Vasica Sancto Lucio de Coumboscuro oziroma "mala Provansa" je izolirana v skoraj vseh pogledih.
Leži blizu meje med regijo Piemont v Italiji in Francijo, zato morajo njeni obiskovalci ali leteti v Torino, se nato do nje odpeljati z vlakom in avtobusom ali pa se iz Provanse odpeljati proti jugu, da pridejo do cilja. Tistim, ki prispejo v vas, je oproščeno, če bi se morda spraševali, ali so sploh v pravi državi, še posebej, kadar se domačini poslavljajo z “arveire” in ne “arrivederci”.
Uradni jezik Coumboscura je provansalščina, starodavno srednjeveško neolatinsko narečje okcitanščine, jezika, ki ga govorijo v francoski regiji Oksitanija. V vasi živi le 30 ljudi, življenje domačinov pa še zdaleč ni lahko. Coumboscuro sestavljajo predvsem pastirske družine, njihove črede pa pogosto napadajo volkovi, ki živijo v bližini.
Pozimi elektrike pogosto zmanjka za več tednov, internetne povezave skoraj ni. Toda mirni, gorski travniki in svetlovijoličasta sivkina polja so idealni za obiskovalce, ki iščejo umik od tehnologij. Prav tako so tam čudoviti razgledi z alpskih vrhov, ki segajo do Azurne obale.
Pozabite na bare, supermarkete in restavracije, družabno dogajanje je omejeno le na občasne folklorne dogodke, ki se odvijajo v vasi, ali pa se enodnevni izletniki ob koncu tedna odpravljajo nabirat gobe.
Počasnejši življenjski slog
Domačini imajo počasnejši, preprost življenjski slog v sožitju z naravo. “Nimamo televizorja. Pravzaprav ne pogrešaš tistega, česar še nikoli nisi imel. Ko smo 15 dni zapored brez električne energije, ni razloga za paniko: vzamemo petrolejke starih staršev,” je za CNN Travel povedala 25-letna pastirica Agnes Garrone.
“Navajena sem se zbujati ob zori, da pasem ovce. Delam 365 dni na leto, praznikov ni. Ne poznam ne božiča ne silvestrovanja, saj mora tudi med prazniki čreda jesti. Zanjo moram skrbeti. Ogromno odrekanja je, vendar je vse poplačano, ko se skoti jagenjček.”
Garrone vodi La Meiro di Choco, staro kmetijo, ki v Coumboscuru nudi edino prenočišče z zajtrkom. Tisti, ki pri njej rezervirajo nočitev, spijo v tradicionalni leseni koči, okušajo sveže pridelke iz sadovnjaka in lahko kupijo vrhunsko volno avtohtone italijanske ovce sambucana, znane tudi kot demontina.
Medtem ko so mnogi mlajši prebivalci pred mnogimi leti odšli v iskanju svetlejše prihodnosti, so se Garrone in njeni bratje odločili, da ostanejo in obdelujejo zemljo svojih prednikov. Njihova mati goji konopljo in druga zelišča v zdravilne namene, iz bezgovih listov in regrata izdeluje sirupe.
Kulturni preporod
“Obiskovalci so dobrodošli, lahko ostanejo pri nas, potrebujemo ljudi, da odkrijejo naš svet, ne želimo biti pozabljeni. Imamo toliko dediščine, ki si jo lahko delimo,” je dejala Garrone.
25-letnica je povedala, da je provansalščina, ki je pogosto označena kot mešanica francoščine in italijanščine, njen materni jezik in ne italijanski. Pojasnila je, da ji to, da je del družbenokulturne in jezikovne skupnosti, stare več stoletij, daje močan občutek identitete in teritorialne pripadnosti.
Območje Piemonta, kjer leži Coumboscuro, je v zgodovini večkrat zamenjalo italijansko in francosko oblast, kar po svoje pojasnjuje, zakaj se domačini, kot je Garrone, ne počutijo niti Italijani niti Francozi – temveč preprosto Provansalci. Obdano z gozdovi leske in jesena območje zajema 21 majhnih zaselkov, posejanih po neokrnjeni dolini Valle Grana, vsak pa je sestavljen iz le peščice kamnitih in lesenih bivališč.
Naselbine so povezane s pohodniškimi, gorskimi kolesarskimi in jahalnimi potmi. Osrednjo vas, ki jo sestavlja le osem slikovitih lesenih hišic s freskami na stenah, združenih okoli stare kapele, so leta 1018 ustanovili francoski menihi, ki so imeli tudi svoje njive. Razcvet Coumboscura je trajal več let, stvari pa so se začele spreminjati v 15. stoletju, ko so se zaradi ostrih zim številne družine preselile v Provanso in se vračale le poleti.
Število prebivalcev je vrsto let upadalo, vendar je Coumboscuro doživel prerod v 50. letih prejšnjega stoletja, ko je Garronejin dedek, Sergio Arneodo, postal vaški učitelj. Po preučevanju starodavnega lokalnega jezika je skupnosti pomagal odkriti jezikovne korenine in javnosti približal čar provansalskega jezika.
Duhovno romanje
Danes – ne glede na to, ali gre za uprizoritev v tradicionalnih nošah, umetniške predstave, koncerte, festivale, ljudske plese, tekmovanja v narečju, pisateljske delavnice ali celo obrt – obstaja veliko različnih dejavnosti in dogodkov, ki obujajo provansalsko tradicijo.
Tisti, ki bi radi izvedli več o tem, lahko obiščejo etnografski muzej Coumboscuro, center za provansalske študije pa izvaja tečaje provansalskega jezika in pisanja za odrasle začetnike in otroke.
Vsak julij se na tisoče provansalskih govorcev, oblečenih v tradicionalna oblačila, odpravi na Roumiage, duhovno romanje, ki se začne v Provansi v južni Franciji in nadaljuje vzdolž Alp v Coumboscuro.
Pot jih pelje po zasneženih vrhovih, strmih kanjonih in kostanjevih gozdovih, po isti poti, ki so jo v preteklih letih prehodili njihovi predniki, pa tudi srednjeveški trgovci, razbojniki in čezalpski tihotapci.
Ko prispejo v Coumboscuro, romarje čaka ogromen festival s šotori in skednji, postavljenimi kot začasna nastanitev.
Čeprav je upadanje prebivalstva še naprej pestilo vas, so njeni prebivalci, ki se zdaj bolj zavedajo svojih korenin, vse bolj navezani na svoj rojstni kraj. Danes mnogi na Coumboscuro gledajo kot na zibelko provansalskega mikrokozmosa.
Ogroženi jezik
“Po kulturnem preporodu mizarstva zdaj prodajajo tradicionalne provansalske obrtniške izdelke, kmetije so ponovno zacvetele, pridelujejo krompir, jabolčni mošt, prodajajo kostanj in izdelujejo zeliščne pijače,” je povedal Davide Arnoedo, ki vodi etnografski muzej Coumboscuro in center za provansalske študije.
“Tu se zbirajo učenjaki, intelektualci in umetniki na razstavah in konferencah, da razpravljajo o naši bogati dediščini.”
Po kampanjah lokalne skupnosti za ozaveščanje je Italija leta 1999 uradno priznala obstoj oksitanske manjšine, provansalščina pa je zaščitena z zakonom. Ker pa jeziku grozi izumrtje, ga je Unesco leta 2010 vpisal v Atlas svetovnih jezikov v nevarnosti.
“To je ena redkih dolin na svetu, kjer naš jezik živi,” dodaja Arneodo, sin Sergia Arneoda.
“V preteklosti je bil to lirični, knjižni jezik, ki so ga govorili potujoči dvorni ministranti, nato pa je utonil v pozabo. Po očetovi zaslugi in trudu se je dediščina dotaknila mladih, in mnogi so se odločili, da ostanejo.”
Bogata dediščina
Čarovnice in šamani igrajo veliko vlogo v provansalskem svetu, prav tako odlična alpska hrana. Coumboscuro zagotovo ima neko čarobno vzdušje. Pravzaprav legenda pravi, da imajo številni domačini moč zdravljenja zlomljenih kosti in zvitih gležnjev.
Nekateri celo verjamejo, da v gozdovih živijo vile in favni, imenovani Sarvan, ki naj bi domačine učili izdelovati maslo in sir Toma in Castelmagno, prav tako naj bi kmetom kradli sveže mleko in vrečke, polne oreščkov.
Coumboscuro vsako leto organizira Boucoun de Sabre, priljubljen sejem hrane, kjer se lahko kupijo alpske dobrote provansalskega izvora.
Kar zadeva domačo kuhinjo, nekateri tradicionalni recepti vključujejo la mato, iz riža, začimb in pora, pa tudi bodi en balo, dimljen krompir, ki ga po starodavnem obredu segrevajo v kaminu. Aioli, sredozemska omaka na osnovi česna, je priljubljena kot priloga klasičnim jedem. Dandeirols – domači makaroni, postreženi s stepeno smetano in oreščki – so še ena priljubljena jed.
Avtorica: Silvia Marchetti/CNN
PREBERITE ŠE:
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!