Opuščanje mesa in premik k drugim virom beljakovin je eden od predlogov za zmanjšanje učinkov podnebnih sprememb. Kaj pa bi povzročila nenadna opustitev mesa?
Ljudje vsako leto pojemo osupljivo količino mesa – približno 350 milijonov ton. Po podatkih spletne strani ourworldindata.com je povprečen človek na svetu leta 2014 zaužil približno 43 kilogramov mesa.
Vendar so razlike velike – povprečen Američan ga poje več kot 100 kilogramov, v Indiji le 5 kilogramov na leto. Povprečen Slovenec je po podatkih statističnega urada lani pojedel 87 kilogramov mesa, kar je za pet kilogramov manj kot leta 2017.
Naše želje po uživanju mesa, zlasti v industrializiranih državah, kot so Združene države Amerike, ki “požirajo” govedino, so eden od razlogov, da se planet segreva tako hitro, piše spletna stran Grist.
Za vzrejo živali se porabi veliko zemlje, ki bi v nasprotnem lahko absorbirala ogljik. Krave, ovce in koze so vir metana, ki zadržuje toploto. Za pridelavo krmil kmetje škropijo z gnojili, ki oddajajo dušikov oksid, še en močan plin, ki segreva planet. Živinoreja je v celoti odgovorna za 15 odstotkov emisij toplogrednih plinov.
Zaradi vseh teh razlogov in mnogih drugih so aktivisti in znanstveniki pozvali ljudi, naj jedo manj mesa ali pa se mu povsem odpovejo. Tudi na letošnji podnebni konferenci v Dubaju so svetovni voditelji govorili o načinih za preusmeritev prehrane k rastlinski hrani, kar bi bil eden od načinov za zmanjšanje onesnaženosti podnebja zaradi živinoreje.
Morda je to res eden od načinov. Toda kaj bi se zgodilo, če bi jutri res vsi prenehali jesti meso?
Zamajala bi se gospodarstva, veliko posledic bi bilo nepričakovanih
“To bi imelo ogromne posledice – veliko bi jih verjetno bilo nepričakovanih,” je dejal Keith Wiebe, višji znanstveni sodelavec na Mednarodnem inštitutu za raziskave prehranske politike.
Čeprav nenadna opustitev mesa ne bi povzročila pretresov, kakršna bi se zgodila ob takojšnji opustitvi fosilnih goriv, bi se mnoga gospodarstva zamajala, povečala bi se brezposelnost, v krajih, kjer ni veliko prehranskih alternativ, pa bi bila ogrožena tudi prehranska varnost ljudi.
Živinoreja predstavlja približno 40 odstotkov kmetijske proizvodnje v bogatih državah in 20 odstotkov v državah z majhnimi dohodki. Po podatkih Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo pa je ekonomsko in prehransko pomembna za življenje 1,3 milijarde ljudi po vsem svetu.
Najbolj prizadete bi bile revne države
Raziskovalci pravijo, da bi gospodarska škoda, ki bi jo povzročila nenadna opustitev mesa, najbolj prizadela države z majhnimi dohodki in agrarnimi gospodarstvi, kot sta Niger ali Kenija, v katerih sta kmetijstvo in živinoreja kritična vira dohodkov.
Težko je natančno napovedati, kako bi bil videti gospodarski šok na svetovni ravni. Wiebe je dejal, da je bilo o tem opravljenih “razmeroma malo” raziskav. “To je vprašanje, ki si zasluži veliko več pozornosti,” je dejal. Po eni strani bi delo izgubilo na milijone ljudi, vendar bi se povečalo povpraševanje po drugih virih kalorij in beljakovin, kamor bi se vsaj del te delovne sile preusmeril. Bi pa takšen premik lahko upočasnil gospodarsko rast, saj bi ljudi umaknil iz donosnejših panog.
Prav tako ni jasno, kolikšen bi bil prihranek metana. Ti učinki bi se razlikovali glede na kulture, gospodarstva in politične sisteme. “Odvisno je od vrste živine ali geografske lokacije,” je dejal Jan Dutkiewicz, politični ekonomist na Inštitutu Pratt v New Yorku. “Zelo težko je, če ne nemogoče, govoriti o univerzalnem načinu obravnavanja takšnih stvari.”
Prehranska varnost mnogih bi se zmanjšala, drugi bi doživeli kulturni šok
Lažje je govoriti o drugem izzivu pri opuščanju mesa: prehrani. Odprava mesa čez noč bi mnoge ljudi prikrajšala za bistvena hranila, zlasti v Južni Aziji in podsaharski Afriki, kjer meso predstavlja majhen, a ključen del prehrane povprečnega človeka.
Živila živalskega izvora vsebujejo veliko vitamina B12 in A, kalcija in železa. Zato raziskovalci pravijo, da je ohranjanje dostopa do mesa, mleka in jajc trenutno ključnega pomena za ohranjanje zdravja ljudi v državah z majhnim in srednjim dohodkom, kjer je hranljive rastlinske vire težje pridobiti.
Tu je še vprašanje kulturne škode. Odvzem mesa bi po mnenju Wilsona Warrena, profesorja zgodovine na univerzi Western Michigan, prikrajšal Američane za hrenovke in hamburgerje ter Italijane za salame. Tudi pri nas bi verjetno nenadno prenehanje prehranjevanja z mesom predstavljalo kulturni šok. Pomislimo na tradicionalno govejo juho in pečenko, pa tudi na čevapčiče in ražnjiče, ki so se že udomačili v naši kulturi množičnih prireditev, kot so gasilske veselice.
Postopno je boljše kot “na hitro”
Mnogi raziskovalci se strinjajo, da popolna opustitev mesa, kaj šele takojšnja, ni idealna rešitev za podnebno krizo. Pravijo, da bi bilo dovolj, če bi metodično zmanjšali porabo in se osredotočili na države, ki jedo največ, zlasti na bogate, kot so Združene države Amerike, ki nimajo pomanjkanja alternativ.
Morda bi bilo povprečnemu Američanu, ki vsako leto poje približno 100 kilogramov rdečega mesa in perutnine, lažje zamenjati dnevni hamburger za skledo leče kot nekomu v podeželski podsaharski Afriki, ki poje 10-krat manj mesa. Premik bi bil že, če bi se občasni mesni enolončnici ali sendviču z mesom odpovedali za kaj manj hranljivega. Tak premik pa bi v državah, ki obožujejo meso, lahko zmanjšal tudi bolezni srca in raka, ki sta povezana z uživanjem velike količine rdečega in predelanega mesa.
Odprto vprašanje ostaja tudi, kaj bi, če bi naenkrat prenehali uživati meso, naredili z vsemi živalmi, ki jih gojimo za zakol. Na leto namreč zakoljemo več kot 80 milijard različnih živali – približno desetkrat toliko, kot je vseh ljudi na svetu. Pri tem ribe in morske živali niso vštete.
