Prihodnje odprave na Luno in človekovo bivanje tam ogrožajo "lunotresi", ekvivalenti zemeljskih potresov, in plazovi, menijo nekateri znanstveniki.
Območje okoli južnega pola Lune je v središču nove mednarodne vesoljske tekme, ker morda vsebuje led, ki bi bil lahko vir vode za morebitna človeška naselja na našem edinem naravnem satelitu.
Zanimanje za to območje se je povečalo lani, ko je indijska misija Chandrayaan-3 na njem izvedla prvi uspešen mehak pristanek, le nekaj dni po tem, ko je rusko vesoljsko plovilo Luna-25, ki je skušalo storiti enako, strmoglavilo. Nasa je regijo izbrala kot pristajalno mesto za svojo misijo Artemis III, ki naj bi že čez dve leti na Luno ponesla človeško posadko, pa tudi Kitajska ima svoje načrte, da bi tam imela postajo. Zdaj pa nova raziskava kaže, da bi to območje lahko bilo manj gostoljubno, kot so mislili nekoč, piše CNN. Ogroža ga namreč premikanje tal, potresi, ki jih nekateri imenujejo “lunotresi” (ang. moonquakes).
Da tla na Luni ne mirujejo, vemo že od prvih človeških odprav. Potresi pa tam ne nastajajo iz enakih razlogov kot na Zemlji.
Glavni vir potresov na našem planetu so premiki tektonskih plošč, ki sestavljajo zemeljsko površino, teh pa na Luni ni. Eden od virov za potresno dejavnost je ohlajanje in krčenje Luninega jedra, ki je še vedno vroče in tekoče kot zemeljsko. Med tem krčenjem in ohlajanjem se tudi Lunina površina guba, podobno kot grozdna jagoda, ki se skrči v rozino. To pa povzroča lunine potrese, ki lahko trajajo več ur, ti pa plazove. Oboji, potresi in plazovi, pa lahko predstavljajo grožnjo prihodnjim naseljencem in opremi. To so zapisali raziskovalci v študiji, objavljeni 25. januarja v The Planetary Science Journal.
Luna se krči kot grozdna jagoda v rozino
Obseg Lune (okoli 10.921 kilometrov) se je v zadnjih nekaj milijonih let skrčil za približno 45 metrov, so izračunali raziskovalci. Sliši se malo, vendar je v geološkem smislu to kar velika številka.
“Obstaja zunanje jedro, ki je staljeno in se ohlaja,” je za CNN dejal glavni avtor študije Thomas R. Watters, znanstvenik iz ameriškega Nacionalnega muzeja letalstva in vesolja. “Ko se ohlaja, se Luna skrči, notranji volumen se spremeni in skorja se mora prilagoditi tej spremembi – to je globalno krčenje, h kateremu prispevajo tudi plimske sile, ki jih na Luni povzroča Zemlja.”
Ker je Lunina površina krhka, to vlečenje ustvarja razpoke, ki jih geologi imenujejo prelomnice. “Prelomnice na Luni so zelo mlade in stvari se dogajajo,” je dejal Waters. “Dejansko smo zaznali zemeljske plazove, ki so se zgodili v času, ko je bila v orbiti Lune sonda Lunar Reconnaissance Orbiter.” Že rahli potresi namreč lahko sprožijo plazove, še posebej če je regolit (lunarna “prst”, op. a.) razrahljan.
“Pri pripravi in lociranju stalnih postojank je treba upoštevati možnost močnih seizmičnih dogodkov zaradi aktivnih narivnih prelomov, ki predstavljajo nevarnost za prihodnje robotsko in človeško raziskovanje južne polarne regije,” so raziskovalci zapisali v študiji. Watters in njegovi kolegi so v njej uporabili podatke, ki jih je zbrala sonda, in povezali močan Lunin potres – ki so ga zaznali z instrumenti, ki so jih pred več kot 50 leti pustili astronavti Apolla – z nizom prelomnic na južnem polu našega satelita.
“Iz seizmičnega eksperimenta odprav Apollo, v katerem so sodelovali štirje seizmometri, ki so delovali približno sedem let, smo vedeli, da obstajajo plitki lunotresi, vendar nismo vedeli, kaj je bil njihov vir,” je dodal Watters.
“Vedeli smo tudi, da je bil najmočnejši od teh potresov blizu južnega pola. Iz tega je nastala nekakšna detektivska zgodba, v kateri smo poskušali ugotoviti, kaj je bil vir, in izkazalo se je, da so prav te mlade prelomnice najboljši osumljenec.”
Najmočnejši izmerjeni potres na Luni je imel magnitudo 5,0. Na Zemlji bi takšen potres veljal za zmernega, vendar pa ima Luna manjšo gravitacijo, zaradi česar so učinki drugačni. “Na Zemlji imamo veliko močnejšo gravitacijo, ki nas drži pritrjene na površje. Na Luni je gravitacija veliko manjša, tako da vam bo že majhen pospešek tal potencialno spodnesel noge, če boste takrat tam hodili,” je dejal Watters. “V okolju z majhno težnostjo lahko takšno tresenje v resnici začne metati stvari naokoli.”
So “lunotresi” preveč nevarni za prihodnje misije na Luni?
“Z opozorili nikogar nočemo vznemirjati in vsekakor tudi ne odvračati od raziskovanja južnega tečaja Lune,” je dejal glavni avtor študije Thomas R. Watters, višji znanstvenik emeritus na Centru za Zemljo Nacionalnega muzeja letalstva in vesolja in planetarne študije, “želimo pa povečati previdnost in zavedanje, da Luna ni tako dobronamerno mesto, kjer se nič ne dogaja.”
Ugotovitve študije ne bodo vplivale na izbor območja za pristanek misije Artemis III, predvsem zaradi obsega in trajanja misije, pravi soavtor študije in Nasin znanstvenik Renee Weber. “Težko je natančno oceniti, kako pogosto določena regija na Luni doživi potres, in tako kot pri zemeljskih potresih tudi Luninih potresov ne moremo napovedati,” je dejal Weber. “Močni plitvi Lunini potresi so redki in predstavljajo majhno tveganje za kratkoročne misije na njeni površini.” V okviru misije Artemis III je namreč predvideno, da bosta dva astronavta živela in delala na Lunini površini približno en teden. Vendar pa je Weber povedal, da bi za dolgotrajno človeško prisotnost na Luni postopek izbire mesta moral upoštevati geografske in tektonske značilnosti terena.
Da lahko potresi na Mesecu resnično predstavljajo težavo za prihodnje pristajalne misije s posadko, se strinja tudi Josio Nakamura, profesor geofizike na teksaški univerzi v Austinu, ki v študiji ni sodeloval.
Se pa s študijo ne strinja glede vzroka potresov in meni, da podatki Apolla kažejo, da pojavi izvirajo več deset kilometrov pod površjem. “Še vedno ne vemo, kaj povzroča plitke lunine potrese, vendar to niso zdrsi blizu površine,” je dejal Nakamura, ki je bil med znanstveniki, ki so prvi preučevali podatke seizmografov na Luni. “Ne glede na to, kaj povzroča te potrese, je res, da predstavljajo potencialno grožnjo prihodnjim pristajalnim misijam, in potrebujemo več podatkov o njih,” je dejal za CNN.
Ne glede na osnovni vzrok bo morebitna nevarnost Luninih potresov za astronavte omejena z dejstvom, da bodo – vsaj v bližnji prihodnosti – ljudje na Luni kratek čas, največ nekaj dni, je dejal Allen Husker, raziskovalni profesor geofizike na Kalifornijskem inštitutu za tehnologijo, ki prav tako ni sodeloval pri študiji. “Zelo malo verjetno je, da se bo zgodil močan potres, medtem ko bodo tam ljudje.
Vendar je dobro vedeti, da viri, ki povzročajo potrese, obstajajo. Je pa to lahko priložnost za še boljše preučevanje Lune, podobno kot preučujemo potrese na Zemlji,” je dejal Husker. “Do takrat, ko bo na Luni resnično postavljena baza, bi morali imeti veliko boljšo predstavo o dejanski potresni nevarnosti za prihajajoče misije.”
To mnenje deli tudi Jeffrey Andrews-Hanna, izredni profesor planetarne znanosti na Univerzi v Arizoni, ki prav tako ni sodeloval pri raziskavi. “Mesečevi potresi so neverjetno orodje za znanstveno delo,” je zapisal v odgovoru za CNN. “So kot svetilke v Lunini notranjosti, ki osvetljujejo njeno strukturo, da jo lahko vidimo. Preučevanje potresov na južnem polu nam bo povedalo več o Lunini notranji zgradbi in njeni današnji dejavnosti.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje