Slavoj Žižek, kulturni filozof in svetovna filozofska zvezda, v kolumni za RT o globalnih posledicah širjenja koronavirsa, o omikronu, ki je po njegovem posledica "škandaloznega zanemarjanja", in o tem, kakšni so resnični motivi nasprotnikov cepljenja, ki vedo, da bo nespoštovanje ukrepov pandemijo samo podaljšalo. Zakaj si torej želijo, da bi trajala čim dlje?
“Reakcija na novo različico koronavirusa, omikron, je razkrila neprijetno resnico. Mnogi sprejemajo idejo o sodelovanju v boju zoper covid-19, ampak obenem ne naredijo nič oprijemljivega. Potrebujemo še večjo krizo, da nas prebudi,” se v svojem razmisleku za Russia Today sprašuje slovenski kulturni filozof Slavoj Žižek.
“Novo različico koronavirusa so prvič zaznali v Južni Afriki 24. novembra. Ima več kot 30 mutacij in obstaja sum, da se širi veliko hitreje kot druge različice, vključno z delto, prav tako ni gotovo, kako učinkovita so proti novi različici cepiva. A odziv po svetu je bil predvidljiv: odpoved letov in podobno. Ali ni grozljivo, da so (bile) takšne, torej obrambe odločitve najmočnejša reakcija razvitega sveta? Ali kot je poudaril dr. Richard Lessells, strokovnjak za nalezljive bolezni na univerzi KwaZulu-Natal v Durbanu v Južni Afriki, nobenega govora ni bilo o podpori, ki bi jo nudili afriškim državam, prav tako so države v razvoju opozarjale na neenakosti v zvezi s cepivi, zdaj pa vidimo posledice,” piše Žižek.
Škandalozno zanemarjenje
Širjenje omikrona je posledica škandaloznega zanemarjanja, piše Žižek. Veliko bolj verjetno je, da bo virus mutiral tam, pravi, kjer je precepljenost nizka, in “zato je verjetno kriva razlika v precepljenosti med razvitimi državami in državami v razvoju. Nekatere razvite države celo uničujejo cepiva, ki jim je potekel rok, namesto da bi jih pošiljala državam z nižjo stopnjo precepljenosti.”
Prav tako so imele farmacevtske družbe, ki so razvijale cepivo, velike koristi od enormnih količin javnega denarja, ki je šel za raziskave in razvoj; v Nemčiji se ta številka giblje med dvema in štirimi milijardami evrov. “Ko pa so podjetja pozvali, naj dovolijo brezplačno licenciranje cepiv, so vsa po vrsti to zavrnila, s tem pa preprečila, da bi cepiva lahko proizvajale tudi revnejše države, ki si pravic za proizvodnjo cepiv enostavno niso mogle privoščiti. In tretjič: zelo hitro je v razvitih državah prevladal pandemični nacionalizem in zadušil resno globalno koordinacijo pandemije,” piše Žižek.
Perverzni užitki nasprotnikov cepljenja
Mediji pogosto ugibajo, zakaj nasprotniki cepljenja tako odločno vztrajajo pri svojih stališčih. A nikoli ne izzovejo najbolj očitnega razloga, meni Žižek, ki pa je, da si nasprotniki cepljenja na nek način želijo, da se pandemija nadaljuje, saj vedo, da nasprotovanje ukrepom in njihovo nespoštovanje pomeni, da bodo ukrepi v veljavi še dlje.
“Če je tako, se postavlja vprašanje, zakaj si nasprotniki celjenja želijo, da pandemija traja? Ideja, da nasprotujejo ukrepom, ker ti posegajo v njihovo svobodo, je sicer resnična, ni pa zadostna. In tukaj ne moremo spregledati njihovega perverznega uživanja v odrekanju običajnim užitkom, prav tako ne smemo podcenjevati skritega zadovoljstva, užitka, ki ga prinaša pasivno življenje, občutek depresije in apatije,” meni.
Očitno potrebujemo še večjo krizo in še večji šok
Žižek v svojem tekstu za RT omeni tudi to, da je na začetku epidemije pisal, da bo bolezen kapitalizmu zadala smrtni udarec, da je to signal, da tako kot do zdaj ne moremo več nadaljevati. “Marsikdo se mi je takrat smejal, res pa je, da je kapitalizem to krizo celo izkoristil za svojo krepitev. Vseeno mislim, da sem imel prav. Kapitalizem se je v zadnjih letih tako spremenil, da ga nekateri imenujejo korporativni neofevdalizem. Pandemija je temu novemu korporativnemu redu dala nov zagon, saj so fevdalci, kot sta Bill Gates in Marc Zuckerberg, vse nas le še bolj nadzorovali,” pravi.
Pesimističen zaključek, ki se ponuja, sklene Žižek, je, da potrebujemo še večje krize in še večje šoke, da se bomo zbudili: “Neoliberalni kapitalizem že umira, prihajajoča bitka pa ne bo več med neoliberalizmom in med tem, kar je na drugi strani, pač pa med korporativnim neofevdalizmom, ki obljublja zaščitne mehurčke pred grožnjami in mehurčke, v katerih lahko sanjamo, kot je Zuckerbergova Meta, in med grobim prebujenjem, ki nas bo prisililo v izumljanje novih oblik solidarnosti.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje