Zdi se, da je ločeno življenje vse bolj priljubljeno, kar pomeni, da vsak od partnerjev živi v svoji hiši oz. stanovanju. Med zagovorniki je bila še nedavno tudi znana igralka Gwyneth Paltrow. Nekateri psihologi pa so nad omenjenim trendom zaskrbljeni.
Igralka Gwyneth Paltrow je pred leti razkrila, da z možem Bradom Fulchukom živita ločeno. Imata sicer en skupen dom in dve ločeni hiši. Paltrow je povedala, da z ločenima domoma lahko rešiš odnos, saj bi lahko preveliko zanašanje na partnerja preveč obremenilo zvezo. Veliko ljudi je ob tem izrazilo dvom. Ločeni domovi namreč lahko zmanjšajo intimnosti med partnerjem, čeprav Paltrow pravi, da jima je to pomagalo pri ohranjanju lastne identitete.
Zdi se, da je ločeno življenje vse bolj priljubljeno za ljudi vseh starosti. Leta 2011 je študija v ZDA pokazala, da je med 7.700 odraslimi v Wisconsinu, starimi 50 let in več, 39 odstotkov tistih, ki so bili skupaj, vendar neporočeni, živelo ločeno od svojih partnerjev. Danes je to zelo verjetno še pogostejši pojav.
Ali je življenje v ločenih stanovanjih res zdravo za odnos?
To je odvisno od para, pravi Joshua Klapow, klinični psiholog in voditelj oddaje The Kurre and Klapow Show. “Dokler sta oba resnično srečna, izpolnjena in zadovoljna, potem pristopa ločenega življenja ne smejo soditi drugi,” pravi.
“Nekateri pari se zelo dobro znajdejo v ločenem načinu življenja, zlasti tisti, ki imajo zelo neodvisno in aktivno življenje,” pojasnjuje Toni Coleman, psihoterapevt in ločitveni mediator.
Ločeno življenje je lahko tudi dobra izbira za razmerja, v katerih ima vsak partner drugačen tip osebnosti (tj. ekstrovert ali introvert). Če ena oseba običajno želi več časa biti sama kot druga, lahko življenje v ločenih prostorih zadovolji posebne potrebe vsakega posameznika, ne da bi paru bilo treba sklepati kompromise, pravi Coleman.
Potem je tu še spanje. “Številni pari imajo težave z delitvijo postelje z nekom, ki smrči ali ima zelo drugačen bioritem,” pravi Coleman. “V tem primeru ločeno življenje obema omogoča, da se dobro naspita na svoj način, brez občutka, da se morata prilagoditi rutini ali navadam drugega.”
Vendar ima ločeno življenje veliko slabih strani
”Pogosto ovira proces povezovanja,” pravi dr. Klapow, ”saj ločeno življenje postavlja ovire pred zmožnostjo para, da se globlje povežeta in oblikujeta stopnjo intimnosti, ki ju lahko dolgoročno obdrži skupaj.”
Namen partnerstva je namreč, da skozi skupno življenje rasteta in se razvijata. Ko eden potrebuje podporo, je partner vedno blizu. Vedno se lahko z njim pogovori in mu ta nudi potrebno bližino ter sodelovanje. Skupaj namreč zmoremo več kot vsak sam zase.
Ločeno življenje pogosto lahko tudi povzroči težave z zaupanjem, saj vsaka oseba preživi veliko časa sama. “Fizična razdalja povzroči dodatne nesporazume in stalen pritisk ločenega življenja,” pravi dr. Klapow. Da sploh ne omenjamo, kakšno je finančno breme, dodaja Coleman, saj je vzdrževanje ločenih gospodinjstev drago in zahteva veliko časa in energije.
Dr. Klapow ugotavlja, da bi morali tisti, ki razmišljajo o ločenem življenju, natančno proučiti razloge, zaradi katerih se zanimajo za tak stil odnosa: Ali je to zaradi logistike, kot je nasproten delovni urnik, da denimo ena oseba mora nenehno potovati? Ali pa zato, ker oba resnično verjameta, da bosta živela bolje narazen kot skupaj? “Čeprav ni pravil ali zakonov o tem, kako funkcionalno živite svoj odnos, se mora par, ki se odloči živeti ločeno, vprašati o namenu biti par,” še pravi dr. Klapow.
Fizična razdalja povzroči čustveno razdaljo, in namesto da bi se partnerja vedno bolj zbliževala in poglabljala odnos, lahko v ločenem načinu življenja dosežeta le določeno raven intimnosti.
Vir: www.mic.com
Spremljajte N1 Magazin tudi na Facebooku.
