Znan argentinski psihoterapevt z zgodbo o prstanu pojasni, kako se ljudje pogosto trudimo, da bi vsak človek prepoznal našo resnično vrednost, vendar bodo to prepoznali samo pravi ljudje.
Znan argentinski pisatelj in psihoterapevt Jorge Bucay je napisal že številne knjige, ki so namenjene osebnostni rasti. Ena od knjig nosi naslov Ti povem še eno zgodbo?, v njej pa so zbrane kratke zgodbe, ki bralca spodbudijo k razmisleku in pripomorejo k samorefleksiji. Med drugim je v njej zgodba o prstanu, ki prikazuje, kako se ljudje včasih trudimo in iščemo potrditve pri napačnih ljudeh. Želimo si, da bi prav vsak prepoznal našo vrednost, a to je tako rekoč nemogoče, saj bodo to prepoznali samo pravi ljudje.
Zgodba o prstanu
Mladenič je prišel k modrecu po pomoč. “Prišel sem, ker se počutim tako ničvrednega, da sem povsem brez volje. Pravijo mi, da sem nekoristen, da ničesar ne naredim prav. Kaj naj storim, da me bodo ljudje bolj cenili in prepoznali mojo resnično vrednost?”
Ne da bi ga pogledal, mu je modrec odvrnil: “Zelo mi je žal, ne morem ti pomagati, najprej moram rešiti svojo težavo. Morda kasneje.” Malo je pomolčal, nato pa dodal: “Če bi mi priskočil na pomoč, bi svojo težavo rešil hitreje in potem bi ti mogoče lahko pomagal.”
“Da … z veseljem, mojster,” je zajecljal mladenič.
“Dobro,” je pokimal mojster in snel prstan, ki ga je nosil na levem mezincu, ga dal fantu ter mu rekel: “Vzemi konja, ki je zunaj, in odjezdi na tržnico. Ta prstan prodajam, ker moram odplačati dolg. Zanj moraš dobiti kar največ, nikakor pa ne manj kot en zlatnik. Zdaj pa pojdi in se čim prej vrni z denarjem.”
Mladenič je vzel prstan in odšel. Takoj ko je prišel na tržnico, je prstan začel ponujati trgovcem. Ti so si ga z zanimanjem ogledovali. Ko je rekel, da hoče zlatnik, so se nekateri nasmejali, drugi pa so se obrnili stran. Le neki starček mu je razložil, da mu za takšen prstan nihče ne bo dal zlatnika. Nekdo mu je skušal pomagati in mu je zanj ponudil srebrnik in bakreno skledico, a ker je imel mladenič navodilo, da sme sprejeti najmanj zlatnik, je ponudbo zavrnil. Ko je nakit ponudil že vsakomur, ki ga je srečal na tržnici, je pobito zajahal konja in se vrnil k modrecu.
Mladenič si je zelo želel, da bi se vrnil z zlatnikom, vendar mu ni uspelo.
Vstopil je v sobo. “Gospod,” je rekel, “oprostite, ampak prosili ste me za nemogočo uslugo, za prstan ni mogoče dobiti toliko denarja, kot ste želeli. Morda bi lahko dobil dva ali tri srebrnike.”
“Kar si rekel, mladi prijatelj, je zelo pomembno,” mu je z nasmeškom odvrnil mojster. “Torej je najprej treba poznati pravo vrednost prstana. Še enkrat zajahaj konja in odjezdi k zlatarju. Kdo bi ti mogel bolje povedati, koliko je zares vreden? Reci mu, da bi prstan rad prodal, in ga vprašaj, koliko bi ti dal zanj. A ne prodaj ga, ne glede na to, koliko ti bo ponudil, temveč se z njim vrni k meni.”
Mladenič je odjezdil do zlatarja, ki je v soju svetilke pregledal prstan in rekel: “Gospodu reci, da mu za njegov prstan trenutno ne morem dati več kot 58 zlatnikov.”
“Kaj?!” je vzkliknil mladenič. “Da,” je odvrnil zlatar. ” Mladenič je navdušeno stekel k mojstru in mu povedal, kar je izvedel.
“Sedi,” mu je rekel mojster. “Ti si tak, kot ta prstan: dragocen si in edinstven. Toda to lahko prepozna le strokovnjak. Zakaj se torej trudiš, da bi vsak poznal tvojo resnično vrednost?” In mojster si je nadel prstan nazaj na svojo roko.
Spremljajte N1 Magazin tudi na Facebooku.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!