Oglaševanje

Zoran Stevanović
Foto: Borut Živulović/F.A.BOBO

"Razkorak med situacijo v parlamentu in družbeno klimo zunaj njega bo ostal – in se po shizmi v Resnici bržkone še večal. Vladni trojček je v minulem tednu dobil nesporni nadzor nad državnim zborom; če se bo na referendumu o interventnem zakonu izkazalo, da nima podpore med volivci, bo to odprlo veliko krizo legitimnosti. To se je v Sloveniji zgodilo že velikokrat: najprej pod Pahorjevo vlado in nato pod obema naslednjima Janševima vladama in ob koncu Cerarjeve vladavine. Nikoli pa se še ni pripetilo že pred iztekom prvega leta od volitev. In nikoli v tako labilnem in zapletenem geopolitičnem okolju," piše v današnji kolumni za N1 Luka Lisjak Gabrijelčič. Kolumnist analizira dogodke v stranki Resnica, predhodno dogajanje in posledice. Analiza, ki jo je vredno prebrati. Celotno kolumno zato preberite spodaj ...

Oglaševanje

"Sprva postopoma, nato nenadoma." S temi besedami lik v Hemingwayevem romanu Sonce vzhaja in zahaja odgovori na vprašanje, kako je bankrotiral. Opis se kot nova suknja prilega zgodbi o razpadu poslanske skupine gibanja Resnica: razkol se je dogajal postopoma in se dovršil nenadoma.

V tej dvojni dinamiki se skriva tudi odgovor na vprašanje, ali je bil razkol pričakovan. Sam sem po eni strani že pred meseci zapisal, da bi morebiten odmik Resnice iz orbite Janševe vlade skoraj gotovo pomenil, da bi v tem premiku Stevanović ostal brez dela poslanske skupine. Opozoril sem tudi, da vladni koaliciji manjkata le dva dodatna poslanska glasova, da se zaščiti pred muhavostjo njene zunanje partnerice in prepreči, da bi se v primeru spora z njo znašla pred (sicer že zdaj malo verjetno) nevarnostjo uspešne interpelacije ali celo konstruktivne nezaupnice. A ko so se te napovedi pred dnevi uresničile, so me vseeno presenetile. Nenadnost, s katero so se dovršile, priča o tem, da je Katja Kokot političarka, ki odlično razume pomen pravega časa v politiki. Vsekakor bolje od svojega donedavnega šefa in bržkone tudi bolje od svojega novega mentorja.

Katja Kokot in Aleksander Štorek
Foto: Žiga Živulović jr./F.A.Bobo

Očitno je, da se je razkol kuhal že dlje časa. Razlogi niso skrivnost. Zoran Stevanović je narcis, in to verjetno ne le v tistem razširjenjem, ljudskem pomenu besede, pod katerega pade večina politikov in še večji delež drugih javnih osebnosti. V njegovi nesposobnosti, da bi razumel in upošteval interese soljudi, je nekaj patološkega, v iskrenem besu, ki ga popade, kadarkoli v javnosti ni predstavljen z enako podobo, kakršno ima o sebi sam, pa nekaj samodestruktivnega. Takšni ljudje – kot nas učita psihologija množic in politična zgodovina skrajnih gibanj 20. stoletja – imajo lahko izjemen, psihoanalitiki bi rekli "transferni" odnos z atomiziranimi masami. Lahko so izjemni ribiči v kalnih vodah nezavednega. Dokler je bila Resnica res le, kot pravi njeno ime, "gibanje", je bil Stevanović lahko njen voditelj-gospodar, ki je s svojo "poredno" karizmo lahko dajal "moč ljudem". A v trenutku, ko se je gibanje preobrazilo v parlamentarno stranko, kjer je voditelj dobil najvišji položaj v parlamentu, njegovi poslanci pa le potencirano pozornost javnosti nad vsako njihovo besedo in dejanjem – tedaj so se začela trenja in zamere. Stevanović bi jih lahko pomiril, če bi imel še kakšno drugo politično vrlino, razen kreiranja TikTok posnetkov, namenjenih hitri potrošnji. Če bi znal prisluhniti interesom sodelavcev, imel smisel za timsko delo ali vsaj izžareval občutek, da ve, kam pelje skupno barko – razen v neskončne ocene samovšečnosti.

Ko se je pokazalo, da ima poslanska skupina vsaj še eno močno osebnost, ki ne ravno beži od konflikta, je bila shizma le še vprašanje časa. In čas je bil, kot smo rekli, izbran z makiavelistično spretnostjo. Vsi razlogi za razkol so se očitno zgodili že pred volitvami. Kaže, da je Kokot mislila, da bo lahko s Stevanovićem opravila na podoben način, kot je – si parva licet componere magnis – brutalni in birokratsko vešči Stalin opravil s samovšečnim in arogantnim Trockim, brez karizme in taktične spretnosti katerega bi sicer stranka nikoli ne dosegla svojih zmag. Stevanoviću se je očitno začela "dogajati stranka" in za tem dogajanjem je bila vodja njegove poslanske skupine, ki ima bistveno več smisla za kadrovske in administrativne zadeve kot ustanovitelj in šef gibanja. Ko je Stevanović skušal preprečiti "ekscese notranje demokracije", je Kokot spoznala, da je prišel pravi čas za razkol.

Če bi se za potezo odločila še pred volitvami, bi jo Stevanović zagotovo skušal okriviti za neuspeh Resnice na njih – in morda bi mu sčasoma, ko bi javnost pozabila na njegove zadnje afere, celo uspelo plasirati to interpretacijo. Toda Kokot je dala spor lojalno v drugi plan in tako omogočila, da je odgovornost za volilni fiasko padel izključno na Stevanovića. In ker je bil ta fiasko popoln, je lucidno ugotovila, da je zgodbe o Resnici konec, in ji izdala mrtvaški list, še preden bi lahko komentatorji opravili svojo post mortem analizo.

Stevanović je imel nesrečo, da se je afera zgodila tik pred volitvami – in k tej nesreči so gotovo pripomogli konkurenti prejšnjega kranjskega župana Rakovca, ki je bil skupaj s Stevanovićem vpleten v afero o nakupu občinskega zemljišča za gradnjo pravoslavne cerkve v Kranju.

Afera je bila za Stevanovića posebno usodna, ker se je tistemu delu svojih volivcev, ki so še iz časov pandemije ohranjali staro antipatijo do Janše, že zameril zaradi pretesnega sodelovanja z desnico; onemu drugemu delu, bolj naklonjenemu klasičnim desnim stališčem, pa je bilo iskanje uslug za srbsko pravoslavno cerkev vendarle kaplja čez rob. Tako je Resnica tik pred odločilnim volilnim zmenkom ostala brez podpore. Stranka, ki se ima za resnično poosebljenje volje ljudi, je v vsej Sloveniji dobila enega samega svetnika – to je, za primerjavo, šestkrat manj od Piratske stranke.

Katja Kokot, ena glavnih arhitektk strateške naslonitve Resnice na desnico, zaradi česar je to populistično gibanje ostalo brez svojega raison d'être (Stevanovića ljudje pač niso volili, ker bi hoteli še eno miniaturo Janševe SDS), je tako izšla kot indignirana in skoraj dostojanstvena zmagovalka iz poloma, za katerega je sama najmanj enako kriva kot njen donedavni šef. Lahko bi se odločila nadaljevati boj znotraj stranke in s tem nadaljevati njeno agonijo, Stevanoviću pa omočiti, da se iz godlje reši na svoj priljubljeni način: s širjenjem "spina" prek družbenih omrežij. Namesto tega je sunkovito potegnila zavoro, s somišljenikom izstopila iz stranke in jo s tem iz vloge ustoličevalca potisnila v irelevantnost.

Jasno je, da bosta nepovezana poslanca tesno naslonjena na vladno večino. Zelo verjetno je, da se bosta prej ali slej pridružila SDS, s čemer bo ta po številu poslancev prehitela Svobodo. Še pomembneje: s tema poslancema ima vladna večina 45 poslancev, kar pomeni, da lahko mirno spi pred vsako interpelacijo in nezaupnico.

Stevanović se lahko v prihodnje obrne kamorkoli hoče, bistvenega vpliva to ne bo imelo. Zaenkrat mu je lahko v uteho, da je 45 poslancev premalo za njegovo zamenjavo z mesta predsednika državnega zbora. A tudi ta uteha je precej jalova. V trenutku, ko se bo zapletel v naslednjo afero, lahko vladne stranke naredilo zelo eleganten manever: izberejo lahko umirjenega poslanca iz svojih vrst, najraje iz poslanske skupine Demokratov, in ga kandidirajo na mesto predsednika parlamenta. Če jim uspe, bo koalicija imela v rokah vodstvo državnega zbora. Če pa ji ne uspe, bo to v političnem pogledu prav tako zmaga: levosredinski opoziciji bo lahko do konca mandata očitala hinavskost, češ Stevanovića ste napadali, dokler je glasoval z Janšo, ko pa smo predlagali uglednejšega protikandidata, ste potegnili z njim. Win-win situacija torej – še zlasti, ker se je že v času prejšnje Janševe vlade pokazalo, da lahko koalicija brez posebnih težav sobiva tudi s predsednikom parlamenta, ki ni iz njenih vrst.

Janez Janša in Zoran Stevanović
Foto: Marko Vavpotič/F. A. Bobo

A razkorak med situacijo v parlamentu in družbeno klimo zunaj njega bo ostal – in se po shizmi v Resnici bržkone še večal. Vladni trojček je v minulem tednu dobil nesporni nadzor nad državnim zborom; če se bo na referendumu o interventnem zakonu izkazalo, da nima podpore med volivci, bo to odprlo veliko krizo legitimnosti. To se je v Sloveniji zgodilo že velikokrat: najprej pod Pahorjevo vlado in nato pod obema naslednjima Janševima vladama in ob koncu Cerarjeve vladavine. Nikoli pa se še ni pripetilo že pred iztekom prvega leta od volitev. In nikoli v tako labilnem in zapletenem geopolitičnem okolju. Pripnimo si pasove, bo še dolgo in burno.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva. 

Teme

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje

Spremljajte nas tudi na družbenih omrežjih