Zakaj se ne znamo več vesti, smo se kdaj znali? V času surove komunikacije in zmerjanja, ko se predvolilna vročica stopnjuje. Ali kot je zapisala gostja v oddaji N1 STUDIO Ksenija Benedetti — živimo v neki bučni zmešnjavi časa, z zmedenimi ali podivjanimi mislimi. In ne potrebujemo fikusov, pač pa fokus. Kako do njega, kako stranke prisiliti, da volilcev ne podcenjujejo, kako s tistimi, ki bodo odločali o njihovi in s tem tudi svoji usodi, pravilno komunicirati?

Pogovor s Ksenijo Benedetti je bil posnet 17. februarja. 

Kakšna komunikacija se za vladajoče spodobi? Kje so meje svobode govora? V oddaji N1 STUDIO je o tem spregovorila Ksenija Benedetti, nekdanja dolgoletna šefinja državnega protokola, zdaj vodja Akademije za poslovni protokol in predavateljica.

Benedetti ocenjuje, da je občutka za primerno vedenje manj, kot ga je bilo v preteklosti. “To se je dalo v ‘predal’ in ni več tako pomembno, kot je včasih bilo,” poudarja. K slabši ravni je deloma po njenem mnenju vplivala epidemija, a opozarja, da je razlogov za to verjetno več. “Zdi se mi, kot da smo glede komunikacije zašli v temne ulice. Nekaterim ljudem je to všeč in temu ploskajo ter celo tekmujejo, kdo bo bolj žaljiv, ciničen. Smo v neki spirali, iz katere ne vem, kako bomo izšli,” dodaja.

“Marsikdo, ki zapiše ‘grdobije’, bi v živo izgubil pogum”

Dejstvo pa ostaja, da so družbena omrežja — tudi zaradi svoje priročnosti in hitre odzivnosti — postala prevladujoč kanal za komuniciranje, zato je na mestu premislek, kako to v času modernih tehnologij, ki so pogovor v živo prenesle na splet, prelomiti. Je mogoča pot nazaj?

Benedetti meni, da se je razmah neprimerne komunikacije zagotovo stopnjeval z razvojem družbenih omrežij. “Tam je lahko oseba anonimna, skrita za ekranom. Marsikateri posameznik, ki zapiše takšne ‘grdobije’, bi v živo izgubil ta pogum,” pravi.

Kako je biti na tnalu spletnih uporabnikov, ve iz izkušenj, prav sogovornica. Obkladali so jo že z vsem mogočim. Kot je zapisala sama, so jo zmerjali s ‘komunajzarko’, ‘smrdljivo levuharco’, ‘dvorno služkinjo’. Na Facebooku Benedetti odgovarja praktično vsem, tudi največjim prostakom in vsevednežem, ki zmerjajo in žalijo. Zakaj se je odločila za ta korak? Nekdanja dolgoletna šefinja državnega protokola odgovarja, da ima še vedno upanje, da posamezniki, ki zapišejo takšne komentarje, ob primernem odgovoru dobijo razširjen pogled. “Ne odgovarjam čisto vsem, vendar imam še vedno upanje. In ne boste verjeli — pogosto se zgodi, da posamezniki, s katerimi se zapletem v dialog, umirijo svojo komunikacijo. To se mi ne zdi zaman,” poudarja.

Twitter kot platforma za prostaštvo

In če je Benedetti še vedno aktivna na Facebooku, je svoj profil na Twitterju izbrisala. Kot ocenjuje, se ji zdi Facebook, v primerjavi s slednjim, bolj blag. “Mogoče tudi zato, ker se na Facebooku objavlja še kaj drugega kot le politika. Twitter je surov in prav to sem imela možnost občutiti na lastni koži. Ko sem napisala tvit Mateju Toninu, ki je bil z mojega vidika nedolžen, dojemala sem ga kot konstruktivno kritiko, se je vsulo,” izpostavlja. Pravi sicer, da Tonin ni bil tisti, ki se je neprimerno odzval, pač pa drugi.

“Spomnim se, kot da bi nekdo pritisnil gumb, so se začeli valiti komentarji. Menim, da tudi na račun tega, ker je v tem okolju zelo veliko lažnih profilov, ki se trudijo ustvarjati neko mnenje. To je potem videti tako, da nekdo zapiše žaljiv tvit, ki prejme 200 všečkov. Od tega pa je mogoče 30 takšnih, ki so resnični. To je danes povsem nekaj običajnega — ne samo v politiki, temveč tudi v gospodarstvu. Najamejo se PR-agencije z namenom ustvarjanja lažnega mnenja,” predstavlja Benedetti in ob tem poziva k bolj premišljeni uporabi družbenih omrežij. “Vedno je treba temeljito razmisliti o tem, kaj objavljate,” opozarja.

Benedetti je bila kot nekdanja šefinja državnega protokola vpeta tudi v politično življenje, saj je politične predstavnike spremljala praktično na vsakem koraku. Pravi, da prostaštva, ki ga lahko v zadnjem času beremo in vidimo pri politiki, v času njene funkcije ni bilo.

“Krivdo za to pripisujem družbenim omrežjem. Kaj se namreč zgodi? Nekdo objavi določen tvit in mediji to povzamete. Razumem, da lahko Twitter včasih pomeni tudi vir informacij, a težava je v tem, komu verjeti in komu ne. Zelo težko je vedeti, kdo je verodostojen, saj je veliko zavajanj. Ne vidim težave v tem, da je Twitter postal eno pomembnejših orodij neposredne komunikacije z javnostmi. Vidim pa težavo, na kakšen način se na tej platformi komunicira. Če bi spremenili način komunikacije, bi bilo povsem v redu,” meni.

Uroš Kokol/N1

Uroš Kokol/N1

Uroš Kokol/N1

Uroš Kokol/N1

O izkušnjah s predsednikom Pahorjem

Družbena omrežja v svoji komunikaciji z državljani in javnostjo uporablja tudi predsednik države Borut Pahor, na katerih je zelo dejaven. Predvsem na Instagramu, kjer pogosto poskrbi za ‘hudomušne’ objave. Da je tudi pri protokolu poseben, je v preteklosti povedala Ksenija Benedetti.

“Pahor je spremenil določene ceremoniale in na začetku nam je to povzročalo kar nekaj težav. Želel je recimo, da se sprejem z vojaškimi častmi z gardo Slovenske vojske namesto pred predsedniško palačo zgodi na Kongresnem trgu, kar pa je seveda velik organizacijski zalogaj. Dejala sem mu, da je v tem primeru treba zapreti ceste, postaviti ograje in pridobiti dovoljenje, pa je vseeno vztrajal. Ko smo to potem prvič naredili na Kongresnem trgu, sem mu povedala, da je imel prav. Predsednik je imel dobre namene, prostor pred predsedniško palačo je manj primeren, medtem ko je Kongresni trg veličasten,” se spominja dogodka.

Ravno predsednik Pahor pa je 9. februarja podpisal odlok o razpisu rednih volitev, ki bodo potekale 24. aprila. Na političnem parketu je zato te dni vse bolj pestro, saj je predvolilno obdobje v polnem teku. Kako je to obdobje v preteklosti vplivalo na delo politikov, ki so v kampanjah zasedali visoke položaje, in ali so morda to izkoriščali? Benedetti opisuje, da so tudi v preteklosti politiki v predvolilnem obdobju povabili več gostov iz  tujine kot v običajnih časih. “Vsak politik je želel delati pri svoji pojavnosti prek protokolarnih dogodkov, kar se mi ne zdi nič slabega,” dodaja.

Nam bo uspelo premostiti delitve ob državnih praznikih?

Kaj pa prerivanja za govore, kot se je to zgodilo v zadnjem odmevnejšem primeru, ko predsednik državnega zbora Igor Zorčič ni želel priti na proslavo, za katero je bil prejšnje leto predviden kot govornik, ker pa letos ni bil več, se je odločil, da ga ne bo. Benedetti pravi, da se je to dogajalo tudi v preteklosti in da je v odboru za državne proslave to večkrat doživela. “Sploh pred volitvami je bilo pomembno, kdo bo govorec na državni proslavi. Tovrstnega prerivanja je bilo kar nekaj, čeprav obstajajo pravila,” poudarja.

Kot strokovnjakinja na področju državniškega protokola Benedetti ocenjuje tudi, da za državo niso primerne t. i. vzporedne proslave, niti ni primerno, da se državne proslave nekateri predstavniki politike ne udeležijo, če ne prihajajo iz istih političnih vrst. Tovrstne delitve bo, po oceni sogovornice, v prihodnje zelo težko premostiti.

“Težava je lahko tudi vsebina proslave, ki jo mogoče nekdo iz druge politične strani težko sprejme. Vedno sem bila zagovornica, da morajo biti proslave programsko takšne, da čim manj ljudi najde kaj spornega. Že to bi bil korak naprej. Torej, da bi delali tak program, ki bi ustrezal vsem, čeprav je to težko. Ne vem, ali bo v bližnji prihodnosti kaj drugače,” izrazi skeptičnost.

”Po podpisu koalicijske pogodbe ni prostora za izgovore”

Bolj kot o programu slavnostnih prireditev je v zadnjem času govor o volilnih programih. Benedetti, ki od strank pričakuje konkretne programe, pravi, da ob stavkih kot ‘treba bi bilo, zagotoviti je treba, prizadevali si bomo, to bomo naredili čim prej oziroma takoj, ko bodo okoliščine dopuščale …’ dobiva pike. Sama pričakuje jasne odgovore in konkretne datumske roke. “Ko se po volitvah podpisuje koalicijska pogodba, se lahko napišejo roki in konkretno, kaj bo kdo naredil in kdaj. Pred volitvami je sicer to težko, saj imamo tak sistem, da se koalicije sestavljajo po volitvah. Vendar ko se koalicijska pogodba enkrat podpiše, se mi ne zdi, da je veliko prostora za takšne izgovore,” pravi.

Ker se v Sloveniji vse bolj bližamo predvolilni kampanji, v kateri se bodo soočile politične strani, obstaja nevarnost, da bodo vsebino spet zameglila medsebojna obračunavanja, kaj je kdo rekel ali tvitnil, kdo s kom ne bi šel v vlado. Benedetti meni, da se na splošno premalo poudarja vsebina, vse preveč pa je obmetavanja. “Upam, da bodo soočanja vezana na vsebino in ne na cinizem, žaljenje. To, kar zadnje čase gledam, mi je kar žal, da se to v Sloveniji dogaja,” sklene Ksenija Benedetti.

Podkast: oddajo lahko tudi poslušate