Legenda, povezana z blejskim otokom in gradom, naj bi imela resnično podlago v tragični ljubezenski zgodbi izpred pol tisočletja.
Slovenija se res ne more pohvaliti z morskimi otoki. Še tiste, ki smo jih imeli, smo spojili s kopnim.
K sreči še nikomur ni prišlo na misel, da bi to storil z otočkom sredi jezera, za katerega bi lahko rekli, da je eden od turističnih simbolov naše države. Romantična cerkvica na otoku je pogosta kulisa mladoporočencev iz vsega sveta, zven njenega zvona pa ljudem menda izpolnjuje želje. Zvon v zvoniku pa je povezan z legendo, ki naj bi imela resnično podlago.
Okoli leta 1500 je izginil takratni zakupnik Blejskega jezera Hartman Kreigh. Ker je okoličanom vladal s trdo roko in ni bil priljubljen, so govorili, da so ga morda umorili. Za njim je žalovala njegova mlada žena Poliksena, znana tudi kot jezerska gospa. Odločena, da bo ohranila spomin na moža, je zbrala vse njuno zlato in srebro, ki sta ga hranila v skrinjah in naročila, naj ju pretopijo in izdelajo zvon za kapelico na Blejskem jezeru. Ta zvon naj bi zvonil v spomin na njenega moža.
Vendar pa usoda ni hotela, da bi se njena želja uresničila do konca. Ko so zvon prevažali na otok, je udarila nevihta in čoln se je z dragocenim tovorom in ljudmi potopil. Žalostna Poliksena je zapustila Bled in odšla v samostan v Rim. Za zgodbo je tam slišal takratni papež. Poliksena se mu je zasmilila, zato je naročil, naj izdelajo nov zvon in ga postavijo v stolp cerkve na Blejskem otoku.
Ta zvon je v zvoniku ostal vse do danes. Tistega, ki je potonil na dno jezera, pa pozorni poslušalci še vedno lahko slišijo, predvsem pred nevihto, ko se gladina jezera razburka, pravi legenda. Iz nje pa se je danes razvil družabni dogodek. Vsako leto na božič potapljači iz jezera izvlečejo zvon, da bi tako pokazali, da je še vedno v jezeru. Seveda ne gre za pravega. Izgubljenega zvona iz legende namreč še nihče ni našel.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje