetil vsem pojavnim oblikam kulture, od institucionalne do ljubiteljske ter seveda do alternativne oziroma nekih neinstitucionalnih oblik, kjer je pravzaprav največ ustvarjalnega brbotanja in kjer prihaja do največ inovacij,” nadaljuje Pižama in doda, da ne smemo skrbeti le za ohranjanje tradicije, temveč moramo stremeti k temu, da ljudem ustvarimo možnosti, da se umetniško izražajo in ustvarjajo. Namesto da se uničujejo alternativni kraji, da se ukinja financiranje ter postavlja zahtevo, da se kultura postavi na trg ter preživlja sama, še poudari Pižama.
“Koliko stvari iz gospodarstva in kmetijstva vseeno dobiva subvencije, tam nikdar ne rečejo, naj gredo na trg,” nadaljuje in doda, da slovenski trg zaobjema dva milijona ljudi, ki govorijo slovensko, torej ko gre za stvari, ki niso del “mainstreama”, ne moremo doseči kritične mase. “Če gledam iz svojega polja, torej komedije: če si nišni komik, ne moreš doseči večjega ciljnega občinstva,” nadaljuje Pižama.
Politiki so stalno na tnalu satiričnega humorja
Tudi t. i. roasti, torej skupinsko zmerjanje in žaljenje je vrsta nišne dejavnosti. Na žaru so pekli tudi predsednika Boruta Pahorja. Na vprašanje, koga od politikov bi še morali ter ali ima to sploh smisel, glede na to, da se na žar praktično vsak dan dajejo kar sami, pa Pižama odvrne, da je eden od najbolj legendarnih “roasterjev” Jeffrey Ross napisal knjigo o tej tematiki, v kateri je zapisal, da “roasta” le tiste, ki jih ima rad (ang. I Only Roast the Ones I Love). “Že tu je torej težava. To je neka zelo specifična forma, kjer se vsi, ki se vanjo podajajo, strinjajo s tem, da bodo poslušali šale na svoj račun ter da bodo šale verjetno letele zelo nizko, pod pasom,” pojasni Pižama in doda, da bi morda boljšo vzporednico potegnili s satiro.
“Politiki so stalno na tnalu satiričnega humorja, satira pa je bila od nekdaj nastavljanje ogledala vladajočim,” razlaga Pižama in doda, da satira deluje le, če ogledalo nastaviš ljudem, ki imajo občutek sramu oziroma občutek odgovornosti za lastna dejanja. “Če pa ti je vseeno za to, kar počneš, in ti je vseeno za to, kaj si ljudje mislijo o tebi, je satira le blažev žegen,” pravi Pižama in doda, da v tem primeru pravih sprememb ni.
Komedija oziroma satira vseeno lahko deluje tudi brez vulgarnosti, saj smeši tisto, kar nekdo počne oziroma kar je, nadaljuje prevajalec, pisatelj in komik ter doda, da je že pri samih dejanjih politikov toliko materiala, ki bi ga lahko uporabili pri tovrstnih žanrih. Kljub temu pa je, tako Pižama, danes zelo težko delati satiro, saj se dejanja politikov, ki bi jih lahko prevedli v satirično obliko, iz dneva v dan le stopnjujejo. “Lahko gremo le še v absurd,” še doda gost oddaje N1 STUDIO.
Boštjan Gorenc – Pižama sam pravi, da se v svetu, kjer ni več sramu, kjer nihče ne prevzema odgovornosti, tudi moč satire zmanjša. Na vprašanje, kako se to vidi pri nas, odvrne, da zaradi umanjkanja odgovornosti ljudje plasirajo neke trditve, za katere že na samem začetku vedo, da ne držijo. Nato ljudje to širijo naprej in se ne zmenijo za argumente.
Zakaj politiki sadijo rožice?
Boštjan Gorenc – Pižama, ki goji tudi velik interes za etimologijo, je v oddaji N1 STUDIO pojasnil, kaj pomeni, da politiki sadijo rožice. “Gre za frazem, da nekdo govori, kot da bi sadil rožice. Vse njegove besede so lepe, nežne, se razbrstijo, ampak vsi vemo, kaj se za tem skriva – da te rožice potem, ko jih hočeš prijeti, skrivajo kar veliko trnja in se zdi, da so, ko so pognojene, tudi zelo smrdeče,” pojasni.
Branje je ritual, ki mu mora slediti pogovor
Gost oddaje ima status samostojnega podjetnika. Na vprašanje, ali je zelo tanka meja med tem, da ima premalo ali pa preveč dela, ter kako zelo mora paziti na to, koliko si ga naloži, pojasni, da ima to srečo, da je sedaj že v takšni poziciji, da lahko kakšno ponudbo tudi zavrne. Na samem začetku njegove kariere ni bilo tako, pred leti je bil celo na robu izgorelosti, saj se ni znal ustaviti. Kot pravi, pa je sedaj v privilegiranem položaju, ki ga večina ljudi, zaposlenih v kulturi, nima. “Če pogledamo zadnji dve leti, kako je bilo z umanjkanjem vseh prireditev: mi, ki smo dejansko na odru, smo se lahko znašli tudi drugače. Imam to srečo, da sam tudi pišem in prevajam, delali smo nastope prek spleta, a ljudje pozabljajo, da za predstavo stoji celotno zaledje – od scenografov, kostumografov, lučkarjev do mojstrov zvoka – cela konstrukcija poklicev, ki omogočajo, da do kulturnih prireditev sploh prihaja, in tu je največja škoda, ki je ljudje ne vidijo,” razlaga Pižama.
Postal je tudi zvezda med otroki, saj se je z njegovo pomočjo povečal obisk šolskih knjižnic. Kot pravi, je zanj največja čast, da je postal del otroškega vesolja. “Predvsem to, da sem ustvaril nekaj, kar otroci poznajo in je to nanje pozitivno vplivalo,” je poudaril Pižama, ki je do predkoronskega časa letno obiskal med 40 in 50 osnovnih šol ter tam otroke spodbujal k branju. “Želel sem jim predstaviti svoje delo in obenem pokazati, kaj vse literatura skriva,” pojasni Pižama in doda, da so najlepše pripovedi prav tiste, ki pričajo o tem, kako so knjige nagovorile posameznike ter jih sprejele v svoje naročje.
“Skozi literaturo se seznanja s tem, kako delovati v družbi,” nadaljuje Pižama in doda, da se skozi branje bralcu privzgaja tudi empatija, vendar je branje ritual, ki mu mora slediti pogovor. “Ni pa čudežnega recepta, ki bi deloval pri vseh otrocih,” še poudari današnji gost in doda, da je najbolj pomembno prav to, da otroci starše vidijo s knjigo v roki.
Skrb vzbujajoča raziskava Knjiga in bralci za leto 2019 sicer ugotavlja, da je Slovencev, ki so v enem letu prebrali vsaj eno knjigo, 51 odstotkov. Še leta 2014 jih je bilo 58 odstotkov, denimo v Združenih državah Amerike jih je 76 odstotkov, na Norveškem skoraj 90 odstotkov. Številke so tako zelo zgovorne.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje