Jelena Đoković za N1: Jaz maltretiram Novaka, on pa mene (VIDEO)

Magazin 08. Sep 202209:191 komentar
Delite:
Jelena Đoković
Foto: Denis Sadiković/N1

Jelena Đoković, soproga srbskega teniškega asa Novaka Đokovića, je v intervjuju za N1 Slovenija spregovorila o starševstvu, vzgoji in dinamiki družinskega življenja, na katero močno vpliva športna kariera enega najboljših teniških igralcev sveta.

Sredi avgusta je Slovenijo obiskal srbski teniški igralec Novak Đoković in si ogledal pripravljalno košarkarsko tekmo med Slovenijo in Srbijo, v torek pa je Ljubljano obiskala še njegova žena Jelena Đoković, soustanoviteljica in direktorica Fundacije Novaka Đokovića. 18. septembra bo v Cankarjevem domu gostila klinično psihologinjo Shefali Tsabary, na predavanju Podpora, ne popolnost bosta spregovorili o pomenu zavestnega starševstva. Fundacija se namreč osredotoča na opolnomočenje družin skozi delo centrov za podporo staršem.

V Srbiji so v sklopu fundacije odprli 15 centrov za starševstvo, želja pa je, da jih pripeljejo tudi v Slovenijo. Kot je na novinarski konferenci pri ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću pojasnila direktorica fundacije Đoković, od slovenskih staršev dobivajo veliko vprašanj. “Med njimi so najpogostejša o rabi tehnologije. Otroci uporabljajo vse več tehnoloških pripomočkov, telefonov, tablic, kar vpliva na njihov razvoj. Vprašanja se navezujejo tudi na to, kako kaznovanje vpliva na otroka pri njegovem odraščanju in kakšne posledice ima to zanj,” je dejala Đoković in ob tem izrazila prepričanje, da lahko z ljubeznijo, spoštovanjem, razumevanjem pa tudi z delom na sebi starši vzgojijo otroke, ki bodo lahko v prihodnosti prevzeli vodenje družbe.

Po novinarski konferenci v ljubljanski mestni hiši je Jelena Đoković o starševstvu spregovorila tudi za N1 Slovenija.

Jelena Đoković
Foto : Denis Sadiković/N1

Kdaj in kako ste se spoznali s konceptom t. i. zavestnega starševstva? 

Koncept zavestnega starševstva sem spoznala pred približno osmimi leti – v morju skrbi, stresa in vsega, kar prinaša starševstvo. Potem ko komaj rodite in se vam telo vrača v normalno stanje. Ko ste kronično utrujeni, ko poskušate najti ravnovesje med starim življenjem in novo realnostjo, ki je popolnoma drugačna in nosi veliko odgovornost do otroka, moža, službe, družine, prijateljev. Vse to, kar ste v preteklosti zlahka opravljali, naenkrat postane veliko breme, prevelik izziv. Vse to se je zgodilo meni. Začele so se prebujati različne negotovosti, ki jih prej nisem zaznala. Rojstvo sina je pripomoglo, da sem v sebi začutila neke strahove, skrbi, morda tudi travme iz otroštva. Prek ameriške voditeljice Oprah Winfrey sem nato izvedela za dr. Shefali Tsabary, ki je svetovno priznana strokovnjakinja na področju vzgoje otrok.

Ker se že 15 let ukvarjam s starševstvom in vzgojo otrok, sem mislila, da sem na to pripravljena in da ni stvari, ki bi me lahko presenetila. Šele po rojstvu otroka pa sem se zavedela, kako nepripravljena sem v resnici bila, da je bilo moje znanje zgolj teorija in da so zadeve v praksi popolnoma drugačne. Saj veste … vedno pravijo, da je starševstvo nekaj naravnega in da gre vse po naravni poti. A v mojem primeru ni bilo tako. Sama sem poiskala pomoč strokovnjaka in koncept zavestnega starševstva je nekaj, kar mi je zares pomagalo, in je nekaj, v kar verjamem.

Zakaj mislite, da lahko koncept zavestnega starševstva pomaga?

Verjamem, da so bile tradicionalne oblike starševstva zelo hierarhične. Vedno se je vedelo, kdo je “šef” in kdo “podrejeni”. Z družbenimi in tehnološkimi spremembami ter ne nazadnje modernim načinom življenja te meje preprosto ne veljajo več. Otroci potrebujejo prijatelja. Nekoga, ki jih bo razumel, ki jih bo znal voditi. Ne potrebujejo zgolj nekoga, ki jih bo popravljal, temveč tudi nekoga, s katerim se lahko povežejo, nekoga, ki jih bo prepoznal kot celovito bitje. Otroci niso nekaj, kar potrebuje oblikovanje, ”popravilo” po rojstvu. So bitja, polna neodkritih talentov, ki jih moramo starši odkriti skupaj z njimi. In prav to je koncept zavestnega starševstva. Da otroka poznamo, ga imamo radi takšnega, kot je.

V preteklih intervjujih ste izpostavili, da ste potem, ko ste sami postali mama, začutili potrebo, da se s starševstvom ukvarjate na globlji ravni. Generacije naših starih staršev oziroma staršev denimo se s konceptom starševstva niso ukvarjale na učni ravni, temveč so ravnale spontano. Zakaj je danes pomembno, da se starši o starševstvu učijo?

Obstaja prepričanje, da je starševstvo naravno in da otroke vzgajamo na naraven način. V svojem primeru tega nisem začutila. Prav tako pa v današnjem hitrem načinu življenja veliko ljudi preprosto nima časa, da bi se ukvarjali s starševstvom. Poleg tega so se naši stari starši oziroma starši spopadali z drugačnimi težavami. Te so bile tudi eksistencialne narave, v smislu življenjske dobe. Življenjska doba je bila krajša in otroci so bili bolj bolehni. Težave so bile drugačne.

Otroci danes drugače odraščajo. Zelo popularno je govoriti, kako je bilo v preteklosti za otroke bolje. Vendar pa na podlagi študij in mojega dosedanjega dela ter skozi pogovore s psihologi in ljudmi, ki se strokovno ukvarjajo z vzgojo otrok, ni tako. Še naše generacije so namreč živele v obdobju vojn, ko so otroke vzgajali v poslušnost. Torej, če je bilo treba iti v vojno, otroku ni bilo dovoljeno preizpraševati, kako in zakaj, izraziti želje po tem, da noče na bojišča, ali izraziti prepričanj, da v to ne verjame. Otroci so bili kot majhni vojaki, v lastništvu staršev. Obravnavani so bili kot dediči, nasledniki družinske tradicije, brez lastnih želja. Danes vemo, da imajo otroci svoje želje, potrebe, način razmišljanja in dognanja in ne želijo zgolj nadaljevati poti staršev ali starih staršev. Današnji otroci prav tako odraščajo v popolnoma drugačnih razmerah kot nekoč – ob televiziji, videoigrah, potujejo veliko več … Kup stvari iz preteklosti je zato popolnoma neuporabnih. Prav zaradi teh sprememb potrebujemo nove veščine in znanja.

Šele pred 50 leti se je začela preučevati čustvena inteligenca in njen vpliv na razvoj človeka. Čustva so namreč nekaj, kar je bilo v preteklosti popolnoma zanemarjeno. Otroci niso smeli jokati, niso smeli imeti potreb, jamrati, se pritoževati, saj bi bili označeni za nehvaležne ali razvajene. Sedaj je povsem drugače. Na voljo nam je veliko znanja in rešitev. Pomembno je, da prepoznamo, da so imeli naši stari starši pri veliko stvareh prav, a ravno tako je ključno, da gremo v korak s časom, v katerem je treba odgovore iskati drugod.

Starši velikokrat pravijo, da je v knjigah, priročnikih vse zelo jasno, v praksi pa zelo težko uporabijo te nasvete. Kakšne so vaše izkušnje? Ste kdaj začutili, da vam nasveti iz literature ne pomagajo? 

Dr. Shefali Tsabary ni nekdo, ki deli nasvete, kako z otroki, temveč ponuja odgovore, kako ravnati sam s sabo. Naši otroci so, kot sem prej omenila, popolni takšni, kot so. Imajo svoje potrebe, ki nam jih pokažejo zelo odprto in pristno. Kako se odzovemo na te potrebe, je tisto, da kot starši nekaj naredimo.

Vam je pri vzgoji pomembna intuicija?

Pri vzgoji otrok mi intuicija zelo pomaga, a da pridem do intuitivnega impulza, se moram umiriti in umakniti iz prostora, v katerem otroka ocenjujem kot grešnega ali neprimernega. Namreč, ko otrok naredi nekaj, kar me razjezi, to ni zato, ker bi otrok naredil kaj narobe, ampak sem mogoče jaz tista, ki je tisti trenutek občutljiva, si je okoliščine predstavljala drugače, morda pa sem preprosto utrujena, premalo sem spala, sem lačna … V takšnih trenutkih je najbolj priročen nasvet, da se umaknete, globoko vdihnete, se pomirite in odgovorite na potrebo danega trenutka.

Jelena Đoković
Foto : Denis Sadiković/N1

Ste mama sedemletnemu Stefanu in petletni Tari. Kakšna mama ste? Kako na vaše starševstvo vpliva dejstvo, da živite na očeh javnosti?

Seveda vplivajo razmere, v katerih sem se znašla kot mama, javna osebnost, nekdo, ki ga ocenjujejo kot žensko, starša, poslovno žensko in tako dalje. Srečujem se z veliko izzivi, in to me je pripeljalo do tega, da se ne ukvarjam več s tem, kako me opisujejo ali ne. Vrnila sem se k sebi. Prav tako mislim, da bosta kljub temu, kako močno se bom trudila in skrbela zanju, tudi moja otroka skozi odraščanje iz sebe potegnila travmatično izkušnjo iz otroštva.

Mogoče jima bo ostalo v spominu, da so bili nekateri posamezniki preveč nasilni, ko so ju želeli ločiti od njunega očeta, da bi se z njim fotografirali. Bili so vztrajni in so ga obkolili. Moja otroka morda takšnih trenutkov ne razumeta, ne želita neznancev okoli sebe. To je le nekaj okoliščin, s katerimi se kot družina spoprijemamo. Torej, da naši zasebni trenutki vendarle niso tako zasebni. V takšnih okoliščinah se moramo spoštljivo odzvati tako na potrebe odraslih kot otroka.

Zasebno pa se seveda kot vsaka mama ukvarjam z osnovnimi vrlinami, ki jih želim privzgojiti otrokoma. Pri tem delam tudi napake. Ravno zato sem hvaležna, da obstajajo starši, ki svoje težave delijo tako, da se ne počutimo osamljene. Zelo sem hvaležna, da lahko komuniciram s čudovitimi ljudmi, ki so odprti za učenje.

Ena od zanimivosti iz vašega življenja je tudi, da ste se pri 19 letih preselili v tujino. Ali so te izkušnje kakorkoli izoblikovale vaše poglede na vzgojo oziroma starševstvo? Kakšne razlike ste denimo opazili pri drugih v primerjavi z lastnim odraščanjem?

Mislim, da sem pomen zahvale in hvaležnosti prvič razumela, ko sem šla v tujino. Ko okoli sebe nisem imela ljudi iz otroštva, družine, ki ti nudi podporo, ne da bi to sploh zares začutil. Dokler nisem dopolnila 19 let, sem se zahvaljevala iz navade. Ko pa sem šla v tujino in ko sem začutila oddaljenost svojih ljudi ter sem se prvič znašla v okoliščini, ko sem potrebovala pomoč neznanca, sem začutila pravo hvaležnost. Ko sem se zahvalila, je bilo iz srca in iskreno. Verjamem, da je bila zame največja življenjska lekcija, da sem to začutila. Svoje otroke vedno učimo, naj rečejo hvala, so prijazni, hvaležni in tako dalje. Vendar moramo otrokom pustiti, da se hvaležnosti naučijo in jo začutijo. Danes jim je vse tako dostopno in samoumevno.

Ali ste postali takšna mama, kot ste si želeli postati oziroma ali ste imeli predstave o tem, kakšen starš želite biti? So se te ideje spremenile?

Preden sem postala mama, sem se ukvarjala s humanitarnim delom, vključena sem bila v več delavnic s starši. Starševstvo me je zelo zanimalo, še preden sem rodila. Verjela sem, da mi bosta učenje in teorija res pomagala, ko bom postala mama. Vendar sem bila zelo presenečena in res nisem pričakovala takšnih prebujenj v sebi. Od skrbi, strahov do nemoči v danih trenutkih, da popravim situacijo, ki sem si jo zamislila drugače.

Menim, da so deklice še vedno vzgojene tako, da gledajo na prihodnost družine, otrok, moža. Tudi sama sem v svoji glavi imela predstavo, kako bo moja družina složna, otroci se bodo igrali, jaz bom pripravila kosilo, hodili bomo v naravo … In potem te dejansko preseneti, da je takšnih trenutkov v realnem življenju res malo. Najdaljši in najpogostejši so trenutki kaosa, ko je vse raztreseno, nihče nikogar ne posluša, otroka kričita, midva kričiva drug na drugega, nenehno zamujamo. Vedno je nekakšna napetost. In pri tem mi je najbolj pomagala tehnika pomirjenja. Kot starš mislim, da sta potrpežljivost in umirjenost v trenutkih norenja v resnici največje bogastvo, ki ga lahko nekdo ima.

Pa je starševstvo izpolnilo vaša pričakovanja?

Da. Še več, starševstvo je v popolnosti preseglo vsa moja pričakovanja. To me je v celoti spremenilo in za to sem hvaležna. Verjamem namreč, da sem se pred osmimi leti ponovno rodila. Vse, kar sem pred rojstvom sina, pozneje hčerke, mislila, želela, imela rada, je dobilo nov odtenek. Hvaležna sem za to prebujenje. Preden sem postala mama, sem verjela, da sem vsevedna. Končala sem univerzo, se osamosvojila, zaposlila in začela služiti denar. To je ta mladost, ko mislimo, da smo dosegli zvezde, potem pa se zgodi otrok in začneš na novo živeti.

Obstajajo stereotipi o ženah uspešnih športnikov. Nekateri namreč verjamejo, da je vam lažje, da imate pomoč, finančno zaledje … Pogosto govorite, da ste zelo aktivni pri vzgoji otrok. Kakšna je realnost? Ali vas moti javna podoba, ki jo imajo nekateri o vas?

Ženske so v naši družbi oziroma tradicionalno v naši kulturi vedno postavljene v odnosu do nekoga in ne kot neodvisne, močne ženske, ki lahko obstajajo tudi brez moškega. Ženska energija je v družbi precej manj vredna, to se zdaj spreminja, vendar je to prepričanje globoko zakoreninjeno in bo potreben čas. Ženske so namreč vzgojene tako, da so lepe, da se dobro poročijo, postanejo dobre gospodinje in matere. To je bilo mogoče lepo za čas, ki je preživet. Ker pa so se potrebe družbe spremenile, moramo biti tudi me enakopraven člen v družbi. Ženski se je tako seznam obveznosti in odgovornosti samo še povečal, ob dejstvu, da se vloga moškega ni spremenila.

Menim, da je moja vloga specifična, in to spoznavam na vsakodnevni ravni. Nisem pa prepričana, ali se želim še naprej dejansko odzivati na potrebe družbe in okvire, v katere me tlačijo. Z možem Novakom sva skupaj že 17 let, od mojega 19. leta. Takrat sem bila le dekle, ki je moralo izpolniti pričakovanja ljudi, ki so za mojega moža imeli predstavo o tem, kakšna naj bo njegova partnerica, zaročenka, pozneje žena. Priznati moram, da je bil to leta izziv, a zdaj, ko sem stara 36 let, na to gledam z določeno mero razumevanja in spoštovanja. Sedaj sledim temu, da sem to, kar preprosto sem, da živim svoje življenje najbolje, kot ga vem in zmorem. Če nekdo misli, da lahko bolje, naj poskusi in bo videl, kako je.

Jelena Đoković
Foto : Denis Sadiković/N1

Družba do modernih žensk goji visoka pričakovanja. Ne samo, da morajo biti dobre soproge, ljubeče matere, marljive gospodinje, ampak obenem tudi uspešne na kariernem področju. Zdi se, da vam to uspeva. Ali ocenjujete oziroma bi se strinjali s tezo, da so pričakovanja družbe do žensk prevelika?

Tretjine tega, kar ste našteli, nisem dosegla. Tudi sama, z denarjem ali brez njega, živim v svetu pričakovanj. Zato sem se vrnila k sebi. Če sem iskrena, so lahko lastna pričakovanja še slabša. Lastne neuspehe si težje oprostim. Zato hčerko poskušam vzgojiti tudi tako, da se bo znala umakniti in si dovoliti povedati, da danes ne bo igrala vseh šestih vlog, ki ji jih nalaga družba. Želim si, da bi si hčerka dovolila delati napake. Po drugi strani pa menim, da si ženske same ne dovolimo pomagati, saj bi s tem mogoče vzbudile občutek, da nismo dovolj dobre.

V preteklosti ste povedali, da je vaša družinska dinamika podrejena karieri vašega moža. Kakšna je ta dinamika? Kdo od vaju je bolj popustljiv? Veljajo balkanski stereotipi, da so očetje bolj strogi, mame popustljive?

Dinamika v naši družini je posebna. Res sem hvaležna, saj si z možem deliva iste vrednote in se razumeva. Ni namreč pri vseh tako. Nekateri zakonci šele po rojstvu otroka spoznajo razlike v vzgoji in ne nazadnje vzgoji, ki so je bili deležni sami. Z Novakom imava enake poglede na svet in na to, kako želiva vzgojiti otroka. To je res lepo.

Kdo je bolj strog, je popolnoma odvisno od potreb. Včasih sem mogoče jaz bolj stroga, ko začutim, da sta otroka prestopila mejo, in ko želim jasno postaviti mejo, do kod lahko. To je tudi smisel zavestnega starševstva in zavestnega življenja, saj namreč ne smemo dopustiti, da nas nekdo nenehno maltretira. Vi ste tisti, ki postavljate meje. To učim tudi otroka, da sta jasna pri svojih mejah v odnosu do preostanka sveta. Ne gre toliko za strogo vzgojo. V naši družini je veliko ljubezni, veliko delamo na sebi. Da na svoja otroka, ki sta kot bel list papirja, ne prenašam svojih težav. To je namen dela na sebi, čeprav tudi delava napake. Z Novakom sva ekipa, in ravno to je čar najinega partnerstva.

Novak Đoković
Foto : PROFIMEDIA

Preberite še Novak Đoković si želi biti kot Goran Dragić

Se pogosto pogovarjata o vzgoji?

Jaz njega maltretiram, on pa mene. (smeh) To so moje teme, njegove pa neke druge. Novak rad posluša o starševstvu in psihologiji na splošnem, jaz pa rada spremljam njegovo življenje. Nekako sva se našla, je pa res, da sva tudi skupaj odraščala. In predvsem sva prijatelja. Kako dolgo bova zakonca, se nikoli ne ve … Vendar ga imam zelo rada, spoštujem ga kot očeta in prijatelja, kot nekoga, s katerim sem skupaj odraščala. Zato verjamem, da bova skupne vrednote prenesla tudi na sina in hčerko.

Kaj pa najbolj cenite pri Novaku kot očetu? Kaj vas je najbolj presenetilo, ko je postal oče?

Ena od stvari, ki jih pogosto ponavljam in nad katero sem navdušena, je njegova energija. Po fitnesu ali fizični aktivnosti sem precej utrujena in potrebujem čas za regeneracijo. Ko pa vidim Novaka, ki se po odigrani tekmi ali intenzivnem šesturnem treningu vrne domov in nato želi še aktivno sodelovati pri otrocih, ali jih želi iskati v šolo, se z njima igrati ali kako drugače aktivno preživeti čas z njima, se pogosto vprašam, od kod mu vsa energija.

Ko preživlja čas s sinom in hčerko, jima povsem posveča svoj čas. Ima moč Herkulesa. Tako rada ga gledam, nič mu ni težko. To mi je najbolj všeč, ker je čas, ki ga lahko preživi z otrokoma, kakovosten. Tudi otroka to cenita, zato jima je očka najljubši.

Ste kdaj moža premagali v tenisu?

Nisem. (smeh) Mislim, da to tudi ni mogoče. On preprosto ne mara poraza.

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.

Komentari

Vaš komentar