Menu Item
Gibanje Svoboda, SD, Levica danes ob 11. uri podpisujejo koalicijsko pogodbo, ki pa je že v fazi osnutka sprožila nekaj burnih odzivov. Nezadovoljstvo izhaja predvsem iz nejasnosti, kako bodo številne velike spremembe izvedene. Bo premoženjski davek, ki bo očitno pomemben vir financiranja koalicijskih projektov, udaril večino prebivalcev ali samo najbogatejše? Kdo sploh so za to koalicijo najbogatejši? Kdaj in kako bo ukinjeno dopolnilno zavarovanje? Bo omejitev popoldanskega dela zdravnikov zelo draga? Za koliko časa se bo spet zamaknila uvedba dolgotrajne oskrbe? Kdo lahko pričakuje 30-urni delovni teden?
Koalicijska pogodba je strateški dokument, seznam želja. V strankah bodoče koalicije – Gibanju Svoboda Roberta Goloba, SD Tanje Fajon in Levici Luke Mesca – so v zadnjih dneh, ko so nekateri ukrepi naleteli na buren odziv, splošna ocena pa je, da gre za precej ‘drag’ seznam, že pojasnili, da se vseh ne bodo lotevali takoj.
Finančne učinke je zaradi nedorečenosti ukrepov danes nemogoče ocenjevati. Kot pravi Polona Domadenik Muren z Ekonomske fakultete v Ljubljani, pa so posamezni ukrepi precej ‘težki’ z vidika manjka fiskalnega prostora v proračunu. “Glede na to, da smo glede strukturnega primanjkljaja med državami članicami EU ena od bolj problematičnih držav, bo izziv ob sedanjih prilivih oklestiti proračunske odhodke,” meni.
Koga bo obremenil premoženjski davek?
Ena osrednjih idej na prihodkovni strani proračuna je davek na premoženje. Zakaj? Ideja bodoče koalicije je, da je v Sloveniji premoženje – za razliko od dela – primerjalno manj obdavčeno kot v Evropski uniji (EU) in da imamo naraščajočo premoženjsko neenakost, z uvajanjem progresivnega davka pa bi dobili vire za nove razvojne in socialne potrebe, med drugim ukinitev dopolnilnega zavarovanja in nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč (NUSZ) ter financiranje dolgotrajne oskrbe. Kot smo pisali, je davek naletel na močen odziv, slišati je celo, da gre za prikrito nacionalizacijo. Predstavniki koalicije pa so v zadnjih dneh poudarjali, da je postavitev sistema stvar nadaljnjega dela in javne razprave.
V SD so se naslonili na idejo Slovenskega nepremičninskega združenja, ki ga vodi Marko Novak. Združenje ocenjuje, da je v Sloveniji za 350 milijard evrov premoženja (če odštejemo obveznosti, pa za 300 milijard evrov), ki bi ga obdavčili v višini do tri tisočinke letno. V SD pravijo, da bi šlo za univerzalni davek, vezan na premoženje (nepremičnine, bančne vloge, bilance bank in podjetij), ne glede na to, ali je lastnik fizična, pravna oseba, verska skupnost ali kaj drugega. Po ideji SD bi čez palec zbrali 1,05 milijarde evrov letno, po pokritju izpada prilivov iz naslova dopolnilnega zavarovanja in NUSZ (obeh skupaj je za okoli 830 milijonov evrov) bi to pomenilo neto okoli 220 milijonov evrov dodatnih davčnih prilivov. To bi po načrtih stranke namenili za dolgotrajno oskrbo in “razvojne naloge regij in lokalnih skupnosti”. Pri tem bi povprečen prebivalec po oceni stranke plačeval manj kot danes: dva upokojenca, ki živita v lastnem stanovanju, vrednem okoli 100 tisoč evrov, bi plačala 300 evrov letno, kar je bistveno manj kot danes plačata samo za dopolnilno zdravstveno zavarovanje (okoli 800 evrov letno). Seveda to na drugi strani pomeni, da bi morali premožnejši plačevati več – kako bi stopnje obdavčitve naraščale, pa za zdaj ni jasno.
V Levici pa izhajajo iz Svetovnega poročila o neenakosti 2022, ki ga je naredil World Inequality Lab pod vodstvom ekonomistov Paris School of Economics in kalifornijske univerze Berkeley, in je po poročanju revije Manager Časnika Finance pokazalo, da imamo v Sloveniji 200 tisoč najbogatejših, ki si lastijo več kot polovico premoženja (57 odstotkov), ter spodnji milijon ljudi, ki premoženja praktično nima (oziroma ima le 5,8 odstotka vsega). Tako menijo, da je treba obdavčiti premožne. To bi naredili z dvema davkoma: prvi je progresiven davek na nepremičnine, s katerim bi obdavčili predvsem lastnike več, dražjih in praznih nepremičnin, večina Slovencev pa po oceni stranke ne bi plačevala več kot zdaj, drugi pa davek na celotno neto premoženje milijonarjev, ki bi ga plačevale fizične osebe, vključeval pa bi nepremičnine, vrednostne papirje in vse druge oblike premoženja (dodatno pojasnilo, ali bi torej milijonarje dvakrat obdavčili, še čakamo).
Kot pravijo v Levici, Slovenija zdaj z davki na premoženje na letni ravni zbere slabih 230 milijonov evrov oziroma 0,6 odstotka BDP, kar je krepko pod povprečjem EU, ki znaša 2,2 odstotka BDP. “Prizadevali si bomo, da se na dolgi rok prihodek od davkov na premoženje podvoji,” pravijo. To bi pomenilo, da bi sčasoma pobrali po 460 milijonov evrov letno, kar je več kot pol manj od cilja SD. In hkrati premalo za pokritje ukinitve dopolnilnega zavarovanja in NUSZ.
Iz Gibanja Svoboda na vprašanje, kako bi davek izgledal in kakšen izplen pričakujejo, niso odgovorili.
Učinke davka je težko predvideti, ker osnovni gabariti še niso znani: kaj bo obdavčeno, kje bo prag obdavčitve, kakšne bodo stopnje davka in kako se bodo dvigovale. Predvsem pa je vprašanje, kako realne so osnove za zgornje ocene strank, saj resne analize premoženja ter njegove razporeditve pri nas najverjetneje nimamo. Ali so jo kdaj naredili, smo v petek vprašali ministrstvo za finance, a do zdaj nismo dobili odgovora. Kot je za N1 že povedala davčna svetovalka Božena Macarol, bo izziv tudi zaznava premoženja, saj recimo država nima podatkov o premoženju v kriptovalutah ali nepremičninah v tujini.
Bodoči premier Robert Golob je o nekaterih burnih odzivih na koalicijsko pogodbo, zlasti na področju zdravstva in davčne politike, dejal, da je namen bodoče vlade združevati. Tudi če bi to pomenilo, da bi se morala koalicija nekaterim načrtom iz koalicijske pogodbe odpovedati ali jih predrugačiti.
Kako drago bo popoldansko delo zdravnikov?
Koalicijska pogodba je jasna: nova vlada bo zdravnikom, ki so zaposleni v javnih zdravstvenih zavodih, prepovedala opravljati popoldansko delo pri zasebnikih. Predstavniki koalicije pa vseeno trdijo, da se to ne bo zgodilo. Takšno popoldansko delo bo res odpravljeno, pojasnjujejo, vendar tako, da se bodo zdravniki sami odločili za delo izključno v javnih zavodih, ker jim bo to dovolj privlačno.
Nova vlada bo torej ustvarjala okoliščine, da bodo zdravniki po opravljenem osemurnem delovniku še nekaj ur ostali v bolnišnici, ki jih zaposluje, namesto da bi šli delat za zasebno podjetje. Bi lahko to dosegli tako, da bi zdravnikom za popoldansko delo plačali 100 evrov na uro? Zakaj pa ne, je odgovoril najverjetnejši novi minister za zdravje Danijel Bešič Loredan, ko so ga to vprašali prejšnji teden v oddaji Tarča na TV Slovenija.
Če bi res dobili 100 evrov na uro, bi se plačilo zdravnikov za delo prek rednega delovnega časa v matični ustanovi po naših informacijah povečalo za dvakrat do petkrat. Na drugi strani pa v koalicijski pogodbi nič ne piše o nadzoru nad tem, koliko zdravniki naredijo v rednem delovniku. Nizka storilnost nekaterih zdravnikov je po mnenju več poznavalcev glavni razlog, da sploh obstaja potreba po popoldanskem delu.
Seveda zdravniki ne morejo delati sami, zato bi morala vlada verjetno dvigniti tudi plače ostalih zdravstvenih delavcev. Poleg tega zdravniki glasno zahtevajo tudi visok dvig plač za svoje redno delo. Iz koalicijske pogodbe je razumeti, da bo nova vlada želje zdravnikov uresničila, čemur bi zagotovo sledile nove zahteve drugih poklicnih skupin v javnem sektorju. Stroški plač v javnem sektorju so se pod prejšnjo vlado zelo povečali, pod novo pa se bodo morda še bolj.
Bodo našli nadomestek za dopolnilno zavarovanje?
Člani prihodnje koalicije se strinjajo, da je sedanje dopolnilno zdravstveno zavarovanje nepravično in neučinkovito. Ne vedo pa še, kako ga bodo odpravili. Način njegove nadomestitve bodo poiskali do konca leta 2024, so napovedali v koalicijski pogodbi.
Z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem zberemo nekaj več kot 600 milijonov evrov na leto ali približno petino denarja za zdravstvo. Nepravično naj bi bilo zato, ker vsi, ne glede na dohodke in premoženje, zanj plačajo enako premijo, ki znaša približno 37 evrov mesečno. Neučinkovitost pa mu kritiki očitajo, ker komercialne zavarovalnice, ki zbirajo premije in jih posredujejo naprej, za svoje delovanje porabijo okoli 50 milijonov evrov. Zavod za zdravstveno zavarovanje, ki zbira prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, ima namreč relativno manjše obratovalne stroške.
Vse to različne levosredinske vlade ponavljajo že okoli 20 let, a kljub temu še nobeni ni uspelo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ukiniti. Zadnja levosredinska vlada, ki jo je vodil Marjan Šarec, je ob tem neuspehu tudi razpadla.
Prvi izziv pri ukinitvi dopolnilnega zavarovanja je verjetno zavzetost odločevalcev. Besedilo koalicijske pogodbe kaže, da to pri prihodnji koaliciji ne bi smel biti problem. Vendar je Bešič Loredan, ki bo spremembo pripravljal, že dejal, da bi lahko dopolnilno zavarovanje ostalo.
Odpravili ga bodo namreč samo, če bodo našli boljši način, da zdravstvu zagotovijo potreben denar, je pojasnil. Opozarjanje na to dejstvo se zdi odvečno, saj ga imajo vsi kritiki dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja za samoumevnega. Različni načini odprave dopolnilnega zavarovanja so seveda znani, še več, nekateri so celo že zapisani v obliki zakonskih predlogov. Težave so vedno nastale pozneje, namreč pri usklajevanju predlogov s socialnimi partnerji in predvsem z ministri in ministricami za finance.
Res je, da mora vlada šele izbrati način nadomestitve pričakovanega izpada denarja. Vsaka možnost ima svoje slabosti in prednosti. Pri naslednji koaliciji bi lahko bila izbira še posebej zahtevna, saj naj bi bila na mizi tudi ideja o financiranju zdravstva iz napovedne obdavčitve premoženja. Dosedanji predlogi ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja niso bili vezani na tako obsežne davčne reforme, a vseeno niso uspeli.
Na dolgotrajno oskrbo bo treba še čakati
V veljavni zakonodaji je določeno, da bo z začetkom prihodnjega leta zaživel sistem dolgotrajne oskrbe, ki ga je prejšnja koalicija sprejela konec prejšnjega leta. S tem bi, kot so obljubljali podporniki zakona, Slovenija končno dobila urejen sistem za naraščajoče število oseb, ki potrebujejo te storitve.
Ta sistem po naših neuradnih informacijah vseeno ne bo zaživel. Čeprav to v koalicijski pogodbi ni izrecno zapisano, smo neuradno izvedeli, da se nova koalicija nagiba k oblikovanju svojega sistema dolgotrajne oskrbe. To bi pomenilo, da se bodo odpovedali sistemu, ki ga je sprejela prejšnja koalicija in bi moral biti implementiran z začetkom prihodnjega leta.
Implementacija tega sistema se je izkazala za velik problem. Še preden je bil zakon sprejet, so mnogi opozarjali, da je neizvedljiv. To se je zdaj, ko ga poskušajo vpeljati, potrdilo. Če predpisi ne bodo spremenjeni, jih ne bo mogoče izvršiti, pojasnjujejo na zavodu za zdravstveno zavarovanje, ki bi imel v tem sistemu glavno vlogo.
Naslednja vlada bo resor dolgotrajne oskrbe selila iz ministrstva za zdravje na novo ministrstvo za solidarno prihodnost, ki ga bo vodil Luka Mesec. Njegovo ministrstvo pa še ne more nastati, saj je odhajajoča vlada blokirala spremembo zakona o vladi.
Mesec naj bi nov zakon o dolgotrajni oskrbi pripravil do sredine naslednjega leta, so nam povedali viri, ki so želeli ostati neimenovani. Sistem naj bi v prvi vrsti slonel na oskrbi na domu, solidarnosti pomoči med upokojenci ter v skupnost vpetih domovih za starejše.
Problem pri ureditvi dolgotrajne oskrbe ni samo v določitvi storitev, ki jih bo sistem nudil. Morda še večji izziv je poiskati denar za financiranje potreb. Koalicijska pogodba o financiranju dolgotrajne oskrbe ne govori, neuradno pa omenjata predvsem dve možnosti. Ena je nova dajatev oziroma prispevek, druga je financiranje tega področja iz novega premoženjskega davka. Nedvomno je veliko vprašanje, kako obsežen bo premoženjski davek in kaj vse misli nova vlada z njim plačati.
Kje bi se zaposlili delavci iz zaprtih tovarn?
“Z letom 2023 bomo minimalno plačo dvignili na najmanj 800 evrov neto. Tudi vnaprej si bomo prizadevali za realno rast minimalne plače,” je zapisano v koalicijski pogodbi. Tema, ki praviloma naleti na precej oster odziv delodajalcev, je tokrat – vsaj tako se zdi – precej manj pereča, saj je gospodarstvo glede na letošnjo inflacijo že pred napovedjo nove koalicije pričakovalo pritisk za tak dvig plač.
Je pa Gospodarska zbornica Slovenija širše gledano nezadovoljna s tonom koalicijske pogodbe glede industrije. Tibor Šimonka, predsednik GZS, je tako dejal, da “ni videti, da bi bila industrija v mandatu nove vlade prioriteta, kaj šele, da bi bila deležna pomoči v različnih podpornih shemah, kot to velja v konkurenčnih državah. Ključni problem je, da ni predvideno, kje in kako nadomestiti izgubljena delovna mesta, če bo zaradi novih usmeritev prišlo do zapiranja tovarn in se bodo investitorji selili v države, bolj prijazne do industrije.”
Krajši delovni čas terja več delavcev
Morda je rešitev za Šimonkovo vprašanje v napovedi koalicije o možnosti prostovoljnega prehoda na 30-urni delovnik, torej skrajšanje polnega delovnega časa s 40 na 30 ur. V tem primeru bi zaposleni obdržali polne pravice iz naslova delovnega razmerja za polni delovni čas.
Predsednik Združenja delodajalcev Slovenije in direktor industrijskega podjetja Boxmark Leather Marjan Trobiš je za N1 dejal, da debata okrog skrajšanega delovnika teče tudi v Nemčiji, da pa je v času pomanjkanja delovne sile to za mnoga podjetja neizvedljivo, zato je vprašanje, koliko bi jih sledilo priporočilu. Nekatera podjetja že v današnji ureditvi delajo po tem sistemu.
V resnici seveda ne bi bilo tako preprosto, da bi podjetja samo zaradi povečanja števila brezposelnih skrajšala delovni teden. Vlada tudi na področjih gospodarstva in trga dela očitno ne bo tako lahko uresničila svojih načrtov.
Javnofinančna vzdržnost
Kot omenjeno v uvodu, bodo imeli nekateri ukrepi iz koalicijske pogodbe pomembne javnofinančne učinke, na primer povečanje izdatkov za zdravstno na 12 odstotkov BDP. Stranke bodoče koalicije napovedujejo, da se bodo težav zagotavljanja javnofinančne vzdržnosti med drugim lotile s spremembo fiskalnega pravila, tako da bodo naložbe izvzete iz izračuna strukturnega primanjkljaja (gre za primanjkljaj, ki ne upošteva dejavnikov, ki izvirajo iz gospodarskega cikla). Razprava na ravni EU o tem teče zelo dolgo in se v času, ko se države pogovarjajo, kako po koronakrizi ponovno vpeljati fiskalno pravilo, intenzivira, pravijo poznavalci. Strinjajo pa se s pomislekom Gospodarske zbornice Slovenije, da moramo počakati na predhodne spremembe na nivoju EU, saj bi, če bi to Slovenija na lastno pest naredila prej, finančni trgi lahko označili kot fiskalno nevzdržno, zaradi česar bi se dvignil strošek zadolževanja države. V Fiskalnem svetu RS, ki ga vodi Davorin Kračun, tega niso želeli komentirati, mnenje o koalicijski pogodbi bodo podali po imenovanju vlade.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje