Pričevanje makedonskega delavca, ki je leta 2013 s trebuhom za kruhom prišel v Slovenijo in se ujel v mrežo goljufivih delodajalcev v gradbeništvu. Kot nam je povedal sogovornik, so delali tudi na državnih avtocestnih gradbiščih. Policija je zdaj ovadila tri ljudi, ker naj bi opeharili več kot 400 tujih delavcev.
Jernej Turnšek in njegov oče Branko naj bi bila po poročanju medijev dva od trojice nedavno ovadenih slovenskih državljanov, ki so spletli mrežo 22 podjetij s slamnatimi lastniki in v njih prezaposlovali tuje delavce. Kdo je tretji ovadeni, ni znano.
Kot je ob ovadbah sporočila policija, so oškodovane delavce, večinoma iz Bosne in Hercegovine, Srbije in Severne Makedonije, med letoma 2011 in 2018 zaposlovali in po določenem času prezaposlovali v vedno nove družbe, katere so uradno upravljali tako imenovani slamnati direktorji, v času zaposlitve pa jim niso izplačevali plač ter poravnavali prispevkov, akontacij dohodnine in odpravnin. S tem naj bi 423 delavcev oškodovali za najmanj 2,1 milijona evrov.
Kako so ravnali s tujimi delavci, nam je razkril Makedonec, ki ne želi biti imenovan.
Bolgarski potni list vstopnica na evropski trg dela
Naš sogovornik je bil leta 2013 eden od 835 makedonskih državljanov, ki so prišli delat v Slovenijo. Na začetku tistega leta je dobil bolgarsko državljanstvo. To je pogosta vstopnica za Makedonce na evropski trg delovne sile, je nedavno poročal spletni medij Euractiv. Tako je samo v zadnjem desetletju 65 tisoč državljanov Severne Makedonije dobilo bolgarsko državljanstvo, ki jim omogoča, da lahko brez vizuma potujejo po Evropski uniji, saj je Bolgarija članica, Severna Makedonija pa (še) ne.
Delavec, s katerim smo govorili, je zaposlitveno priložnost v Sloveniji našel prek prijatelja. Ta mu je dal kontakt Jerneja Turnška za gradbena dela v Sloveniji.
Žiga Živulović jr./BOBO
Podjetja, ki so leta izkoriščala tuje delavce, so po navedbah našega sogovornika delala tudi na državnih gradbiščih, kot podizvajalec podjetij SGP Pomgrad in VOC Celje. V VOC Celje so nam dejali, da z nobenim od podjetij, ki jih navajamo v tem članku, niso sodelovali. Kot povedano v uvodu, pa je bilo teh podjetij 22, imen vseh ne vemo. Odgovora SGP Pomgrad nismo dobili. Dars pa nam je poslal obširen odgovor, kako preverja izvajalce in podizvajalce. Če ugotovi, da ima neplačane davke ali da ne spoštuje delovnopravne zakonodaje, lahko podjetje odslovi. So pa taki primeri redki, so zapisali v odgovoru in dodali, da Dars zavrača tovrstne prakse podjetij.
Delali na državnih gradbiščih
Sredi avgusta je v Celju z Ilijo Ć., Turnškovim sodelavcem (tu omenimo, da smo oba klicali na telefonski številki, ki smo ju pridobili, a sta bila nedosegljiva), podpisal prvo pogodbo o zaposlitvi v podjetju Izokrov, kjer je delal štiri mesece.
Ko mu je pogodba potekla, je dobil pogodbo za podjetje Re Teh za šest mesecev, sledila je prezaposlitev v naslednje podjetje. V treh letih in pol, kolikor je delal tam, je imel pogodbe z vsaj 15 različnimi podjetji, med njimi Event Invest, Inter Gradmetal in Mojster Plus. Delavec je sicer opazil, da je pogodbo o zaposlitvi vedno podpisal le on, Ilija Ć. pa ne. A ko ga je vprašal, zakaj, mu je odvrnil le, da ga nič ne briga.
Na vprašanje, za koga so delali, nam je dejal, da je prvi dve leti delal na državnih avtocestnih gradbiščih na Ptuju in Trojanah, kot podizvajalec podjetij VOC Celje in SGP Pomgrad, kasneje pa na gradbiščih ob avstrijski meji ter nazadnje v Idriji.
Furs in delavci ostali brez vsega
Podjetja, v katerih je delal makedonski delavec, so javnosti neznana, vsa pa so imela slamnate lastnike. Jernej in Branko Turnšek ter Ilija Ć. po naših poizvedbah v javno dostopnih virih v nobenem od podjetij niso bili med zastopniki ali lastniki. Prvi delodajalec našega sogovornika Izokrov je prej dosegal po nekaj deset tisoč evrov prihodkov letno, leta 2012 pa ni imel prihodkov, pod črto je ustvaril slabih šest tisočakov izgube. Od leta 2013 ni podatkov.
Uradni lastnik in zastopnik Izokrova je bil ves čas Marko Lalić, ki pa je leta 2016, ob stečaju Izokrova, upravitelju Viliju Zlatku Hohnjecu (kot izhaja iz poročila na Ajpesu) dejal, da je bilo podjetje maja 2013 neodplačno preneseno na družbo S-Metal, d. o. o., v posredni lasti Igorja Halerja, a da se prenosa lastništva v sodnem registru ni uredilo. Domnevni novi družbenik oziroma odgovorne osebe podjetja (tudi Haler) pa naj bi zlorabili družbo Izokrov s prezaposlovanjem delavcev, neoddajo REK-obrazcev, ponarejanjem listin in tako dalje, je Lalić dejal po navedbah v poročilu stečajnega upravitelja. Ali navedbe držijo, ni znano.
Izokrov je imel od konca oktobra 2013, torej dva meseca po zaposlitvi našega sogovornika, status davčnega neplačnika ali nepredlagatelja REK-obrazcev, slaba tri leta kasneje (junija 2016) je šel na zahtevo Fursa v stečaj. Podjetje je za seboj pustilo 41 tisoč evrov davčnega dolga, ob stečaju pa je imelo še vedno 33 zaposlenih. Ker ni bilo premoženja, je bil stečaj v nekaj mesecih končan brez poplačila.
Podobne zgodbe so se odvijale tudi v drugih podjetjih. V nekaterih se pojavljata imeni Marka Hribovška in Matjaža Remeniha, o katerih je Dnevnik pred leti pisal kot najbolj dejavnih članih združbe, ki se je ukvarjala s prevzemanjem zadolženih in praktično propadlih podjetij (tako imenovani pogrebniki podjetij).
Tudi po 15 ur dnevno na gradbišču
Sogovornik nam je opisal težek vsakdan migrantskih delavcev. Delali so po 10, tudi do 15 ur dnevno, tudi vikendi so bili delovni: po deset ur ob sobotah in osem ur ob nedeljah. Delodajalec mu je na začetku plačeval tri evre na uro, plačal mu je malico in prevoz s kombijem do gradbišča in nazaj ter nastanitev, kjer so živeli skupaj z drugimi delavci.
Mesečno je prejel do 850 evrov, kakšen mesec pa je dobil le po 170 evrov, je povedal. Ni pa dobil plačane nobene nadure, regresa, ni mogel koristiti letnega dopusta, niti ni prejel nadomestila, ker ga ni koristil.
Danes meni, da so se “šefi” izživljali nad njimi. “Recimo, da sem delal 12 ur. Ko smo se v večernih urah vrnili, sem ga, namesto da bi šel pod tuš in na večerjo, čakal pred stavbo, da mi je povedal, kje naslednji dan delam. Včasih tudi do pol enih ali enih ponoči. Na koncu mi je dejal, da naslednji dan ne delam, da lahko spim.” Če ni delal, ni dobil plačila. “Ne samo mene, veliko nas je bilo, ki nas je izigraval. Po 20, 30 ljudi je v kolonah čakalo razpored dela. Potem nam je ob enih ponoči dejal, da ne delamo. Po 10 ali 15 dni v mesecu nismo delali.”
Naj je dobil 850 evrov ali pa le 170 evrov, stroške je bilo treba kriti. Med drugim je moral za ženo, ki se mu je po določenem času pridružila v Sloveniji, Iliji Ć. plačevati za posteljo v delavskem domu. “Skupaj sva živela v sedem ali osem kvadratnih metrov veliki sobi. Sam sem imel brezplačno, a za nastanitev žene sem mesečno nakazoval 120 evrov.”
Poleg tega je moral denar pošiljati domov. “Takrat sem imel sina na fakulteti v Makedoniji in sem mu moral nakazovati za stroške.” Včasih ni imel dovolj denarja, zato si je izposodil od kolega.
Del prispevkov poplačali
Zadnjo pogodbo je na začetku leta 2017 podpisal za podjetje Bonavita. Da nekaj ni v redu, je delavec prvič pomislil, ko je želel ženi urediti začasno prebivališče, da ji ne bi bilo treba na vsake tri mesece hoditi v Severno Makedonijo za podaljšanje vizuma.
“Šefa Ilijo Ć. sem prosil, da mi uredi začasno prebivališče, a tega ni želel, zato sem šel na celjsko občino in vprašal, zakaj mi delodajalec tega ne odobri. Napotili so me na inšpektorat za delo.” Ko je sodelavec v spletni aplikaciji eDavki preveril, ali ima plačane prispevke, je ugotovil, da podjetje ni oddajalo REK-obrazcev, niti plačevalo prispevkov. Oddal je prijavo na inšpektorat za delo, skupaj z Delavsko svetovalnico pa tudi ovadbo na policijo.
“Ko smo vložili ovadbo, so bili prispevki tega podjetja po obrokih plačani. Verjetno zaradi prijave inšpektoratu za delo. Gotovo pa nimam plačanih za 18 mesecev prispevkov, v treh letih in pol dela za Turnškova podjetja nisem dobil nadur, regresa, neizkoriščenega dopusta.”
Želi sodni epilog
Zdaj ima delavec službo v Sloveniji, kjer dobi plačilne liste, regres, letni dopust. A vendarle želi sodni epilog izkušnje s Turnškovimi podjetji – zaradi sebe in tudi zaradi nekaterih delavcev, ki jim je uredil delo v Sloveniji, na koncu pa so vsi skupaj ostali brez pomembnega dela zaslužka. “Zdaj se jezijo name, češ da sem jih okoli prinesel, saj sem jih jaz pripeljal.”
Od oddane ovadbe pred štirimi leti ni dobil od inšpektorata, policije, tožilstva nobene povratne informacije. “Štiri leta čakam odziv, sodišče pa nič,” je dejal. “Do pokoja bom v Sloveniji, a želim na sodišče. Zahtevam le to, kar je moje. Ne od nekoga drugega, moje.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!